C. Corr. con la Posta IZHAJA VSAK ČETRTEK Baro6nina: ITALIJA . . . INOZEMSTVO Lir Letno |pol letno četrtletno 10— 1 6.— 3.- i o 1 g 5.— Posamezni Izvod 2S oent. Uredništvo ln upravništvo : Trat v, Via Udlne 33. III. Buržuazija je vsem častitljivim opravilom, na katere je svet gledal s pobožnim strahom, slekla sijaj svetosti. Trst, 22. julija 1926. — Leto VII. - štev. 273. Glasilo Komunistične stranke Italije „lzmi“ in „zistemi“ Par tednov je kar je «Edinost« objavila serijo člankov, ki so bili vsi pisani v resno očetovskem tonu. Priredil jih je gospod F. P., ki S3 je posadil na uredniški prestol in od tam dajal slovenskim ljudem nauke o štirih vogalnih stebrih socialnega življenja, ki naj bi bili zgrajeni iz plemenskih, kulturnih, gospodarskih in moralnih elementov. Seveda nimamo nič proti temu, da se gospod F. P. zabava in da si za zabavo vstvarja svoje zisteme. Le nekatere njegove izjave nas i-angirajo. S temi se bomo danes nekoliko pobavili. V svojem članku od 4. t. m. je gospod F. P. plazil po gospodarskem stebru socialnega življenja in je po domače povedal, ua «vse gospodarjenje je neprestana borba proti revščini in za čim večje blagostanje«. Sprejmemo definicijo. Ali svoji trditvi gospodi F. P. ni dal nobenega odgovora. Ako je ta borba proti revščini v današnjem kapitalističnem zistemu tako težavna, da sploh ne doseže nobenih vspe-hov ali ni potemtakem nujno potrebno, da se odpravi zistem, ki take vspehe onemogoča. Gospod F. P. se tega vprašanja ne dotakne ker je on sploh proti vsem ziste-inom in izmom. Kakor da «zistemi» in «izmi» ne bi bili del življenja. Kapitalizem je zistem današnje družbe. Ta družba, ta zistem slovenskega človeka polagoma uničuje. Torej je potreben boj proti temu socialnem zistemu. In kadar gre človek v boj mora ljudem vendarle povedati kaj bo naredil kako in kadar bo zmagal. To, seveda, zamorejo- storiti le tisti, ki vedo kaj hočejo. In tisti, ki jim ni treba, da >bi svoje namene skrivali. Nadalje pravi gospod F. P.: «Revščina je najprimernejše polje za takoimenova-no socialno deuiagoštvo«. Kaj pa je socialno demagoštvo? To naj nam gospod F. P. razloži. Ako se ljudem odkrije odkod izvira vse zlo, ali je to demagoštvo? Ali je demagoštvo morda ako se ljudem pove, da je današnji kapitalistični gospodarski zistem zelo drag in poleg tega še krivičen? Ali je demagoštvo ako se ljudi uči kako se naj borijo ako hočejo en, dan zmagati? «Socialno demagoštvo« je grda beseda, ki jo kapitalistični sluge mečejo v obraz zagovornikom proletariata in revnih kmetov. Ravnotako kakor i-talijanski nacionalci očitajo narodno demagoštvo vsem, ki se bore za jezikovne in kulturne pravice slovenskega ljudstva. Vsa socialna agitacija ni pri nas nič pomagala, meni gospod F. P. Ostalo je vse pri staiem. Zaiibog. Boj na gospodarskem polju je najtežji. Vse človeške strasti, vsi privatni interesi pridejo v tem boju na dan. Koliko jih je v tem boju že podleglo. Zasebna lastnina je po mnenju sedanje družbe sveta in nedotakljiva. Gorje kdor se je dotakne, gorje ki bi se je hotel dotakniti. Bodisi tudi le teoretično. Če se človek pregreši proti proti polovici moralnih načel današnje družbe mu bo prej odpuščeno kakor če se pregreši proti naj skromnejšemu paragrafu, ki brani privatno last. Ni nobene čude ako je bil proletariat v zadnji bitki premagan. Proti njemu so se združili vsi, ki so imeli kaj da branijo. In vsa sredstva so v tem boju dobrodošla. Šele ko bomo nekoliko bolj oddaljeni od sedanjih časov se bo vidlo kako orjaško bitko je bil proletariat. Ves državni aparat, vse časopisje (slovensko in hrvatsko tudi), cerkev, vse, prav . vse se je bilo združilo, da zgradi jez proti proletarskemu navalu. In proletariat je bil premagan. No, ali je s tem morda dokazano, da je njegovo stremljenje neopravičeno? Ali je s tem morda dokazano, da je komunizem oslarija? Naposled je bila izgubljena le bitka, če tudi velika. Boj se nadaljuje. In se bo nadaljeval do zmage* In tega boja, ki se nadaljuje se gospod F. P. boji. On ni, pravi, navdušen za kapitalistični družabni zistem. o na. On ne izključuje razprav o razmerju med kapitalom in delom. O no. Ravno nasprotno. Ampak «take razprave ne spadajo v gospodarstvo, marveč na znan* stveno polje, v teoretično etiko 1» moralo«.. Tako pravi gospod F. P. ' Mi bi tega narodnega učenjaka lajične raJi vprašali ali je pisal članek v sanjah ali živi v oblakih. Razprave o razmerju med delom in kapitalom, med proletarcem in kapitalistom spadajo na znanstveno polje etike in morale ! To je vsekakor oslarija, ki nam pove jasno, da nima člankar F. P. najmanjšega pojma o bistvu vprašanja razmerja med delom in kapitalom. Delavec naj torej samo znanstveno razpravlja o svojem razmerju do delodajalca. Ako je lačen in mu doma otroci jočejo naj študira moralo iti naj moli oče naš. To se pravi slovensko delavce uklepati v kapitalistični jarem. To jo bil ves namen dolgoveznih člankov o katerih jo dobil človek vtis, da so bili pisani v kaki žganjarni ali v kakem tabarinu. Vprašanje o razmerju med proletarcem in kapitalistom je strogo gospodarsko vprašanje. Od tega razmerja je odvisen gospodarski položaj delavca in proletarca sploh. Od tega razmerja je odvisna produkcija. Na tem razmerju je današnji kapitalistični zistem zgrajen. Kljub vsemu temu spada to razmerje za člankarja «Edinosti» v sanjske bukve. Ni mogoče verjeti, da so gospodje pri «Edinosti» tako naivni, da nebi prav nič vedeli o vsem kar pišejo. Oni imajo svoje namene. Ako napovedo boj «izmom» tedaj lahko smatramo, da se bodo borili samo proti komunizmu. Ako napovedo boj zistemom, imajo gotovo namen braniti kapitalistični zistem in poslati proletarca naj o svoji revščini, o svoji mi-zerji razpravlja v kakem modnem listu. Stara reč je, da