Prevara Spisal Ivo Trošt esen jc zagospodovala v deželi. Povsod so začeli šolo. Nad dober mesec so otroci že okušali šolske sladkosti, dočim je zunaj sijalo jesensko solnce, in so Ijudje otre-sali pozna jabolka in zobali sladko grozdje, ki se je kar prijemalo prstov. Toda kaj so hoteli otroci? Prva in edina zapoved je: Uči se! Vse drugo pride pozneje. In vendar se je tako lepo smehljalo nagajivo solnčece skozi okno v šolo. Nalašč je dražilo vedoželjne, nemirne glavice. »Aha! Šlek-šlek! Jaz sem pa zunaj in vi znotraj. Tu je lepo, o kako krasno! Šlek-šlekl« — Mladenov Zorislav bi bil najrajži skočil iz klopi, zdrvil za solncem iz šole in nagnal nagajivca s kamenjem in pokrclji, da bi se skrilo. To bi mu pokazal: šlek-šlek! Tam za oblaki naj strže korenček luni ali pa zvezdam. če jih je kaj. Tega seveda Zorislav ni smel storiti, dasi ga je solnce jako dražilo s svojimi žarki. Naslednji dan pa ni bilo solnca. Menda je zaspalo ali je pa šlo drugam dražit marljive glavice v šoli. Zato je bilo zunaj mežavo, in dež je rosil razmazano blato ob cestah, kakor da ga namerava še povečati in z njim namazati ves svet, onečediti itak mrtvo prirodo. Po širnem svetu je bil na pomudo pravi železni dolgčas. Ako je bilo ob lepem vremenu v šoli pusto, bi se ob deževju Mladenov Zorislav zjokal kar na najdebelejše solze. Le en dan, en sam dan da bi se vrnile počitnice! Tako si je želel natihem ter zdehal glasno, za njim pa še sto drugih. Niti pečen kostanj doma mu ni zbudil lepših misli. Pa je res zasvetil tisti veseli dan. Prosto, prosto! Nič šole, jutri nič šole, ničmaše! Prosto, samoprosto! Še preveč nenadoma je došel tisti dan, in Zorislav ni utegnil niti premisliti —« 27 «— dovolj mirno, kako bi ga uporabil bolj s pridom in pa tako, da se ne bi kesal kdaj pozneje, češ: lahko bi ga bil obvnil bolje! Že spotoma iz 5ole je napravil sto in sto načrtov, kako in kaj bi, pa jih je prav toliko zopet zavrgel. V tako zadrego ga je spravil ta zaželeni prosti dan. Pa naj bo, da bi bilo le lepo vreme! Marljivetnti Zorislavu je pomagal oče iz zadrege. Saj so vsi imeli dečka radi, vsi so bili ponosni na njcgov napredek; ponašal se je z njim — na-tihem in nasamem — tudi Zorislav. Zato se je prav srčno razveselil, ko je zvedel. da se popeljeta z očetom zjulraj zgodaj v Branico k teti v goste. Inieli so pri teti ludi sina Franceta, ki je hodil v šolo. Kdo bi se ne veselil Irenutka, ko pokaže tovarišu in ostalim sorodnikom, kaj ve, kaj zna! In teta gotovo pohvali svojega nečaka. Saj je često tudi stric vprašal Zorislava to in ono, ko je bil pri Mladenovih; hvalil jc pa najrajši svojega Franceta. Naj ga le hvali tisti muhasti stric tistega Franceta, saj hvali vsak berač svojo malho. Ali teta, očetova sestra, se gotovo vzradosti svojega nečaka. Oh, teta, ki je rekla oni dan, da ima Zorislava tako rada! Trdila je, da vedno misli kakor da bi bil njen France. Ali France pa ni in ne inara biti priden. To jc dostikrat čul Zorislav tudi doma, ko so govorili o braniških sorodnikih, čul tudi, da je stričeva hvala o Francetu — prazna. Oče njegov je bil to nekoč povedal stricu na glas, pa mu ni bilo všcč in trdil je, da ne verjame. Naj le trdi, kar hoče in