fosamczni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga
V. b. b
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
DOKLER BO PREVEVAL NAŠE NARODE DUH, KAKOR JIH PREVEVA DANES, GA NE BO ZLOMILA NOBENA SILA.
Tito na proslavi v Toplicah
LETNIK VIL
celovec, Četrtek; is. september 1952
ŠTEV. 65 (525)
V Toplicah je utripalo srce vsega slovenskega naroda
Ned 250.000 udeleženci smo bili tudi zamejski Slovenci iz Koroške, Trsta in Gorice
Več tednov se je vsa Slovenija pripravljala na veliki praznik, ko bo praznično slavila deseto obletnico ustanovitve prvih slovenskih partizanskih brigad, pripravljala se je na dan, ko se bodo v Dolenjskih Toplicah zbirali de-settisoči in stotisoči ljudi iz vseh delov republike, da se spominjajo velikih dogodkov pred desetimi leti.
In res so doživele Toplice preteklo nedeljo slavnost, kot še nikdar poprej. Nepregledne vrste bivših partizanskih borcev, ki so že več dni bili na pohodu in so na vsej dolgi poti prirejali po raznih krajih mitinge s kulturnimi programi, so v soboto začeli prihajati v vas; do večera so našteli že nad 60.000 ljudi, od katerih pa so jih Toplice in sosednje vasi mogle sprejeti pod streho le kakih 20.000. Vsi ostali so se na obsežnem prireditvenem prostoru zbirali okoli tabornih ognjev. Posebni vlaki in avtobusi pa so dovažali vedno nove udeležence...
V soboto popoldne je bilo, ko smo se tudi iz Celovca odpeljali proti jugu, da se kot zastopniki koroških Slovencev udeležimo velike manifestacije vsega slovenskega naroda. Na'd sto se nas je zbralo in v treh avtobusih smo nastopili pot preko Ljubelja v Ljubljano in od tam v Toplice. Veselili smo se lepega vremena — saj nas je zadnjih 14 dni stalno plašil dež, ki ni in ni hotel prenehati — in že nestrpno pričakovali velikih trenutkov. Mnogi izmed nas so se prvič v življenju vozili po strmih vijugah in omotico vzbujajočih vzpetinah, kljub temu pa je vladalo veselo razpoloženje in ena za drugo so se vrstile slovenske narodne in partizanske pesmi.
Komaj da smo na južni strani dosegli prvo poslopje, so nas sredi ceste ustavili veselo razpoloženi domačini s harmoniko in pogostih z vinom in tako skušah pokazati tesno povezanost med Slovenci to- in onstran državne meje.
Noč smo prebili v Ljubljani, skozi katero so vozili motorni in tovorni avtomobili, okrašeni z zelenjem in zastavami, polni udeležencev za Toplice. Ni tukaj mesto, da bi opisoval vtise iz Ljubljane, zato le mimogrede omenim, da sem Ljubljano, kot mi je bila v spominu iz leta 1950, zaman iskal: predstavila se mi je v popolnoma drugačni sliki, prenovljena, preurejena in polna novih iznenadenj, Ljubljana novo urejenih trgovin, prenatrpanih izložb, novih zgradb ter moderno razsvetljenih cest.
Znana ljubljanska megla nam je zastavila razgled, ko smo se v nedeljo zgodaj zjutraj odpeljali na Dolenjsko. Vso pot so nas pozdravljale praznično razpoložene vasi z okra šenimi hišami, pred in za nami pa so vozile J nepregledne kolone najrazličnejših vozil, ki so ; se tem bolj množila, čim dalje smo se peljali j proti jugovzhodu. Bili smo le neznaten delček ; v velikanski množici vseh tistih, ki so se vozili na proslavo v Toplice.
V Vavti vasi je bilo živahno kot v velemestu; tukaj je parkirala večina prevoznih sredstev, kajti udeleženci so peš nadaljevali Pot na prireditveni prostor blizu Toplic. Komaj da smo zapustili avtobus, so se mimo nas Pripeljali lepi avtomobili, množice ob cesti pa so glasno pozdravljale visoke goste: mimo se )e peljal maršal Tito s svojim spremstvom. Ko pa smo s hriba gledali na Toplice, je izgle-dalo, da je gozd okoli naselja v plamenih; bili so taborni ognji, okoli katerih so se zgrinjali hsoči in tisoči ljudi.
Za deseto uro jc bil napovedan pričetek
slavnostnega sporeda, velikanski prireditveni prostor, imenovan Velika jasa, je sličil valujočemu žitnemu polju: 250.000 udeležencev iz vseh krajev Slovenije, iz Trsta in iz Koroške je gledalo na slavnostno tribuno kjer so se zbrali predstavniki slovenske ljudske oblasti. In kako je vzvalovilo nepregledno morje glav, ko je na tribuno stopil maršal Tito v spremstvu predsednika slovenske vlade Mihe Marinka ter ostalih častnih gostov, slovenski narod je po svojih zastopnikih nedvoumno pokazal, kako ljubi voditelja jugoslovanskih narodov. Ni mogoče opisati vseh občutkov, ki smo jih imeli v teh trenutkih, lahko pa povem, da mora takšen dogodek odpreti oči vsakomur, ki bi še kakor koli verjel raznim izmišljotinam o jugoslovanskem fašizmu, o beograjski kliki
Maršal Tito je v svojem pomembnem govoru obravnaval predvsem bistvena vprašanja okoli današnje jugoslovanske stvarnosti, ki temelji na borbi za neodvisnost države in mir v svetu proti grozeči agresiji in poskusu za-sužnjevanja, okoli gospodarskega razvoja in težav zaradi elementarnih nezgod ter okoli tržaškega problema, ki je pereče vse od konca pretekle vojne. Med drugim je tovariš Tito dejal:
Ko proslavljamo danes tukaj in po vsej domovini te težke dni, ne pomeni to, da sejemo s tem v srca naših ljudi do bivših sovražnikov sovraštvo. Ne, te dneve proslavljamo in se jih tako združeni spominjamo zato, da ne bi današnji in bodoči rodovi nikoli pozabili, koliko nadčloveških naporov nas je stalo to, kar imamo danes. Z druge strani dokazujemo s tem tudi pred zunanjim svetom in pred vsakomur, ki bi imel do naše domovine kakšne slabe namene, svojo odločno voljo, svojo strnjenost, da se upremo in da pripravimo vsakomur, ki bi poizkusil vmešati se v naše sreč-
in podobno. Ako ljudstvo tako sprejema in pozdravlja svoje voditelje, potem je jasno, da ti voditelji živijo in delajo z ljudstvom za ljudstvo.
Dolgo je trajalo navdušenje, predno je mo- j gel podpredsednik glavnega odbora Zveze I borcev NOV in narodni heroj Jože Borštnar začeti proslavo. Ko je pozdravil najprej vse navzoče, posebno maršala Tita in ostale predstavnike oblasti ter zastopnike iz Trsta in Koroške, je v kratkih besedah poudaril pomen velike proslave, nato pa je stopil na govorniški oder vrhovni komandant jugoslovanskih oboroženih sil maršal Tito. V pravi vihar se je spremenilo navdušenje in ploskanje, ki je še pogosto prekinilo tudi govor, katerega izvlečke prinašamo v naslednjem.
da cenijo, kar je naše. Mi smo danes sestav več narodov, ki gospodarijo sami in ki so vsi skupaj vzeto gospodarji te države. Nikoli ne bomo dovolili, da bi tej državi gospodaril kdo drug.
Po končani vojni smo se lotili ustvarjanja I materialne podlage za nadaljnjo graditev in ) za dosego lepšega in srečnejšega življenja današnjih in bodočih rodov. Na tej poti imamo velike težave. Takoj v začetku so nas hoteli podvreči drugemu suženjstvu, da bi bili suženj dozdevnemu velikemu bratu, da bi bili „bratsko" zasužnjeni Sovjetski zvezi.
Seveda nismo bili pripravljeni za čigar koli suženjstvo, četudi bi bilo bratsko, saj najtežje je „bratsko“ Suženjstvo. Niso mogli razumeti, kako da ta veliki starejši brat nima pravice ukazovati svojemu mlajšemu, če smo bratje. Rekli smo jim, če hočejo zares, da bi bili bratje in enakopravni, tedaj morajo drugače ravnati z nami, ne pa kot komandanti. Tega niso hoteli in mi smo se razšli. In dobro je, tovariši in tovarišice, da smo se razšli. To je dobro, ker smo se obdržali in hodimo sami
Zadnja leta smo dobili pomoč od nekaterih ‘ držav, predvsem od Amerike in potem od Anglije, Francije in drugih. Ta ekonomska pomoč nam je izredno olajšala naš razvoj in zgraditev; omogočila nam je, da premagujejo naši ljudje lažje težave, s katerimi se borimo, da jim ni treba stradati. Ta sredstva niso bila majhna. Za naše razmere so bila kar velika. Vendar nikar ne mislite, da gre to lahko v neskončnost in da nam bodo ljudje iz tujine stalno pomagali. Posebno v zadnjem času ugotavljamo težnje, da se ta pomoč izkoristi za uresničenje določenih želja in popuščanja z naše strani, ki jih mi ne moremo sprejeti. Za tem gredo na Zahodu nekateri posamezniki in če bi se to dalje nadaljevalo, bi se lahko zgodilo, da bi celo odgovorni ljudje na Zahodu postavili pogoje.
Naša odločna volja, da branimo tla, ki so bila skozi stoletja prepojena s krvjo, nam omogoča, da prejemamo pomoč. To se tudi njim izplača, če pa bi oni nekega dne videli, da ne delamo vsega, kar je za nas same potrebno, nam te pomoči ne bodo več dajali. Mi pa ne bomo sprejeli nobenih pogojev. Zato je treba, da se čimprej izvlečemo iz teh težav, da ustvarimo čim prej sredstva za ozdravitev naše plačilne bilance, ker nam potem ne bo več treba prositi za pomoč.
Tovariši in tovarišice! Sedaj bi rad govoril o nekem problemu, ki je pereč že od končane vojne. To je vprašanje Trsta, tržaški problem. 2e nekajkrat smo se izjavili o tem, kako mislimo o vprašanju Trsta. Mi smo rekli, da je najboljša Tešitev v kondominiju, in ne moremo reči drugače. To je najboljša rešitev, če nam že ne dajo tega, do česar imamo pravzaprav vso pravico.
Nočejo slišati o tem. Oni vedo, kaj bi iz tega nastalo. Zato danes vztrajajo na tem in pritiskajo na zaveznike na Zahodu, da bi se tržaško vprašanje rešilo na podlagi tristranske deklaracije. Pravim in povedal sem že njim in zahodnim zaveznikom, da ne priznavamo tristranske deklaracije, da tako dolgo, dokler Italijani nosijo to deklaracijo v žepu kot pilulo proti glavobolu, ne more biti govora o tem, da se reši vprašanje Trsta.
Za Italijo je vprašanje Trsta gospodarsko sploh nepomembno, kajti Trst bo umrl pod rijo, ne bo imel življenja. Italija ima najmanj 10 takih pristanišč, za nas pa je Trst velikega gospodarskega pomena, — nacionalnega, zem-Nadaljevanje na 2. strani
no življenje, grob v naši domovini.
Današnja veličastna manifestacija ne pred- po svoii lastni poti, kakor vemo in znamo, de-stavlja nikake mobilizacije ali vznemirjanja j lamo, kakor najbolje moremo, da bi zgradili duhov zoper katero koli deželo. Mi želimo kar | svojo državo in uresničili socializem, pri tem najbolj tesnega sodelovanja z vsemi država- j pa se nikomur ne prodali in ne bili nikogar mi. ki nam hočejo dobro, vendar zahtevamo, satelit.
Pojdimo k sodelovanju v vprašanjih, ki so svetovnega pomena
Odlomki iz govora maršala Tita na proslavi v Dolenjskih Toplicah
Ustanovitev slovenske kmetijske šole je nujna
Primerov, da smo koroški Slovenci pri enakih državljanskih dolžnostih glede državljanskih pravic v neenakem položaju, kar mrgoli, pa če gre pri tem za šolsko vprašanje, za enakopravnost slovenskega jezika pri oblasteh in drugih uradih, za naše javno zastopstvo ali pa za pospeševanje in javno pomoč v vprašanjih kmetijstva in obrtništva ali pa za katero koli vprašanje našega narodnega življenja. Povsod naletimo dejansko na dvojno mero.
V	naših prizadevanjih, da doprinesemo k uresničitvi enakopravnosti vseh državljanov in s tem k zdravemu sožitju dveh narodov ter k utrditvj miru v tem delu sveta, moramo žal vedno znova spoznati, da je zadržanje oblasti, ki jih tudi mi-kot delovni ljudje vzdržujemo, v vsakem načelnem, izredno perečem vprašanju naše enakopravnosti po nekdanji navadi zagonetno in trmasto. Mi zahtevamo in se trudimo za dosego odgovarjajoče rešitve, oblast pa odklanja, zavlačuje, se izgovarja, in kadar ne more drugače, zagonetno molči ali pa se manj merodajni v Celovcu sklicujejo na bolj merodajnega na Dunaju, le-ta pa spet skomigne z rameni in pravi, da bi „morala biti stvar v Celovcu rešena-'.
Ni mesta tukaj, da bi ponavljali primere in dokaze. Kdor bi jih pa le hotel iskati, naj prelista zadnje letnike našega lista ali pa naj si pusti prinesti vse nerešene zahteve in vloge, ki leže pri številnih uradih.