proti novim zistemom so bili vedno vsi oni, ki so se ogrevali za obstoječi zistem. L. Z. v Elsass-Lotringiji I. Elzas-lotrinski problem stoji danes zopet in perečejše kot kdaj prej na dnevnem redu. V Locarnu so imperialisti skušali, da ga spravijo enkrat za vselej s ■sveta. Preteklo je komaj osem mesecev po ■jokarnski pogodbi, ali francoski imperialisti imajo že dovolj povoda, da se bojijo za njeno «stabilnost» ravno pri točki «A1-zacija-Loiena«. Gibanje v ElzasLotringiji proti gospodarskemu in političnemu zatiranju nancoskega imperializma je doseglo nepričakovan razmah. Široke plasti delavstva in razočaranega malomeščanstva so se uvrstile v pro-aimperialistično fronto. Zatiranje nemškega maternega jezika v šoli, sodniji in javnih uradih, skromne plače delavcev in uradnikov, visoki davki — tr.i do štirikrat višji nego oni v ostali Franciji, orutalno postopanje policijskega aparata, stremeče za tem, da ohrani pozicije francoskemu imperializmu, zapostavi j en je in nesramno izkoriščanje alzaško-1 o renske veleindustrije po francoskih kapitalistih, sistem «črnih list» vse to in drugo tvori povod v Alzacija-Loreni napredujočemu gibanju proti «osvobodilcem» iz leta 1918. Akoravno je to gibanje uanes že prežeto od malomeščanske ideologije, čeprav so danes še veliki deli tega gibanja napolnjeni z iluzijami v biuzuazno avtonomijo, veuuar je opažati vsak uan bolj, da se uagiwa s„ramljenje v ono borbeno smer, Ki jo je označila kot euino pravo uelav-sko-kmetski kongres, ouržan 20. septembra 1925. v Strassburgu. Ta kongres, ki so je vršil nekaj dni pred konferenco imperialistov v Locarnu, je zavzel glede alzaško-loreuskega vprašanja povsem jasno stališče. V nekem manifestu je pozval delovne mase Alzacije-Lorene k borbi proti francoskemu imperializmu in za samoodločbo, svobodno od*vsakega imperialističnega vpliva. V «Odprtem pismu« naslovljeno na konferenco ministrov v Locarnu je bilo izjavljeno, da se Alzacija-Lorena nikakor ne bo od/povedala izreči svoje odločilno mnenje v njenih lastnih zadevah, in je bila napovedana borba do skrajnosti vsakemu sklepu, ki bi pomenil nasilje v tem pogledu. Lokarnski imperialisti se niso zmenili za to sporočilo, nadaljevali so imperialistično pot. Posledica tega je Mia, da je velika večina alzaško- lorenškega delovnega ljudstva poostrila boj proti francoskemu imperializmu. Borba alzaško-lorenskega ljudstva nima nič, prav nič skupnega z željami nemških nacionalistov in imperialistov. 45 ictna skušnja pod gospodovanjem pruskega militarizma je alzaško-lorenskemu ljudstvu zadostovala, da jasno vidi, da interesi toliko enih kakor drugih imperialistov niso njegovi interesi. Borba v Alzaciji-Loreni je protiimperialistično in kot taka naperjena v enaki meri toliko proti francoskemu, kot proti nemškemu imperializmu. II. Ko je lierriot, prvi ministrski predsednik levičarskega bloka po volitvah leta 1924. v vladni izjavi napovedal upeljavo lajišek zakonodaje v Alzaciji-Loreni je to povzročilo silen odmev v klerikalnem taboru Alzacije-Lorene. V tej dobi so ustanovili avtonomistični naloburžuazni elementi (stoječi pod močnim vplivom klerikalcev) tednik «Zu-kunft» (Bodočnost). Priznati moramo, da so le-ti umeli dati izraza nezadovoljstvu širokih mas proti narodnostnemu zatiranju. Brez jasnih zahtev, to se pravi brez jasnega programa se je ta list zavzel za «domovin.ske pravice« Elsass-Lotrinža-nov. in hitro je dobil mnogo pristašev. Sele po omenjenimi delavsko-kmetskem kongresu si je malomeščansko gibanje u-sodilo priti do jasnejše zahteve; zahteve po samoupravi (upravni avtonomiji). Od te zahteve je «Heimatbund», ki je pri- četkoma junija prvič nastopil z manifestom na javnost, prešel do zahteve politične avtonomije. «Heimatbuind» je ustanovljen od istih 1 judu, ki so ustanovili list «Zukunft». Njim na čelu stoji predsednik bivšega Landta-ga (zbornice) Elsass-Lotringije, dr. Rick-lin. Tudi ta stoji danes predvsem pol klerikalnim uplivom. Njegovi pristaši se re-krutrajo v glavnem iz maloburžuaznih plasti (uradnikov, kmetov, nižje duhovščine. Le-te vidijo, slej ko prej svoje o-drešenje v avtonomiji v okviru Francije in upajo na zadoščenje s strani francoskih imperialistov. Klerikalna stranka, ki je dan po de-iavsko-kmetskim kongresu potom njenega časopisja ubirala strune proti komunistom — izdajalcem domovine, čeprav se je navidezno borila istočasno za »domovinske pravice ELsass-Lotrinžanov, je, morala kmalu izpremeniti svoje stališče. Prisiljena je bila to storiti vsled velikega zanimanja širokih mas za stališče Komunistične stranke. Čim je ona komuniste, slično pariškim šovinistom smatrala nemškem agentu, je kmalu umolknila glede držanja komunistov in pričela na lastno pest, da zastopa «domovinske pravice«. V Lotringiji je klerikalna «Union Re-publicaine Loraine« v pogledu vprašanja Alzacije-Lorene ideologično razcepljena. Nemško govoreči del pod vodstvom ljudi, okrog «Lothringische Volkszeitung« nastopa za avutonomijo, čim je pusta gonja šovinistično-francoskega krila z njegovim bistvom «Le Lorain« za francoski imperializem in proti avtonomiji. Kljub temu je pretežni del klerikalne stranke toliko v Alzaciji, kot Loreni (mišleni so tu strankini pristaši, ki se rekrutirajo iz delavstva in malomeščanstva za avtonomijo; večina nih seveda zopet iz oportunističnih vzrokov — da pride čim bližje njenimi strankinim ciljem. Alzaški socialdemokratje so ostali socialdemokrate — zvesti hlapci imperializma, tu, kakor po vseh deželah. Pod vodstvom do sitega poznanega Grunnba-cha in socialpatriotov Pairotes-a, Waill, Dubbs-a in kompanionov so dosledno tudi tu u fronti proti delovnemu ljudstvu' Alzacije-Lorene. Pri tem vprašanju zavzemajo ravno nasprotno stališče kot pred vojno. Tedaj so nastopili za avtonomijo, ker so bili Francozi in meščanski de-mokratje; danes so proti nji, ker so goreči rodoljubi, ker so stali zvesti kužki buržuazije. Alzaški socialdemokratje odklanjajo, da bi obstojalo narodnostno gibanje v Alzaciji-Loreni, ravnotako odklanjajo zahtevo po samoodločbi. Komunistična stranka, ki je že po razkolu v Tours-u s vso silo pobijala francoski imperializem v alzaško-lorenskem vprašanju, je v tem vprašanju zavzela na strašburškem delavsko - kmetskem kongresu jasno stališče. Pri tej priliki in drugih izjavah je zvesto stala na stališču Komunističke Internacionale v narodnostnem vprašanju. Tako v manifestu kongresa v Strassburgu, v manifestu konference komunističnih parlamentarcev v Bruselju (10.