JEJA JAMAR-LEGAT ZAČETKI LOŠKEGA ŠOLSTVA Freisinško gospostvo je dalo mestu Loki posebno zgodovinsko podobo. Vplivalo je tudi znatno na razvoj njenega šolstva. Medtem ko imamo za zgo dovino najstarejšega šolstva v Sloveniji le skope podatke, lahko zasledujemo skoraj nepretrgoma razvoj loškega šolstva od 13. stol. dalje. Začetki šolstva pri nas segajo v 8. stol., ko je sinoda v Aachenu zahtevala, naj bodo šole v vsakem samostanu in na sedežih škofij. Dečke so v teh šolah pripravljali za duhovnike. Učili so se branja, petja, računanja premičnih cer kvenih praznikov ter latinščine. Stolno šolo je vodil član kapitlja. Imenovali so ga magister scolarum, pozneje scolasticus.1 V listinah ljubljanskega križevniškega reda iz 1271 se omenjata kot priči učitelj Jakob iz Ljubljane in Wolflinus-Scolasticus de Lak. Možno je, da je freisinški škof nastavil redovnika Wolflina v glavnem mestu freisinške posesti na Slovenskem, da pripravlja domači naraščaj za duhovnike.2 Prav tako je možno, da so imele tudi klarise že zelo zgodaj v Loki dekliško šolo. Leta 1358 je namreč kamniški župnik Otokar Blagoviški ustanovil sa mostan klaris.3 Ko je Jožef II. razpustil samostane, ki se niso ukvarjali z vzgojo mladine, so loški meščani prosili, naj jim pusti samostan klaris zaradi vzgoje. Listina (atestat) mesta Loke iz 1782 pravi, »da so bile tukajšnje redov nice sv. Klare že pred nekoliko stoletji poklicane v tukajšnje mesto, da tu osnujejo dekliško šolo, ki so jo prej in jo še sedaj skrbno vodijo«.4 Ker je samostanski arhiv v požaru 1660 skoraj popolnoma zgorel, ne moremo ugotoviti, kakšen je bil pouk v tej dekliški šoli. Imena klaris iz pomembnih rodbin Lambergov, Apfaltrerjev, Raubarjev, Hohenwarthov in dr. pa dajo slutiti, da so se tu izobraževala le dekleta plemenitašev in bogatih meščanov. Od 13. stol. dalje pa se je loško mesto gospodarsko dvignilo. Zacvetele so razne obrti. Loški meščani so iskali trgovskih zvez z Reko, tovorih so prek Tolminskega na Furlansko in drugod.5 Trgovsko življenje, zlasti pa tovorjenje in menjava blaga je zahtevalo posebno izobrazbo. Meščani so v začetku usta navljali zasebne šole, kamor so premožnejši trgovci pošiljali svoje sinove. Pozneje pa je te šole postopoma prevzelo mesto.6 V mestnih šolah so se učenci učili pisati pisma in javne listine, računanja, latinščine, materinega jezika in začetnega pouka realij.7 Ker so sredi 15. stol. v Loki prevladovali slovenski trgovci,5 je verjetno, da je bila loška mestna šola slovenska. Meščani so se že v 15. stol. bojevali za neodvisnost svojega šolstva, kar priča pravda iz 1474 med župnikom Pankracijem Eckerjem ter glavarjem in gradiščanom v Loki Jurijem Lambergerjem ter loškim svetovalstvom, ki je 66 izvolilo novega učitelja brez zupnikovega privoljenja.8 Leta 1533 sta se prito žila mestni sodnik in svet zoper oskrbnika Gallenberga, ker je zaprl učitelja. Škof Filip je pozval Gallenberga pred svoje odposlance in mu prepovedal, da bi karkoli ukrenil zoper učitelja.' Loka je imela vsaj 1538 že šolsko poslopje ob cerkvi sv. Jakoba, kar priča račun za popravilo mlina pod šolo.10 Učitelj je imel v tej dobi pomočnika-drumetra in je poleg pouka skrbel tudi za zborno petje, saj se oba omenjata ob škofovem obisku 1548.u V drugi polovici 15. stol. se je položaj Loke zelo poslabšal. Turki