Danes hočemo le znova načeti vprašanje, ki ga po vseh občih vidikih sodimo med najbolj pereče. To je vprašanje: Kdaj bo ustanovljena slovenska kmetijska šola na Koroškem. Je to vprašanje, ki ga slovenska javnost postavlja od spomladi leta 1947, o katerem leži pri pristojnih oblasteh, in ustanovah — od najnižje do najvišje -— vsega skupaj 20 spomenic in vlog Slovenske kmečke zveze. Nadalje ležijo pri oblasteh tozadevne zahteve Slovenske prosvetne zveze, Zveze slovenskih zadrug, Zveze slovenske mladine, Zveze slovenskih žena, Demokratične fronte delovnega ljudstva, slednjič pa vloge izvoljenih zastopnikov volilne skupnosti „Kmečka gospodarska zveza-' v Kmetijski zbornici in zahteve tisočev kmečkih ljudi slovenskega ozemlja. Nad vsemi temi zahtevami pa stoii nad 2000 podpisov slovenskih kmetov, ki so brez razlike na strankino pripadnost že koncem leta 1050 odločno izpovedali, da zahtevajo ustanovitev šele.
V	preteklih dneh so v Celovcu ter v dunajski vladi in parlamentu pričeli z pripravami proračunov za leto 1953. Celovška vlada je — kakor znano — zahtevo po slovenski kmetijski šoli zavrnila in se sklicevala nato, da spada „vprašanje“ v pristojnost vrhovne nadzorne oblasti za kmetijsko šolstvo, to je zveznega ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo. Le-to in njegov šef, zvezni minister za kmetijstvo in gozdrastvo, pa so doslej na vse vloge molčali. Zato je Pokrajinski odbor Slovenske kmečke zveze te dni že z enaindvajseto vlogo zahteval, da se končno upošteva zahteva slovenske javnosti po ustanovitvi slovenske kmetijske šole na Koroškem. Spričo gospodarskih oko-
liščin na Slovenskem Koroškem je v vlogi .poudarjeno, da pomeni zavlačevanje ustanovitve slovenske kmetijske šole nadaljno kratenje osnovnih pravic koroških Slovencev in mimo tega tudi zaviranje kmetijske proizvodnje v tem delu Avstrije, kar koncem koncev škoduje oskrbi avstrijskega ljudstva z živili.
Želeti bi bilo, da bi pristojni činitelji končno le vzeli resno mizerni položaj v kmetijski
proizvodnji Slovenske Koroške, ki ga izkazuje uradna statistika in ki so ga — kar spet izkazuje uradna statistika — z gospodarskim zapostavljanjem sami zakrivili. Pričakujemo, da sc bo v postavkah proračunov za leto 1953 pojavila tudi slovenska kmetijska šola, kot prvi dokaz resne volje do zagotovitve enakopravnosti vseh državljanov, brez razlike na jezik, ki ga govorijo.
Kaj bodo spet skuhali?
Za torek 2. septembra t. 1. je Kmetijska zbornica sklicala sejo agrarno- in socialnopolitičnega odbora. Dnevni red te seje je med drugim obsegal tudi poročilo in sklepanje o ponovni preureditvi zakona o socialnem zavarovanju. V pojasnilo te točke dnevnega reda je bilo navedeno, da gre v glavnem za krog ljudi, ki naj bi bil v bodoče podvržen zakonitemu socialnemu zavarovanju in pa za to, kako bi se našlo kritje za primanjkljaj Kmetijskega in gozdarskega socialnega zavarovalnega zavoda v znesku 100 milijonov šilingov. V povabilu so namignili, naj bi se primanjkljaj pokril z vpeljavo posebne doklade v znesku 200°/« davčne mere.
Napovedane seje pa pred 14 dnevi ni bilo, ker jo je Kmetijska zbornica v zadnjem trenutku brzojavno odpovedala. Ponovno in z istim dnevnim redom pa jo je sklicala za danes in sicer v prostorih Kmetijske bolniške blagajne.
Običaj je, da dobijo zbornični svetniki pred sejo poleg vabila z dnevnim redom tudi še gradivo k vprašanjem, ki jih vsebuje dnevni red. To pot pa prav k tej točki niso predložili osnutka in sicer „iz tehničnih razlogov". Priložili pa so besedilo Kmečke kolektivne pogodbe, o kateri so v zbornici že itak razpravljali in katero je v listu „Der Kiirntner Bauer" lahko že prebral sleherni koroški kmet.
Vse to so znamenja, da se okoli glavne točke dnevnega reda — to je pokritja primanjkljaja 100 milijonov šilingov potom posebne doklade — plete nekaj zagonetnega. Izgleda, da zrak okoli tega vprašanja ni popolnoma čist, drugače bi gospodje ne bili tako oprezni.
No, bomo videli kaj bo, ker 100 milijonov le ne bo mogel tako zagrniti molk, kakor je zagrnil vprašanje, kako je v zadnjih letih zbornica napravila 1 milijon šilingov dolga.
Nov pravosodni minister
V nedeljo je poročalo socialistično in za njim tudi ostalo avstrijsko časopisje, da je podal ostavko dosedanji zvezni minister za pravosodje dr. Tschadek. Kot razlog za svoj odstop navaja prepričanje, da bi bilo bolje, ako bi zlasti v letu pred volitvami zavzemal to mesto človek, ki mu ne morejo očitati strankarske pristranosti.
Zvezni prezident je vzel ostavko na znanje in že imenoval za novega ministra za pravosodje dr. Ger6-ja, ki je to mesto že imel od leta 1945—1949.
Židje v Avstriji zahtevajo popravo škode
Te dni so v Solnogradu zborovali zastopniki židovskih verskih skupin iz Dunaja, Gradca, Inomosta, Linza in Solnograda. Zborovanja so se udeležili tudi zastopniki štirih največjih i11 najvplivnejših svetovnih židovskih organizacij. Ob zaključku konference so izdali resolucijo, v kateri ugotavljajo, da se del avstrijskega tiska spet poslužuje nacističnih metod in da skuša javno ali na prikrit način blatiti Žide v inozemstvu in Avstriji ter jim jemati ugled. Židje vidijo v tem dokaz, da se v Avstriji spet oživlja z nacionalsocialistično miselnostjo prepojeni aktivni antisemitizem. Zastopniki židovskih verskih skupin in organizacij v svoji resoluciji nadalje zahtevajo, naj avstrijska vlada izpolni svojo dolžnost glede poprave moralne in stvarne škode, ki so jo utrpeli Židje v Avstriji za časa nacistične strahovlade.
Važni dogodki v gospodarskem življenju
Letošnji zagrebški velesejem, šesti po vojni, je v soboto 13. t. m. slovesno odprl predsednik mestnega ljudskega odbora Zagreba Mirko P a v 1 e k o v i č, ki je pozdravil zastopnike zvezne vlade, posameznih republik, diplomatskega zbora in zastopnike držav, ki razstavljajo na tem velesejmu. Otvoritvi so prisostvovali člani zvezne vlade s predsednikom Sveta za industrijo ministrom Svetoza-rom Vukmanovičcm-Tempom na čelu ter veliko število zastopnikov javnega in kulturnega življenja.	''' ■ <■■■
Prav tako so pri otvoritvi tega velesejma, na katerem sodeluje poleg velikega števila domačih 680 tujih razstavljalcev iz 13 držav, bili navzoči tudi diplomatski predstavniki skoraj vseh tujih držav v Jugoslaviji. Še na nobenem zagrebškem velesejmu ni bilo ob otvoritvi toliko zastopnikov diplomatskega zbora. S starešino diplomatskega zbora veleposlanikom Turčije Komalom K e p r i 1 i j e m na čelu so prisostvovali otvoritvi veleposlaniki ZDA, Francije, Kanade, Veliko Britanije, Brazilije, poslaniki Belgije, Švedske, Holandije, Španske, Irana, Italije, Finsko* Avstrije, Švice, Grčije, Danske, Egipta, Izraela, opravniki poslov Mehike, .Nemčije, Norveške, Japonske ter šefi ekonomskih misij ZDA, Velike Britanije in Francije.
Po pozdravnem govoru predsednika mestnega ljudskega odbora Mirka Pavlekoviča je spregovoril predsednik Trgovske zbornice FLRJ Stane Pavlič, ki je med drugim dejal, da postaja zagrebški velesejem vsako leto važnejši dogodek v gospodarskem življenju ter čedalje živahnejša manifestacija uspeha in naglega razvoja jugoslovanskega gospodarstva. Prireditelji so posvetili vso skrb prav trgovski strani sejma, prizadevajoč si, da bi postal eden izmed važnih činiteljev pri širjenju bla-
. -».rflV iilUtif.	^ r j v; .sit> • '•» i;.**' <
gpvne zamenjave z inozemstvom.
Po otvoritvi so si, gostjo ogledali paviljone v novem delu velesejma, kjer je zastopano inozemsko gospodarstvo, nato pa v starem delu, kjer razstavljajo domači razstavljalci.
Prav tako gospodarsko pomemben dogodek je bil tudi jesenski dunajski velesejem, ki je bil zaključen preteklo nedeljo. Udeležilo se ga je več kot 600.000 obiskovalcev, med njimi, kakor so ugotovili avstrijski razstavljalci, veliko število nakupovalcev in interesentov iz 45 držav. Prišlo je do zadovoljivih in deloma nadpovprečnih trgovskih zaključkov.
Delavci avtomobilske industrije za Stevensona
Odkar se je s 1. septembrom uradno pričela volilna kampanja za novemberske volitve pre-zidenta Združenih držav Amerike, so v ZDA na dnevnem redu volilna zborovanja, na katerih oba kandidata za predsedniško mesto iznašata svoje notranje- in zunanjo politične programe, da bi si pridobila čim več zaslombe pri volilcih. Iz dosedanjega poteka volilne borbe še ni mogoče predvideti, v čigavo korist se bo tehtnica nagnila. Vsekakor se je predsednik vplivnega ameriškega sindikata delavcev avtomobilske industrije, ki je vključena v CIO, pred nedavnim izjavil proti kandidaturi generala Eisenhowerja za predsednika ZDA. Dejal je: kdor potrebuje zdravnika, ne kliče na po-moČ krovca; Eiscnhovver je sicer dober general ,a nima potrebnih izkušenj za dobrega predsednika države, zaradi česar bo njegov sindikat odločno podprl kandidaturo Stevensona.
4-
Titov govor v Toplicah
(Nadaljevanje s 1. strani) ljepisnega in gospodarskega. Njim pa je Trst potreben samo zaradi njihovega tekmovanja v večstrankarskem sistemu, zaradi prikrivanja njihove( ekonomske šibkosti itd., zaradi volitev, zato, da posamezne stranke lahko licitirajo in nadlicitirajo s Trstom. Z Italijo hočemo najboljše in najlepše odnose. Italija sedaj načenja vprašanje, da bi se rešil problem Trsta in se izgovarja, da je v Atlantskem paktu, da je dala velikanske žrtve, ker je stopila v Atlantski pakt. Sporočamo jim, da mi ne bomo plačali zato, ker so oni stopili v Atlantski pakt.
Odkrito pravimo, tu je naša roka, pustimo za sedaj ob strani vprašanje Trsta, če se to ne da zaradi vaših notranjih razlogov rešiti tako, kakor bi obojestransko kolikor toliko moglo ustrezati. Pojdimo k sodelovanju v drugih vprašanjih, ki so svetovnega pomena, kakor so vprašanje zavarovanja proti napadalcu, vprašanje gospodarske zamenjave, vprašanje ohranitve miru na svetu, odstranitve vseh elementov med državami Evrope, ki bi jih lahko izkoristila Sovjetska zveza, da bi to skupnost oslabila in laže dosegla svoje smotre.
Nočemo proti nikomur dvigniti puške razen proti tistemu, ki bi hotel vkorakati v našo državo. Ponovno pravim: Tu je naša roka. Ce
sodelovati v drugih vprašanjih, o njem pa bomo govorili pozneje.
Mi želimo imeti z Italijo dobre sosedske odnose, vendar dobre odnose na pošteni osnovi, odnose, ki bodo temeljili na načelih enakopravnosti in ne v škodo interesov niti naše niti njihove države. Takih odnosov si želimo. To sem vam hotel, tovariši in tovarišice, povedati o vprašanju Trsta, kajti Trst danes ni samo vprašanje Slovenije, temveč vse naše socialistične skupnosti, vseh naših narodov. Naši narodi so preveč žrtvovali in dali, da bi mogli še kaj žrtvovati in dati.
Tovariši in tovarišice! Svet danes že pozna našo državo, spoznal je duha, ki preveva naše ljudi, pozna misel naših ljudi, ve, da je to ponosen narod, da je ta narod strašno trpel, da je prenesel nadčloveške napore. Danes imamo mnogo prijateljev v svetu. Prizadevali si bomo, da teh prijateljev nikoli ne izgubimo. Sodelovali bomo z vsakomur, ki misli pošteno, in to, da bi ohranili mir in mirno sodelovanje. Na strani tistih smo, ki so proti novim vojnam, proti napadu in napadalcem. Mi smo na strani naprednega človeštva in ne glede na težave vam povem: Dokler bo preveval naše narode duh, kakor jih preveva danes, — in jaz verjamem, da temu ne bo kor.-
morerho takoj rešiti lega vprašanja, želimo j ca, — ga ne bo zlomila nobena sila.
Beograd. — V nedeljo, 14. septembra, so v Beogradu odprli prvo povojno filatelistično razstavo, ki jo jo priredila Zveza filatelistov Jugoslavije na čast VI. kongresa KPJ. Skupna vrednost razstavljenih znamk je ocenjena na okrog 10 milijonov dinarjev.
