ILUSTRIRANI SLOVENEC
Leto VI
2. marca 1930
Štev. 9
Prastara Kapelica v Trebelnem pri Mokronogu
v kateri sta baje inaševala že sv. Mohor in Fortunat; ljud-sko izrodilo celo trdi, da sta maševala tu sv. Ciril in Metod
ob priliki svojega potovanja v Rim.
66
Na levi: General Kutjepov v Belgradu.
Oči vsega sveta so te dni zopet obrnjene na sovjetsko Rusijo, kjer se vriSi vprav divje preganjanje vseh ver brez izjeme, zlasti pa še pravoslavne. Dočini se komunisti izven Rusije škandalizirajo nad premajhno svobodo, ki jo t ovolju-jejo svojim državljanom meščanski režimi, pa vlada v njihovi lastni državi teror, kakr.šnih pozna svetovna zgodovina pač le malo. Njih organizacije se pa krepko udejstvujejo tudi v inozemstvu. Tako pripisujejo sovjetskim agentom zagonetno izginjenje enega izmed voditeljev ruske emigracije v Parizu, generala Kutjepova, k ga pogrešajo že od konca januarja in za katerim niso našli doslej nobenih sledov. Naša slika nam kaže Kutjepova (X) ob priliki slovesnega pogreba generala Wrangla v Bel-sradu.
Spodaj :
Zmagovalci pri zimskosportnih tekmah za državno prvenstvo, ki so se vršile dne 15. in 16. p. m. v Mojstrani in v Kranjski gori. Od leve na desno stoje gg. Jakopič (Dovje-Mojstrana), zmagovalec v tretji skupini; Jožko Janša (S. K. Ilirija) drž. in banovinski prvak; Mirko Dolinšek (Maribor—Ruše) zmagovalec v drugi skupini. Tf tekme, ki so bile doslej največje v naši državi, so vnovič pokazale, kako se je zimski sport naši mladini hitro priljubil. Priredila je tekme Jugoslovanska zimskosportna zveza.
Pogled na novi most
čez Muro v Radgoni, ki je bil dne 9. p. ra. slovesno otvorjen.
Spodaj :
Podpolkovnik Seunig,
glavni jahalni učitelj naše konjenice, rodom Ljubljančan, ki se je pred kratkim udeležil mednarodnih jahalnih tekem v Berlinu kot edini Jugoslovan.
Čast. kan. Iv, Lavrenčifr
pokojni kamniški dekan kot maturant. Slika je zanimiva tudi zato. ker nam kaže nošo tedanjih dijakov.
Cesar,
piiljubljeni igralec našega Narodnega   gledališča   v   vlogi   Buče   v »Utopljencihc.
67
živeči   duhovniki   iz   rojstne župnije   našega   škofa-koadjutorja dr. Rozmana.
Zgoraj od leve na desno so: Igu. Male], kaplan v Jarenini; J. Rudi, župnik v Galiciji; A. Sadjak, župnik. Sv. Lenart pri Sedmih studencih. V srednji vrsti: Rev. Alojzij Mlinar, župnik, Eston, ("anada; škof-koadjutor dr. G. Rozman; V. Kraut, častni kan. goriški in dekan, Trbiž. V tretji vrsti so: M. Čarf, kaplan. Sveta Marjeta niže Ptuja; Fr. Uranšek, župnik, Žvabek; Al. Vanti, župnik, Sele; A. Mlinar, kaplan. Zlatar (Hrv.).
Ogromni »ploh«, ki so ga vlekli na lanski pustni torek fantje in dekleta iz Begunj na Gorenjskem, ker se tisti predpust ni nobeden oženil. Uomači gospodarji so jim prepustili ogromno smreko na Begunjščici, ki so jo z velikim trudom spravili v vas. primerno okrasili, vlačili nato po vasi, nazadnje pa prodali za 4600 Din. Iz izkupička so priredili primerno slovesnost, ki naj bi jim nadome--^tila izgubo — svatbo. (Foto Vengar, Radovljica.)
Na desni: Petletna Prevalj-čanka posluša radio-tetko.
Na desni: Udeleženke kmetijsko gospodarskega tečaja na tgu, ki se je vršil letošnjo zimo pod vodstvom gdč. Okornove in za katerega je vladalo največje zanimanjci
Spodaj: Zlata poroka uglednega slovenskega para, Voltija in Micke Primik iz Otrovce pri Borovljah na Koroškem. Slavljencema je pel pri zlati poroki pevski odsek borovelj-skega Društva slov. diletantov, ki ga vidimo na sliki za zlatoporo-čpiiceina,
iVaii MeibfeHšcllutl ugledni in splošno spoštovani veleposestnik v Podbrezju pri Mariboru, ki je slavil dne 10. p. m. zlato poroko s 'vojo zgledno soprogo Antonijo.