so dva krat napadli mesto, potres 1511 pa je porušil mesto in grad. Podložniki so mo rali delati pri vzdrževanju obzidja in gradu, dajatve pa so se ne glede na pre- stano škodo zelo povečale. V uporih 1484, 1488 in 1515 so dajali duška neza dovoljstvu s fevdalnim gospodom. Vse to je pripravljalo tla za protestantizem, ki se je razširil v mestu, na podeželju pa so kmetje le v omejenem številu prevzemali novo vero. Šolstvo v Loki je tudi v teh burnih časih imelo poseben položaj. Mesto je obdržalo staro mestno šolo. Učitelj je sodeloval s katoliško duhovščino pri verskih obredih, tako je bila 1586 ob smrti luteranskega plemiča Gabrijela Siegesdorferja katoliška duhovščina pripravljena, da za 15 gld. sodeluje pri pogrebnih svečanostih z učiteljem.13 Mestno šolo so obiskovali tudi revni otroci, kajti škofova komisija je 1586 obsodila dva luteranska meščana, da morata podariti vsak po tri kose sukna za špital, reveže in uboge šolarje.14 Vendar je bil vpliv protestantizma tako močan, da je loški protestant Štefan Pušer pri zasliševanju 1589 povedal, da ga je z novo vero seznanil učitelj Stendler,35 torej tisti Hans Stendler, o katerem je 1. 1576 župnik Ambrož Hauman pisal škofu, da je bil enajst let učitelj, da je katoličan, ki zna nemški, kranjski, latinski, italijanski in bi bil sposoben za protipisarja.16 Luteranski meščani so ustanovili svojo nemško šolo in nastavili nemškega učitelja. Komisije, ki jih je pošiljal škof v Loko, da bi zatrle novo versko gibanje, so ostro nastopile tudi proti novi šoli. Učitelju so očitali, da v šoli pojejo med drugim tudi prepovedane psalme. Šolo so zaprli, učitelja pa pozvali na grad. Ker je naslednjo nedeljo spet pel luteranske pesmi, so ga ponovno klicali na grad. Ker se ni odzval, so poslali ponj biriče in ga prignali pred komisijo. Zaprli so ga za nekaj dni v grajski stolp ob kruhu in vodi. Izpustili so ga pod pogojem, da bo v štirinajstih dneh stopil v katoliško vero ali za pustil loško gospostvo.17 Da pa so loški protestanti skrbeli tudi za višjo izobrazbo svojih sinov, priča zasliševanje Matija Križaja, člana notranjega sveta, ki je 1573 poslal sina študirat v Wittenberg.19 Ostri posegi freisinškega škofa, ki je pregnal iz mesta protestantsko usmer jene meščane in skušal z različnimi odredbami doseči, da bi vodili mesto izra zito katoliški možje, so tudi protestantsko šolo potisnili v ilegalo. Kot so se zatekali protestantski duhovniki v Puštal in na Faro v protestantske gradove, je gotovo našla tudi protestantska šola začasno pribežališče bodisi v hišah bogatih meščanov ali na gradovih. Tridentinski cerkveni zbor je izdelal nadrobne predpise proti protestant ski nevarnosti in v njih nakazal tudi pedagoške naloge katoliške cerkve: skrbeti mora za duhovniški naraščaj in za versko vzgojo otrok. Ker pa je bila verska vzgoja del bogoslužja, ni bilo potrebno ustanavljati šol. Na kmetih sploh ni 5* 67 bilo šol, v maloštevilnih mestih pa so bile namenjene zgolj meščanskim otro kom. Tako je kranjska deželna vlada 1761 izjavila, da mladina razen krščan skega nauka ne zna ne brati ne pisati ne računati.20 Med dvanajstimi mesti na Kranjskem, ki so 1761 imela mestno šolo, je bila tudi Škofja Loka.21 Učitelja v mestih, tako tudi v Loki, je nameščal in odpuščal še vedno mestni svet v sporazumu