London. — Izvedelo se jc, da izvajajo Norveška, Švedska in Islandija pritisk na Dansko, naj kandidira za mesto v Varnostnem svetu OZN, ki bo ostalo prazno, ko poteče mandat nizozemskega predstavnika. To so sklenili na zadnjem sestanku zunanjih ministrov omenjenih držav v prepričanju, da bi kandidaturo Danske podprle številne članice OZN.
Pariz. — V torek, 16. septembra, je odpotovala iz Pariza v Beograd delegacija francoskih parlamentarcev, ki bo obiskala Jugoslavijo na povabilo jugoslovanske Ljudske skupščine.
Umrl jc Fran Ramovš
V torek se je iz Ljubljane razširila žalostna vest, da je ob osmi uri zjutraj za vedno zatisnil oči predsednik slovenske akademije znanosti in umetnosti, profesor na ljubljanski univerzi dr. Fran Ramovš. Bil jc znan jezikoslovec in je zapustil neštete razprave o zgodovini slovenskega in slovanskih jezikov. Obdelal je tudi naša slovenska koroška narečja in tako pomagal dokazati svetovni javnosti, da smo koroški Slovenci živ del vsega slovenskega naroda, no pa kakšno posebno „vindi-šarsko" pleme.
Povsod kjer je delal in ustvarjal, bo globoko odjeknila vest o njegovi smrti in vsi, ki so poznali njega in njegovo delo, ga bodo ohranil' v trajnem spominu.
Gospodarski razvoj v avgustu
Indeks cen v veletrgovini je bil v mesecu avgustu t. 1. v znamenju nadaljnjega rahlega nazadovanja — tako poroča centralni statistični urad Avstrije. Skupni indeks se je od 8.27 v juliju znižal na 8.17 v avgustu in se tako približal indeksu ob decembru preteklega leta. Značilno pa je pri tem še vedno, da so pri cenah za industrijske izdelke popustili samo za 0.02, medtem ko so živila v veletrgovini padla za 0.16. Razlika med veletrgov-skimi cenami živil in industrijskih izdelkov je znašala tudi v avgustu 1.23 v škodo živil. Razlika je sicer manjša od razlike v avgustu 1951 (2.62) vendar še znatno višja od te v avgustu 1950 (0.92).
■Na trgu z živili so v avgustu ugotovili naslednje spremembe:	Znatno se je podražil
ječmen (od 200 na 250) in grah (od 500 na 560), padla pa je cena ovsu (od 207.50 na 192.50), krompirju (od 100 na 85), govejemu mesu (od 1900 na 1800) in jajcem (od 98 na 95). Značilno je padanje cen mesa v veletrgovini, ki je končno tudi posledica letošnje suše. Medtem ko je cena klavni govedi padla v veletrgovini za 132, v praksi nakupovalcev pa tudi za 200 in 300 šil., jc cena mesu v veletrgovini padla samo za 100, meso v drobni prodaji pa je razen redkih izjem obdržalo staro ceno.
Število brezposelnih se veča. V avgustu so jih našteli 115.000, to je za 45.000 več kot v avgustu 1951,. medtem ko jih je bilo v juliju samo 40.000 več kot v juliju 1951.
VELJKO PETROVIČ:
Neznani »stari"
Malo pozneje kakor po navadi, okrog sed-rcuh zjutraj, je krenil „stari“ v mesto iz Vid inske ulice mimo Palilulskega trga na Zeleni ve-Tam je našel poleg tolikanj drugih staršev in žensk zaupljive ljudi, ki so ga oskrbo-Vali za pakete sinu in zetu v ujetništvu ter se ie nekako iz lojalnosti privadil tega trga. Kot star uradnik prosvetnega ministrstva, verjetno učitelj, je že pred prvo svetovno vojno stano-val v majhni pritlični zadružbinski hišici. Sto nietrov na desno in levo od njega so ga na klasični Paliluli nekateri še poznali — kdo je, kaj je in kako se piše — toda čim dalje je Prihajal do Bitoljske ali Hilendarske ulice, ni uikdar nobeden mimoidočih prišel do tega, da ^i vprašal po njem. Redkokdaj ga je tudi kdo ogovoril, a tudi ta nekako šele čez nekaj časa, boječe, negotovo in opravičujoč se: — Boga •Ui, ali ni to Radojev oče? — pa tudi sam je y takih redkih primerih kar sramežljivo zakrožil z očmi — ali se ne tiče to koga drugega?
— ter hitreje pobesil oči in si popravil klobuk, kot, češ kakor se vzame, lahko se razume to, da si je samo popravil nerodni klobuk. Docela se je zrastel s tem svojim „inkognitom‘‘. Prve čase, leta osemnajstega in devetnajstega, ga je ta izhlapeli stratosferski zrak okrog njega nekoliko dušil. Toda polagoma se je pomiril, da živi tako s svojimi zasebnimi in družinskimi ter od nikogar niti slutenimi skrbmi. Kateri-krat je dopoldne, vračajoč se iz mesta, prisedel za mizo globoko v mraku pri ,,Oraču" k svojima zadnjima dvema tovarišema, drugače Pa vaško soboto pred večerjo. A tudi ondi je Ulolče poslušal novice in zgodbe iz časov kralja Milana. Pogosto se mu je misel iztrgala iz te družbe in se odbila od teh znanih anekdot. Počemo vse to, saj ni moči pobegniti nazaj, zdaj so tu „ti“, s podkovanimi škornji nam Upogibajo tilnik, kri nam lije iz nosu in ušes, otroci pa nam gnijejo tam v bedi in poniža-uju! — ta sramota, ta sramota!...
Hodil je tako s pritegnjeno vrečico v roki, da ne bi steklenice trkale druga ob drugo, ne da bi pogledal okrog sebe koga ali kaj in ne da bi na mimoidočih kaj opazil. Ti pa so se vračali mimo okrožnega sodišča in docela zgorele in sajaste Agrarne banke, večinoma sključeno in zadržujoč drhteče noge, da ne bi stekli. Stari ni zapazil, da so se mimoidoči spogledovali in da so celo tisti, ki so se pri srečanju ustavili in skupaj nadaljevali pot, nekaj težkega in brez besed sporočali drug drugemu. Penzionirani vojnosodni general, ki je trpel že od pamtiveka od hude vranične borzni in ki je, če je zbledel, potemnil in počrnel kakor od saj in pepela, ga je pogledal izpod trepalnic in pomislil:
— To je res čuden patron! Že štirideset let ga poznam, zmerom isti, kakor na luni... Kam neki ga nese? Saj morda ničesar ne ve?
• ■. Res? ...
A stari neznanec je šel z otrplim in nekako daljnim pogledom ter kakor popolnoma ogluši naravnost na Terazije. Ta vtis, netočni vtis j gluhega človeka, je še krepil njegov nesorazmerno veliki močni in podolgovati obraz, ker )e bil zaradi svoje koščenosti in mišičavosti videti, kakor da je stalno napet. Celo njegove 'Uale, rumenkasto zelene oči, pogreznjene v ‘zbočena, okrogla lica, so se zdele, kakor da se napadalno upirajo nekam, njegova velika Usta z zavaljeno debelo spodnjo ustnico vrh močne, ploščate in štirioglate brade pa so izdajala na prvi pogled, popolnoma po krivem, kljubovalen in zaničljiv značaj. Ta velikanski °braz je bil rdeče-moder, kakor s trdo in °stro krtačo počesan in skrtačen. On sam, miren v svoji tihi brezimnosti, niti slutil ni, kako je vsem padal v oči kot podoba, kakor se ga je mnogo ljudi spominjalo, toda kot podo-k*e, od katere se mu je posrečilo, da je z neko Svojo resignacijo ali pa nekim svojim duhov-ulni, pepelnatim mimikrijem neutegoma odbil °d sebe predirljivo radovednost ljudi. Šel je s Svojimi kratkimi stopastimi nogami in s svo-l’m razpotegnjenim, kratkim životom naravnost na Terazije tako, kakor si ljudje predstavijo mesečnika, ki se je napotil naravnost v
mepad.
Kilo je izredno, pravo beograjsko poletno ju-lr°, vse prevzeto in prežeto z vedrino in son-Cem. Kakor vedno, odkar so bili sovražniki tu, Se Sa je bolno dotaknila lepota naše narave in ujena brezbrižnost za naše muke. Videl je sa-množica se je prelivala sem in tja med v°Sali Igumanove zadružbine in Siska, po sre-, lerazij so marširale nekakšne ,,njihove in pa nemška dekleta v črnih krilih in pa mlečno belih bluzah. Vse to je videl, kakor na-
vadno, vendar pa ni slišal nenavadne tišine. Izrazito škripanje in zvonjenje tramvaja je glede na množico in dvizanje ljudi še posebno izdajalo nesorazmerno tišino.
Šele na vogalu, ki je bil zajezen, se je moral ustaviti, ker ni mogel naravnost proti Moskvi in nato v Prizrensko ulico. Okrog njega so se poglavitno gnetle njihove zelene in črne uniforme „folksdajčerjev“ in tankistov, da se mu ne bi bilo treba zadevati ob nje, se je prilepil k zidu in tedaj je, nagonsko dvignivši oči kakor vsa truma okrog njega, zagledal nekaj ne-umljivega: — pred njim, kakih deset korakov spredaj, je visel na kljuki električnega kande-labra kakih pet-šest metrov visoko kmet in v stotinki sekunde mu je padlo v oči, da ima prteno srajco, da je bos. da ima plave brke, glavo po strani nagnjeno, brado od zanke pritisnjeno k prsim, da mu vise ob životu roke, rumene kakor stopala, da jih je nasilna smrt očistila in posvetila. Videl je celo, da je pod obešenca kanilo dvoje-troje kapelj krvi in da se truplo komaj opazno pozibava od sape, Ki od časa do časa zaveje skozi Beograd. In nato si je začel z roko mirno krčiti pot med mladimi Nemci, ki so se čudoma obračali in umikali, dokler ni nekako prispel na rob pločnika Od tod je videl vse obešence: zazdelo se mu je, da jih je veliko, vse polno, po vseh stopni-
potrpežljivi tovariši že tako šiloma vlekli s seboj. Nemec se ie iztrgal svojim tovarišem in z vso silo sunil neznanega starca od sebe in, ko se je ta opotekel z roba na vozno pot, ga je brcnil še s škornjem v bok, da je starec z obrazom telebnil na asfalt. Ni javknil, niti kriknil, pri padcu je samo dvakrat, trikrat šepeta je dejal: — Janko, Janko ... morilci. .. — a to je bilo dokaj nerazločno Za tiste Beograjčane pa, katere je to zateklo v bližini, je zvenelo to vendarle kakor krik in razumeli so tako, kakor da je stari med obešenci spoznal nekoga izmed svojih, morda sina. In pregone ga je obešeni mladenič s plapolajočimi lasmi samo spomnil na sina, se mu zazdel podoben. Neke ženske so vrisnile, priskočili so ljudje. Nemci pa so naglo odvlekli svojega divjega tovariša.
Dvignili so ga, ga z rokami očistili prahu, mu izvlekli robec ter mu ga pritisnili na ranjeno brado, mu našli celo vrečo z razbito steklenico ter ga odvedli, vprašujoč ga, kod hoče iti, kje stanuje, da bi ga spremili.
Medtem pa se je stari, brž ko se je osvestil, opravičil na svoj način ter se na splošno presenečenje naenkrat ločil od njih, prečil Terazije in izginil za »Balkanom".
Zdi se, da niti onadva stara učitelja pri Oraču" nista nikdar zvedela za njegov do-
cah, balkonih, po vsem drevju, povsod. Vtem | življal, čeprav sta slišala o nekem neznancu, ko se je bolj nezavedno čudil in natančno sku- ] ki je neki spoznal svojega sina med obešenci šal razumeti ta prizor, je zapihal malo krep- j in vpil na Nemce, da so morilci, ter so ga kejši veter, ki je raznihal vsa trupla, in mla- j Nemci pretepli. In ko je v aprilu o veliki noči
deniču z bleščečim, črnim čopom so zaplapolali ti mladi lasje in bela ovratn’ca razpete srajce, oživeli celo trakovi na nizkih čevljih. Stari se je razburil, spustil vrečo s steklenic i-mi iz rok, sunil in nemara stopil na nogo visokemu črnemu Nemcu pred seboj, ki so ga ne-
leta devetnajst sto štiriinštiridesetega izginil na poti na pokopališče, mislijo njegova družina in tisti edini njegov preživeti tovariš, da ga je verjetno zasulo nekje okrog Moravije in je bil nato kot neznanec pokopan v skupnem grobu.
DUŠAN MEVLJA:
Buteljka z belim vratom
Na marmorni kavarniški mizici je sijala v siju mnogih luči vitka buteljka z belim vratom.
Vanjo so bile poželjivo uprte oči štirih vidnih kulturnih delavcev, ki so se zbrali okrog nje, da v tehtni diskusiji razčistijo medsebojne probleme.
To je bil svečan in nenavaden zgodovinski trenutek, ki naj bi zbližal štiri tako različno nastrojene individuje.
Prvi kulturnik je bil literat, drugi gledališki igralec, tretji novinar in četrti gledališki kritik.
Dvignili so čaše, potrkali z njimi ob eks-portno buteljko in jih v dušku izpraznili. Pri zdravici si niso po stari pivski navadi pogledali drug drugemu v oči, kako pa naj tudi recimo gledališki kritik pogleda v oči igralcu, ki ga je v svoji oceni strgal, temveč so se načelno zazrli v etiketo buteljke z belim vratom.
