Štev. 40.
PoStnfna plačana v gotovini.
V Ljubljani, v četrtek, dne 4. oktobra 1923.
Leto II,
Uhaja vsak četrtek popoldne. V slučaju praznika dan poprej. Cena:
*a en mesec..................Din.	4
ietrt leta................... „12
za Pol leta..................... „24
Posamezna štev. slane 1 Din.
.	Uredništvo:
VJubljana, Kopitarjeva ul. 6 111.
Rokopisi se ne vračajo. N*frankirana pisma se ne sprejemajo.
Inserati, reklamacije in naročnina na upravo »Jugoslovanska liskama", Kolportažnl oddelek, vhod s Poljanskega nasipa 2.
Inseratl se računajo ::	po dogovoru. ::
GLASILO KRŠČANSKEGA DELOVNEGA LJUDSTVA
lec
O plačah.
*
*
E«*
Naši meščanski dnevniki so se svoj čas, ko je se-ania koalicija na ljubljanskem magistratu, mestnemu s°bju zvišala plače, silno spogledovali, češ : cestni pogači so dobili toliko poviška, kakor uradniki. Prav te se je pa zopet »Jutro« škandaliziralo nad nameravano novo pragmatiko za mestno osobje, češ da bo po J£j dobil navaden delavec po desetletnemu delu ravno ako^ plačo kakor uradnik po petletni službi. To se zdi planskemu listu naravnost nezaslišano, krvavo bolj-evištvo. Piscu teh vrstic načrt nove mestne pragmatike znan in je zaenkrat vse eno, ali vsebuje take določbe akor poroča »Jutro«, ali ne. Ogledati si hočemo vpra-anie o plačah topot zgolj z višjega vidika.
. Ali je res taka pregreha in krivica, ako bi delavec °bil približno tako plačo kakor uradnik ? Tako za-^bni kakor javni delodajalec plačujeta delo zaradi kosti. ki jo imata od njega. Sedaj je vprašanje, katero el° ie koristnejše : duševno ali ročno ? Tu bomo dali levemu, samostojnemu, ustvarjajočemu duševnemu de-Pač prednost, ker tako delo ustvarja večne vrednote 1 Pa stvarja gospodarstvu in gmotnemu napredku no-.3 Pota sploh ter daje in vodi delo tisočev in tisočev. 3ko duševno delo se sploh ne da preplačati. Vse ostalo . sevno delo pa pomenja le izvrševanje onega, kar so nju£i zamislili in začrtali in tu delo ročnega delavca pač j .tria,1J vredno in manj koristno od dela uradnika. Rudar, lezničar, kovač, zidar, tesar, čevljar, tvorniški, pa tudi ^vaden cestni delavec — da o kmetu niti ne govorimo jT za obstanek in napredek človeštva vsaj toliko po-eben kakor različni duševni delavci. Priznamo, da mo-erno državno in gospodarsko življenje v znatni meri °ni na duševnem delu, na uradništvu, toda ravno tako ot°v0 pa je. da bi brez ročnih delavcev ne imeli ni-,^sar jesti ne obleči, ne bi imeli domov in tisoč priprav P Potrebščin v njem, ne bi imeli ne cest ne železnic —
'laVi T^ca^"'hrcz rOcrncKa dela bi morale ostati tudi duhovitejšo zamisli in dognanja neizvršene ali celo r ob sebi nemogoče. O polni vrednosti in koristi Cnega dela torej ne more biti nobenega dvoma. je Ali je pa morda ročno delo toliko lažje in nrijetnej-Vrst^ t*uSevnesa ? Priznati treba — in to bodi v prvi del * Povdarjeno na delavsko plat! — da vsako duševno i,jh° zahteva večjega osredotočenja in napora umstve-v S'1 °ego ročno delo, da zahteva od posameznika tudi i,a odgovornosti ter je v tem pogledu duševno delo da °.rnejše nego ročno. Zelo se motijo tisti, ki mislijo, kruh1 !?u^cvn‘ delavci brez truda in težav služijo svoj 2t»i, x Nasprotno je kruh duševnega delavca večinoma Ci0 trd in grenak.
