83 uVod Najbolj logično izhodišče za analizo religijskih sprememb v državah nekdanje Jugoslavije se zdi obstoječa literatura o religijskih spremembah v širšem evropskem kontekstu, ki te spremembe obravnava iz različnih teoretskih perspektiv. Za klasičen sociološki pristop v tej zvezi velja t.i. sekula- rizacijska teza, ki predvideva splošen upad v razširjenosti, ugledu in moči religije v okvirih modernih družb (npr. Bruce, 2002, 2011, Norris in Inglehart, 2004). Ta pristop je našel največ empirične opore prav v študijah religijskih sprememb v okviru evropskih držav (Davie 2002-a). Po drugi strani pa so mnogi avtorji do- kazovali trend revitalizacije vsaj nekaterih vidikov religije v številnih delih sodobnega sveta, vključno z nekaterimi evropskimi državami (npr. Casanova, 1994; Berger, 1999; Davie 2002b, Greeley, 2002; N. Toftu, Philpott in Shah, 2011). Te ugotovitve so bile tudi teoretično podprte, morda najprepričljiveje pri zagovornikih t.i. teorije racionalne izbire (Stark in Iannaccone, 1994; Stark in Finke, 2000). V skladu s tem pristopom modernost sama po sebi ni močno posegla v 'religijsko povpraševanje'1, kar pomeni, da lahko spremembe v stopnjah religioznosti znotraj stabilnih sodobnih družb večinoma pripišemo spremembam v 'religijski ponudbi'. Ob navedenih dveh nasprotnih stališčih tretja skupina znanstvenih prizadevanj ugotavlja, da se je v zadnjih nekaj desetletjih religioznost ljudi v Evropi na splošno premikala v smeri stanja, ki ga lahko označimo z izrazom 'vera brez pripadnosti' (Davie, 1994, 2000 , 2002b) ali splošneje 'privatizacija religije' (npr. Luckmann, 1967, Beyer, 1994). Privatizacija religije je po Thomasu Luckmannu logična posledica splošnejšega modernega trenda funkcionalne diferenciacije družbe in z njim po- vezane emancipacije/avtonomizacije posame- znika. Religija v tem kontekstu postopno umika iz javne sfere, ohranja pa se pretežno v zasebni sferi. V svoji analizi religije v kontekstu globa- lizacije tudi Peter Beyer ugotavlja, da se religija v sodobni globalni družbi ne bo mogla izogniti trendu privatizacije (1994: 107). Zanimivo je, da nekatere raziskave v ZDA (npr. Wuthnow, 1998; Roof, 1999) na splošno podpirajo tezo o trendu privatizacije religioznosti že od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Druga pomembna skupina ugotovitev v zvezi z religijskimi spremembami v MIRAN LAVRIČ Privatizacija religioznosti v postjugoslovanskih družbah SEkULARIZACIJA 84 TRETJI DAN 2012 5/6 evropskem kontekstu je, da obstajajo velike razlike med evropskimi državami, ki so najbolj očitne, če primerjamo manj religiozne države 'protestantskega severa' in bolj religio- zne države 'katoliškega juga'. Dodatne analize kažejo na velike razlike tudi znotraj teh dveh skupin (Martin, 1978, 2005, Davie, 2000). Posebej velja opozoriti tudi, da evropski trendi ne ustrezajo nujno položaju na Balkanu. Kot ugotavlja Grace Davie, se tipični evropski vzorci začenjajo razblinjati, ko Evropa dosega svoje meje na Balkanu (2000: 27). Nekoliko podrobnejši pogled v zvezi z območjem nekdanje Jugoslavije sta ponudila Pollack in Müller (2006), ki sta s pomočjo lastnih anketnih podatkov, zbranih v letu 2000, poskušala potrditi hipotezo o indi- vidualizaciji /privatizaciji religije v Srednji in Vzhodni Evropi. Njune analize sicer (po njuni oceni) ponujajo podporo privatizacijski hipotezi, vendar velja pri tem opozoriti, da je njun projekt zasnovan kot presečna študija, ki po definiciji ne more