Po prvem kozarcu, ki se je razlezel po žilah kulturnikov, je akademska oficialnost že vidno popustila. Prvi pogovori so prekinili mučne simbolične pavze, ki so bile odigrane v znamenju predigre.
Govorili so zelo prijazno o vremenu, o problemih kurjave in o cenah na trgu.
Literat je z velikim zanimanjem spraševal
po hrbtu. Ko je prišel do sape, je novinar dejal literatu:
„Dobro, dragi kolega, da si načel vprašanje zaletelosti, kajti kdo se zaletava očitneje kot ravno vi, literati. Nekaj časa se greste navadne realiste, potem se prelevite v romantične realiste, nato zlezete nazaj v naturalistične realiste, in končno postanete spet navadni realisti. O, imenitno opravljate svoj posel. Vsa čast! Izvrstni realisti ste, moj poklon — samo vaših romanov ne prebiram."
Druga buteljka je romala pod mizo. Njeno vlogo je prevzela tretja, prav taka, z belim voskastim vratom.
Kulturniki, ki so imeli spočetka namen debatirati načelno, so postali žrtve izvozne kapljice, in so pričeli čistiti osebne probleme.
Peti in šesti kozarec!
„Hudič naj vzame načelnost," se ie razjezil gledališki igralec in z nogo brcnil prazno buteljko pod mizo.
„Hotel bi zvedeti, zakaj si me ti, kritik iz navade, kajti iz potrebe gotovo ne pišeš, zakaj si me tako nemarno strgal zadnjič, ko sem igral v Shakespearu," se je skoraj zadrl igralec in krepko potegnil kravato gledališkemu kritiku.
,.Oprosti, tovariš, toda to je originalna ameriška kravata, ki je vredna dolar! Saj mi jo
novinarja, kako potekajo poslednje priprave ! boS strgal je užaljeno vzkliknil gledališki
za namestitev treh zlatih zob njegovi ženi pri privatnem zobozdravniku, medtem ko se je gledališki kritik izredno živo zanimal za otroke gledališkega igralca: kako rastejo, če so dovzetni za vzgojo, če bodo šli kmalu v šolo in če kažejo morda že zdaj kaj nagnjenja h gledališkemu poklicu.
Po drugem kozarcu je bila diskusija že v očitnem prehodu iz nepomembnih drobnarij v vrtinec usodnih spopadov.
Prva buteljka je romala pod mizo. Njeno vlogo je prevzela druga, prav taka, z imenitno eksportno vizitko.
Tretji in četrti kozarec!
Literat je poučeval novinarja v rahlem pa-tosu, ki je imel močan pedagoški prizvok:
„Vi, novinarji, nas dolgočasite z vašimi suhoparnimi članki o koloradskem hrošču in o ameriškem kaparju. Ko prebolite eno skrajnost, se zaletite v drugo. Manjka vam tudi smisla za lepoto jezika. Edino kar prebiram v časopisih z zanimanjem, to so mali oglasi.
Novinarju se je ob tem zadnjem stavku, ki ga je izrekel literat, močno zaletelo Davil se je in lovil sapo, literat pa ga je uslužno tolkel
kri tile.
„A, tako! Ce ti jaz strgam tvojo kravato — ’e to tragedija, če pa strgaš ti mene kot igralca — to je duhovito, seveda. Materija se ti smili, živega človeka pa devaš v nič — ti, ti kritični kritik! Po leksikonih brskaš in vohuniš za citati, življenje na odru pa teče mimo tvojega kritičnega nosu."
,,Ne moreš me razburiti, pa če se še tako prizadevaš. Mrzel sem kot kip. Igralci ste najbolj sebični umetniki. Podobni ste svetnikom, ki jim je gloria obvezen rekvizit in spada h kostumu. Kdaj sploh slabo igrate? Nikdar! Vi vedno dobro igrate. Tudi zdaj, dragi prijatelj, imenitno igraš. Samo da na žalost kritiki ne priznavamo pretvarjanje za igro, nas zanima samo razgaljenje. V Shakespearu pa sem te strgal zato, ker si naredil iz prvega dramatika pravcate ..Turške buče!"
Tretja buteljka je romala pod mizo. Njeno vlogo je prevzela četrta, prav taka, z belim labodjim vratom.
Sedmi in osmi kozarec!
Jeziki so se razveselili in na dan so privedli umetno zadržani kompleksi, kakor da bi
se odprle zatvomice velikega užaljenega jeza. Novinar je dejal literatu:
..Časopise zasmehuješ, namišljena veličina.
Ne zavedaš pa se, da jih črtajo ljudske množice. V današnjih časih pomeni časopis človeku potrebo in prvo stopnjo na poti k literaturi. Mi človeka realno pripravljamo za to pot — in kako se potem razočara, revež, ko prične prebirati vaše izdelke, ki jih večkrat dajete na svetlo, še na pol v surovem stanju."
Literat je pogledal pomilovalno novinarja in dejal s smešnim, jokajočim glasom:
..Ponižna hvala, tovariš novinar! Mnogo sem se naučil iz tvojih besed, ki so mi ganile srce. Vidim, da se bom moral precej potruditi, če bom hotel doseči kulturno stopnjo, na kateri stojite vi, novinarji. Vpisal se bom v unalfabetski tečaj in prebral bom kot vesten učenec vse topogledne brošurice, ki me bodo. upam naredile pravega moža. Medtem pa boš ti, dragi časopisnikar, pisal namesto mene novele in romane."
„Ti si sarkast in misliš, da se je pri tebi nehal človeški razvoj. Morda se tudi je — pri tebi. Mi pa gremo naprej, bodočnosti naproti!"
V resnici pa so šli kulturniki novi buteljki naproti.
Četrta buteljka je romala pod mizo. Njeno vlogo je prevzela peta, prav taka z belim, blestečim vratom.
Deveti in deseti kozarec!
Igralec je zabrusil kritiku v obraz:
„Ti si mumija! Muzeji Voščena lutkal Rad bi te srečal v parni kopeli. A ne zato, da bi videl kurja očesa na tvojih nogah — rad bi te videl enkrat razgaljenega, ko toliko pridigaš igralcem o razgaljenju. Razgaljeni kritik! Ali si lahko sploh predstavljaš bolj komično predstavo? Kritik se pedikira, kritika manikirajo, kritiku strižejo njegove kritične nohte! Kritika masirajo: Masaža možgani Priporočljivo, zelo priporočljivo! Pred vsako premiero temeljito zmasirati. — Potem pa pod tuš! Ha. ha! Kritik pod mrzlim tušeml Brrr! Mraz me stresa, prijatelj! In potem na vago, da vidimo, koliko je bruto in koliko neto! Da vidimo, kaj je še ostalo od vseh tistih leksikonov in bukvic, da doženemo, koliko je naravne teže in koliko je dodatkov. Oho, prijatelj: kazalec leze nazaj, kazalec te zapušča, zadnja ura ti bije! Razodeto je: pred nami stojiš takšen, kakršnega te je rodila mati narava. Moj poklon, tovariš kritik, predstava je kon'ana. Aplavz, cvetice, uspeh zajamčen. Kritika o vaši sijajni kreaciji v „Parni kopeli" izide prihodnji teden, kot je bilo domenjeno z redakcijo."
Igralec se je razživel kakor na odru. Mahal je živahno z rokami, tolkel po mizici in govoril z patetičnim zanosom, ki ga je rodil iskren in sproščen srd na kritika, ki ga je še nekaj let sem intenzivno in dosledno, brez vsakršnega usmiljenja trgal.
Kritik ni dejal nič. (Kritiki sploh ne govorijo radi, oni raje pišejo). Na nosu pa se mu je vseeno poznalo, da je vendarle užaljen. Požrl je debelo in grenko slino, ki jo je poplaknil z vinom, da bi popravil slab okus v ustih.
Peta buteljka je romala pod mizo. Njeno vlogo je prevzela šesta, prav taka, z belim, sijajnim vratom.
Enajsti in dvanajsti kozarec!
„Medved volka, volk lisico, lisica zajca, zajec mačko, mačka miško, miš pšenico, pod goro, pod to goro zeleno" poje narodna pesem.
Pri mizi, na kateri je kraljevala buteljka z belim vratom, je vladalo slično razpoloženje, kot v tej ljubki narodni pesmici, samo da je bil vrstni red nastopajočih kulturnih živali tu in tam nekoliko izpremenjen. „Novinar literata, literat igralca, igralec kritika, kritik novinarja, novinar igralca, igralec literata, literat novinarja, novinar kritika, kritik igralca, pod mizo, pod to mizo marmorno."
Ko so bile debate o Mičurinovi metodi izčrpane, so polegli bojeviti kulturniki, obnemogli od truda pod mizo, kjer so jih sprejele med se zavržene buteljke.
Lokal je bil prazen. Blagajničarka je urejevala poslednje račune. Natakar je ugasil skoraj vse luči, le v kotu je na marmorni mizici prijazno mežikala v polmrak buteljka z belim vratom, ki je edina preživela bitko načelnih mnenj.
Pod mizico pa je gledališki igralec v snu objemal kritika. Cez njegov obraz je bil razlit blažen smehljaj Romea, ki objema drago Julijo. Nedaleč od njiju sta smrčala literat in novinar, ki sta si bratovsko delila prazno buteljko za prijetno vzglavje.
Natakar, zaprite vrata, da se ne prehladijo razgrete glave. Naj v miru počivajo vojaki v strelskem jarku, zakaj bitka je bila huda! Lahko noč, ubogi kulturniki!
Veliko! razlika v starosti med možem in ženo ni treba, da je ovira za dober zakon
Ali je primerno, du se poroči moški z žeri-sko, ki je mnogo mlajša od njega, ali pa ženska z moškim, ki je mnogo mlajši od nje? Na to vprašanje se ne 'da odgovoriti z da ali ne, ker je preveč zapleteno ter povezano z mnogimi drugimi vprašanji, ki so odvisni drug od drugega.
Pojav porok med mnogo starejšim moškim ter mnogo mlajšo žensko je zelo star. Že pri raznih starih plemenih je bilo to v navadi in ni bil redek primer, ko je moral dati premagani kralj svojo mlado hčerko za ženo zmagovalcu, ki je bil navadno starejši moški.
S tako staro zgodovino pa ne bomo dokazovali tega, ker nam tudi novejša zgodovina zelo izrazito dokazuje, da je bila posebno v „visokih“ krogih zelo v navadi poroka med starim bogatim plemičem ter med mlado hčerko nižjega plemiča, ki si je hotel za ceno svoje hčerke pridobiti ali bolje kupiti vstop v I višje sloje. Tudi izven tako imenovanih višjih plasti, je bilo v navadi tako sklepanje porok in marsikateri bogat kmet ali obrtnik si je privoščil mlado hčer bajtarja ali meščan siromaka. Vse do tu smo navajali le primere iz preteklosti. Teh zakonov je bilo mnogo in večjih ^odkritih nesoglasij zgodovina ne beleži. Take ženske, ki so morale s svojo mladostjo plačati pot v „višji“ svet ali pa dolgove svojih staršev, so se morale pač sprijazniti z žalostnim dejstvom ter zadušiti v sebi morebitni odpor ali celo obup.
Kaj pa nam pove o tem novejša doba?
Ta pojav je zelo pogost tudi v novi dobi. Danes ni prav nič posebnega, da se poroči moški z žensko, ki je dvajset ali celo več let mlajša od njega in tudi narobe. Ta pojav je zelo pogost v ZDA in tudi v Evropi ter drugod. Tu niso upoštevani navadni zemljani, ampak v veliki večini ljudje velikih financ, industrije ter zelo, zelo pogosto iz umetniških krogov. Primer Age Kana, ki se je poročil s svojo četrto ženo, ki je 29 let mlajša od njega, je menda vsem znan. Tudi zelo znan je primer velikega umetnika Saše Guitrija, ki se je pred tremi leti že šestič poročil, in tokrat s trideset let mlajšo žensko, Lano Marconi. Kot primer bomo navedli še poroko znanega glasbenega umetnika in dirigenta Leopolda Štokovvskega, ki se je pri svojih sedemdesetih letih poročil z osemindvajsetletno | Glorio Vanderbilt, ki je ena najbogatejših žensk Amerike in sveta.
?.e kot začetno pravilo velja, da je vsak zakon, kjer je razlika v starosti večja od deset let, že dovolj tvegan. Toda življenje ima svoje izjeme.
Psihologi ter biologi, ki so se s tem ukvarjali, postavljajo tudi naslednje ugotovitve svojih dolgih študijev in opazovanj. Ko se namreč v sedanjem času življenjska doba daljša glede na življenjsko dobo pred sto ali več leti se postavlja vprašanje ali ie moški in tako tudi ženska biološko s šestdesetimi leti tako stara, kot je bila pred sto leti? Ti strokovnjaki trdijo da ne, ampak, da je sedanji človek pri svojih šestdesetih letih star toliko, kolikor je bil pred sto leti, ko je bil star petinštirideset ali petdeset let. Na drugi strani pa ima ta biološka sprememba tudi svoje posledice na psihološki del človeka. Dočim se je pred sto leti imel človek petdesetih let za povsem izživetega človeka, ki je dokončal svojo ,.karie-io“, se danes pri teh letih ima za povsem normalnega človeka, ki je še poln duševnih ustvarjalnih sposobnosti. Kaj čudnega torej, da se ne sprijazni z dejstvom, 'da mora v kot ali na zapeček. Psihologi so šli celo tako daleč in trdijo, da je duševno ustvarjanje, ki ni tako vezano na biološko sposobnost kot je n. pr.,težaško delo, nekak stimulans ali gibalo za biološko regeneracijo in zato prav med velikimi umetniki, kakor smo tudi v nekaj primerih dokazali, ta pojav tako pogost. Veliki slikar Picasso n. pr. ima ženo, ki je okoli petdeset let mlajša od njega in se z njo razume tako, kot bi se mogel razumeti le kak novoporočenec. To razlagajo s tem, da je Picasso v svojem ustvarjanju tako mlad, kot človek v najboljši življenjski dobi in je zato tudi v svojem odnosu do žene tak. Kot dokaz jemljejo celo njegov način oblačenja, ki nima nobene zveze z resnostjo primerno njegovi starosti, ampak 'daje vtis malone mladeniča.
