Še o sanaciji Draveljskih blokov
Raje bi imeli streho kot grešnega kozla...
V zadnji številki »Javne tribune« se je fo-tokronika dotaknila »sanacije« stanovanjskih blokov v Draveljski gmajni. Neprizadet bralec se je pri tem morda nekoliko namuznil, v koli-kor je vest sploh registriral. Nam prizadetim pa ni do smeha, kajti »sanacijo« doživljamo že dal) časa z najbolj neprijetne strani. Zato hočemo osvetliti problematiko tudi od znotraj — v rah-lem upanju, da bo zbudilo naše poročilo traj-nejši odmev.
15. 8. 1979 so pričeli delavci (v polževem tempu) postavljati oder okoli bloka C v Dra-veljski gmajni. Nekaj dni prej je bilo na vra-tih nabito obvestilo, da bodo začeli sanacijo ter poziv stanovalcem, naj pokažejo uvidev-nost ter brez godrnjanja sprejmejo nase vse nevšečnosti, ki so rvujne v zvezi s sanacijo.
Kolikor nam je znano, ni bil načrt sanacije nikoli in nikjer objavljen. 1. 9. 1979 so de-lavci zabili vhod drugega stopnišča. Nekaj dni pozneje pa so možje izginiji s prizorišča in samo še razbita šipa spominja nanje. Ljud-ski glas: zmanjkalo je materiala, uradni glas — ne seže do nas.
Če vse to premislimo, potem si lahko predstavljamo, da se bo ta sanacija vlekla v nedogled ter popolnoma zvodenela na zu-naj v prenešenem pomenu besede, na znotraj pa v vsej kruti dobesednosti.
Ta »sanacija« je dolga štprija, ki se vleče že kaki dve leti, kolikor je sploh možno de-finirati začetek. Pred skoraj dvema letoma so namreč pričeli »izpodkopavati zidovje« strehe. Po celi širini bloka so odstranili be-ton, tako da je ostala samo železna rešetka. Nastalo špranjo so nameravali zadelati z ma-terialom primamih elastoplastičnih lastnosti. Tako bi dosegli, da ne bi nastajajoči pomiki (zai"adi temperaturnih razlik, posedanja in podobno) izzvali dodatnih napetosti in raz-pok. Gledano z zgolj teoretičnega gledišča je bila stvar dobro zamišljena in skrbno zasno-vana, saj so izvajalci angažirali celo našo najvišjo znanstveno ustanovo, univerzo.
Toda izgleda, da se je ravno tukaj zatak-nilo. Strokovnjaki so precej časa hodili ogle-dovat, merit in kontrolirat, potem pa je vse skupaj zaspalo; baje je zmanjkalo denarja. Nad špranjo, ki nas spominja nanje, so iz-vajalci razpeli nekak provizoričen šotor, ki pa ga je veter sčasoma čisto uničil. Pričelo je močiti ter zamakati in sicer vedno bolj —
kljub temu, da so prišli izvajalci sem ter tja še kdaj »popravljat« streho. Ob hudih nali-vih se nabere v četrtem nadstropju toliko vode, da ji stanovalci tega nadstropja niso kos. Voda se zliva tudi na spodnja nadstrop-ja, kar vodi do sporov med »zgorrvjimi« in »spodnjimi«.
Pričakovali bi, da bodo najprej popravili nastalo škodo in se šele nato lotili fasade. To pa se ni zgodilo; širijo se celo glasovi, da mislijo izvajalci »znanstveni slog« dela, kt so ga privzeli pred dvema letoma, obdržati ter nadaljevati s »štemanjem«. Tako nam grozi nevarnost, da se stanje za nedoločen čas še bistveno poslabša ter da bomo morali pre-življati zime kakor v kozolcu.
Stanovalcev »saniranega bloka« se vedno bolj polaščajo strah, obup in bes. Strah, da se bodo razmere še poslabšale ter da se bo »sanacija« vlekla v nedogled. Obup, ker ved-no bolj vidimo, da smo brez moči, da nima-mo niti vpogleda v stvari niti vpliva na njih potek. In bes, ker vidimo, da se to dogaja v naši samoupravni družbi, v kateri z refereti-dumi in samoprispevki sodelujemo pri vseh mogočih akcijah, kq gre pa za streho nad našo glavo, smo potisnjeni v docela pasivno vlogo.
Stanovalci Plešičeve 3 zahtevamo, da od-govorni neodgovorneži takoj prenehajo z eksperimenti na živih bitjih ter nastalo ško do nemudoma popravijo na optimalen način, vsekakor še preden nastopi deževna doba. Ne gre nam za ugotavljanje krivca, temveč . le za (najnujnejšeT popravilo strehe; prepri; čani smo namreč, da je popravilo strehe bolj koristno in cenejše opravilo kakor iskanje grešnega kozla. Ce podjetje, ki izvaja sana-cijska "dela, ni sposobno izklesanih lukenj sproti zadelati, naj raje odstopi od tozadevj nih del. Po dosedanjih izkušnjah je namreč mnogo boljša majhna i-azpoka v zidu kakor pa nedokončana »sanacija«. Popolnoma ne-umestno je tudi, da se popravljanje »zafuša-nih« del prikazuje kot nekak znanstveno raz-iskovalen projekt ter v delo vključijo razne učene ustanove, kajti pri normalnem stano-vanjskem bloku ne potrebujemo nikake vi-soke učenosti, temveč zgolj poštene obrtni-ške storitve ter solidno poslovno moralo.
Zahtevamo, da »izvajalci sanacije« prizadete stanovalce in hišni svet izčrpno inlortnirajo o načrtih sanacije ter tudi upoštevajo njih pri-pombe, pritožbe in predloge.
V zvezi s tem bi omenili še en problem, ki tare vse krajane krajfev, kjer se mnogo gradi. Zaradi obsežnih zemeljskih del in vre-menskih prilik (zlasti veter) tu nujno nasto-pa precej prahu. K temu objektivno pogoje-nemu zlu se pa pridruži še subjektivno pogo jeni faktor. Iz neznanega razloga kamioni ne-prestano prevažajo zemljo z eiiega kupa na drugi kup. Pri tem kažejo silno prizadevnost in izredno hitrost, kar je popolnoma v na-sprotju z navadami na gradbiščih. Z vso ma-lomarnostjo zvrhano riatovorijo zemlj« na kamione, nato pa poženejo, kot da bi gore-lo za njimi. Posledica tega je, da se mnogo zemlje raztrese, raztresena zemlja pa se de-loma prilepi na asfalt in strdi ter tvori »pu-keljne«, deloma pa posuši v prah, ki ga divja-joči kamioni dvigajo v sinje višave in šir-jave.
O čiščenju prizadetih cest ni niti govora. Medtem ko so (konec avgusta, morda je bilo tudi v začetku septembra) delavci »Snage« pedantno čistili Vodnikovo cesto, ki je žesa-ma po sebi precej čista (vsaj za draveljske pojme) pa se ulice bratov Babnik, ki tone v prahu, ni nihče usmilil.
Imamo dober predlog: na gradbiščih naj delavci in šoferji izmenjajo navade. Ce bi namreč delavoi tako hiteli kot šoferji (ali pa vsaj pol toliko) ter šoferji vozili z ustrezno »andahtjo«, bi bilo rešenih že precej proble-mov.
Jurij Vdovič
' .   . *              in (ostali) prizadeti stanovalci
..-,,.                                     Plešičeve 8