prepričljivo odgovoriti na vprašanja glede dolgoročnih gibanj. Kljub temu navedena študija ponuja zelo koristno operacionalizacijo koncepta privatizacije religioznosti, ki tvori ključno izhodišče za realizacijo pričujoče študije. Velja tudi omeniti, da je Niko Toš (1999) našel vzorce privatizacije religioznosti za Slo- venijo v okviru analize podatkov za obdobje med letoma 1991 in 1998. V tem obdobju se je delež tistih, ki se označujejo kot religiozne, nekoliko povečal (z 61 % na 65 %), medtem ko se je odstotek tistih, ki zaupajo Cerkvi, v istem obdobju bistveno zmanjšal (s 37 odstotkov na 11 odstotkov). Ko govorimo o religiji v državah nekdanje SFRJ, je smiselno omeniti, da je bila Jugo- slavija multietnična in religijsko mešana država, v kateri je velika večina ljudi spadala v eno izmed treh glavnih svetovnih verskih tradicij: katoliško, pravoslavno ali islamsko. Prav tako je treba poudariti, da je, zlasti po drugi svetovni vojni, postjugoslovanska regija doživela intenziven proces sekularizacije (npr. Flere, 1990). Pričujoča študija je usmerjena na vpra- šanje, kakšne spremembe so se zgodile v posameznih državah po razpadu nekdanje skupne države. To vprašanje je že obravna- val Reinhard Henkel, ki je sklenil, da "... je bila in še vedno je po letu 1990 revitalizacija religije v vseh državah nekdanje Jugoslavije močnejša kot sekularizacija" (2009: 59). Henkel revitalizacijo religije identificira predvsem v boljšem družbenem položaju religijskih organizacij in v močnejši iden- tifikaciji posameznikov z njimi, ne pa tudi na ravni aktivne religijske participacije posameznikov. Opažene trende je poskušal razložiti s pomočjo koncepta "konfronta- cijske identitete", oziroma s pomočjo teze, da se vloga religije povečuje kot posledica konfrontacij različnih etnično-religijskih skupin. Ključna pomanjkljivost Henklove raziskave je njena utemeljenost na različnih podatkovnih bazah za posamezne države, ki praviloma ponujajo medsebojno težko primerljive, včasih pa tudi nezanesljive podatke. Poleg tega je vprašljivo, kako bi lahko pristop "konfrontacijske identitete" uporabili za razlago religijske dinamike v Sloveniji, kjer spopadov, povezanih z religijsko identiteto, praktično ni bilo. Osnovni cilj pričujoče študije je identifika- cija in analiza ključnih religijskih sprememb v okviru postjugoslovanskih družb s primer- ljivimi podatki, ki so na voljo. Sledeč analizi Pollacka in Müllerja (2006) je bil glavni fokus študije preveriti hipotezo o privatizaciji religije kot prevladujočem splošnem trendu na področju religijskih sprememb. Da bi dosegli ta cilj, smo uporabili modifi- cirano različico operacionalizacije, kot sta jo predlagala Pollack in Müller (2006: 23). Na tej osnovi sklepamo, da privatizacija religi- oznosti poteka, če se v opazovani družbi in opazovanem obdobju razmerje med priso- tnostjo zasebne (privatizirane) religioznosti in prisotnostjo institucionalne religioznosti spremeni v korist prve. Glede na razpoložljive podatke je bilo v analizi zajeto obdobje med letoma 1995 in 2009. 