Kaj pa močnejši ter izrazitejši del biološke starosti, in sicer seksus? Ze prej omenjeni psihologi in biologi, ki so se specialno pečali s ' takimi primeri, trdijo naslednje: V teh zakonih ni toliko važen seksualni moment, kolikor je kočljiv psihološki moment. Razlika v I
starosti je mnogo važnejša glede duševnosti ene ali druge strani kakor pa vse ostalo. Vsak lak zakon, ki je bil sklenjen in pri katerem je bil glavni movens ali denar oziroma sploh bogastvo ali pa seksus, je šel kmalu narazen. Tam pa, kjer je tem činiteljem odgovarjal v močnejši meri duševni moment, tam je zakon postal tudi zelo srečen. Predvsem v primerih, kjer je bila duševnost obeh strani močna in so bili vsi materialni problemi postranskega pomena, se je zakon razvil v pravcato idealno razumevanje. Vzemimo Vanderbiltovo ki se je poročila s Stokowskim. Ona je ena najbogatejših Američank, Stokovvski je eden najslavnejših in največ jih umetnikov na svetu. Tu prav gotovo ni imel denar nikakega vpliva na njuno poroko in ju veže edino-le duševna vez, ki je prav gotovo edini činitelj razumevanja. Če je ta duševnost dovolj močna, bo zakon vzdržal, če ne, pa bo šlo vse narazen.
Tako smo prišli do glavnega činitelja, do duševnega razumevanja med zakoncema te vrste. Tu se še pojavlja največja težava. Zamislimo si človeka, ki se je telesno in duševno razvil pred prvo svetovno vojno v vseh tistih, za sedaj že čudnih umerjenih, solidnih razmerah s povsem drugačnim odnosom do življenja, kakor ga ima človek, ki ga je dala po-
vojna doba z vsemi njenimi pozitivnimi, in tudi negativnimi stranmi. 2e v splošnem življenju obstaja stalen spor med tako imenovano staro in med mlado generacijo, kajti stara generacija ne razume mlade, ta pa še manj staro. Če je torej tolika razlika med temi generacijami, ki pridejo v stalno se ponavljajoč spor na vsakem koraku že v navadnem, javnem življenju, kaj šele med dvema osebama, ki sta zrastla v dveh različnih dobah in morata živeti skupaj ter se povsem strinjati, vsaj v večini, če ne v vseh vprašanjih. V tem je torej glavni moment soglasja ali spora med ljudmi, ki hočejo iti proti zakonom prirode.
Preden zaključimo, še ena ugotovitev. Tovrstni zakoni so mnogo pogostejši, kjer je mož starejši od žene: so pa tudi zakoni, ko je žena starejša od svojega moža. Na vsak način pa so ženske dokazale, da se one mnogo laže prilagodijo starejšemu moškemu, kakor pa mlajši moški mnogo starejši ženski.
Pa naj bo kakorkoli, naj se posamezni zakonski pari te vrste razumejo kakor hočejo, naj živijo močno ustvarjalno ali sploh duševno življenje ali ne, za nas je najprimernejše staro pravilo, in sicer, da je vsaka razlika v starosti nad deset let neprimerna ter celo ne-
J&cgpcnci
V Helsinkih, kjer se je letos zbiral športni svet vsega sveta, so pripravili Finci vsem gostom neke vrste presenečenje. V samih Helsinkih so organizirali taborenje večje družine Laponcev, kar naj bi bila, poleg vseh športnih, neke vrste atrakcija za goste, ki niso tega vajeni. V središču mesta so ti Laponci postavili svoj šotor ter so bili na ogled občinstvu.
Laponci so narod, ki živi na najsevernejših obronkih evropskega kontinenta. Njihovo ozemlje se imenuje Laponija in ne tvori posebne države, pač pa je Laponija porazdeljena med severno Norveško, severno Švedsko in Finsko ter na sovjetski strani zajema polotok Kola, ki je pod sovjetsko oblastjo po zadnji finsko-ruski vojni. Vse to ozemlje je zelo razsežno, saj zajema približno 350 tisoč kva dratnih kilometrov, le da je naseljenost prebivalstva tako majhna, da je v resnici Laponcev zelo malo. To ozemlje sega dobršen del preko severnega polarnega kroga, kar pomeni, da je v tistih predelih klima drugačna kot naša. Tam pravzaprav nimajo štirih letnih časov kot mi, ampak nekako našo jesen ter zimo. Poleg tega nimajo niti noči in dneva v našem smislu. Zaradi nagnjenosti zemljske oble pri svojem vrtenju, so sonce ne pojavlja kot pri nas vsako jutro in ne zahaja vsak večer, ampak se v dveh letnih dobah le približa obzorju ter se nekako počasi pomika ob njem, ne da bi se sploh dvignilo, nato se pa v zimskem času sploh ne pojavi in imajo Laponci kar dolgo noč, ki traja v najsevernejših predelih Laponije nepretrgoma šestdeset dni. Podobno je s soncem poleti, le da poleti noče nikakor v zaton in sveti nepretrgoma osemdeset dni. Rekli smo že, da to velja za najsevernejše predele, kajti ta pojav je vezan na zemljepisno širino in so čedalje bolj normalizira, čim južneje gremo, namreč od severnega tečaja proti ravniku tako, da se južno od severnega polarnega kroga ta pojav preneha in postane povsem normalna razdelitev dneva in noči, kot je to pri nas.
Povsem odveč bi bilo razlagati, da te razmere odločilno vplivajo tako na prirodo samo kot na ljudstvo, ki v takih razmerah živi, Dočim ima Laponija na jugu še precej lesa, se v svojih severnejših predelih spremeni v čedalje siromašnejše pokrajine, kjer postajajo gozdovi redkejši, drevesa vedno manjša redkejša in šibkejša, postopoma se drevje spremeni v grmovje ter na koncu se pokrajina izpreme-ni v tundro, kjer le nekaj skromnega ter pustega zelišča inoli v poletnih dneh iz zemlje ali bolje iz snega ali ledu.
Iz tega je razumljivo, da ne more biti govora o kakem poljedelstvu, ker tu ne uspeva, razen kake redke zeli, ki uspe vzrasti ter 'dozoreti v onem kratkem ter no pretoplem poletju.
Laponec je zelo skromen in je vse njegovo življenje pravo življenje puščavnika. Laponce lahko v tem smislu (Plimo na dva dela. | Nekaj se jih je oprijelo več aii manj normal-
nega življenja v središčih, kjer se je začela razvijati industrija, rudarstvo ter ribištvo, drugi pa živijo še sedaj svoje primitivno na pol nomadsko življenje pastirjev. Glavna središča so Lulesup ali kratko Lule v Botnijskem zalivu, dalje je še Porjus, Malmberget ter Kiru-ma v Švedski, kjer je najvažnejša ekstraktivna industrija železne rude. Najvažnejše središče Laponcev na Norveškem jo Hammerfest, ki je najsevernejše mesto v Evropi ter ima 180.000 prebivalcev, od katerih je okoli ena šestina Laponcev. Kot smo že rekli, so se ti Laponci že oprijeli industrije ter v glavnem izgubili tiste tipične značilnosti Laponca, sinu tundre.
Glavni del Laponcev pa živi še danes svoje skromno življenje v svojih revnih zaselkih v več ali manj bogatih gozdovih ali tundrah. Ukvarjajo se s pastirstvom ter lovom in ribolovom.
Ker je dežela zelo siromašna in ker je tudi klima neprimerni za navadno živinorejo, je edina žival, ki prenese ono klimo ter vse 'razmere, ki so s tem v zvezi, severni jelen, neke vrste govedo, ki prenese velik mraz, spi na prostem ter se zadovolji s tisto pičlo hrano — redka, trda trava ter mah —, ki si ga mora včasih tudi s parklji kopati izpod snega ali ledu. Severni jelen ima še eno prednost pred našim govedom, samica severnega jelena daje mleko, ki ima zelo mnogo tolšče. Dočim ima kravje mleko le 4 do 5 odstotkov tolšče, ima to mleko tudi do 18 odstotkov. To je za Laponce velikega pomena, kajti pri laki klimi potrebujejo mnogo več kalorij, kakor mi in tolšča da več kalorij kot katera koli druga hrana. Laponci-pastirji so neke vrste nomadi. Spomladi, ko se začne bližati poletna, sončna doba, gredo s svojimi čredami proti severu, da izkoristijo — popasejo tisto skromno pašo, ki jim je na razpolago in s tem prihranijo tudi skromno pašo na jugu za zimo.
Poleg mleka jim severni jelen da tudi meso in kožo. Meso navadno sušijo ter nato prodajajo na sejmu, ki je enkrat na leto v lna-ri. Vsi Skandinavci zelo cenijo suho meso ter zato Laponci dobro prodajo svoj ..pridelek". Laponci pa prodajajo tudi žive jelene. Le da je prodaja živih jelenov po vojni nekoliko padla. V času zadnje vojne so velik del La-ponije zasedli Nemci in, po poročilih samih Laponcev, je več kot dve tretjini njihove živine končalo na nemških ražnjih. Nemški vojaki so neusmiljeno ropali cele črede živali ter jih na ražnjih pickli ter nato žrli, ne da bi Laponcem za to kaj plačali. Da ho laponsko ljudstvo nadomestilo to veliko vrzel, je gotovo, zato se pa na sejmih v Inariju danes ne vidijo več tako velike črede, kod pred vojno, ko so na ta sejem prignali ter tu prodali tudi do štirideset tisoč glav.
Laponija ima mnogo morja in tudi mnogo ! rek. Toda tudi v tem imajo smolo. Dočim lo-| vijo poleti normalno z mrežami ter imajo po nekaterih središčih zelo lepo ribiško flotiljo, i je ribarjenje pogosto onemogočeno zaradi le-
du in v tem primeru si je Laponec umislil nov način. Pozimi, ko je voda zamrznjena, l°v’ ribe Laponec skozi luknje, ki jih izvrta v led-V neposredni bližini, včasih celo v krogu, iz" vrta do deset lukenj v led ter skozi vsako luknjo -vrže po en trnek. Pri tem pa mu vseeno zelo pogosto nagaja mraz, kajti zaradi prevelikega mraza zmrzne voda zopet in La* ponec izgubi ribo in trnek.
Kakor je skromno rastlinstvo, tako je skromno tudi domače in divje živalstvo. O domačem živalstvu smo govorili, zdaj pa še majo o divji favni. Rekli smo, da je tudi divje živalstvo skromno. To je sicer res, kar pa so tiče razširjenosti po vrstah, ne pa po kakovosti. Predvsem dobimo v Laponiji precej volkov, ki sicer nadlegujejo črede, niso pa z©'0 škodljivi, ker se čred bojijo. So pa tri divjo živali, ki jih Laponec zelo vneto lovi. So to severna lisica, bober in hermelin. Kože teh živali so dragocene in zato jih Laponci zelo radi love, ker jim prinaša ta lov velike koristi. Vsakoletni sejem v jriari je največji sejem krzna za vso Laponijo razen tistega dela. ki spada pod SZ.
V tem smo nekako orisali življenje Laponcev in skromne gospodarske razmere, v katerih živijo. Pomudili se bomo še kratko pri njihovem ožjem življenju. Ne bomo upoštevali v tem primeru Laponcev, ki živijo po središčih in se ukvarjajo z industrijskim delom ah pa z navadnim, velikopoteznim ribolovom, ampak samo Laponce iz tundre.
Laponec v tundri živi, kot smo že videli, zelo skromno. Njegova hiša jo poleti šotor iz kože severnega jelena, pozimi pa hišica ali bolje rečeno jama iz ledu in snega. Vsa oprema Laponca je primerna klimi, zato je obut v velike cokle, nadalje ima iz jelenje kože napravljene visoke golenice ter čez hlače nosijo moški okras iz lisičje kože. Zenske se oblačijo v zelo živobarvne, debele obleke in imajo na glavi tipične kape na štiri krajce. Navadno nosijo čez vse obleke še velike, široke plašče iz domačega sukna in obložene s kožo-Tudi pri moških so zelo v čislih žive barve. Predvsem je značilen njihov klobuk na tri krajce svetlomodre ali živordeče barve. Te barve pridejo predvsem v poštev pri spoznavanju na velike razdalje. Ker je njihova hrana zelo skromna in pomanjkljiva in nimajo niti možnosti, da bi hrane menjavali, je zelo pogosta avitaminoza v vseh njenih odtenkih in se cesto dogaja, da so že mah’ otroci popolnoma brez zob. Poleg tega je tudi otroška umrljivost zelo velika in so redki Laponci, ki dosežejo visoko starost.
F. MILČINSKI:
Dve poletji in ena zima
Bližala se je pomlad. Butalcem je primanjkovalo krme. Sklepali so in sklenili, da to prav in da gredo nad poglavarja: »Gospod poglavar, čas za pašo je vsako leto prekratek, zima je predolga, pozimi je živina v hlevu pa več požre, kakor ima krme, potem pa spomladi črka od lakote. Dajte, pomagajte, da boste dve poletji in le ena zima!"