68
69

Slovenski ženitovanjski običaji
^ Ko je za svadbo že vse domenjeno, si izbere ženin druga in starejšino, nevest« pa družico in teto. Drug in družica sta neporočena spremljevalca ženina in neveste, starejšina in teta pa vodita svathrMPotem gresta ženin iiJ JU I\ai)it svate, ponekod vzame ženin le očeta s seboj ali pa strica, na vzhodnem Štajerskem pa to "["'-A^^j^'' pisano našemljeni »pozavčinit (stari Gorenjci so še tudi poznali »pozavščine«), ki so vsi v papirnatih tr<ikii\m m zvončkih (glej sliko) in imajo v rokah lesene sekire, na peti v ježevo kožo oblečene. Pozavčin, vabeč svate, govori o Kani Galilejski, obljublja dobro jedačo in pijačo, češ, saj bodo na razpolago senice, bik in zajci, katere so na-streljali slepci v hosti, in zbija šale več ali manj po nekem določenem redu in obredu. Ženin se mora, kajpak, odkupiti od fantov in plačati svojo fantovščino, ki se ponavadi zapije. Na predvečer poroke se vozi iz nevestine v ženinovo hišo bala, in to na vozeh, okrašenih s smrečjem in pisanimi trakovi, tudi konji so s trakovi okrašeni. Balo spremljajo harmonikar in ukajoči fantje. Preden balo odpeljejo iz nevestinega doma, sede na veliko skrinjo nevestina sestra ali kako drugo dekle in noče z nje, dokler je ženin ne podkupi. Potem navadno voza ni mogoče premakniti z mesta, baje, ker manjka peto kolo. Poskušajo z reseti in skledami, pa ne gre, šele ko prineso ogromno pogačo, je mogoče voz spraviti z mesta.
Poroka je najrajši v sredo. Svatje se zgodaj zbero v ženinovi hiši in se nato z okrašenimi vozovi napotijo po nevesto. V prvem vozu sedita ženin in starejšina, v drugem drug in družica, vozijo pa kar se da hitro. Toda nevestin dom je kakor izumrl in šele, ko starejšina močno potolče po vratih, vprašajo od znotraj, kdo da trka in kaj želi. Potem za šalo barantajo za nevesto in dolgo ne iztaknejo prave. Z ganka hiše doli jim vržejo slamnato punco, toda starejšina ni z njo zadovoljen, dokler ne pokažejo neveste. Ta pripne vsem svatom šopke, ženinu pa bel svilnat trak
na klobuk, freden se vozovi odpeljejo v cerkev k poroki, morajo starši ženina in nevesto blagosloviti in poškropiti trikrat z blagoslovljeno vodo. Po poroki gre vse v ženinovo hišo, kjer sprva tudi nočejo odpreti in šele po dolgih, šaljivih pogajanjih sprejmejo mlado ženo. Svatbeni ples otvori starejšina s teto, nato plešeta novoporočenca. Ponekod ženin in nevesta ne smeta jesti z žlico, drugod je navada, da starejšinova žena prva razreze okrašeno pogačo in s tem otvori po-iedino. Po Dolenjskem pridejo na svatbo v seme napravljeni fantje, ki prodajajo starejšini obrano petelinovo glavo, drugod pa mora starejšina pogačo, okrašeno s testenimi otroki in pušeljcom, kupiti po dolgih pogajanjih za kozarec vina. Na Štajerskem igrajo vlogo dolenjskih šem pozavčini, ki zbijajo šale in dražijo ženske.
Ponekod mora ženin nevesto, prišedši od poroke, nesti čez hišni prag, da ne bo nesreče. Belokranjci (naše slike predstavljajo razne faze viniške svatbe) imajo stare običaje še precej ohranjene, imajo pa ti običaji že balkanski značaj, kakor prekmurski panonskega in gorenjsko-koroški alpskega. K poroki grede mora biti zraven zastavonoša, mož, ki gode na dudo, krdelo družic, ki so nevesti prinesle kolač in dele nakita, ženin pa mora imeti dolgo črno suknjo. Po poroki mora nevesta sesti na hišni prag in v naročje ji polože majhnega otroka, da bo rodovitna. Pravijo tudi, da mora nevesta pri poroki imeti pest zrnja v žepu, kolikor zrn, toliko let da bo rodovitna. Dolenjski fantje gredo na svatbo »voglarit«. Skoro povsod pa je še navada, da po poroki postavijo fantje novoporočencema »šrangot, pregrajo iz svilnatih rut preko ceste. Ženin se mora seve cd fantov pošteno odkupiti.
