4 Kolofon
Proteus 78/1 • September 2015
Proteus
Izhaja o d leta 1933
Mesečn ik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Naslovnica: Moker šopek laskov. Na njih se kapljice za trenutek zadržijo, spolzijo z rastline, nato se ujamejo druge, kapljanje je tudi med sušami dokaj izdatno. Foto: Dan iel Rojtek.
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Kornel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinlič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. .Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletil Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus.'
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah Turnšek
prof. dr. Tomaž. Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Proleus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 ttevilk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov.
Naslov izdajatelja in urejniltva: Prirodoslovno druStvo Slovenije, Poljanska 6, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 H, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne Itevilke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna naročnina je 45,00 EUR. za upokojence 37,00 EUR, za Študente 35,00 EUR. 9,5 % DDV in poitnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: S156 0201 0001 5830 269, davčna Številka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
http://urunu.proteus. .i i prirodoslovn o. drustvo&gmail. com
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2015.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delcev brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Uvodnik
V uvodniku v sklepni številki prejšnjega letnika sem razmišljal o precej problematični lastnosti moderne novoveške znanosti — in sicer paradoksni neobčutljivosti za resničnost. Eden od najbolj očitnih, brezčutnih, krutih in nečloveških zgledov tovrstne »neobčutljivosti« je bilo dolgoletno ravnanje ameriških zdravnikov in znanstvenikov iz ameriške Komisije žrtev atomskega orožja in osebja Japonskega nacionalnega zdravstvenega inštituta z žrtvami, ki so preživele jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija (Šingo Sibata: Žrtve atomskega orožja kot. poskusne osebe - The Atomic Victims as Human Guinea Pigs. Selsen Review, 1996, članek je mogoče najti tudi na spletu). Komisijo je leta 1946 ustanovil tedanji predsednik Združenih držav Amerike Harry S. Truman, njena naloga pa je bila »strogo« znanstvena: raziskovati učinke radioaktivnega sevanja na tistih prebivalcih Hirošime in Nagasakija, ki se jim je uspelo izogniti atomskemu uničenju. Vsaka medicinska pomoč nesrečnikom je bila prepovedana. Znanstveniki so se namreč »bali«, da bi jim takšna pomoč »pokvarila« ali »spremenila« cilje raziskave.
Preživele žrtve so v imenu »doslednega« upoštevanja znanstvene metodologije oropali njihove človeškosti. Postale so le »poskusne osebe«, zgolj in samo »predmet« raziskovanja. Medtem ko je v vročih avgustovskih dneh leta 1945 več kot sto tisoč prebivalcev Hirošime in Nagasakija z vsemi svojimi sanjami in hrepenenji vred v trenurku eksplozije atomskih bomb izparelo v nič, so preživeli v sledečih Lridesetih letih (toliko časa je trajalo raziskovanje) »izpareli« v dolge sezname »znanstveno preverljivih« podatkov, ki so jih Američani zbirali le zato, da bi jih uporabili pri nadaljnjem razvijanju in izpopolnjevanju jedrskega orožja. »Poskusne osebe« pa niso bili le tisti, ki so preživeli jedrski bombardiranji, ampak tudi tisti, od katerih so v silovitem blisku atomske bombe ostale samo sence: po eni od zgodb - kot lahko preberemo v ktijigi Hirošima, ki jo je leta 1946 objavil ameriški novinar in pisatelj John Hersey - »naj bi na mostu blizu Muzeja znanosti in industrije, skoraj pod središčem eksplozije, ostala vtisnjena senca moškega in njegovega voza, na kateri se jasno vidi, da je prav takrat hotel po-
Uvodnik 5
gnati konja z bičem«. V uradnih poročilih o jedrskih poskusih, ki jih javno objavlja ameriško ministrstvo za energijo, sta namreč tudi jedrski bombardiranji Hirošiine in Nagasakija bili uvrščeni med »poskuse«, in sicer kot drugi in tretji, prvi je bil tisti, ki so ga izvedli 16. julija leta 1945 v oporišču Alamogordo v Novi Mehiki. Zelo pomenljivo je, da so se za bombardiranji odločili predvsem politiki, visoki državni uradniki in znanstveniki iz projekta Manhattan (Enrico Fermi, Arthur H. Compton, Ernest O. Lawrence in J. Robert Oppenheimer), in to brez večjih etičnih pomislekov. Najvidnejši admirali in generali (Chester W. Nimitz, Douglas MacArthur, Dwight D. Eisenhower in drugi), ki jih nihče ni nič vprašal, se z odločitvijo niso strinjali. Prepričani so namreč bili, da za jedrski bombardiranji ni bilo nobenih vojaških razlogov, saj je Japonska bila praktično že poražena. Za naše razpravljanje je posebej pomembna izjava admirala Williama »Bulla« Halseyja, da »je bila prva atomska bomba nepotreben eksperiment. [...] Bila je napaka, da so jo sploh uporabili. [...J [znanstvenikij so imeli to igračo in želeli so jo preizkusiti, zato so jo pač uporabili ...