PODLISTEK. Zlati Nadir Khulie ali petdeset slepcev. (Arabska poTest, spisal G. Milevski. Iz hrvatskega — g.—) Nadir Khulija je preganjala nesreča, kakor maIo koga. Njegovega očeta Nadir Essema je vjel mogočni sultan, a revež ni imel nobenega, ki bi ga reSil, in to je še bolj pospešilo njegov propad. Nadir Khulie je moral pobegniti iz gradu, v katerein je prebil mnogo srečnih dni. Siva mezga in bornih sto zlatov je bilo vse, kar je mogel ohraniti iz zlate prošlosti. Njegova prihodnjost pa je bila zavita v meglo in temo, a vendar njegova pobožna dušai ni izgubila nade do srečnejše, milejše bodočnosti. Zato je molil k Alahu — svojemu bogu — da ga dovede v orto boljšo, lepšo bodočnost. Molil je in obiskal sveta mesta, Meko in Medino, a slednjič je romal še tja v Ispahem in upal, da ga bog tam usliši. Vsako mohalnedanom sveto mesto ga je osrčilo. Okrepljen z zadovoljstvom in nekakim notranjim mirom je prišel v predmestje Džulfa. Zarko solnce je plavalo po modrem nebu. Nadir se poda na bližnji grič, da se navžije krasnega razgleda. Z ene strani je videl nižino z veC sto vasmi, potoki in mostovi. A vse to je bilo okrašeno z divnimi južnimi rastlinanii. Z druge strani je pa zrl pred seboj Ispahem v vsej njegovej moči.; Sredi mesta se je dvigal raogočen grad, a okoli njega so se dvigale v zrak velikanske palaCe, iz katerih so se dobro poznale džamije s svojimi vitkimi stolpi. Bilo jih je 6ez 200. Nadir Khulie pade na obraz in pomoli k svojemu rA- lahu, potem se pa poda v predmestje, kjer stopi na galerijo Alaverdi-Khanovega mesta. Sredi galerije je bil steber, na katerega se je naslanjal starec z dolgo, snežnobelo brado. Starec je bil slep. Nadir Khulie zapazi, da starec nekaj poje, zato stopi tiho k njemu in sliši sledeče perzijske verze: ,,Svet je pravi most, požuri se, da prideŠ preko njega." ,,Glej! uvažuj vse, kar najdeš na svojem potu, slabo obkrožuje in nadkriljuje vse dobro." Ti modri izreki razvesele Nadir Khulija, Odpre denarnico in podari starcu zlat. ,,Hvala lepa, dobri gospod," pravi slepec, stiskajoč zlat, in ko spozna zlat, vsklikne: ,,Ah, to je zlat. — Dobri gospod, ali imate toliko bogastva, da mi poklanjate zlat?" ,,Imam Še devetindevetdeset takih," odgovori Nadir Khulie. ,,Ah, dobri gospod, dajte, dovolite, da se dotaknem Vaših zlatov. Oh, kakSna sreča — prva v mojem življenju. Sto zlatov! Ali govorite resnico? Dovolite, prosim, da se jih dotaknem. Kaka radost! Ni6 drugo, nego samo, da se dotaknem samo za trenotek zlata, samo za trenotek, en sam edini trenotek!" Dobri Nadir Khulie vzame denarnico in jo da v brazdaste starčeve roke. ,,To je moje premoženje, moje vse," mu reče. ,,Žal mi je, da ga ne niorem deliti s teboj." Komaj je imel starec denarnico v roki, že je izginila v njegovem širokem kaftanu. ,,Oho, prijatelj," se začudi Nadir Khulie. ,,Kaj pa delaš, kje je moja denarnica?" Slepec se med tem obrne in začne kakor poprej: ,,Svet je pravi most, požuri se, da prideš preko njega." ,,Vrni mi denarnico!" zavpije razjarjen Nadir,- ,,Glej," odgovori starec z blagim glasom. BGlej, in ovažuj vse, kar najdeš na potu življenja, slabo obvladuje in nadkriljuje vse dobro." Starčeva roka je bila skrita v kaftanu. ,,Jaz hočem svojo denarnico," zareži ljuti Nadir. Ker mu pa starec ni hotel odgovoriti, ga s silo zgrabi za mrgavo roko. ,,Dobri muselmani, dobri muselmani!" kriči slopec. ,,Na pomoč! Na pomoč!, Nevernik mi hoče pobrati sadove vaše darežljivosti." Ljudje, ki so slišali vpitje, so prileteli skupaj; bila je že velika gruča. Nadir Khulie se je rotil in zaklinjal, da je nedolžen ter da hoče svoj denar. A zastonj. Dosedanja hrabrost ga je jela zapuščati. Nasloni se na steber, in s strahom premišljuje, kaj bo iznjega, kam naj se poda brez denarja, brez prijatelja — izgubljen v tem sleparskem svetu. Žalosten sede na stopnice pri mostu in zakrije obraz, da bi ne opazili mimoidoči njegovih solz. ,,Delal sem prav," je govoril sam s seboj, Mpa rAlah me kaznuje kot zločinca; a saj je tudi on, moi oče, umrl zato, ker je delal prav. Kje je pravica?" ,,Nui, naj pride, kar hoče: biti moram odločen. Bog pomaga vernikom. Nu, pa kaj mi pomagajo vsi ti izreki." Postal je laCen. Preiskal Je kaftan - a bil Je prazen. -Oh, ko bi imel vsaj svojo mezgo," vzdihne. nAli, vse je izgubljeno, kje je pravica?" Naenkrat zasliši za seboj neko hrzanje, in ko se ozre, zapazi svojo zvesto mezgo. CCoaeo prlhodnJM.]