85 Potrditev te hipoteze bi postavila pod vprašaj osnovno Henklovo tezo o splošni revi- talizaciji religije v regiji. Če je namreč razlaga konfrontacijske identitete pravilna, potem pričakujemo, da bo revitalizacija prisotna predvsem v dimenziji institucionalne, manj (ali nič) pa na področju zasebne religioznosti. Pričujoča analiza ne bo obravnavalo tretjega niza kazalnikov, ki sta jih uporabljala Pollack in Müller, namreč tistih, ki merijo prisotnost alternativnih oblik religioznosti. Ta opustitev temelji na očitnem dejstvu, da alternativne oblike religioznosti niso nujno v celoti zaseb- ne. Z drugimi besedami, nove in alternativne oblike religije prav tako vsebujejo dimenzije, kot so obiskovanje verskih storitev in zaupa- nje v verske organizacije, zato jih ni mogoče v celoti (kot to naredita Pollack in Müller) obravnavati kot zasebnih oblik religioznosti. Drugi cilj pričujoče študije je obravnava vpra- šanja, kako so navedeni trendi prisotni med mladimi in med tistimi s terciarno izobrazbo. Ti dve skupini sta še posebej pomembni z vidika ocenjevanja prihodnjih trendov v regiji, kar sodi v sklepni namen članka. razIskoValna metoda Zastavljena raziskovalna cilja sta bila dosežena na osnovi sekundarne analize podatkov Svetovne raziskave vrednot, ki je v obdobju 1995–2009 pokrila vse politične entitete v regiji nekdanje Jugoslavije vsaj v dveh časovnih točkah. Ker pa so bili podatki za nekatere manjše entitete (še posebej za Kosovo, Republiko Srbsko in Federacijo Bosne in Hercegovine) nekoliko pomanjkljivi z vidika možnosti zanesljivega ugotavljanja dogoročnih trendov, te entitete niso bile vključene v analizo. Celotna analiza je glede na razpoložljive podatke omejena na obdobje med letoma 1995 in 2009 in v tem okviru temelji na primerjavi dveh časovnih točk za vsako državo. Kar zadeva prvo točko v času (1995-1998), se podatki za večino opazovanih držav nanašajo na leto 1998, kar hkrati pomeni, da se v vseh opazovanih družbah primerjava v celoti izvaja v povojnem obdobju. Druga točka v času variira od leta 2006 (Srbija) do leta 2009 (Makedonija), medtem ko so vse druge države opazovane v letu 2008. V okviru teze o privatizaciji religije sta bila kot mera institucionalne religioznosti uporabljena dva indikatorja: 1. Konfesionalna identifikacija (0 = 'Ne', 1 = 'Da'), pri čemer je bil večji delež državljanov neke države, ki izraža pripadnost (kateriko- li) verski skupnosti, uporabljen kot mera za višjo raven institucionalne religioznosti. 2. Udeležba pri verskih obredih (1 = 'Nikoli' ... 8 = 'Vsaj enkrat na teden'), pri čemer je povprečna pogostost udeležbe uporabljena kot indikator ravni prisotnosti institucio- nalne religioznosti . Indikator zasebne religioznosti je bil sestavljen iz naslednjih dveh enot: 1. Povprečne vrednosti izražene pomembno- sti Boga v življenju posameznika (1 = "Sploh ni pomemben" ... 10 = "Zelo je pomem- ben"), kar se zdi boljši pokazatelj privatiza- cije religioznosti v primerjavi z vero v Boga, ki sta jo uporabila za Pollack in Müller, saj je vera v Boga del uradne doktrine vseh opazovanih religij, kar takšen indikator umešča bližje institucionalni razsežnosti. Po drugi strani koncept pomembnosti Boga v vsakdanjem življenju nekoliko jasneje zajame zasebno, privatizirano dimenzijo religije. 1. Izražena prisotnost pridobivanja tolažbe in moči iz vere (0 = 'Ne', 1 = 'Da'), kar tudi zelo jasno zajame zasebni vidik religioznosti. rezultatI V prvem koraku so bile izračunane pov-prečne vrednosti vseh štirih kazalnikov za vsako državo nekdanje Jugoslavije, in sicer posebej za obdobje okoli leta 1998 in posebej za obdobje okoli leta 2008. Nadalje so bile za vsako državo izračunane relativne spremem- be povprečnih vrednosti med dvema točkama v času. SEkULARIZACIJA 86 TRETJI DAN 2012 5/6 1. Kratka analiza podatkov v tabeli 1 razkriva nekaj zanimivih točk, ki se nanašajo predvsem na relativne spremembe: 