Belokranjske »kresnice ' Na predvečer poroke »p nevestine prijateljice poslove od neveste s petjem pred njenim domom.
Belokranjski ženin pride po nevesto, da je odvede k poroki.
Na levi: prekmurski pozavčini, ki vabijo svate na svatbo.
.Spodaj: prekmurski ženin in nevesta se peljeta k poroki.
Poljanska .svatba« Prizor z ženitovanja v Starem trgu ob Kolpi.
Belokranjski svatje na poti k poroki.
Na desni: prleška pozavčina (Cven pri Ljutomeru): kakor je videti s slike prleški pozavčini niso več tako okrnšoui kot nrekmurski.
Spodaj: prihod fantov po nevestino balo na Dolenjskem (okrog Višnje gore).
Belokranjska svatba.
a svečani obred, na katerega se nanašajo naše belokranjske slike, je v zadnjih letih že izumrl. Posnet je pa verno po nekdanjih običajih, ki jih je v svrho fotografiranja obnovil g. Fr. Lovšin, nadučitelj v p. v Vinici.
70
Zeleni teden
Pod imenom »zelem tcilcii« se vrši v Berliiiti vsalvo leto velika kmetijska razstava, ki nazorno kaže na eni strani naglo napredovanje nemškega kmetijstva, na drugi strani pa sproti vse tehnične iznajdbe v korist kmetijstva. Letos se je vršila ta razstava, s katere objavljamo nekaj slik, v začetku februarja.
Razstava najrazličnejših vrst streh, ki prihajajo v poštev za kmeta. Razstava dokazuje, da so jeklene strehe mnogo priporočljivejše nego iz skrila.
Zgoraj na levi v elipsi;
Posebno lep izvod kaferskega bivola, ki ga je bilo videti na lovskem oddelku berlinske zelenotedenske razstave.
Plastičen   model  porečja  i.   uiiietnimi   luimakiilnitnj napravami, ki nazorno kažejo njih velik pomen za moderno kmetijstvo.
Spodaj :
Laponci in njih šotor na lovskem oddelku zelenotedenske razstave v Berlinu.
Blausandov traktor
eden   najzanimivejših    predmetov modernega kmetijskostrojnega oddelka.
Pogled v del razstave konj mešane krvL
71
Spodaj :
Podpis italijansko-avstiijske prijateljske in razsodiščne pogodbe.
K.ukor smo javili že v zadnji številki, sta podpisala dne 6. p. m. avstrijski kancler dr. .Scliober in italijanski min. predsednik Mussolini prijateljsko iu razsodiščno po-j;odbo med obema državama. Av->;trija je vodila vsa povojna leta jako korektno in miroljubno politiko napram vsem državam ter uspešno posvečala vse svoje sile le lastnemu notranjemu napredku, vezati se pa tesneje ni hotela na nobeno stran. Glede na to je vzbudil |)odpis navedenih pogodb povsod največjo senzacijo, kajti mnogi so domnevali, da se je s tem povsem naslonila na znana italijanska zunanjepolitična stremljenja. Od av--trijske strani .so bile pa te vesti odločno deniantiriine.
Smrt nemškega poslanika dr. Adolfa Kosterja. Nemški poslanik na našem dvoru, dr. A. Koster je dobil vaetje slepega črevesa in po pardnevni )olezni dne 18. p. m. nepričakovano umrl. Z njim je izgubila Nemčija izredno sposobnega diplomata in odličnega kulturnega delavca, Jugoslavija pa iskrenega prijatelja. Pokojnik je užival v vseh belgrajskih krogih največji ugled, njegova soproga, odlična slikarica, je pa priredila nekaj dni pred katastrofo v Belgradu dobro uspelo umetniško razstavo. Zgornja slika nam kaže nemško poslaništvo v Belgradu, slika na levi pa umrlega poslanika.
(Foto .Slavia Press.)
.1(judiij; .\ngleški .spomenik \oja-kom, padlim pri obrambi Sueškega kanala, so pred kratkim odkrili pri Ismajliji, kjer so dosegli .\ngleži veliko zmago nad Turki. Monunientalni spomenik obstoji iz dveh po 20 m visokih stebrov, pred njima sta pa postavljeni dve mogočni skulptnri.
Popravljanje Partenone. Najznamenitejši kraj starih Grkov je bila Akropola v Atenah, tam pa zopet tempelj Partenon, posvečen boginji Ateni. Dve tisočletji sta tu tempelj prav zelo oglodali in sedaj so sklenili, da ga temeljito popravijo. Naša slika nam kaže ta popravljalna dela.
Na levi:
K državnim smuškim tekmam: pogled s smuške skakalnice v Kranjski gori.