Jim odgovori poglavar: »Hodite zbogom, ljudje, vaša prošnja je uslišana! Sedaj bo skoraj poletje, potem bo zima in za zimo zopet poletje — evo, pa boste imeli dve poletji i® eno samo zimo."
Butalci so se hvaležno poklonili in so šli i® domov prinesli veselo novico, da so Buta>e dobile dve poletji in eno samo zimo.
IGO GRUDEN:
Glas domovine
O mraku čudno je mehko med nami, na domovino mislimo ves čas: s trpečimi objema nas rokami, kjer koli smo, je njena usoda v nas.
Kdaj slišal boš, tovariš, zvon vrh griča, ugledal spet pod njim domačo vas? Molčimo, kot bi stražili mrliča, a srca vsa v en sam bijo nam glas.
Slovenska zemlja, v vsi lepoti svoji pogažena, nam sveta od krvi: nasilje, smrt, pregnanstvo, upori, boji, v gozdove, beg, gorijo v noč vasi-
Kot iz trpljenja nam bo vstala doba, ki nanjo čaka, vanjo upa svet, na zemlji tej požene naj iz groba nad spanjem mrtvih zimzelenov cvel-
MSEBBSEm
Četrtek, IS. september: Jožef K., »poznavalec Petek, 19. september: Januarij, škof Sobota, 20. september: E vstali ij in tovariši Nedelja, 21. september: Matej, apostol Ponedeljek, 22. septembra: Tomaž Vil., škof Torek, 23. september: Linus, papež SPOMINSKI DNEVI
IS. 9. 1837 — Rojen v Šoštanju Mihael Vošnjak, oče slovenskega zadružništva — 1896 Umrl v Celovcu pisatelj in jezikoslovec Anton Janežič.
19.	9. 1917 — Umrl pisatelj Fran Maselj Pod-
limbarski.
20.	9. 1863 — Umrl v Berlinu pravljičar Jakob
Grimm — 1908 V Ljubljani demonstracijo kot odgovor na ptujske dogodke. Nemško vojaštvo strelja v množico in ubije Adamiča in Lundra, več ranjenih —	1918 Jugoslovanska do-
brovoljska divizija in srbska vojska prebijeta solunško fronto.
21.	9. 1792 — Francija razglašena za republiko
— 1860 Umrl v Frankfurtu na Majni filozof Arthur Schoppenhauer — 1905 Ustanovljena prva slovenska gimnazija v St. Vidu pri Ljubljani.
22.	9, 1846 — Rojen Svetozar Markovič, srbski
pisatelj, pionir napredne družbene miselnosti — 1862 V Ameriki so odpravili suženjstvo.
23.	9. 1900 — Svetovni sindikalni kongres v
Parizu — 1942 Slovenski partizani so sestrelili prvi nemški bombnik.
Delavski pevski zbor iz Trbovelj / bo gostoval v Celovcu
Kulturni oddelek pri koroški deželni vladi je povabil na gostovanje v Celovec pevce in godbenike Delavskega kulturnega društva >,Svoboda" v Trbovljah.
Koncert bo v soboto, dne 20. septembra 1952, v Mestnem gledališču, kjer .bo 117 trbo-ve!jskih godbenikov in pevcev predvajalo narodne prsmi in kompozicije jugoslovanskih mojstrov. Vstopnice po 2 do 9 šilingov se dobijo pri blagajni Mestnega gledališča in v Potniškem uradu.
*>
Costovanje je v vrsti prireditev kulturne izmenjave med sosednimi narodi, ki se v zadnjem času vedno bolj poglablja. Spomladi je delavski pevski zbor „Stahlklang“ iz Borovelj gostoval v Ljubljani, sedaj pa prihaja pevski zbor Delavskega kulturnega društva „Svobo-da“ iz Trbovelj, da pokaže svojo umetnost. To gostovanje je prvo gostovanje delavskega zbora iz svobodne domovine na Koroškem.
Dosedanji uspehi gostovanj pevskih zborov iz Slovenije jamčijo, da bo tudi to gostovanje doživetje za slehernega ljubitelja petja in Slasbc. Koroški Slovenci smo kulturnemu oddelku pri koroški deželni vladi za organizacijo toga gostovanja posebno hvaležni, ker vidimo v njem prve odraze politike ,,v duhu prijatelj-skega sodelovanja".
Čeprav bo koncert v soboto zvečer, ko je tožje priti v Celovec, nc sme biti nikomur žal 2a žrtev vožnje in večera, da si privošči to doživetje.
»Divji lovec"
V	nedeljo je Slovensko prosvetno društvo „Trta" v Žitari vasi, uprizorilo Finžgarjevo igro v štirih dejanjih ,,Divji lovec".
Igro je režiral domačin, ki je to delo z uspehom opravil. Vloge so bile posrečeno razdeljene in tudi tehnična stran igre je bila dobra.
V	odmorih med posameznimi dejanji so peli domači fantje koroške narodne pesmi, kar je zelo poživilo celotno prireditev in ustvarilo prijeten kontakt s publiko.
Predstava je igralsko zadovoljila zahtevnost gledalcev, ni pa nudila tisto, kar bi lahko, kljub temu, da je kvalitetno močno presegala generalko. Igralske sposobnosti mladih amaterjev so večje, kot so jih pokazali, saj je med njimi nekaj zelo nadarjenih igralcev. Brez dvoma, je temu krivo pomanjkanje časa, saj so igralci vadili večkrat pozno v noč in si tako od spanja odtrgali čas za vaje. Prijetno presenečenje so pripravili gledalcem nekateri začetniki, ki so bili tokrat prvič na odru. pa so podajali svoje vloge tako naravno in prepričljivo, da je gledalcem zastajal 'dih, ali pa so se slišali glasni vzkliki presenečenja in navdušenja.
Še par besed o jezikovni strani ..Divjega lovca". Moram reči, da so se igralci tudi v tem oziru potrudili, morda še bolj kot igralsko, tako. da drugih napak, kot tistega ne-
KOTMARA VES
Spet pošiljamo nekaj vrstic z nekaterimi domačimi novicami iz naše vasi. Tudi pri nas, kakor povsod, gre življenje svojo pot s svojim dejanjem in nehanjem. Ljudje se trudijo vsak po svojih močeh na svojem področju za vsakdanji kruh, za kolikor mogoče človeka vredno življenje v vsakdanji borbi za obstanek. Med tem pa se rodijo novi občani, nekateri odmirajo, drugi pa vstopajo v novo razdobje življenja, ko pride čas in si ustvarjajo svoje ognjišče in svoje družinsko življenje.
Tako smo imeli v zadnjem času zaporedoma dve poroki. Prva sta stopila v zakonski jarem, ki naj ne bo pretežak in ne sme žuliti, Markovič Sigi in Mozvičer Malka iz Cahorč. Po poročnih obredih je bila svatovščina pri Ilnu v Kotmari vesi. Bilo srečno!
Drugi par pa, ki jc sklenil, da še bosta skupno prerinjala skozi sončne, a včasih tudi j mračne dneve življenja, sta bila vrli naš Trnjak Flori in Bister Greti iz Cahorč. Flori j je zidar in želimo, da bi zidal poleg gradbenih del tudi srečno družinsko življenje. Flori, doma v Kotmari vesi, je zaveden narodnjak in delaven prosvetaš. V domačem pevskem zboru sodeluje z veseljem in predanostjo slovenski pesmi. Zaradi tega so mu tudi pevci ob slavnostnem dnevu poroke zapeli več lepih pesmi ter so sc ženinu in nevesti oddolžili v znak zvestega tovarištva z lepim poročnim darilom. Oba mlada poročenca sta pridna in delovna, zato njima ne bo man'kal o potrebne- j ga za življenje, delila pa bosta svojemu na- I raščaju ne samo telesne dobrine, temveč bo- |
v Žitari vesi
srečnega 1 na koncu besede, ki bi ga morali izgovarjali kot dvoustnični u, ni bilo. Vendar se je, mislim, ravno tu najbolj pokazalo pomanjkanje vaj. Igralci so se vloge sicer dobro naučili, niso pa jim, kot pravimo, prešle v kri, tako, da je bila izgovarjava na vajah boljša, kot pri predstavi, kjer zaradi treme niso stalno pazili na izgovarjavo, kot pri vajah.
Marsikatera beseda iz knjige jim ni šla gladko z jezika in bi jo bili lahko nadomestili z domačim izrazom. Vse premalo se zavedajo, da so njihovi domači izrazi prav tako lepi in prav tako slovenski kot tisti v knjigi, pa tudi gledalcem bi vse bolj prijetno in domače zvenelo.
Toda to so vse le podrobnosti, ki bi jih igralci lahko še izdelali, Če bi imeli več časa in gotovo bodo sčasoma vse te pomanjkljivosti tudi opravili, saj so zelo sposobni in imajo veliko izgleda, da se razvijejo v močno in kvalitetno igralsko skupino.
V nedeljo 28. t. m. bo v Žitari vasi ponovitev igre „Divji lovec" in vsi, ki te igre še niso videli, naj si jo sedaj ogledajo. Mladi igralci, ki zaslužijo za svoje požrtvovalno delo vse priznanje, jih bodo presenetili s svojo prepričljivo in prisrčno igro, ljubitelje petja pa bodo razveselili domači fantje s koroškimi narodnimi.	I. Š.
sta skrbela tudi za duševno hrano in ga vzgajala v duhu, kakor sta sama, v zavedne in žive elane slovenske narodne družine na Ko-' roškem. Čestitamo in želimo srečo na mnoga leta!
Nedavno nas je zapustila in ob številni udeležbi smo pokopali p. d. Komaci njo, ki je umrla v 70. letu svoje starosti. Življenje ji jc bilo izpolnjeno z neutrudnim delom, ki je delež naše kmečke žene. Domači pevci so ji na domu in ob grobu zapeli v slovo žalostinke.
CELOVEC
V Celovcu-Lend nameravajo zgraditi nov železniški most in bodo z gradbenimi deli že ta mesec pričeli. Sedanji most so zgradili pred 80 leti in sicer v času. ko lokomotive še niso bile tako težke. Zaradi tega morajo vlaki na tein mostu znižati brziilo na največ 60 km na uro. Novi most čez Lendkanal bodo zgradili nekoliko bolj zapadno od sedanjega in bo zaradi tega zboljšana linija, ki bo imela prednost, da bodo mogli brzi vlaki na tem odseku voziti z najveejo brzino. Gradbeni stroški bodo stali več milijonov šilingov, okoli 1 milijon šilingov bodo že letos porabili. Ce ne bo gradnje zadrževala dobava potrebnega jekla za mostove, računajo, da bodo mogli most že prihodnje leto izročiti prometu. Gradbena dela tega mostu bodo tudi nekoliko omilila brezposelnost.
Ob navzočnosti številnih gostov so minulo nedeljo odkrili v Št. Rupertu spomenik padlim žrtvam obeh svetovnih vojn. Slavnostni govornik Springer je naglasil naj bi bil spome-
nik opomin za sedanjost in bodočnost, ki vsem nalaga dolžnost vse sile založiti za prizadevanje, da bi si trpeče človeštvo v bodoče prihranilo grozote nove vojne. Tudi župan Graf je v svojem nagovoru pozival k sodelovanju za ideje svetovnega miru in nakazal, kako strmoglavi vojna človeštvo v največjo bedo, vojna ta najhujši in nesmiselni zločin, ki ga izzove pohlep po oblasti, sovraštvo in neodgovorno nerazumevanje množic.
Slovenska prosvetna zveza naznanja
VABILO
Slovensko prosvetno društvo „Trta" v Žitari vesi bo v nedeljo, dne 28. septembra 1952, ob 15. uri ponovilo v Prosvetnem domu igro „DIVJ1 LOVEC"
Sodelovali bodo domači pevci.
Vabimo, da si to priljubljeno ljudsko igro ogledate in pridete od blizu in daleč. Gledalci imajo po igri dovolj časa do večernih vlakov v Železno Kaplo in Sinčo ves, za kolesarje pa bo za shrambo koles preskrbljeno.
SELE-BAJTIŠE
V	gostilni pri „Birtu“ na Bajtišali je bilo
v ponedeljek, dne 8. septembra, prijetno in razigrano življenje. In zakaj tudi ne, kajti veseli gostje so imeli v svoji sredi mlad novopo-ročen par, ki je isti dan sklenil zvezo za življenje in pri ,,Birtu" praznoval svoje poročno slavje. Bila je torej svatovščina Pepija Meleš-nika in Uršijo Makove. Pepi in Urši sta našla nagnjenje eden do drugega, sta se vzljubila in vzela. Urši je doma v Zgornjem Kotu. Pepi pa stanuje na Bajtišah in je zaposlen kot puškar v Borovljah.
Oba mlada zakonca izhajata iz zavednih slovenskih družin in sta tudi sama zvesta svojemu rodu in takšna bosta ostala tudi v bodoče. Še več, te vrline, ki jih branita in čuvata sama, bosta prenesla na svojo deco in tudi tako kot bodoča starša, atek in mama, stori a svojo narodno dolžnost.
Pepiju in Uršiji iskreno čestitamo in žehmo mnogo sreče na mnoga leta!
VELIKOVEC
V	ponedeljek zjutraj se je pripetila v Velikovcu prometna nezgoda, ki je povzr la smrt 38-letnega Friedricha Laseh’ olnga. Lasclikolnig se je peljal zjutraj v Velikovec s kolesom, na katerem je vozil ročko z mlekom Ker se je ročka premaknila, jo je hotel poravnati in pri poskusu zgubil ravnotežje ter je zavozil preko ceste naravnost v motorno ko'o trgovskega zastopnika Alojza Zoureka iz Vol-šperka. Oba sta strmoglavila na cesto. Lasch-kolnig je utrpel težke poškodbe na glavi, zlom zgornje čeljusti in več polomljenih reber. Poškodbam je podlegel še preden mu je mogel zdravnik na kraju nesreče nuditi prvo pomoč, proden je ta prispel je bil že mrtev. Zourek je bil manj nevarno poškodovan.