2. Izrazito prevladujejo pozitivne vrednosti relativnih sprememb, kar kaže na to, da je v večini opazovanih družb v obravnavanem obdobju prevladala težnja revitalizacije religije. Edina izjema v tem smislu je Tabela 1: Ravni in relativne spremembe v prisotnosti zasebne in institucionalne religioznosti med leti 1995-8 in 2006-9. Država Udeležba pri obredih Pripadnost veroizpovedi Pomembnost Boga v osebnem življenju Pridobivanje tolažbe in moči iz vere BiH 1998 4,92 0,71 7,04 0,65 2008 4,84 0,77 8,10 0,86 Relativna sprememba -1,7% 9,2% 15,1% 32,7% Hrvaška 1996 4,48 0,87 6,29 0,61 2008 4,57 0,84 7,24 0,78 Relativna sprememba 2,0% -3,8% 15,2% 27,6% Makedonija 1998 4,18 0,72 6,58 0,58 2009 4,57 0,93 7,63 0,74 Relativna sprememba 9,4% 29,2% 16,0% 29,0% Črna gora 1996 3,16 0,94 5,68 0,49 2006 3,39 0,59 7,03 0,71 Relativna sprememba 7,3% -37,7% 23,9% 45,0% Srbija 1996 3,60 0,81 5,31 0,50 2006 3,86 0,70 6,96 0,79 Relativna sprememba 7,3% -14,5% 31,0% 57,3% Slovenija 1995 4,10 0,77 5,17 0,57 2008 3,71 0,72 5,23 0,56 Relativna sprememba -9,4% -6,8% 1,2% -1,8% Slika 1: Povprečne relativne spremembe indikatorjev institucionalne in zasebne religioznosti med leti 1995-8 in 2006-9. Slovenija, ki je doživela ravno nasproten (čeprav relativno šibek) trend. Že na prvi pogled se zdi, da so bistveno izrazitejši trendi rasti prisotni na desni strani tabele, kjer sta prikazana oba indika- torja zasebne religioznosti. Ta ugotovitev je bistvenega pomena za pričujočo študijo, zato je smiseln tudi izračun povprečne vrednosti 87 relativnih sprememb obeh kazalnikov za vsako izmed dveh obravnavanih dimenzij religioznosti. Rezultati tega izračuna so prikazani na sliki 1. Slika 1 ponuja neposreden odgovor v zvezi z osnovno zastavljeno hipotezo. V povprečju indikatorja zasebne religioznosti kažeta na bistveno večjo rast v primerjavi s povprečno spremembo indikatorjev institucionalne reli- gioznosti. Na tej podlagi lahko privatizacijsko hipotezo potrdimo: v opazovanem obdobju se je v vseh opazovanih družbah razmerje med prisotnostjo zasebne in institucionalne religioznosti spremenilo v korist prve. V okviru drugega raziskovalnega cilja obravnavamo vprašanje, kako so bili opaženi trendi prisotni med mladimi in med tistimi s terciarno izobrazbo. V tabeli 2 so predsta- vljene povprečne relativne spremembe za obe obravnavani skupini. Tabela 2 omogoča vsaj naslednje pomemb- ne ugotovitve: 1. V večini obravnavanih držav se je religi- oznost nesorazmerno revitalizirala med mladimi - tako v institucionalni, kot tudi v zasebni razsežnosti. Edina izjema je (ponovno) Slovenija, kjer se je religioznost mladih dokaj izrazito zmanjšala. Delno lahko kot izjemo obravnavamo tudi Makedonijo, kjer je bilo oživljanje religio- znosti med mladimi približno sorazmerno z (relativno izrazitim) oživljanjem na ravni celotnega vzorca. 2. V vseh opazovanih državah se je (tako zasebna kot institucionalna) religioznost Tabela 2: Relativne spremembe v prisotnosti zasebne in institucionalne religioznosti med leti 1995-8 in 2006-9, glede na starostno skupino in doseženo izobrazbeno raven. Celotni vzorec Mladina (15-29) Terciarno izobraženi Insitucionalna Zasebna Insitucionalna Zasebna Insitucionalna Zasebna BiH 4% 24% 13% 36% 6% 33% Hrvaška* -1% 21% 6% 37% n.p. n.p. Makedonija 19% 23% 20% 17% 33% 47% Črna Gora -15% 34% 1% 49% -12% 71% Srbija -4% 44% 0% 62% 11% 98% Slovenija -8% 0% -16% -3% 2% 17% *Podatki glede dosežene izobrazbe niso bili dosegljivi za obdobje 