72
Smuške tekme
za drž. prvenstvo
so se vršile letos zaradi skrajno neugodne zime šele 15. in 16. t. m. v Kranjski gori in v Mojstrani. Udeležilo se jih je skupno 11 klubov s 47 tekmovalci iz vse države. Tekma za državno prvenstvo se je vršila prvič kombinirano in boj je bil jako hud, vendar je pokazal zopet lep napredek naših zimskih športnikov. Državno prvenstvo si je osvojil Jožko Janša (S. K. Ilirija), za njim sta pa gg. Janko Janša in B. šramel. Vsi trije se udeleže tudi mednarodnih smuških tekem za evropsko prvenstvo v Oslu.
Na desni: Na startu v Krmi pri objavljanju tekmovalne proge.
Janko Janša na cilju v Mojstrani. Na desno v krogu: Jožko Janša pri skoku.
A. Derental:
Singapurska krasotica
Povest
Obilni soprog s častitljivo brado, v belem turbanu in v beli, vreči podobni ohlapni obleki je imel lesketajoč se, kakor s kremo za čevlje namazan obraz, a poteze prej evropske kakor zamorske. Njegova soproga je bila zavita v motnorožnat sarang^ z zelenimi, v blago vtkanimi cvetkami. Še dalje je bilo videti popolnoma divje postave. A tam se je pričenjalo stojišče, in obiskovalci menda niso bili več vezani na nobeno družabno obleko. Rahmanov ni razumel dejanja na odru, ker ni poznal jezika, in se je zelo dolgočasil: vedno isti igralci — dva moška in ena starka — so nenehoma nadaljevali neskončne samogovore, ne da bi se premaknili. Vsi trije so bili opravljeni v nemogoče, pravljično orientalske noše, ki so v rabi tudi po vseh tretjerazrednih evropskih malih odrih. »Sloveča krasotica« Harum Čandaua se še ni prikazala. Rahmanov je sklenil počakati na njo in potem oditi.
Naposled se je prikazal nov igralec, ki pa je imel samo ulogo brez besed: visok zamorec v zlatovezenem jopiču. Nizko se je priklonil, izročil enemu izmed moških pismo in spoštljivo, ritensko odkorakal. Tri osebe na odru so zopet pričele druga drugi pripovedovati neke neskončno dolge in neumljive stvari. ,
' >Sarang«; je kos lahkega blaga, ki ga ovijejo domačinke kar po golem telesu. Odkrite puste roke do ramen in noge do kolen.
Od samega dolgega časa je pričel Rahmanov gledati zamorca. Nenadoma se mu je zazdelo, da je tudi zamorec vanj uprl oči. Ni zijal samo v nepoznanega gledalca, kakor to večkrat storijo nosilci postranskih ulog na odru, temveč ga je vztrajno in mirno opazoval, kot da bi se hotel spomniti poprej znanega obraza. Naposled so se njune oči srečale. Zamorec je stopil nekoliko korakov naprej. Zdaj mu je svetiljka vrgla luč naravnost v obraz. Rahmanov je spoznal, da ni bil zamorec od narave črn, temveč samo poslikan, in povrh še dokaj nerodno, z neko črno barvo. V tem trenutku so zapeli vsi trije igralci s prav zoprnimi glasovi nekaj splošnoznanemu ameriškemu zamorskemu plesu podobnega in odskakljali proč. Zamorec je z njimi vre4 zapustil otler. Preden pa je izginil v ozadju, se je vnoyic ozrl in pogledal Rahmanova. Zastor je padel... Skoro |>rez vsakega odmora se je pričelo naslednje dejanje. Zd^j je kazal oder tropski pragozd. Videti ni bilo nobenega igralca. Potem se je zaslišal ženski glas. Pel je onstran kulis čudno pesem, ki ni bila slična nobeni evropski melodiji. Tudi glas je bil nenavaden, prej moški kakor ženski, globok in nizek kontr-alt. A donel je jako hrepeneče in nežno. »Kakor naše ciganske pevke!« se je nehote spomnil Rahmanov. Vedel je že, ko se je prikazala pevka na odru, da mora to biti samo Harum Čandana. Vendar pa se je motil, ko je pričakoval, da bo krasotica Zondskega otočja samo »črna pošast«. Četudi Harum Čandana ni bila »sloveča lepotica«, za katero jo je proglašal lepak, vendar se je izkazala kot ženska, ki jo je moral na cesti vsakdo opaziti... Imela je temno polt, kakršno je videti včasiH pri cigankah: obraz je bil skoro kakor kava rjav. Toda pravilno oblikovani nos ni bil tako ploščnat, kakor ga imajo po navadi Malajke.
BaHrottsH Jugoslov,  ttaHarne v Cfublfani — vonatia poatuaezute *Uit aovol/en le s prJiioI/en/ejn urednM/oa