»Pustite. Tudi jaz imam doma fanta. Oči so črne ko trn, zdrav in močan je ko dren. Midar klateč se z orožjem po svetu, naletim tla takega-le sokoliča, se mi zasmeje srce in Poljubim ga ko svojega sina."
M očeh se mu prikaže solza in junak poljubi "ečka na čelo, potem doda: „Ne zamerite mi, ,e sem se raznežil ko baba: ni me mati rodila, Qa bi brezčutno glodal, kako mi otroci cveto, Podtem pa po svetu kosim turške bulice."
»Dajte, dajte, kum Marko!" se pošali Kajina, ,.pozabite zdaj na te Turke in turško ri> pa otepajte žgance in se lotite našega Vl‘ička.“
Marko si ne pusti lega dvakrat reči pa zač-"e jesti in piti ko korenjak, a gospod župnik tudi privošči dobro zabeljenih žgancev in ' ale zagorske kapljice, kakor da je tudi njega *3°* * vila uskoška mati. Govoril je malo in sc sa-veselo smehljal: pa saj tudi ni prišel do °sede. zakaj Marku je vino razvezalo jezik in vn*Ce, razpletati junaške dogodivščine. Pra-,1 l^ o knezu Juriju Slunjskemu, o banu Ni-a!u> o Lenkoviču in kako je klal sovraga pri
Virovitici, kako je branil Vinodol in na Liki Turkom bridke prizadeval, kako ga je pri Jelini turška sablja usekala v rame, a druga ga v j Krbavi okrasila s pošteno brazgotino. Govoril je ko vila, ki baja povesti, in zraven pil ko kraljevič Marko pri krčmarici Jani, deček pa je zijal in poslušal Marka ko popa v cerkvi. Naposled reče Marko ves razigran:
„Bratec Ilija, lep blagoslov so ti naklonila nebesa. Reci, sveti oče,“ in se je obrnil do župnika, „ali ni Iliji dobro ali ne sedi ko čebela v polnem panju?"
„Res ga je Bog blagoslovil," odgovori le-ta, ,,ker je Ilija dober človek in zna pretrpeti vse nalgode, pa se s pridnostjo in vztrainostjo iz-kobaca iz vsake stiske."
„Res je, strela naj me udari, če ni!" je Uskok udaril z dlanjo po mizi, da sc jc deček kar ustrašil, „vidi se, da je junak. A čuj me Ilija, po Bogu brat, tvoj mali mi je pravil, da si Turke streljal. Vse govori za to, da ne laže, ker glej na zidu puško in s srebrom okovane pištole. Lepo orožje, bogme. Tega si človek ne pridela s plugom, niti sc s tem ne streljajo vrane. Glavo dam, da je to srebrno orožje tičalo za pasom kakšnega bosanskega Turčina, a moj Ilija mu ga je v borbi snel."
„Tako bo,“ pripomni župnik.
..In jc tako, brat Marko," potrdi Gregorič, ki je sedel pri Katici.
,,Kako si dal puški slovo in se poprijel pluga, kum? Povej mil"
„Ker me vprašaš," odgovori Ilija, ,,ti bom povedal vse po resnici in naj ti ne bo žal, če j posežem nazaj v pretekla leta. Da veš, nisem se rodil v tej vasi, temveč v Ribniku, tam za Dobovcem na posestvih Frankopanov. Frankopani niso baš prehudi gospodarji, vsaj biča in batin ni. So pa bojevniki, nemirna kri, ki se pretepa z vsem svetom, a kamor krenejo, tja morajo tudi njihovi kmeti s puško in kopjem. Bilo mi je dvajset let, mlada kri. Turki so imeli Liko, a naši ljudje so cesto in radi zahajali k Turkom v krvave goste. Prišla je tudi vrsta name. Šel sem, kakor so veleli, pa se kmalu priučil puški in nožu in ker sem bil mlad in goreč, so me starešine pohvalili več ko enkrat. Nekoč — bilo je leta 1535. — smo prodrli do Obrovca: Turki so pritisnili, izgubili smo Obrovac, malo nas je odneslo glavo, mene so pa ranjenega ujeli. Bil sem močan in vražji dečko, baš pripraven za janičarja. To je bilo Turkom seveda všeč, pa so vsi vprek kričali vame: ,Daj se obrezati, poturči sel' Jaz sem od materinega mleka dober kristjan in ne prodajam duše za dinar. Toda robstvo je veliko zlo, turško pa gotova smrt. V železo te vkujejo, tepo te, žejen si in lačen; ne veš, ali si človek ali pes. Bilo mi je težko pri srcu, da veš, hudo težko. Kaj naj storim? Pa sem rekel Turkom: .Hočem, vaš bom.' Trapi so verjeli. Sneli so mi okove, me nahranili in napojili in mi dali denarja, a eden njihov popov me je učil, kakšen svetec da je njihov prerok. Poslušal sem tc dolge litanije, kakor da bi me bil |
rodil sam Mohamed in sklenili so, da me jutri obrežejo, jaz pa da bom poteptal križ.
Bila je temna, temna noč. Ves dan sem bil vesel, pogoščal Turke in — Bog mi odpusti greh — psoval ves krščanski svet in se nalival z raki jo, a Turki so mislili, da sem pijan. Zatisnem oči, kakor da me je rakija premagala. Turki pa menijo, da spim. Ko so pospali in smrčali, odprem oči, zagrabim nož in puško pa se oprezno plazim po trebuhu do bližnje reke Zrmanje, potem pa sem jo ob vodi kolikor mogoče hitro mahal do morja, še preden se je začelo svitati. Tam sem našel čoln, dal mornarju polovico svojih cekinov, on pa me pripelje do Senja, odkoder sem se odpravil domov. Zbogom, Mohamed! Meni pa žilica ni dala miru. Znova zgrabim za kopje. Stojim s svojo četo v Dubici. To je bilo leta 1538., ko je banoval Peter Keglevič. Grofje Zrinjski, katerim je Dubica pripadala, so nam zabičevali, naj jo junaško branimo. Bili smo dečki, skrbno izbrani ko golobje, toda redko posejani. Turkov pa je bila cela šuma: deset na enega naših. Spominjam se. kakor da bi bilo danes. Naš kapetan nas pošlje — bilo nas je kakih dvajset Zrinjskega strelcev — v hosto nad cesto, po kateri so morali Turki mimo nas. Pojoč se vzpenjemo na griček, čeprav nam ni bilo veselo pri srcu, zakaj nosili smo glavo v torbi. Vsak se postavi za svoj hrast, pa čaka, kaj bo. Bilo je okoli polnoči. Nad Uno je svetil mesec, jaz pa gledam, kako se v vodi lesketa. Kar zaslišim šum, tam daleč pa rdcva nebo.
Fevdalni režim v dvajsetem stoletju
Egipt je v svetu razmeroma dobro znan. Razlogov za to je mnogo. Precfvsem se z Egiptom seznanimo že v najmlajših letih, ko se pri zgodovini učimo o faraonih, piramidah in sfingi. Egipt poznamo tudi zaradi Sueškega kanala, ki nam skrajša pot, na katerega je borba med egipčanskim ljudstvom ter Angleži že toliko let in je lani jeseni ter letos spomladi prešla v dokaj kritično fazo. Egipt poznamo tudi zaradi njegovega bombaža, ki je najboljši na svetu, poznamo ga zaradi znamenitih nilskih poplav, ki s to sicer vsem svetu nevarno pojavo omogoča Egiptu življenje. Mnogi poznajo Egipt tudi z druge strani in sicer po opisovanju Egipta v razni osladni na pol pornografski literaturi, ki skuša zaviti ves Egipt v neko prozorno tančico spolnosti, lepih žensk, haremov, ljubosumnosti ter podobne zlaganosti.
Redkokje pa najdemo opis tistega, ki je zares duša in glavni element Egipta: namreč egipčanskega ljudstva, zlasti egiptovskega kmeta. Tu se bomo pa ustavili mi, da bi prikazali bralcu vsaj medlo sliko sramote, ki se dogaja v dvajsetem veku v deželi, ki je pred pragom Evrope, v deželi, ki je nekoč posredno dala Evropi kulturo, s katero se Evropejci tako bahamo in nas istočasno ni sram, da se pred našimi očmi dogaja kaj takega.
Za kmeta, ki je nekoliko robat, neotesan in sploh neroden, imajo v svetu Tazlične pri vsakem narodu posebne izraze. V Egiptu rečejo svojemu kmetu „fellah“. Predvsem pa moramo takoj pripomniti, da bi se zelo motili, če bi mislili, da pomeni „fellah“ enako kot naš „kmet“. Še zdaleč ne. Našemu kmetu bi lahko rekli dvakrat gospod kmet v primeri z egipčanskim „fellahom“. Naš kmet je namreč svoboden gospodar na svoji zemlji. Nad njim je samo še moč prirode, ki mu lahko več ali manj ponagaja s sušo ali močo in v redkih primerih tudi s točo ali drugimi podobnimi nesrečami. Ne mislimo sicer s tem reči, da je našemu kmetu postlano s pernicami, saj dobro poznamo njegove težkoče, od previsokih davkov do slabe letine in konkurence, ki mu jo dela na tržaškem trgu kmet iz sosedne republike Italije. Toda naš najsiromašnejši kmet je velik gospod v primeri z egipčanskim fellahom. Predvsem to niso kmetje v našem smislu, ampak so samo polovinarji, ki obdelujejo tujo zemljo. Zemlja je v Egiptu last veleposestnikov, kakor pri naših sosedih v južni Italiji. In kakor je v Italiji v navadi, da odda latifundist svoje posestvo v najem določenemu poklicnemu posredniku, ki ponovno odda isto zemljo v podnajem drugemu podnajemniku, tako da pride v roke pravemu obdelovalcu šele v tretjem ali celo četrtem kolenu, prav taki pojav imamo v Egiptu. In vsi ti gospodarji, upravniki, poklicni posredovalci in podnajemniki poberejo od pridelka toliko, da ostane pravemu obdelovalcu le toliko, da ne umre in istočasno toliko, da mu ni dovolj za najskromnejše življenje. Egipt ima vsega okoli
šestnajst milijonov prebivalcev. Od teh je okoli deset milijonov „fellahov“. Nepismenost .vlada med njimi kot nepremagljiva in ne-osporavana kraljica, saj je le redek „fellah“, ki se zna podpisati, kaj šele, da bi bil kaj več izobražen.
Poleg nepismenosti je še strašnejša druga mora, ki tare egipčanskega kmeta, namreč bolezni. Kakega pol ducata nalezljivih, tipičnih, socialnih bolezni mori in uničuje egipčansko ljudstvo. Najnavadnejša in najbolj razširjena bolezen je tako imenovana „bilhar-zia", ki pomeni prvotno nekega črva, ki se zarije pod kožo na nogah in spremlja človeka do smrti. Druga bolezen, ki strahotno žanje med Egipčani, je trahom in še druge bolezni. Znano je in s statistiko utemeljeno, da je nad petdeset odstotkov „fellahov‘', ki bolujejo na eni izmed označenih bolezni in od katerih vsaka zadostuje, da spravi človeka v nekaj letih v grob. Proti temu pa se egipčanski „fel-lah“ bori z drugim sredstvom, namreč z izredno številnim zarodom. Vsaka „fellahova“ družina ima veliko otrok, ki sicer v večini pomrejo še v mladih ali celo otroških letih, vendar pa jih ostane toliko, da že prej omenjene bolezni ne morejo do živega egipčanskemu ljudstvu.
Da je vsemu temu kriv kolonialni sistem, v katerem ga drži tuja buržoazija, ne bomo govorili, ker je to že prav vsakomur znano in bi vsako razpravljanje in dokazovanje bilo povsem odveč.
Odveč bi bilo tudi govoriti o življenjskem standardu, ki je tako nizek, da nižji ne more biti. O vodovodu ali kaki podobni civilizacijski pridobitvi se razen v strogem središču mest, kjer prebivajo Evropejci in egipčanska buržoazija ne da govoriti, zato nič čudnega, da poleg že prej omenjenih bolezni, pogosto obišče egipčansko rajo tudi kaka epidemična bolezen, kakor kuga, ki se razširi predvsem z okuženo vodo.
Samo ob sebi je razumljivo, da spravljajo egipčanski kmetje svoje delo še na staroverski ali srednjeveški način. Zanimivo je, da govori muslimanski koran o plugu, ki mu pravi „mil-hart". Ta isti „milhart“ je danes v dvajsetem stoletju še v uporabi v prav taki obliki, kakor ga je videl pred tisoč leti Mohamed, avtor korana. Pri taki obdelavi zemlje in pri sistemu podnajemništva ter vsega, kar je s tem v zvezi, je povsem razumljivo, da je pridelek razmeroma zelo pičel in zato prehrana slaba. Kakor pozna siromašni Kitajec le prgišče riža na dan, tako je tudi za egipčanskega „fellaha“ edina hrana neka gosta juha iz boba, ki ji pravijo, „foul“ in ki je na „fellahovi“ mizi, v kolikor jo sploh ima, na petek in Svetek od prvega januarja do zadnjega decembra.