-12. XI. 1925.) v izja- vi širšega izvrševalnega odbora Komunistične stranke Francije 1. II. 1926. in v manifestu strankinega kongresa v Lil-le-ju 26. VI. 1926. Komunistična stranka je zahtevala samoodločbo za alzaško-lo-rinško ljudstvo in to do pravice odcepitve od imperialistične Francije in si pridobi s tem simpatijo širokih mas. Kar se tiče malomeščanske- zahteve po avtonomiji je stranka izjavila, da bo te odpirala, ker jih smatra kot poziv na borbo proti francoskemu imperializmu in ker prihajajo s strani širokih mas, ) atere je mogoče pridobiti za revolucionarno borbo. Pri tem pa ni pozabila povdariti, da ne bo prinesla politična avtonomija v kapitalistični državi ne političnega in ne gospodarskega osvobojena delovnim masam. Da pridejo le-te d osvobojenja le pa socialni revoluciji, k: jim bo zagotovila tiste avtonomije, katere so dale ruske Sovjetske republike p revoluciji, nekdaj od carizma pod-ju i ml j enim narodom. Za danes je pa P .Imunistična stranka voljna korakati p isti poti z onimi malomeščanskimi el-menti, ki mislijo pošteno in resno v ojih zahtevah. Pri tem bodo ti elementi spoznali, da more biti samo Kom. anka njihova voditeljica v njihovem vobodilnem boju. POLITIČNI PREGLED Bratomorno pokolje v Indiji Že nekaj časa sem se vršijo med in-dujci in mohamedanci grozna pokolja. Mrtvih je na stotine. Angleškemu imperializmu je pretila huda nevarnost v osvobodilnem, protian-gleškem boju v tej njeni zakladnici. Voditelji protiimperialističnega gibanja so-sicer pozivali ljudstvo h pasivnemu odporu mesto, da bi ostro nastopili proti roparjem indijskega ljudstva. Kljub temu pa so imeli Angleži resnega povoda se bati za svoj položaj v Indiji. Da se kolikortoliko zopet utrdijo so spravili na dan zloglasni habsburški «Divide et impera !», ki ga kapitalizem tako često uporablja. Zanesli so versko mržnjo med indijsko ljudstvo. Rezultat tega je, da se mohamedanci in indujci medsebojno kruto pobivajo. Angleški imperialist se pa zadovoljno smehlja in melje roke veseleč se uspeha in profita, ker zanj teče kri indujcev in mohame-Jancev. Kitajska Imperializem hoče streti Gomindan. Po zadnjih vesteh se pripravljata Čanglsolin in Wupejfu, ki stojita v službi vzhodnega in zapadnega imperializma na veliko ofenzivo proti deželi Kanton, ki je vladana od Gomindana (narodno revolucionarne stranke). Provinca Kanton se odločno upira pohlepa imperializma. Gomindan se bori s vso silo proti zatiralcem Kitajske in njihovim hlapcem, Ta stranka je imperializmu trn v peti in danes se pripravljajo, da je uničijo. Generale so že dobro preskrbeli z vojno premo in denarjem za boj porti južnemu delu Kitajske. Gomindan je izdelal proglas na ljudstvo, ki se zaključuje: «Če bodo kitajski militaristi, nahujskani od imperialistov stopili na tla Kantonske dežele jih bo narodno revolucionarno gibanje strlo«. Zaplemba. Kr. prei. Tržaške pokrajine št. 082-6511. Videč slovenski komunistični tednik «Delo» z dne 13. julija 1926, št 272, upoštevajoč, da vsebuje članek «0 svobodi« ■ endenelozne in lažnjive vesti, ki morejo 'motiti duhove, kar povzroča nevarnost za javni red; videč obstoječe postave o tisku, občinskega ln deželnega zakona 4. februarja 1915. št. 148. Odreja: da se zapleni komunistični tednik «Delo» z dne 15. julija 1926. št. 272. Izvršitev tega odloka Je poverjena Kr. kvesturi v Trstu. Trst, 16. Julija 1926. PREFEKT. Francoska vladna kriza Kdo se izrine na površje na francosko vladno krmilo, ni mogoče danes tako lahko predvidevati. Reakcijonami kabinet Briand-Caillaux, ki je imel fašistične namene, je padel, in se zaenkrat ni mogel uveljaviti. Cilji tega kabineta so bili: polna vladna moč do 30. novembra 1926, kar bi pomenjalo _ povišanje raznih doklad, pri katerih bi bili samo delavci prizadeti. Komisija, ki se je imela izreči na glasovanju, za ali proti, je bilo oddanih 14 glasov proti 13 tim. Tako je propadel vladni predlog in se je sklicala zbornica, da se izreče o nadaljnem ministrskem delovanju. Odločno je nastopal proti prejšnji vladi Herriot, predstavnik levice. Kakor se opaža, se mu je tudi posrečilo, da je predrl, ne bo se pa obdržal na površju. Velika finančna kriza, ki jo prenaša francoska po trmoglavosti svojih vlad posebno francoski proletariat, je mednarodnega pomena. Francoski .'rank pada vsak dan. Ni rečeno, da nam ne lahko francoska vladna kriza prinese razočaranja v bližnji bodočnosti. io Delavska Sola Socializacija žene «Lakota in ljubezen vladata svet«, stvom v nasprotju z možem, za kojega V Budimpešti se je pričel 12. t. m. proces proti 54 neustrašenim borcem ogrskega proletariata. Glavni obtoženci so sodrugi Rakoši. Weinberger, Gorgos. Oe-ry in I lamam n ter Vagi, Veisshaus, Van-dor • od ogrske Socialistične delavske stranke. Konkretna obtožnica za prve se glasi, da so se udeležili v inozemstvu kongresa Komunistične stranke ali da so pripadali šoli Kom. stranke v inozemstvu; za druge pa, da so potom. Socialistične delavske stranke, ki je baje bila samo maskirana Komunistična stranka, razvijali komunistično