verjame, čc hoče magari, da je gos žirafa; prav kinalu bo videl, da zna Zorislav vse bolje, o, pa koliko bolje. Če bo lc hotel pokazati? Kako čita in kako piše! A-a! — Nič! Najbrže ne bo hotel. Stric naj le hvali na vse pretege tistega zamazanega Franceta, ki nc zna nili stali spodotmo. Deček se je tembolj reselil tetinih rožičev, laških fig, kostanja, suhega grozdja. Morda se slednjič zasveti v pesti celo kaka dvojača — za šolske potrebščine; gotovo! Le pridi skoraj, zasveti, veseli, prosti dan, daljni od-mev daljnih počitnic! In res se je ktnalu prismehljal izza gore, z njim pa tisto nagajivo solnčece. Zorislav se mu je molče režal naravnost v poino tice. Prav nič ni manjkalo, pa bi mu bil zabrusil v povračilo: »Šlek-Slek-šlek. Jaz se popeljem v Branico k tcti, ti pa nimaš tete, ti ostaneš lepo doma. Slek-šlek! Doma, doma za pepelom, če imaš tudi zlato lice in zlate lase!«--------A tega ni očital Zorislav prijaznemu solncu. Zdelo se mu je, da bi ga užalil in pa da bi bilo tako maščevanje premaio moško zanj, ki se vozi z očetorn in tudi že nekaj zna. Konjič je prhal veselo, ko so se vozili tja, prhal še bolj veselo, ko so se vozili proti večeru nazaj domov. Kaj dornov? Tako brž domov? Ali se je tako mudilo? Da, rnudilo, mudilo! Celo solncu se je mudilo spat za sinje morje, tistemu radovednemu solniecu, ki je pokukalo za Zorislavom v Branico, ali ga ni tam nihče razžalil. Tudi solncu se je mudilo poCivat v 2' —« 28 — svoj ktistalni grad, pa je vendar dečku — strgalo korenček: Šlek-šlek! Deček ga pa ni videl, ni utegnil gledati. Strmel je v daljni svet, v daljne gore, ožarjene z rdečim svitom, v krvavo obrobljene oblake, kopajoče se v večerni zarji. Strmel je Mladenov Zorislav v vrsto neljubih dogodkov, ki so se danes odigrali pred njim, in kjer je pomagal on sam prav kakor v sanjah. Dfl, sanje! Ko bi bile samo težke sanje, ki se jih iznebi člpvek, ko si po-mane oči in zagleda po dolgi noči svetlo jutro. Toda te sanje so nepobitna resnica. Le smej se, solnček, in hiti spat! Zorko se ne tnore smejati s sol-2ami v očeh . . . Mladenov Zorislav je bil namreč popolnoma pozabil svoj sklep: Nalašč ne bom maral pokazati, da znam vsega več in vse bolje kakor stričev France. Zgodilo se je, da je hotel Zorko nalaSč dokazati, za koliko je bolji kot njegov braniški bratranec. Kaj bi se bal? JunaSko je stopil k ognjišču, kjer sta sedela po kosilu oče in stric ter kramljala o svojih otrokih, o šoli in napredku. Dolgo so iskali primerne knjtge, ki bi iz nje čital Mladenov Zorislav in s tem izrazito podrl sliičevo trditev, da zna France bolje. Ničesar niso mogli dobiti. Tedaj doliplje Zori-slav v žepu neki papir in ga srameiljivo, vendar dovolj očitno stisne v pest, da sta ga lahko videla oče in siiic. Kmalu je bil razgrnjen usodni papir na oglu ognjiSča in na njem »Ta sveti, zlati očenaš, ki ga je molil Jezus naš ...» Zorislav ga je prepisal od nekega součenca in ga je sedaj moral prečitati. Oči so se mu blestele zmagovito, in glas mu je donel razločno, junaško, kolikor si je mogoče misliti, da more sedemletni ali osemletni dečko, kakor je bil Zorislav. Ni pa 5e prispel prav do polovice, ko ga prestreže stric: ¦>A-a-a! Kaj