Na kako nizki stopnji je egipčanski „fellah“, nam najbolje dokaže to, da je prepovedano fotografirati kmeta, ker je njegova zunanjost tako sramotno žalostna in bi bilo preveliko nasprotje s tistimi fotografijami, ki kažejo Ie-
Pogledam: na nasprotnem griču gori cerkvica. Še malo pa se nad cesto dviga v mesečni svetlobi prah. Dvoma ni: Turki gredo. Pokleknem za hrast in položim puško na koleno. Sedaj se iz prahu prikaže nekaj konjenikov. Dobro sem razločil čalme*, kopja pa so se svetila v mesečini. Na čelu je sukal vranca mrk dedec. Ob sedlu mu visita dve krvaveči glavi. Srce mi zadrhti, kri vzkipi. Čakaj! Namerim, sprožim. Puška poči, zabliska. Turek zakriči: ,Aman‘* in telebne z ledjem na zemljo, vranec pa zdivja in sklonjen zdirja naprej ter vleče ob stremenu s seboj mrtvega konjenika. Pogani so se začeli motati, kleti, kričati, toda mi smo bili na gričku, oni pa niso imeli s seboj strelcev pešcev. Kmalu pa se nabere vedno več Turkov, zvrstili so se pod gričem, nastavili loke in puščice letijo v hosto gosto ko dež. Slišal sem, kako žvižgajo, kako veje pokajo, kako listje pada. Spet sprožijo loke. Tri puščice sc zabodejo v moj hrust, četrta prestreli od strani mojemu sosedu vrat. Pri priči je izdahnil. Toda naše krogle so se usipale v turške vrste ko toča. Drug za drugim so se vzpenjali konji, vsak hip se je zvalil na zemljo Turek. Zdajci pa Turki skočijo s konj in kričoč ,A-llah' naskoči četa grič. Prve smo zravnali z zerJNjo, toda kmalu navale drugi, tretji, več jih je, po cesti pa speši pehota v okrepitev. Kaj
•	Turško pokrivalo, turban.
*	Turška beseda; pomeni: Jojmene, usmiljenje in podobno.
storiti? Zakličem tovarišem, naj se umaknejo v Dubico. Rečeno storjeno. Prepozno! Turki so nam presekali pot. V šumi sem izgubil tovariše. Blodil sem, blodil, neverniki pa stikajo za nami po grmovju. Naj kar tako po neumnosti propadem? Ne! Zatečem se v najbolj gosto grmovje. Od tu sem dobro slišal močno streljanje in grmenje okoli Dubice. Naposled je Dubica vzplamtela, Turki so jo zavzeli. Rano ob zori sem jo ubral na cesto in jo mahnil na Kostanico, ker je bilo vse tiho; sovražnikov nikjer. Kar vidim, ‘da hitita za menoj dva konjenika Bosanca.
„Stoj, džavrl"* zakriči prvi. Otepel bi se ga, da ni prijezdil drugi in mi z buzdovanom ** izbil iz roke puško. Že zamahne, da mi razkolje bučo, kar mu veli drugi:
„Pusti, Jusuf, prodali ga bomo za sužnja."
Vzameta mi nož, čepico in plašč, jaz pa sem moral teči peš med njima nazaj proti Du-bici. Stokrat sem se bojeval na nož, se s sabljo meril s Turki po vsej Krajini, zdaj pa so me ujeli, ne da bi sprožil puško! Zakaj nisem sedel na kakega turškega konja? Pa za točo ne pomaga zvoniti. Kar se domisli Juzufov tovariš:
* D/avi so muslimani v zaničljivem pomenu imenovali kristjane.
Kratek kol z debelim koncem, ki so ga potem izoblikovali v neke .vrste žezlo, na debelejšem koncu okovano v srebro. Služilo je kot znamenje odličja vojskovodje in je še danes v rabi kot tako imenovana maršalska palica.
(Dalje)
pote Egipta, lepote piramid, lepote ter privlačnosti potovanj po Nilu itd.
Pri vsem tem pa sc razni odgovorni ljudje* ki jih je pred svetom sram zaradi vsega tega in ki vedo, da so posredno ali neposredno vsemu temu krivi, izgovarjajo, da je egipčanski kmet zabit, nezaupen, zaprt sam vase ter že po prirodi nedostopen za vsak napredek. To so prav najobičajnejši izgovori, ki jih slišimo povsod, kjer srečamo enak sistem. Na to bi bilo odveč odgovarjati. Zanimivo pa je, da so tudi ustanove, ki niso odvisne od fellahove dovzetnosti in sposobnosti, ampak ki bi služile fellahu tako redke, da mirno lahko rečemo, da jih sploh ni.
Tu smo skušali na kratko prikazati stanje egipčanskega kmeta. Pri vsem tem pa se moramo zavedati, da je Egipt zelo bogat. Kaj čuda, če je general Naguib imel pri svojem podvigu dejansko oporo egipčanskih množic. Res je sicer, da je Naguib predstavnik nekoli-
ko naprednejših idej, kot so bili tisti, ki so bili do sedaj na oblasti in ki so predstavljal' popolno fevdalno dobo v dvajsetem stoletju, res je tudi, da je Naguib s svojim prvim dejanjem pokazal, da je dosedanji fevdalni dobi odklenkalo, ker je pognal iz Egipta bivšega kralja Faruka, ki je bil najvišji predstavnik tega režima vendar pa njegovi dosedanji ukrepi ne kažejo nikake dokončne rešitve fellaho-vega siromaštva. Za to nam je najboljši dokaz njegov načrt agrarne reforme, ki je sicer korak naprej, ki pa bo pustil fellaha še dolga leta * * * * v njegovem žalostnem stanju.
Kako si bo namreč do kosti izmozgani >n osiromašeni fellah mogel nabaviti zemljo, ki mu jo bo država prodala, četudi po znižani ceni in jo plačati v tridesetih letih? In čeprav bi se nekako izmotal iz teh težav, kako si bo fellah nabavil orodje in vse potrebno, da b> povečal pridelke tako, da bi mu omogočala človeku primerno življenje?
Od Faruka do generala Naguiba je sicer korak naprej, egipčansko ljudstvo pa mora storiti še nadaljnje korake.
BADIO-PROGBAH
RADIO CELOVEC Petek, 19. september:
6.10	Za kmetijstvo — 6.20 Jutranja glasba —
7.15	Pestre melodije — 8.30 Pozdrav zate —
10.15	Šolska oddaja — 10.45 Za podeželsko ženo
—- 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo —
14.30	Poročila in objave. Komentarji. Sodobna vprašanja:	Francoska komunistična stranka —
15.00	Šolska oddaja — 16.00 Pevska ura — 18.40 Športna poročila — 18.45 Kmečka oddaja —
20.15	Godba na pihala — 21.00 „Sanje“.
Sobota, 20. september:
6.10	Za kmetijstvo — 8.45 Biseri slovenske književnosti — 9.05 Kar športnika zanima —
10.00	šolska oddaja — 11.00 Veder dopoldne —
11.45	Za podeželsko ljudstvo — 14.00 Kam v nedeljo? — 14.30 Želi si kaj! — 16.15 Mala filmska revija — 20.15 Športna poročila.
Nedelja, 21. september:
7.15	Duhovni nagovor. Pester glasbeni spored
—	8.10 Kmečka oddaja — 10.00 Maša — 12.45
Kulturno zrcalo tedna — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 16.15 Otroška oddaja —	2Q,?j5
Športna poročila — 20.20 Melodije iz Madžarske
—	23.00 Plesna glasba.
Ponedeljek, 22. september:
7.15	Pestre melodije — 8.30 Pozdrav zate — 9.05 Zelje poslušalcev — 10.15 Spiska oddaja —
10.45	Iz ženskega sveta — 11.00 Šolska oddaja
—	11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.10 Kar si želite —
14.30	Slovenska oddaja — 15.00 šolska oddaja
—	15.45 Poslušalci pripovedujejo — 16.00 Pev' ska ura — 20.15 Želje, ki jih radi izpolnimo -*
21.00	Literatura v ponedeljek.
Torek, 23. september:
6.10	Za kmetijstvo — 8.30 Pozdrav zate -"*
11.00	šolska oddaja — 11.30 Mali koncert —
11.45	Za podeželsko ljudstvo — 14.30 Slovenska oddaja — 15.30 Za ženo in družino — 16.00 Solistična ura — 17.10 Popoldanski koncert —
18.45	Kmečka oddaja — 19.15 Velika šansa
21.00	Slušna igra.
RADIO LJUBLJANA Petek, 19. september:
5.00	Pester glasbeni spored — 12.00 Zborovsko skladbe Emila Adamiča in Vasilija Mirka — 12d® Zabavna glasba, vmes objave — 13.00 Za pionir* je. Končeva-Jobst: Žirovska pravljica — 13.20 Simfonični plesi — 14.00 Kulturni pregled: Pron 250-letnico Slovenske filharmonije — 14.10 Zel'* mo vas razvedriti —15.10 Zabavna glasba "*
18.30	Lahka orkestralna glasba, vmes: Ivo Pj(* kovic: Po sledeh rimske volkulje — 19.00 Radijska univerza: ing. Jelčič: Novi material v gradbeništvu — 19.15 Narodne pesmi poje tenorist Franc Koren, na harmoniko spremlja Avgi»l Stanko — 19.40 Zabavna glasba, vmes objave
20.00	Egon Tomc: Tedenski zunanje-politi^11 pregled — 20.15 Cesar Franck: Simfonija v d-m°' lu. Arnor in Psiha (iz simfonične pesnitve) "*
21.00	Svet v satiri in humorju: Zapiši lo, Kisch'
—	21.20 Modema plesna glasba.
KOVANI NOVCI PO 5 ŠILINGOV
Narodna banka pripravlja izdajo kovanih novcev po 5 šilingov. Novci ne bodo sestali, kakor so bili nekdanji, iz srebra, temveč iz aluminija in naj bi postopoma nadomestili sedaj krožeče 5 šilinske bankovce.
STANJE BREZPOSELNOSTI NA KOROŠKEM
Deželni delovni urad za Koroško sporoča, da je bilo 15. septembra na Koroškem 3817 oseb, med temi 2173 moških in 1644 ženskih, ki so bile zaznamovane kot delo iskajoče delovne sile. Od brezposelnih je prejemalo 2619 oseb, med temi 1417 moških in 1202 ženskih, podporo za brezposelne. V primeri s stanjem brezposelnih v istem času v preteklem letu je letos stanje oseb, ki iščejo delo za 1909 oseb in onih, ki prejemajo podporo, za 1546 višje. Brezposelnost je narastla posebno
v okrajih Celovec in Beljak.
JESENSKI SEJEM V ŠT. VIDU
Na jesenski sejem v Št. Vidu ob Glini zahaja vsako leto mnogo kmetov in živinskih trgovcev tudi iz naših krajev, kakor se ga udeležujejo obiskovalci iz vse Koroške in tudi iz sosednih zveznih dežel. Šentvidski sejem na travniku je znan po svojih velikih živinskih in konjskih trgih. Na sejem v Št. Vidu so v gotovih letih prignali tudi 1800 živali, zato je sejem vedno privlačen za kupce in interesente iz vse države in tudi za opazovalce iz inozemstva. Prigon' živine na letošnji sejem, ki bo od 27. septembra do 5. oktobra, bo dne 29. septembra in 5. oktobra. Iz veterinarsko-policijskih predpisov je letos prigon živali zaradi slinavke in parkljevke omejen samo za konje z izjemo prireditev za prodajo živine živinorejske zveze, ki bodo v živinorejskem prostoru.
V času od 10. do 12. oktobra bo v Št. Vidu zasedanje sodobnih avtorjev in komponistov. V okviru tega bo razstava knjig koroškega založništva. Hkrati bo umetniška razstava ,,Umetnost iz šentvidskega prostora". Med
iz del mladih
prireditvijo bo tudi čitanje avtorjev.
POŽAR V SIRIUS TOVARNI
V tovarni za vžigalice Sirius v Celovcu v bližini tovornega kolodvora je v torek zjutra) vsled neke eksplozije v prostoru za avtomat® nastal ogenj. Požarne hrambe, poleg pokHc' ne celovške požarne hrambe tudi prostovolj' ni požarni hrambi iz Št. Petra in Št. Ruperta so z energično akcijo preprečile, da se poža( ni razširil, ki je zajel že precejšen obseg in n' nastala večja škoda.
POREČE
Minuli ponedeljek je izbruhnil v gospoda® skem poslopju posestnice Britzenhard v Go* ričah pri Porečah požar, ki je uničil poslopi®’ svinjski hlev in svinjsko kuhinjo. Nastalo ah0' do cenijo na okoli 100.000 šilingov.
^inQl20SI3[39!ZJ0flE!Qai^
Od 19. do 21. septembra:
barvni film: Dic drei Muskctiere
20. in 21. septembra:
Dor Sccfalkr
22. in 23. septembra:
Spionagc in Fcrnost
Glyde Carr, poslanec socialistične strank® ' novozelandskem parlametu, prinaša na zbo' vanja s seboj svoje strgane nogavice, ki J1 med zasedanjem pridno krpa. Ko ga dru;' delegati pri njegovem delu začudeno in z 11,1 smehom opazujejo, jim navadno odvrne: .-J sicer poslušam gospode govornike, a ne n10, rem si kaj, da bi med tem časom ne opmv ) tudi kakega koristnega dela."
Izdajatelj, lastnik in založnik lista:	Dt. ll|aI1
Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: CelovcL Casomelergasse 10. Telefon 1624/4. Za vsebin0 odgovarja: Rado Janežič, Tiska: Karntner Druc und Veilagsgcsellschaft m. b. II., Klagenfurt. ^ Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfi>rt’ PostschlieCfach 17