1995-8. Slika 1: Povprečne relativne spremembe indikatorjev institucionalne in zasebne religioznosti med leti 1995-8 in 2006-9. nesorazmerno revitalizirala med najvišje (terciarno) izobraženimi posamezniki. Ta trend je mogoče delno pojasniti z ekspanzijo terciarnega izobraževanja, ki je povzročila vse večje vključevanje mladih iz nižjih slojev in podeželja (Flere in Lavrič, 2005). Ker je religioznost na splošno v povprečju nekoliko prisotnejša med ljudmi z nižjimi dohodki in s podeželja (npr. Flere in Klanjšek, 2009; Chalfant in Heller, 1991), lahko nesorazmerno povečanje religio- znosti diplomantov vsaj delno povežemo z naraščajočo množičnostjo terciarnega izobraževanja. 3. Zasebna religioznost je v primerjavi z institucionalno pridobila bistveno več vitalnosti na ravni vseh treh opazovanih vzorcev. Še več, zdi se, da se je razmerje med zasebno in institucionalno religiozno- stjo še posebej jasno nagnilo v korist prve prav med mladimi in bolj izobraženimi sloji družbe. Da bi dobili jasnejšo sliko, si lahko pomagamo z izračunom razlik v spremembah zasebne in institucionalne religioznosti v okviru celotnega vzorca in obeh obravnavanih podskupin (slika 2). Iz slike 3 je jasno razvidno, da je bil trend privatizacije religioznosti še posebej izrazito prisoten v okviru obeh opazovanih podskupin. V primerjavi s celotnim vzorcem je bila privatizacija bistveno prisotnejša med mladimi v vseh državah, razen Makedonije in Črne gore. V Makedoniji se je instituci- onalna religioznost med mladimi okrepila celo nekoliko bolj v primerjavi z zasebno SEkULARIZACIJA 88 TRETJI DAN 2012 5/6 religioznostjo, česar ni težko povezati s specifičnim dogajanjem v Makedoniji, ki je na kratko obravnavano v sklepnem poglavju. Prav v vseh opazovanih državah pa je trend privatizacije religioznosti nadsorazmerno izrazit med posamezniki z doseženo terciarno stopnjo izobrazbe. sklep Pričujoča študija ponuja dve ključni ugotovitvi: 1. V obdobju med letoma 1995 in 2009 lahko razberemo jasen trend privatizacije religioznosti v vseh opazovanih družbah nekdanje Jugoslavije. 2. Privatizacija religioznosti je nadsoraz- merno prisotna med mladimi in v bolj izobraženem segmentu prebivalstva. Ob upoštevanju dejstva, da bolj izobraženi ljudje na splošno pogosteje igrajo vloge mnenjskih voditeljev in vzornikov (Katz in Lazarfeld, 1955, Robertson in Myers, 1969), lahko na osnovi teh ugotovitev špekuliramo, da obstaja precejšnja verjetnost za nada- ljevanje in utrjevanje trenda privatizacije v prihodnosti. Če se vrnemo k izhodiščnim razpravam glede sekularizacije, lahko na osnovi navedenih analiz sklenemo, da religioznost v regiji ne upada, o splošnem naraščanju pa tudi ne moremo govoriti. Vse je odvisno od izbranega kazalnika religioznosti, deloma pa tudi od opazovane države. V tem smislu naša analiza torej ne potrjuje Henklovega (2009: 59) sklepa o splošni revitalizaciji religije v državah nekdanje Jugoslavije. Potrjuje pa nekoliko splošnejšo tezo, da lahko govorimo o prepoznavnih in sistematičnih vzorcih sprememb na področju religioznosti v teh družbah. Podobno, kot Rodney Stark opisuje trende glede verskega življenje v ZDA (2004: 145), lahko tudi za področje nekdanje SFRJ sklepamo, da vedno več ljudi svoje religio- znosti raje ne kaže pred drugimi ljudmi in jo prakticira pretežno v zasebni sferi. S pomočjo Starkovega teoretičnega aparata lahko na sociološki ravni te trende razumemo kot krepitev kompenzacijske funkcije religije, in sicer ob hkratni