to? To ni še nič. Naš zna bolje, pa 5e vcliko bolje. France bere tako razločno kakor če bi ifl lešnike ali orehe«. Deček se je ozrl radovedno, kje je France, ki zna vse izvrstno, a Fran-ceta nikjer. Ugledal je samo »Zlati očenaS« v rokali brezobzirnega strica, ki je motril s strokovnjaškim očesom njegovo pisavo. Zorislav je vedel, da pisava res ni vzorna; saj pa tudi ni pisal za druge, marveč zase, da je nosil pri sebi »Zlati očenaš« in ga lahko dal prepisati drugim — za od-pustek, kakor ga je zagotavljal konec dolge molitvicc. Danes je bil ta očenaš vzrok njegovega poraza. Vedel je, da stric, ki ni imel mrvice hvale za nje-govo sicer vzorno čitanje, ne pohvali niti njegove pisarske nespretnosti. Ni se čudil, ko je slišal: »Pa tudi piše naš lepše, veliko lepše, kaj bi se menil?« S tem je bilo Zorkove slave najžalostnejši konec. Stric je bil odlikovan svoje dni pri vojakih — sloveč podčastnik — s srebrno svetinjo za osebno hrabrost, in to je zraoglo več nego vsa zatrdila očeta Mladena, da bi bilo pač potrebno primerjati pisavo obeh dečkov. Vse nič in zopet nič. Stričeva je obveljala, čeprav je kimala tudi teta, da bo fant žalosten, ker mu nečejo priznati, da je tudi on priden, jako priden. Teta ga je celo pritisnila k sebi in mu pogladila lase s čela; Zorislav si je pa inislil: »Ko bl bil sedaj-le pri svoji mamici, o, kako bi se zjokal.« Tako pa — peko zamorjenc solze huje kot žerjavica njegovo uialjeno srce. Pekla ga je tudi dvojača, ki mu —~ 29 ^ft je potisnila v žep teta. Zastran tega so se mu zdele grenke tudi tržaškt ^Bre in pnsto suho grozdje, Posušeni breskvini krhlji so mu bili suha goba, ^Erodnik Franee živa napota in stric — uničevalec njegovega veselja, nje- HBftvega ponosa. — Prav grd budobni angel-iiničevalec Ti dan, veseli, prosti dan — kako si prevaril Mladenovega Zorka. Toliko krivice ni pretrpel vseh osem pomladi, odkar jc na svetu. Ofe pa mu je dejal: >E, veš, Zorko, ta-le stric — čuden stric« Potem je počil ofetov bič, in konjič je poskofiil veselo . . . Šlo je, šlo kakor blisk iz Bfa-nice, s kraja Zorkove nesreče. •Kje je bil pa France?« vpraša deček spotoma, da bi pokazal očetu srčno bol. »Potepa! se je ves umazan in raztrgan. Videl sem ga gori za liišo pri ribniku z drugimi otročaji.* ^^L »Pa res zna vse takointako — vse bolje?« ^H »A, kaj še? Saj sem videl njegove čačke. Vse je le stri&va samohvala. ^^B verjemi in vedi, da ljudje često lažejo zato, da prikrivajo lastne slabosti. ^Bb se hočeš zato prepirati z njimi? Zaman trud. Kdo bi se tudi boril z ^Bfumnostio.« ^^K '* ^^M Konj se je ustaviJ na domačem dvorišču, a Zorkova bol se ni polegla. ^^Belo se rau je še več dni pozneje, da je razmazano po vsem svetu samo ^^Hto. Tisto noč po prihodu iz Branice ga je šele proti jutru objel spanec ^Hr niu vnovič pokazal neiskrenega strica in razcapanega Franceta v ribniku ^Vkalno vodo. France mu je priznal v sanjah, da je kornaj eden slabejžih ^Renccv domače šole. Tedaj je šele dahnil olajševalno in se obrnil na drugo ^Ro. Bil je že velik dan, ko se je prebudil. Pogledal je okolo sebe in srčno ^^Bžaloval, da ni svet pač tako lep kakor pred njegovim pohodom v Branico. ^H Samo en dan tolika prememba!