z mestnim župnikom.22 Večinoma je bilo poučevanje le postranski učiteljev poklic, učitelji so bili predvsem cerkovniki, organisti in pevovodje. Služili so od danes do jutri. Plačo so morali pobirati po hišah, bira pa je bila odvisna od vsakokratne letine in naklonjenosti faranov do šole.23 Nekoliko bolj urejen je bil položaj učitelja v Loki. Njegova naloga se je omejevala na poučevanje in vodstvo zbornega petja. Za cerkovnika in orga- nista so imeli posebna nameščenca. Mesto je dajalo učitelju prosto stanovanje, škof pa mu je dajal letno tri modije pšenice in osem modijev rži, kar pa je bilo le milost in ne dolžnost loških škofov. Učitelj je moral za to milost prositi vsake tri leta.24 Plošča iz leta 1627 na nekdanji Soli v skofji Loki Leta 1627 je na mestu starega šolskega poslopja ob farni cerkvi sv. Jakoba dal sezidati starološki graščak Mihael Papler novo šolsko poslopje.25 Na po slopje je dal vzidati ploščo z napisom GOT ZU ERN DISEM VATERLANT UND DESSEN IUGENT ZU WOLFART (Bogu v Čast, tej domovini in njeni mladini v korist). Mihael Papler je bil po rodu loški meščan, morda potomec sodnika Pa- plerja, ki je bil 1585 med redkimi člani notranjega sveta, ki jih komisija škofa Ernesta 1585 ni izključila iz mestnega sveta zaradi protestantizma.28 Leta 1601 je bil s svojim imetjem prepisan med viteze. Starološko graščino je kupil 1596 od Jurija Raspa27 in morda so prav Raspi vplivali na njegovo zanimanje za šolo in na prosvetljensko nadahnjen napis, saj je potomec staroloških baronov Leopold Rasp že od 1699 vodil znamenito šolo v Kamniku, v kateri so se izobraževali Peter Pavel Glavar, Mihael Paglavec in Jurij Japelj.28 68 Mesto, ki ga je imel učitelj v tem obdobju v loški šoli, pa ni prav v skladu s pomembnim napisom na pročelju šole. Vsi viri iz tega obdobja govore le o učiteljevem boju za kos kruha, ne pa o pedagoškem delu in o skrbi za loški naraščaj. Če primerjamo učiteljeve dohodke v naturalijah z dohodki, ki so jih pre jemali uradniki loškega škofa, je njegovo mesto med zadnjimi. Tako je preje mal 1. 1621 oskrbnik 20 modijev pšenice, protipisar 12 modijev, župnik 25 me dijev, učitelj pa le dva modija pšenice. Rži pa je dobival mestni cerkovnik 2 modija, prifarski 4 modije, učitelj pa 8 modijev. Bratovščina rožnega venca v Stari Loki je plačevala učitelju 1. 1669 po 6 gld letno, organistu 5 gld, prifarskemu cerkovniku pa 3 gld. V letu 1726/27 je povečala plačo učitelju in organistu na 10 gld, cerkovnik pa je ostal pri 3 gld letno. Učitelj je imel še nekaj dohodkov kot pevovodja, tako je dobil s pevci vred 1. 1639 ob blagoslovitvi grajske kapele 1 gld in 50 krc.29 Število učencev, ki so učitelju plačevali za pouk, je bilo vedno manjše, kajti duhovniki so prevzemali tudi učiteljeve posle. Učitelj je moral s svojimi pičlimi dohodki plačevati še pomočnika (untermeistra).30 Učitelji in njihovi pomočniki so bili večinoma poročeni in so imeli šte vilne družine, zato ni čudno, da so morali sredi 18. stol. nekaj let sodelovati v cerkveni službi, vendar pa je imela Loka 1757 in 1760 spet posebnega orga- nista.30 Nasprotovanja med loškim mestom, ki se je bojevalo za svojo samostoj nost, in škofom, ki je zahteval pokorščino tudi v šolstvu, se je zlasti kazalo ob imenovanjih novih učiteljev. Tako so se meščani upirali in tudi uspeli, da. bi 1. 