propagando in pozivali delavstvo k razrednemu boju. Proti obtožencem priča, razen dveh policistov tudi funkcionar Socialdemokra-tične stranke Gabrijel Horovitz, katerega zasluga je, da je tekel na policijo de-nuncirat, da je Soc. delavska stranka le prikrita Komunistična stranka. Mik! kredit evrspikln flilaiam Prvih pet mesecev letošnjega leta so ameriške banke dale evropskim državam in raznim društvom v Evropi posojil v znesku 439 milijonov dolarjev Največ je dobila Nemčija, kateri so a-meriške banke posodile 150 milj. dolarjev. pravi Schiller nekje. In resnično. Lakota, to je nagon samoohranitve, boj za obstanek posameznika — to je ekonomski moment; ljubezen — to je nagon samoohranitve rodu — to je generativni moment. V širšem pomenu besede pomeni to: produkcija življenskih potrebščin in produkcija ljudi sta dva tečaja, o-krog katerih se suče svet. Produkcija življenskih potrebščin in ljudi sta družabni zadevi, tvorile podlago socialne kulture, se razvijata po postavah in stopnjah družabnega razvoja in se v teku časa spreminjata po vsebini in obliki, kot nami kaže zgodovina. Ne samo pridobivanje življenjskih potrebščin in človekovo stališče v gospodarskem razvoju, tudi generativne razmere« in odinošaji med obema sipoloma se spreminjajo po stopnjah in dobah zgodovinskega razvoja. Kot ima vsaka doba svoj posebni način izdelovanja in pridobivanja življenjskih potrebščin in razdelitve dobička, t. j. svoj posebni produktivni sistem in svoj izraziti gospodarski značaj, tako ima tudi vsaka doba svoj posebni način zakona — svoje karakteristično seksualno življenje. Vsi ti družboslovni pojavi, ki so podlaga vedli, religiji, morali in vzgoji, stoje medsebojno v najtesnejši zvezi; imajo pač skupno podlago, izvirajo eno iz dru-zega in prehajajo ena v drugo. Gotovi stopnji produkcije življenjskih potrebščin odgovarja poseben način zakona in družine, odgovarja ji pa tudi gotova, t. j., primerna seksualna etika in morala. Temeljne preobrazbe v gospodarskem položaju človeštva rode vedno globoke preobrazbe v družinskem življenju. — Proletarski prevrat, ki zaključuje kapitalistično dobo, da odpre pot ^socialni dobi, pomeni obenem preobrat zakona, seksualnega in generativnega življenja. V dobi, ko se socializira način dela in življenja, se poraja nov Eros, se izvršuje tudi socializacija žene. Zgodovinski razvoj zakona. Vsaka zgodovinska doba v razvoju človeške družbe ima tudi svojo geneono-mično obliko, ki je razvidna iz zgodovinskih podatkov tedanje dobe. Pod ge-noonomično obliko razumemo vse, kar spada k ohranitvi in pomnožitvi človeškega rodu. Nauk o tem se imenuje geneonomija. Mnogo sociologov se je temeljito pečalo z geneonomijo v posameznih dobah zgodovinskega razvoja človeštva in spisali so tozadevno mnogo knjig. Priznani sociolog Mtiller-Lyer deli geneonomični razvoj človeškega rodu v 3 glavne dele : 1) v sorodstveno dobo, 2) v rodbinsko dobo, 3) v sebno dobo. I. Sorodstvena doba. Sorodstvena doba je prvotna, prazgodovinska, razvojna doba človeškega rodu, ki sega približno do časa, ko stopi človeški rod iz neznanih teman v luč zgodovine. Posamezne karakteristične poteze in oblike in življenja te predzgo dovinske dobe, ali bolje zadnje ostanke načina njih življenja najdemo še dan danes pri najnižje razvitih človeških rodovih. Ta doba obsega čase, ko se je človek najprvo družil v črede in pozneje v zadruge in preide končno v drugo dobo — t. j rodbinsko, ki nastopi tedaj, ko si je človek posameznik na podlagi zasebnega premoženja ustvaril lastni dom in lastno družino. Početkoma so bivali ljudje v čredah in med njimi je vladala enakost. Kar se seksualnega življenja te dobe tiče, je po mnenju raznih sociologov vladala v čredi promiskuiteta, t. j. — vse žene so bile last vseh mož in obratno. Otroci so se vzdrževali skupno, ker se pač očetovstvo ni dalo določiti. Čreda se je polagoma razvijala. Močnejši V čredi so postali vodniki, sta rejši, izkušenejši svetovalci; spremenilo pa se je tudi razmerje moža do žene I/kušnja je rodila prepoved spolnega občevanja pod gotovo starostno dobo in prepoved spolnega občevanja v neposrednem sorodstvu; nastal je eksogamni zakon — t. j. mož si je izbral, uropal ženo iz druge črede. V tej prazgodovinski dobi si je vsak posameznik bodisi moškega ali ženske-ge spola poiskal hrano sam in jo tudi takoj použil. A polagoma si je človek izumil in izpopolnil orodje in orožje, izumil jo tudi ogenj. Vsi ti izumi so dovedli do diferenciacije spolov — t. j. vsakemu spolu je bil odslej odkazan drug delo krog. Mož kot močnejši se je oprijel orožja in jo hodil na lov; £ena pa je do bila svoj prostor, svoj delokrog pri ognjišču. Narava je obremenila ženo z materin spolno občevanje nima posledic. In to je bilo in je ženi v pogubo. Materinstvo je prisililo ženo, da je iskala varstva in oskrbe. In ker ji v teku neprestanega razvoja čreda tega varstva ni mogla več dati, je iskala obojega pri možu — posamezniku in čim je stopila pod njegovo varstvo in v njegovo oskrbo, je prišla v moževo odvisnost — t. j. mož je dal ženi prehrano in zaščito, a ona je postala izključno njegova last, njegova žena in dekla, ki mu je morala biti vedno na razpolago kot ljubica in dekla — postala je njegova zakonska žena. Prve zakonske žene so si izbrali možje iz vojnega plena. Tako je polagoma nastala prepoved jemati ženo iz domače črede. Ker si je mož pridobil ženo z ropom, je bila žena popolnoma njegova osebna last, ki jo je smel poljubno zamenjati ali prodati. To je bil prvi primitivni zakon. Bistvo tega prvotnega zakona je poroštvo materielne oskrbe žene in otrok. Glavni moment že pri sklepanju teh prvotnih zakonov je ekonomičen in ne seksualen, etičen, duševen. In prav tu je vir, je korenina vsega zla. Tu se začne duševna