slabitvi njene javne, moralne, integracijske funkcije. Na koncu velja opozoriti, da se dve izmed opa- zovanih držav mestoma občutno razlikujeta od opisanih splošnih trendov. Predvsem gre za Makedonijo, kjer (1) se je poleg znatnega porasta zasebne izrazito okrepila tudi insti- tucionalna religioznost in (2) kjer je bil med mladimi porast institucionalne religioznosti Slika 2: Razlike v povprečnih spremembah zasebne in institucionalne religioznosti med leti 1995-8 in 2006-9, v okviru treh izbranih vzorcev, izražene v odstotnih točkah. Opomba: V primeru Hrvaške niso bili dosegljivi podatki glede dosežene izobrazbe za obdobje 1995-8 89 celo večji v primerjavi s porastom zasebne. Te ugotovitve niso presenetljive, če upoštevamo dejstvo, da je Makedonija edina med opazo- vanimi državami, kjer so se v opazovanem obdobju odvijali oboroženi spopadi med pripadniki različnih etno-religijskih skupin. Oschlies (2004: 59) v tej zvezi dokazuje, da je imel spor med Albanci in Makedonci tudi poudarjeno versko razsežnost. V tej luči lahko izjemo Makedonije dokaj prepričljivo razložimo s pomočjo Henklove teze o 'kon- frontacijski identiteti'. Druga delna izjema je Slovenija, kjer se je religioznost zmanjšala v obeh dimenzijah, še posebej med mladimi. Lahko bi torej rekli, da gre v primerjavi z Makedonijo razlika v nasprotno smer, kar je mogoče vsaj deloma pripisati dejstvu, da je med opazovanimi državami Slovenija socialno-gospodarsko najbolj razvita in stabilna družba, medtem ko je Makedonija, ravno nasprotno, najmanj razvita in (v obravnavanem obdobju najbolj) nestabilna. V tem smislu lahko razlike v trendih na po- dročju religioznosti med državami v regiji de- jansko deloma razlagamo s pomočjo koncepta konfrontacijske identitete, deloma pa tudi s pomočjo koncepta eksistencialne varnosti, ki je tendenčno povezana s splošno gospo- darsko razvitostjo družbe in ki ima pretežno sekularizacijske učinke (Norris in Inglehart, 2004). Pri tem pričujoči rezultati opozarjajo, da ima naraščanje eksistencialne varnosti lahko učinke predvsem na institucionalno SEkULARIZACIJA Glej, kako dobro in prijetno je, če bratje živijo skupaj. Foto: Tatjana Splichal 90 TRETJI DAN 2012 5/6 razsežnost religioznosti, medtem ko se zdi dimenzija zasebne religioznosti sorazmerno odporna na takšne spremembe. Kako sicer razložiti, da se je v desetletju stabilizacije (in s tem naraščanja eksistencialne gotovosti) po vojnah na področju nekdanje Jugoslavije zasebna religioznost okrepila v domala vseh družbah v regiji? Uporabljena literatura Berger, P. (1999): The Desecularization of the World: Resurgent Religion and World Politics. Washington D.C.: Grand Rapids. Bruce, S. (2002): God is Dead: secularization in the West. Oxford: Blackwell. Bruce, S. (2011): Secularization: In Defence of an Unfashionable Theory. Oxford: Oxford University Press. Beyer, P. (1994): Religion and globalization. London: Sage. Casanova, J. (1994): Public Religions in the Modern World. Chicago: University of Chicago Press. Casanova, J. ( 2009): Religion, Politics and Gender Equality. Public Religions Revisited, UNRISD. Draft Working Document. Chalfant, H. P. and Heller, P. L. (1991): Rural/urban versus regional differences in religiosity. Review of Religious Research, 33: 76-86. Davie, G. (1994): Religion in Britain since 1945. Believing without Belonging. London: Blackwell. Davie, G. (2000): Religion in Modern Europe. A Memory Mutates. Oxford: Oxford University