« (Car Alperovitz: Vojna je bila dobljena pred Hirošimo - In generali, ki so vrgli bombo, so to vedeli. The Nation, 6. avgusta 2015.) Izjava jc nenavadno podobna razmišljanju nemškega socialnega psihologa, sociologa in humanističnega filozofa Ericha Frornma (1900-1980) v knjigi Ana tomija človekove uničevalnosti (1973, v slovenskem prevodu 2013). Fromm je bil namreč prepričan, da današnjo kibernetično družbo obvladuje načelo, s katerim se ni mogel sprijazniti tudi Halsey: »Neko stvar je treba narediti, ker je to tehnično mogoče.' Ce je mogoče ustvariti jedrsko orožje, ga je treba, pa čeprav nas bo morda vse uničilo. [...] To načelo pomeni zanikanje vseh humanističnih vrednot, a je kljub vsemu vrednota, morda celo najvišje pravilo 'tehnotronske' [tehnološko-digitalne, razlaga je moja] družbe.«
Če Halseyjevo spoznanje posplošimo in ga združimo s Frommovim, potem bi se načelo sodobne družbe moralo glasiti takole: »Ce je neko stvar tehnično mogoče narediti, jo je treba tudi v resnici narediti, ko pa jo naredimo, jo moramo tudi uporabiti.« Delovanje tako postane neprizivno in izključujoče, etični razmislek o marsikdaj spornih predpostavkah delovanja in njegovih marsikdaj še bolj spornih posledicah pa odvečen in nepotreben. Vprašanje, ki si ga zastavljamo, je, kje naj iščemo zgodovinske izvore tako nečloveškega načela. Branje knjige Vita aetiva (1958, v slovenskem prevodu 1996), ki jo je napisala nemško-ameriška politična teoretičarka Hannah Arendt (1906-1975), nam odpira oči za presenetljiva in hkrati presunljiva spoznanja, ki se jih v tem uvodniku lahko samo na kratko dotaknemo.
Novoveška znanost se je začela, ko je Calileo Galilei (1564-1642) prvič usmeril teleskop v zvezdno nebo in ugotovil, da je Rimska cesta nekaj čisto drugega, kot se kaže golemu očesu, novoveška filozofija pa s prepričanjem francoskega filozofa in naravoslovca Renéja Descartesa (1596-1650), da je treba dvomiti o vsem. V novem veku je na mesto Platonovega in Aristotelovega čudenja nad vsem, kar je in kakor je, tako stopil dvom - predvsem in v prvi vrsti dvom o dejanskosti sami. Novoveški človek je izgubil zaupanje, da bi 11111 njegove čutne sposobnosti sploh lahko »povedale« kaj trdnega in gotovega o varljivi pojavnosti sveta. Zato je bil prisiljen, da jc resnico sveta, tisto »pravo« dejanskost, začel »iskati« in »loviti« za varljivimi pojavi. To pa ni bilo mogoče več s kontemplativnim opazovanjem sveta, ampak le s praktičnim poseganjem vanj - z merskimi napravami, ki jih je izdelal človek sam. Posledica je srhljiva: o univerzumu zdaj — kot piše 1 lannah Arendt - »ne vemo nič več kot to, da deluje na naše merske instrumente in da nam to, kar lahko preberemo z naših aparatov, o njegovih dejanskih lastnostih ne pove nič več — če rečemo z Eddingtonovo metaforo [Arthur Eddington (1882-1944) je bil angleški fizik; opomba je moja] — kot pove telefonska številka o tistem, ki se nam oglasi, potem ko jo zavrtimo, z drugimi besedami, namesto z objektivnimi lastnostmi smo soočeni z aparati, ki smo jih izdelali sami in namesto narave ali univerzuma 'srečujemo nekako vedno le same sebe'.« Zadnjo misel v enojnih oklepajih in ležečem zapisu je izrekel nemški fizik Werner Heisenberg (1901-1976), nekoliko drugače pa jo jc izrazil tudi takole: »Z načinom opazovanja je določeno, katere poteze narave bodo določene in katere bomo s svojim opazovanjem izbrisali.« Novoveški človek se je tako »odtujil od sveta«, da zdaj »lahko vé le tisto, kar je sam napravil«. »Moderna znanost« se ne ukvarja (več) »z eksperimentiranjem z naravno in dejansko danim«, njena naloga je »'ustvarjati pojave in procese', ki jih želi opazovati«. Predmet naravoslovja je tako lahko le »hipotetična« - »ustvarjena« - narava. Nič drugače ni razmišljal Descartes. Ko je zapisal, da je treba dvomiti o vsem, je tudi dodal, »da nihče ne more dvomiti o svojem dvomu«. Edina gotovost je torej človekova zavest sama. Vsa snovnost sveta je človekovi zavesti »dosegljiva« le v obliki popolnoma razsnovljenih zaznav o njem. Človekova zavest lahko spozna torej le tisto, kar je v obliki zaznav kproizvedla« sama. V njej človek — tako kot v znanosti vedno sreča le sebe, spoznavni ideal pa zato res lahko postane nesnovna, nepredmetna in nesvetna matematika.
Sodobni človek se je tako znašel v popolnoma odtujenem in »sprevrnjenem« svetu ...
Tomaž Sajovic