razlika, odtujitev med možem in ženo. Iz svobodnega, neodvisnega človeka je postala žena moževa sužnja, njegova last in popolnoma od njega odvisna, kar je v širšem ali ožem pomenu še dandanes. Radi te odvisnosti se je čutila globoka ponižani, manj vredno in je s časoma telesno in duševno zaostala. Prav radi te odvisnosti so se razvile v njej razne suženjske lastnosti: ponižnost, pokorščina, upogljivost značaja, uslužnost i. t. d. — a tudi suženjske napake : zvitost, lažnjivost, nezauipnost, hinavščina i. t. d. V tej svoji stiski, v tem svojem ponižanju si je žena postavila blesteč cilj — enakopravnost z možem. Započela je boj, da doseže to enakopravnost in ta boj se vleče od tedaj do današnjih dni. V eksogamnem zakonu, ko si je mož uropal ženo, se je zgodilo, da je šla žena skozi več rok, kolikorkrat je pač bila uropana; zato se je tudi lahko zgod M o, da je mož uropal ženo iz lastnega sorodstva — nevede seveda. Da bi to preprečili, so si vsi sorodniki izbrali isto ime po kakem predniku in si uredili skupno življenje — nastale so zadruge. Kot že omenjeno, je žena kaj po izumu ognja dobila svoj prostor pri ognj!.šču, a je morala tudi skrbeti za rastlinsko hrano. Zato se je žena prva ustalila, začela je obdelovati polje in postala glavna presknbovalka zadruge z živežem. Tako dobre delavske pa zadruga ni hotela odstopiti. Če jo je kdo iz kake zadruge hotel imeti za ženo, je moral prestopiti njeno zadrugo in biti tam za hlapca. Primer zatb najdemo tudi v sv. pismu : Jakob je moral služiti 7 let za Leo in še nadaljnih 7 za Rahelo. V tem času je mož postal odvisen od1 žene; imel ni ni-kakih pravic ne pri zadrugi, ne v gospodarstvu ne pri lastnih otrocih. Toda ta doba ni trajala dolgo. Kmalu je 'mož zopet postal vladar. Prekosil je ženo v poljedelstvu, ker ga pač materinstvo ni oviralo. Pridobil si je s poljedelstvom in živinorejo po zameni zasebno premoženje. Ni hotel, da bi to zasebno premoženje, ki si ga je pridobil z lastnim trudom, pripadlo zadrugi, temveč izključno njegovim otrokom-------------- V ta namen si je kupil iz zadruge družico in si ustanovil lasten dom z lastno ženo in samo svojimi otroci. Na ta način so se zadruge razbile v posamezne družine : Sorodstvena doba je prešlo v družinsko dobo. II. Družinska doba. Prehod sorodstvene dobe v družinsko dobo je eden izmed najvažnejših mejnikov v človeški zgodovini. Ustanovitev lastne družine je imela za posledice ustanovitev zasebne lastnine, ki daje posamezniku možnost, da obogati na račun svojega bližnjega; zasebna lastnina zahteva družino zase, svoje gospodarstvo in nikdar ne zasleduje interesov vse človeške družbe temveč zasleduje vedno le svoj lastni interes. V Nemčiji se je ta preobrat t. j. razpad zadrug v družine izvršil v 4. st. po Kr. Razpad zadrug pa je bil početek države. Rodbina je radi svoje osebne lastnino 'rabila obrambe — nastale so varnostne čete, iz kojih so se največkrat razvile roparske čete; pričele so se vojne, premaganci so postali podiložniki; kasta vojščakov je postala plemstvo v novi državi in je imela v rokah vso moč tn povsod odločilno besedo. Država jo za družino močno skrbela, ker ji je bila pač za obstoj neobhodno potrebna — in skrbi za družino še dandanes. Pospešuje in ščiti jo potom postav, cerkve, vzgoje, morale, javnega mnenja i. t. d. (Dalje prihodnjič). «D E L O » Kriza gradjanske demokracije Egalitg, Fraternitč, Libertč... Pre ne- što više od jednoga veka bijahu to gesla, što ih je francuska buržoazija raznosila na svom triumfalnom pohodu preko Pi-reneja, Alpi, Apenina i Rajne, pa daleko na istuk, na ruske stepe, onda još leglo azijatske reakcije i mongolske knute. Stara Evropa, koja so do tada kočila u stoietnom mrtvilu feudalizma, na jodnom je oživela kao mravinjak. Sa istoka na zapad, sa zapada na istok hrli-ie su ogromne armije, krvava scenerija bojišta i garišta menjala se kinematografskem brzinom, gradovi i sela pretva-rahu se u ruševine, bojne se poljane nagomilaše leševa, a od gesla Egalitč, Fraternitč, Libertč, ispisanog na zastavama tolikih armija ostala je jedva pusta jeka i karikatura u spisima «šulhi-storikera«. Evropa je u grčevima Revolucija, pro-živela doba slobodarstva, nacijonalizma, nacijonalnih borbi, kapitalističkog pro-speriteta i kapitalističke paralize, čija je posledica Svetski Rat i Ruska Revolucija. Dana3 se Evropa i fcitav svet iz nova trzaju u kud i kamo jačim grčevima i kao pred stotinu i dvadeset godina opet se biju. Revolucija i Kontrarevolucija, Progres i Regres. Onda. je roška reakcija vodila čitav svet protiv francuske revolucije a danas francuska reakcija vodi čitav kapitalistički svet protiv ruske revolucije. Francuska gradjanska klasa, koja je sama revolucijom došla na vlast, (a s njome i čitava kapitalistička Evropa), sa stravom saslušaše prve kucaje — revolucije na dverima dvadesetoga veka. Njoj su ti kucaji isto tako strani i nerazumljivi, kao što su nekoč bili nerazumljivi faudalcima kucaji buržoaske revolucije, a možda čak i manje. «Ta čemu nam revolucija? Ako je našim buržoskim pradedovima bila potrebna, danas je ona nama suvišna. Če mu nam onda sve moderne tekovine, ste-čene mučnim stoletnim borbama. Zar okvir demokracije nije dosta širok za nove forme progresa?