1702 po smrti starega učitelja Jurija Kapfferja, ki je trideset let učil v Loki, na predlog glavarja Mandla nastavili nekega »untermeistra« iz Ljubljane, ki je bil po Mandlovem mnenju odličen v instrumentalni in koralni glasbi. Mandl se je pritoževal škofu, da so loški meščani zgolj mesarji, kovači in čevljarji in ne morejo razumeti, kakšne kakovosti mora imeti učitelj. Imajo pa pravico izvoliti učitelja po svoji volji. Ko so Ločani tako svojevoljno izvolili učitelja Franca Matija Marzina, mu je škof ustavil dajatve v žitu. Glavar Mandl je poročal škofu, da so svoje voljno izvolitev zakrivile le nekatere nemirne in uporne butice, ki so potegnile ljudstvo za seboj. Nato je škof odobril dajatve v žitu proti reverzu, ki ga je Loka podpisala 1703. Po reverzu Loka ni smela brez škofovega soglasja več postavljati novega učitelja, ta pa je moral vsake tri leta prositi za žito. Učitelj Marzina in njegov pomočnik Sigmond Clemens Krauppen sta nato dobivala škofovsko žito. Ko pa je 1749 Marzina umrl, je Loka spet brez škofovega do voljenja izvolila novega učitelja, Anthonija Gabra, ki se je moral skupaj s po močnikom Kossom potegovati za vedno bolj redke učence in za dajatve v žitu. Tudi učitelj Jožef Egger je 1771 tožil, da mu je škof dodelil namesto treh mo dijev pšenice zgolj dva modija in osem modijev rži, da pri skromni plači in revnem postranskem zaslužku ne more živeti."1 Vendar pa so stoletna neprekinjena tradicija šolstva v Loki, verjetno slo venski učni jezik vsaj v 15. stol. in izjemen, čeprav ne najboljši položaj, ki ga je imel učitelj v Loki, postavili trdne temelje, na katerih se je gradilo novo poglavje v zgodovini loškega šolstva, ki se prične z uvedbo splošne šolske 69 obveznosti 1774 in z nastopom novega administratorja škofjeloških posesti freisinškega škofa grofa Janeza Jakoba Edlinga, glavnega pobudnika za ure ditev osnovnega šolstva v Avstriji. Opomba: Dragoceno gradivo iz freisinškega okrožnega arhiva (Kreisarchiv Munchen, Herrschait Lack) mi je dal na vpogled dr. Pavle Blaznik, za kar se mu najtopleje zahvaljujem. Prav tako se zahvaljujem direktorju Francetu Ostanku in prof. Franciju Štuklu za rokopisno gradivo šolskega muzeja v Ljubljani in arhiva muzeja v Škofji Loki ter nunskemu samostanu v Škofji Loki za gradivo iz uršulinskega arhhra. Opombe 1. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. 1963, str. 17, 18. — Fr. Ostanek, Pomen šol. kronik za zgodovino šolstva; Kronika 1953, str. 179; Kramer, Ne koliko črtic iz zgodovine škofjeloške deške šole. Letno poročilo 4-razredne deške šole, 1890 91. — 3. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorskem polju, SAZU, Razprave II, 1953, str. 190. — 4. Iz zgodovine vnanje dekliške osnovne šole uršulink v Škofji Loki, Šolski muzej v Ljubljani, kartoteka šolskih kronik; Einiges aus der Geschichte des Klosters und Pensionates der Ursulinen in Bischoflack, Jahresbericht des Ursulinen Madchen Pensionates in Bischoflack iiber Schuljahr 1893/94, str. 3; Attestat der Stadt Lack, 1. III. 1782. — S. Blaznik, O obrti v Škofji Loki v srednjem veku, LR, 1960, str. 80; Blaznik, Trgovske zveze Škofje Loke z Reko v luči notarske knjige Antona de Renno de Mutina, LR 1961, str. 78. — 6. Schmidt, Zgod. šolstva, str. 27. — 7. Znidar, Šolske zgradbe nekdaj in danes, Šolske zgradbe v obdobju 1775 do 1966, Lj. 1967, str. 8. — 8. Schmidt, Zgod. šol., str. 26. — 9. Kreisarchiv,, Munchen, fasc. 45, št. 276; (zapiski dr. Pavla Blaznika). — 10, K. A. fasc. 53, št. 295-36, (zapiski dr. P. Blaznika). — 11. K. A. fasc. 53, št. 295-43, (zapiski dr. P. Blaznika). — 12. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo, Razprave, 1953, str. 220. — 13., 14., IS. Blaznik, Reformacija in protireformaeija, LR 1962. — 16. K. A. fasc. 42, št. 221 (rokopis dr. P. Blaznika). — 17., 18., 19. Blaznik, Reformacija in protireformaeija, LR 1962. — 20., 21. Schmidt, Zgodovina šolstva, str. 96, 110. — 22. K. A. fasc. 33, št. 33 (zapiski dr. P. Blaznika). — 23. Znidar, Šolske zgradbe nekdaj in danes, str. 13. — 24. K. A. fasc. 29, št. 38 (Zapiski dr. P. Blaznika); modij 112,5 litra. — 25. danes Cankarjev trg 10. — 26. Blaznik Reformacija in protireformaeija, LR 1962, str. 79. — 27. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo, Razprave, 1953, str. 180, 183. — 28. Benkovič, Maksimilijan Leopold baron Rasp in njegova šola, DS, 1899, str. 293. — 29. Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, MS, Lj. 1894, reg. 100, 484, 517, 583, 157. — 30. K. A. fasc. 33, št 98 (zapiski dr. P. Blaznika). — 31. K. A. fasc. 29, št. 38 (zapiski dr. P. Blaznika). R es u m e LES DEBUTS DE LINSTRUCTION PUBLIO.UE A ŠKOFJA LOKA Le premier temoignage sur les ecoles de Škofja Loka date de 1271 lorsqu'on cite comme temoin un certain Wolflinus Scolasticus de Lak. On suppose aussi que Škofja Loka possedait deja a une epoque tres reculee une ecole de filles dirigee par les clarisses. L'existence d'une ecole municipale au XV6me siecle est attestee par des docu- ments. Lors de la nomination d'un nouveau instituteur les bourgeois luttent deja avec le elerge pour la reconnaissance de leur independance. Puisque la majorite des commergants de Škofja Loka au XVžme siecle sont des Slovenes, il est presque sur que cette ecole etait slovene. 70 A l'epoque du protestantisme, les bourgeois protestanta fonderent a Skofja Loka une ecole allemande, mais 1'ancienne ecole municipale subsistait toujours. Elle etait frequentee aussi par des enfants pauvres. L'instituteur protestant allemand etait persecute par l'eveque qui le fit enfermer dans une prison du chateau. En ce qui concerne le protestantisme et les ecoles slovenes dans les environs de la ville, les sources restent muettes. Apres l'expulsion des protestants, lorsqu'on abolissait les Ecoles presque partout en Slovenie, 1'ecole de Skofja Loka qui avait un instituteur et son adjoint continuait a exister. La nomination de 1'instituteur et 1'aumone annuelle de l'eveque en forme de ble ranimaient toujours les conflits entre la bourgeoisie jalouse de son indepen- dance et l'eveque qui desirait affirmer son autorite. En 1627, le chatelain de Stara Loka Mihael Papler fit construire une nouvelle ecole avec un logement destinž a l'instituteur. En depit de la belle devise inscrite sur la facade «Got zu ern diesen vaterlant und dessen iugent zu wolfart»-, toutes les sources de cette epoque parlent seulement de la dure lutte de l'instituteur pour son existence. Cette tradition seculaire a jete pourtant les fondements pour le developpement ulterieur des ecoles de Skofja Loka. 71