Press. Davie, G. (2002-a): Europe: The Exceptional Case: Parameters of Faith in the Modern World. London: Orbis Books. Davie, G. (2002-b): Praying alone and Church going in Britain and social capital: A reply to Steve Bruce. Journal of Contempo- rary Religion, 17, 329-334. Flere, S. (1990): Konfesionalnost i bezkonfesialnost u Jugoslaviji 1931–1987. Politička misao, 27 (3): 90–104. Flere, S. in Lavrič, M. (2005): Social inequality and educational expansion in Slovenia. Educational Studies, 31 (4): 449-464. Flere, S. in Klanjšek, R. (2009): Social status and religiosity in Christian Europe. European societies. 11 (4): 583-602. Greeley, A. (2002): Religion in Europe at the End of the Milleni- um: A Sociological Profile. New Bruswick, NJ: Transaction. Henkel, R. (2009): Religions and religious institutions in the post-Yugoslav states between secularization and resurgence. Acta Universitatis Carolinae, Geographica (Karls-Universität Prag), 44: 49-61. Hervieu-Leger,. D. (1990): Religion and modernity in the French context: for a new approach to Secularization. Sociological Anaysis, 51: 15-25. Huntington. S. (1996): The Clash of Civilizations. New York: Simon & Schuster. Katz, E. and Lazarfeld, P. (1955): Personal Influence. New York: The Free Press. Lavrič, M. in Flere. S. (2010): Trait anxiety and measure of religiosity in four cultural settings. Mental Health, Religion and Culture, 13: 667–682. Luckmann, T. (1967): The Invisible Religion: The Problem of Religion in Modern Society. New-York: Macmillan. Martin, D. (1978): A General Theory of Secularization. Oxford: Blackwell. Martin, D. (2005): On Secularization: Toward a Revised General Theory. Aldershot: Ashgate Publishing Company. Norris, P. and Inglehart, R. (2004): Sacred and secular. Religion. and politics worldwide. New York: Cambridge University Press. Oschlies, W. (2004): Makedonien 2001–2004: Kriegstagebuch aus einem friedlichen Land. Berlin: Xenomos. Pargament, K.I. (1997): The Psychology of Religion and Coping: Theory, Research and Practice. London: Guilford Press. Pollack, D. & Müller, O. (2006): Religiousness in Central and Eastern Europe: Towards Individualization? In: Irena Borovik (Ed.): Religions, Churches and Religiosity in Post-Communist Europe. Krakow: Zakład Wydawniczy. Robertson, T. S. and Myers, J.H. (1969): Personality Correlates of Opinion Leadership and Innovative Buying Behavior. Journal of Marketing Research, 6:164-168. Roof, W. C. (1999): Spiritual Marketplace: Baby Boomers and the Remaking of American Religion. New York: Princeton. Stark, R. (2004): Exploring the religious life. Baltimore: Hopkins University Press. Stark, R. and Iannaccone, L. ( 1994): A Supply-Side Reinterpre- tation of 'Secularization' in Europe. Journal for the Scientific Study of Religion, 36(3): 230-52. Stark, R. and Finke, R. (2000): Acts of Faith: Explaining the Human Side of Religion. Berkeley: University of California Press. Toš, N. et al. (1999): Podobe o cerkvi in religiji. Ljubljana: FDV. Toft, M. D., Philpott, D., & Shah, T. S. (2011): God's century: Resurgent religion and global politics. New York: W.W. Norton. Wuthnow, R. (1998): After Heaven: Spirituality in America Since the 1950s. Berkeley: University of California Press. 1. Čeprav modernizacija prinaša olajšanje življenja ljudi na različnih področjih, so ključne 'nagrade' (stvari, ki si jih ljudje želimo) še vedno izven dosega večine ali vseh ljudi. Ena takšnih nagrad je gotovo preseganje nujnosti smrti.