« Tako se pitaju danas mnogi gradjan ski i — ma da je to pitanje apsurdno — po gdekoji proleterski teoretičar; praksa jw pokazala i dnevno sve više pokazuje da stara Evropa i nova Amerika sa svojim demokracijama .isto tako namrgodje no dočekuju Progres, od kad je on po-čeo da protivureči interesima njihovih vladaj uči h klasa, kao što ga je nekoč dočekivala feudalna autokracija, te iz-gleda sve jasnije, — da če diveri dvadesetoga veka morati biti jurišem zauzete i razbite pre nego se otvore pred bez-brojnim četama Progresa. Mi što više danas u osmoj godini na-kon svetskoga rata i ruske revolucije možemo ustvrditi stalnije nego ikada, da se je ta demokracija — ko što se je to več davno moglo predvideti — potpu-no i konačno slomila u čitavom kapita-lističkom svetu, i možemo konstatovati i to, da kapitallzam više nema ni jedne čiste zastave ni gesla u borbi protiv Ruske Revolucije osim gesla gole neza-sitne pohlepe za profitom. Najbolji dokaz kako plitka bijaše prognoza profe sora Masarika (koji je Inače volio da predbacuje 'boljševicima «uskogrudnost» i «jednostranost» njihovih ekonomskih doktrina), kad se za vreme rata usmelio ustvrditi, da je svetski rat borba izmedju dva «principa», izmedju demokracije apsolutizma, Krista i Belijala. Taj demokratski Krist imao je po mišljenju Masarikovu da hude niko drugi nego — Antanta, a u prvom redu Uje-dinjene Države Amerike, U. S. A, svojim predsednikom Wilsonom. Amerika bijaše takav «altruist» da je — po rečirna Leonida Andrejeva tako-djer veiikog protivoika boljševika preplovila dva oceana, jedan ocean vode a drugi ocean ruske krvi (reete: krvi internacijonalnog proletarijata), samo da izvrši svoju božansku misiju: da iste-ra Belijala iz srednje Evrope i donese svetu slobodu i demokraciju. No kako se kasnije pokazalo bijaše to tek jedan historijski optativ nekih naiv čina. Dok se naime američka vojska po-bedonosno vratila preko tih dvaju oceana vode i krvi njezina je demokracija u Evropi doživela brodolom i potopila se... Bijaše to najizrazitija demokracija kapitalističkog sveta, gradjena u veli k im mozgovima VVashingtona i Frankli na, a podržavana dugotrajnim tradici jama. Njeni prvi tvorci zalagahu se svim silama, da od Amerike stvore «hram slofoode«, a vodeči računa o pro gresu koji se nikad 1 ni pred kojom za prekom ne zaustavlja, nastojahu da skroje jedan najslobodoumnijl ustav koji če bar kroz jednu dugu epohu omo-gučiti progresu kanalizaciju. To najbolje evudoči ovaj |odlomak iz «Deklarac|ije o nezavisnosti« : «Mi smatramo očevidnom istinu, da *n svi ljudi jednaki porodom, da su svi-ma od stvoritelja dana izvesna neotu-djiva prava, kao život, sloboda i traženje sreče; da su ljudi u svrhu da ta svoja prava zaštite, društvenim ugovorom stvorili državu. Iz toga sledi, da čim |adoa forma vladavine dodje u protimbu ta ovim svrhama, narod Ima pravo da je promeni tli sasma ukine, i da osnuje nnvu državu na takvim principimaju takvoj formi, gde če biti osigurano opče blagostanje. Ali če razbor uvek diktirati da ae Jednom ustaljeni režimi ne me- njaju radi sitnica; ta ljudi su, kako isku-stvo pokazuje, i onako više skloni da trpe dok se trpeti dade, nego da služeči se svojim pravom ukidaju one forme na ko-e su se več privikli. Ali kad se stane go-milati zločin za zločinom, uzurpacija za uzurpacijom te zapreti opasnost apsolutizma, onda je ne samo pravo nego i duž-nost gradjana da takav režim svrgnu i da potraže drugi put za zaštitu svoje sigurnosti«. I francuska revolucija iznela je svoja «Prava Coveka«, ali je Amerika pu.no vernije čuvala svoj zavet nego li Francuska ili ma koja druga država Evrope. Demokracija Amerike i ako ne bez svojih črnih ljaga, ipak bijaše, — možemo bez svakog preterivanja reči, — najmanje o-kaljana i kompromitirana med ju svjet-skim demokracijama. Tu je bio najprikladniji teren, gdje su mogle da cvetaju iluzije o mimom prevratu, i mnogi su najpronicaviji i najda-lekovidniji revolucionarci podlegali tim iluzijama. Cak Marks i Engels, koji se nisu dali tako lako zavoditi buržoaskim povlasticama, verovali su pre pedeset godina u mogučnost takvog mirnog prevrata u Americi, gdje se onda nisu mogle ni zapaziti klice kakvog militarizma, niti je izrazito klasna država sa svojim birokratskim strojem zadirala u društveni život, kao što je to več onda bio slu ■ čaj u svim državama evropskog kontinenta. Jack London znameniti amerikanski pisac koji je kao posle Upton Sinclair na svome mesu doživeo američku slobodu, u nekoliko je svojih radova prorekao slom američke demokracije, i da je bio poživeo još samo dve godine (umro 1916.) on bi na vlastifu žalost bio video ostva-rena svoja proročanstva. A kad bi kojim čudom ustali z groba Washington, Franklin, Lincoln i ostali svetionici Amerike( ni njih ne bi mimo išla gorka čaša progonstava i zatvora, 1 oni bi na svojoj koži doživeli gorku isti-nitost legende o Velikom Inkvizitoru. Zakaj so poklicali Ogrske komuniste pred sodiiče? Angleški konservativci so dali vsem kontrarevolucionarcem signal za novo ofenzivo proti delavskemu gibanju. Angleški nadkonservativni notranji mini ster je spravil v zapor kup komunistov in revolucionarnih rudarjev zato, da proslavi demokracijo in njeno svobodo. Angleška vlada ja objavila v modri knjigi komunistom konfiscirane dokumente in angleški oadkonservativci so v državnem zboru predlagali, da se morajo uporabiti vsa sredstva v to, da se komunistično gibanje na Anglečkem zlomi. Pa če je treba v to prelomiti razmerje s Sovjetsko Rusijo. Kongres angleške konservativne stranke je oklenil zahtevati revizijo zakonov iz let 1906 in 1913 o pravicah sindikalnih organizacij z opombo naj se revizija takoj izvrši. Dobro vzgojeni angleški ministri žalijo v svojih govorih prvo proletarsko državo in pripravljajo ofenzivo proti narodnemu gibanju na vzhodu. Pripravlja se nov napad na kitajsko narodno vojsko, proti indijskim narodni kom in proti narodnemu gibanju v E-giptu. Angleški konservativci so torej dali signal za protiproletarsko ofenzivo jin mladina ,sledi naukoma j svojih očetov. Eni in drugi so mn«nja, da je sedaj najpripravnejši trenotek za splošno ofenzivo proti komunistom in proti sindikatom. Konservativci vseh drugih narodov delajo po zgledu angleških mojstrov. Na Finskem so razpustili mladinsko