BIL SEM TITOV GARDIST
Leta mtedeniftva in ražporafenosti so pretekla in tndi name je prišla vrsta, da odslužim vojaški rok. Takratni načelnik vojaškega odseka major Anton Cerar iz Slap, pri katerem sem se prostovoljno javil, me pogleda, oceni, vprša po priimku, nato pa reče: Svetkov..Svetkov iz Zadvora! Dobro, gardist boš!
Takosem 1. I954postal vojak Titove garde na Topčideru v Beogradu v družbi številnih pri-jateljev in znancev iz sedanje ob-čine Moste-Polje. Takrat se je v gardi močno poznalo, da je bil načelnik vojnega odseka občan iz Most.
Po informbiroju in letih zapr-tosti se je Jugoslavija začela bolj odpirati navzven. Bolj in bolj so začeli prihajati k nam tudi tuji državniki.
Na sprejeme državnikov smo se začeli pripravljati tudi v gardi. Iz vseh gardijskih enot so bili izbrani vojaki, ki naj bi po neka-terih kriterijih tvorili častni bata-ljon. Med temi sem bil tudi jaz — edini iz družbe prijateljev in znancev, ki smo postalj Titovi gardisti spomladi 1. 1954. Po večmesečnih pripravah, ki so imele za cilj stmrnen korak, oster
pogled in visoko enotnost celega bataljona, je prišel dan prvega obiska — etiopskega carja Hailla Selassija. Naš bataljon je imel nalogo stati v špalir na Dedinju pred vhodom v Beli dvor. Po ve-ličastnem sprejetnu na lctališču Batajnica in po še veličastnejši vožnji skoz okrašeni Beograd je kolona avtomobilov v počasni vožnji zavila proti Dedinju.
Ze vidim motocikle, ki ob-krožajo avto, v katerem sedita Tito in njegov gost. Stojim v po-zoru in na razdaljo dveh metrov gledam Tita v maršalski unifor-mi, ki se ves nasmejan in veder pogovarja s Haillom Selassijem. Gledam ga, in čeprav gre kolona dokaj hitro mimo mene se mi vti-sne v neizbrisen spomin vsaka poteza njegovega obraza, ki izraža umirjenost, klen značaj in jasnost. Kar nekaj me pretrese in
šele tedaj se zavem, da stojim v
špalirju na čast samemu vrhov-nemu komandantu in njegovemu gostu. Vsak vojakJLA želi videti svojega vrhovnega komandanta. Čeprav smo bili gardisti v njegovj neposredni bližini, je Tita lahko videl le vojak počastnega bata-ljona. Kot gardist tega bataljona sem Tita videl še večkrat, Po-sebno pa mi je ostal maršal Tito v spominu, ko je bil na inšpekcij-skem obisku garde poleti 1954. Gardijske enote so se z največjo vnemo pripravljale na njegov obisk in z njimi v poostreni obliki tudi naš časni bataljon. Dolo-čeno je namreč bilo, da maršala Tita pozdravimo pri vhodu v gardijske prostore.
Na dan obiska se postavi bata-ljon na čelu z gardijsko godbo in praporščaki k vhodu in čaka na Maršalov prihod. Fanfare naja vijo Tita in komandant garde ge-neral Milan Gošnjak raportira najprej, nato pa še komandant časnega bataljona. Godba igra koračnico, tovariš Tito pa v mar-šalski uniformi hodi ob bataljonu in ga pregleduje. Pri vsaki zastavi se zaustavi, salutiia, in se napoti naprej. Zaustavlja se tudi med potjo, pogleda vojaka od glave do pete in ocenjuje njegovo strumnost. Pride tudi do mene, se ustavi in me gleda. Prešine me tnisel: Zakaj se je ustavil ravno pred menoj? Ali z mano ni nekaj v redu? Ali držim puško v redu ali ne? Take in podobne misli se mi pode po glavi in sprašujem se, kaj vrhone? take in podobne misli se mi pode in sprašujem se, kaj vrhovnemu komandantu od-govorim, če me bo kaj vprašal. Mravljinci mi lezejo po hrbtu, ko vse to premišljujem. Pred sabo pa vidim njega, njegov obraz, na-šitke na kapi in uniformi. Pred menoj stoji Tito. Ponosen sem na to, da služim v gardi in naenkrat pozabim na vse ekseciranje prejšnje mesece. Ponosen sem, da vidim maršala iz take bližine. To pač ni dano vsakomu. Pono-sen sem na to, da je Tito tudi po zunanjosti vojak — maršal.
Tito je pregledal enote, ko-mandanti so mu raportirali, mi pa smo sedeli v parku, zatopljeni v misli na srečanje z maršalom Titotn...
Ko bom imei družino in otro-ke, sem razmišljal, jim bom pri-povedoval, kako sem služil voj-sko v gardi in kolikokrat sem zrl Titu v obraz.
EDVARD SVETEK