zvezo in pozaprli vse člane. Na Poljskem Pilsudskega revolucija ni odprla vrat groznim poljskim zaporom. Obratno napada Pilsudski delavsko in kmetsko gibanje s pomočjo kaznujočih oddelkov. Na Bolgarskem se smatra da je surovo ministrsko Lijapčeva preveč dobro to' že se govori o povratku Zankova. V ameriških združenih državah se pripravlja električni stol za dva poštena in nedolžna revolucionarca: Sacco in Vanzetti. Jugoslavija, Rumunija in sploh vse balkanske države rešujejo delavsko vprašanje potom terorja. Konservativci ubogih držav se žele prikupiti bogatim angleškim konservativcem in se zato kažejo kot branitelji »civilizacije« proti boljševiški nevarnosti. To zaradi tega, da lažje dobe angleška in amerikanska posojila, ki jih obe državi dajata tem raje čim bolj je državica, ki jih vpraša, zapletena v boju proti ruski Sovjetski republiki in proti delavskemu gibanju. Tudi ogrska vlada bi rada imela naklonjenost angleških gospodov. Zato je bila že enkrat pripravljena, da izroči krvniku revolucionarce Rakosci, Wein-berger, Oesy, Gogos in Katerino Hamann, toda proletariat je s svojimi protestom ustavil krvniku roko. Sodrug Rakosci je bil ljudski komisar za časa prve Sovjetske republike na O-grskem. On je bil tudi ustanovitelj 0-krske komunistične stranke in se je vrnil, da zopet vpostavi Komunistično stranko, in da pridobi zaupanje ogrskih delavcev za komunistično gibanje. Da se organizirajo po zmagoslavnih tradicijah Ogrskega revolucionarnega proletariata, in spremeniti tok te sile, v disciplinirano moč. Sodrug Rakosci se je vrnil na Ogrsko, deželo Hortya in Bethlena, da razkrije pred delavskimi očmi, zaveznike Bethlena. Ti so voditelji Ogrske so-cial-demokratične stranke. Zato in samo zato se nahaja Rakosci in sodrugi pred sodiščem. Vlada Bethlena, potrebuje v tem momentu proces komunistov. Finančno «zdravljenje» Ogrske pod protekcijo «Zveze društva Narodov« je imelo za posledico neznosno gospodarsko krizo, brezposelnost, gospodarske polome in agrarno krizo. Ponarejanje francoskega denar-a z dovoljenjem vladinih oblasti, je popolnoma izjalovilo kontrarevolucijo. Be thlen je prešel v vrsto, ki so jim cilji vpostavitev habsburške monarhije. »Zveza društva narodov« ni odtegnila kontrole nad ogrsko. Vlada opušča romunskim bojarjem (veleposestnikom. op. ur.) in jugoslovanskim reakcionarjem dobičke narodnih Ogrskih manjšin: Delavske množice so zmeraj bolj prešinjene z revolucionarnim duhom in v sindikatih se utrjuje opozicija. Vlada se lahko reši s tem, da se pokaže kot «rešiteljica današnje družbe«. Iz tega vzroka se je insceniral Rako-scijev proces. Predprocesni dogodki so imeli vsi kolikor toliko provokatoričnega na sebi. Pa razkritju nečastnega dogovora Ogrskih socialdemokratov, z vlado Bethlena, je prišlo, do razdvoja v Socijaldemo-kratični stranki. Zavednejši delavci so zapustili stranko odkritih Hortyevih sokrivcev in so u-stanovili «Delavsko socialistično stranko«. Mi ne poznamo voditeljev te stranke. — Stranka ni včlanjena pri Komunistični internacionali. Zastopniki te stranke so se vdeležili Kongresa II. Internacionale« v Marselju, kjer so tudi skušali, da bi bili sprejeti v II. Internacionalo. S tem da bi napravila Ogrska vlada večo uslugo socialdemokratom, je združila z Rakoscijem procesom, proces voditeljev. »Delavske socialistične stranke«, da na ta način dokaže, da je ta stranka tudi Komunistična stranka. Ta nizkoten manever, ra malovreda provokacija naj služi vladi, v ta namen, da razpusti Ogrsko delavsko socijalistično stranko. Ta je edini vzrok provokacije vlade Bethlena. Vsak delavec, vsak proletarec, mora povzdigniti svoj protest proti procesu nedolžnih ogrskih revolucionarjev. Gregor Zinovief. Domače vesti hvalite, in za vas ne, da se vam priklanja z odra. Če ga imate res iskreno radi, poskrbite, v kolikor je v vaših močeh, da mu vsi odri, pri katerih sami delate, dajo naročila kulis za svoje predstave. Tako mu boste kmalu pomagali iz suženjstva ladjedelnic, obenem pa boste tudi svoje odre reformirali in dvignili. Gorje pa slovenskemu umetniku, če mu boste tudi vi naklonjeni s tem, da ga boste klicali na oder in mu ponujali la-vorjevega listja, da mu vsaj vi pokažete svoje simpatijo. Če namreč druzega boljšega nimamo, verjemite, nam je tudi snobizem odveč. Če pa’ niste hoteli dokazovati Černigoju svoje prijaznosti in naklonjenosti, potem ne bodo njegove žrtve v ladjedielnici zaman. trpljenja bi ga že davno strle, ali ji se je napravilo za narod in za šolstvo pa bi se jih otresel. Le na deželo več kot v petdesetletjih kapitalističnega pojte, če se vam zdi pretirano ! Dobili boste brezposelne delavčeve pridne roke in carskega režima. 3.) «In vera ?» Odgovor je lahek, ker zadolženega kmeta. Delavske plače in komunizem se ne bojuje naravnost proti kmetski «dohodki» padajo, cene življenjskih potrebščin pa rastejo. In rastejo družine... Niti zave se ne oče, in že ima krog sebe kopico lačnih ust, ki zahtevajo kruha. Kje naj ga vzame ? Sledi neizbežna posledica, da mora otrok že v zgodnji mladosti si kruh služiti pri tujih ljudeh. Tudi hčerkam prol. staršev usoda ne veri in njenim institucijam, ampak le proti tistim, ki z bogom strašijo ljudstvo, da ga potem toliko lažje izrabljajo. Potem pridejo sama vprašanja, iz katerih je takoj razvidno na kakšen način je dotičnik poučen o proletarskem gibanju. Govoril sem s raznimi nasprotniki, ki so me na koncu debate vprašali, naj prizanaša. Njim še najmanj ! Kot delež j jim razložim, kaj je pravzaprav komu-od doma prejme, že kot mlada deklica, j nizem. blagoslov pobožne matere: pojdi, ubogaj! «Voditelji naroda« dirže te uboge ljudi in moli ! Mesta se polnijo čilih moči in v temi in v božjem strahu, čeprav so oni meščanske dame celo «rade» imdjo slov. | sami sinovi našega delavca in kmeta. — služkinjo, kajti ona se bo strogo držala materinega nasveta. Vdano prenaša jarem, ki ji ga gospa naloži. Kot manj vredno bitje opravlja vsa najtežja dela, za katera prejme neko vrstno napitnino in ne plačo ! Celi dolgi teden je ukovana za tesnico, zoprnem zidovju; zahrepeni po nedelji. Ta dan je par ur Prosta? — in v Rojanu — ple- Drobtine Naše služkinje Če nekoliko postojiš ob nedeljah ali praznikih v popoldanskih urah pred glavnim kolodvorom v Trstu, imel boš priliko videti, kako se zbirajo gruče mladih deklet in hite po ulici Regina Elena prosta proti Rojanu. Kdo so ta dekleta ? Mestna šejo. Plešejo ob nedeljah in praznikih, po niso — preokorne so kretnje in težka je leti in po zimi. Kam naj pa gre naše de- kle v mestu. Tja pač, kamor more in kamor ji je še dovoljeno. Narodna gospoda za to kri, naše krvi, nima besede, kot je nima, v pravem smislu, za nobeno socialno vprašanje. Prepirati se mora za ljudstvu tako potrebne in koristne «Narodne svete«. Ženska udruženja in nežno čuteča družba okrog »Zenskega Sveta« pa ne more se spuščati v to blatno nižino; bilo bi sramotno. Mi se ne čudimo ! Proletarske organizacije stoje tu pred veliko nalogo: dvigniti razredno zavest teh sužnji. J.-16. hoja. — Tudi govorijo drugače. Mestne gospodične so vse bolj zalo opravljene, belih zob in nežno pobarvane kožice, zapeljivega nasmeha in sladke govorice. — Ne, niso mestna, naše služkinje so. Različni so vzroki, kateri naša dekleta silijo v mesta, a v največ slučajih proletarsko dekle mora zapustiti domači krov. Ze pred zadnjo svetovno vojno naše t. j. delavske in kmečke gospodarske razmere niso bile ugodne. Po vojni pa so se tako poslabšale, da, ko bi ne imel naš kmet in delavec že urojenega suženjskega po- Glasovi z dežele (K zadnji predstavi). V soboto 10 t. m. je dramatični odsek Čitalnice ponovil Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Sicer je bila ta predstava bolj za izbrane udeležence, pa se je je u deležilo precejšnje število občinstva. Igralo se je dobro. Želeti pa bi bilo poglobitve na različnih mestih poedinih vlog. Dober igralec in dober režišer morata neprestano kopati, dokler ne izkopljeta zadnje finese iz dela. Marsikaj je šlo mimo in ni dobilo pravega izraza. Ker ni šlo za dovršeno predstavo, ampak za pouk, ni tudi kritika upravičena. Igralsko osobje se je moralo v naglici pripra viti, poleg tega pa ga je motila nova scenerija. Ta je namreč predrugačila prvotne scenične predpise in s tem tudi prvotno uvežbanost igralcev. Tako so trpeli posebno skupinski prizori, ki so zastajali, namesto da bi se tekoče razvijali. Za vaje z novo scenerijo ni bilo časa Časa in sredstev ni bilo menda tudi za scenerijo druzega dejanja. Vsaj za drugo dejanje bi bila še potrebno sprememba. Zahteva jo namreč vsebina razgovorov. Tako pa so se dalekosežne in kočljive stvari razpravljale in odigravale kar v gostilniški sobi, vedno z eno in isto scenerijo. Enako nedostatni so bili kostumi. Tudi to ne gre na rovaš igralcev, ampak na rovaš naše umetnostne bede v Trstu sploh. Izgleda, posebno če se igra Cankar, in povrhu še njegov Kralj na Betajnovi, da so igralci prišli med dva razreda. En razred je v opreki tako s Cankarjem kot z njegovim Kantorjem, drugi razred se pa svojega Cankarja niti dobro ne zaveda. To je kolikor toliko razumljivo. 0 Cankarju se je že skušalo vse povedati, lo polna resnica še ne, in potem — smo v Trstu pač, ki je bil vedno s slovensko kulturo nekako v takšnem razmerju kakršno je med huzarjem in njegovim škornjem. Po tretjem dejanju smo imeli malo »demonstracijo«. Dijaštvo je klicalo na oder slikarja Černigoja, ki je scenično zrevo lucijoniral oder pri sv. Jakobu, gotovo najpomembnejši oder v Julijski Krajini. Černigoj je prišel, v oni platneni obleki, v kateri dela svoje pleskarsko delo v ladjedelnici. Čemu ste ga klicali, mladi ljudje ? Ali zato, da mu pokažete svoje simpatije, ki nas je v Trstu potisnil nekoliko naprej ven iz rodoljubarske samozaljubljenosti vsaj kar se tiče inscenacij ? Ali zato ker vesto, da mora nadarjen slovenski slikar vsak dan od jutra do večera pleskati po parnikih velikih brodarskih gospodov in da se žrtvuje v večernjih u rah še za gledišče pri sv. Jakobu ? Ali ste ga klicali zato, ker ste mu tako blizu in sorodni po stradanju danes, in jutri morda po enaki usodi ? «Radi me imajo!« odgovarja Černigoj sam. A če je res samo to, ga rajo ne kličite na od 10.— Koper^čina; Proletarci pri Kopru št. 1 L. 137.— Trst: «čelo» S. Ivan » 2.— Dol: A. K., L. 5, V. G. L. 10 skupaj » 15 — skupaj L. 207.50 Renčani v Curihu, ker hočejo* da bo «Delo» živelo! Pregelj Ivan, Maurič Dominik, Pregelj Alojz, Peric Leopold (Bilje), Dominko Rudolf (iz Bilj), Lu-kežič Angel Projer Viktor, Cotič Vincenc, Špacapan Rihard, Kodrič Angel, Kodrič Franc, Krpan Karol, Rusjan Ludvik, Žigon Ivan-Grof, Mozetič I., Pregelj Anton, Mozetič Ivan, Cotič Josip, po Fr. 1. Baša Rudolf, Vodopivec Alojz, Zajc Jožef, Žigon Edvard, Žigo-nj Franjo, Zajc Ivan, Fajt J., Špacapan Dominik, Mozetič Henrik, Bratkovič E., Brumat Franc, Rusjan Ludvik, po 0.50 c, in Primožič Henrik 0.20 c. skupaj Fr. 24.70 »DELO« SE DOBI V TRSTU NA SLEDEČIH MESTIH : Via Mo lino a V en to (tobakama). Largo Pestalozzi (tobakarna), Via deli’ Industrla (tobakarna). Via S. Marco (tobakarna). Plazza S. Giacomo 18. Via della Scalinata. Via Raffinerla. Piazza Garibaldi 17. Corso Garibaldi 31. Corso Garibaldi 2. Via CarduccL Via Roma 17. Vlale R. Elena. Via Udine 25. Rojan (pri cerkvi). Via Glulia 76. Onardiella (Železnik). Suardlella tob. (Podboj). Snardlella tob. Prosen. Gaardlella tob. Bizjak. Passeggio S. Andrea 46. Barcola (Giardino). 1 klgovorni urednik: Vekoslav Mokole. Stab. Tip. Silvio Spazzal - Trleste.