Dren ^es ^e' da duševni delavec mora študirati, trpeli, Do ,.osto stradati, zmrzovati in vse pomanjkanje trpeti ^uha do 18 let, predno se pririje do skromnega
Da ^se *° je res- T°da priznati moramo tudi, da je i^i ,r.°cn° delo mnogo težavnejše nego duševno. Le poni n"110 na ri,darie ! Globoko pod zemljo, v vedni srnrt-evarnosti, dela z naporom vseh sil, ves umazan in
potan. Kateri uradnik bi hotel menjati z njim, pa naj bi mu kdo obljubil tudi dvakrat višjo plačo nego jo ima kot uradnik ? Ali poglejmo železničarja, kovača, zidarja ali kakoršnegakoli tovarniškega delavca — ob kako težkih, neprijetnih in večkrat zdravju in življenju nevarnih okoliščinah opravlja svoje delo ! Da, poglejmo toliko zaničevanega cestnega pometača : ves dan ima opravka s samo nesnago, ves-prah, ves smrad mora povžiti, gaziti blato in sneg, da napravi snažno pot drugim ljudem. Kateri uradnik in za katero ceno bi hotel menjati s cestnim pometačem ? In kdo so ti naši pometači ? Ubogi starčki, večinoma sključeni od let, bolezni in pomanjkanja, ki brez palice niti čez cesto ne pridejo. Ali niste še nikoli pozimi ali v jesenskem dežju opazovali teh starih revčkov, oblečenih v vse mogoče slabe cape, roke ovite v cunje in noge s preluknjavim obuvalom v vreče — kako se premrti od mraza mučijo na cesti ?■ Kdo bi mogel tem bednikom zavidati malo boljšo plačo, vsaj na starost, ko jih je svet itak izžel kakor limono in jih pustil v starosti slabotne in onemogle dobesedno na cesti ?
Nikakor se ni treba bati, da bi se ljudje nehali posvečati duševnim poklicem, ako bi se delavske plače izenačile z uradniškimi ali jih celo presegle. Nasprotno bi bil spričo hitrega splošnega napredka bolj opravičen strah, da pride čas, ko bo primanjkovalo ljudi za težaško delo. Prav nič krivično ni in prav nič poniževalno za duševnega delavca, ako ima pošten ročni delavec plačo, enako njegovi, krivično, in za današnjo družbo sramotno pa je, da žive v bogastvu in razkošju ljudje, ki se sploh ne pečajo z nobenim koristnim, ne duševnim ne ročnim delom, ampak kot družabne uši žive od tuje krvi in tujih žuljev, dočim morajo tisti, ki se trudijo in delajo bodisi z umom bodisi z rokami — stradati.
Vse to naj imajo pred očmi naši meščanski krogi in naj tudi ročnemu delavcu privoščijo dobro plačo.
Politični pregled.
V naši državi <
Reško vprašanje pred parlamentom. Z napetostjo
je pričakovala vsa jugoslovanska javnost, kaj poreče vlada na interpelacijo o zavoženem reškem vprašanju. Kakor je šibka vsa naša zunanja politika, tako raven je bil tudi odgovor treh ministrov. Prvi je odgovarjal namestnik zunanjega ministra dr. Perič, ki je pojasnjeval, da se naša vlada ni odrekla rapalski pogodbi in da jo hoče držati, da bo pa vse poskusila, da se mirno pogodi z Italijo. Ko je na to poslanec SLS dr. Hohnjec pokazal v daljšem govoru, da je vsa naša zunanja politika zavožena, se je dvignil sam Pašič, ki je povedal, da misli 7. reškitn vprašanjem pred društvo narodov, če ne pride do sporazuma z Italijo. Na koncu se je pral še zunanji minister dr. Ninčič, ki je imel silno slab dan. Pri glasovanju so za vlado glasovali radikali, macedonski Turki (džemijat) in Nemci. Dobila je vlada 113 glasov, proti jih je bilo 92. Vtis vse javnosti je, da vlada ni storila svoje dolžnosti in da jo je Mussolini lepo potegnil. Reka je za nas izgubljena.
Kriza v vladi ? Kar je tako očividno, da je vlada v reškem vprašanju pogorela, iščejo radikali, na koga bi zvalili krivdo. Glavni krivec je brezdvomno Pašič, ki mu za Reko tudi mar ni. Rad bi pa lisjak zvalil krivdo na Ninčiča, ki so ga radikali že sami silili, naj odstopi. Toda tega drži kralj. Očividno je tudi, da isti želi, da bi šel v pokoj Pašič sam. Zato je zadnje čase splošno mnenje, da pride do vladne krize.
Balkanizem v parlamentu. Kako neevropejske razmere vladajo v naši skupščini, kaže dogodek pretekle sobote. Neki musliman iz Bosne je kritiziral srbske nacionaliste in njih društvo Srnao. Omenil je, kako so pristaši tega društva napadli dejansko dr. Spaha in oddali nanj 18 strelov. Pa se oglasi srbski radikal Popovič in zakliče : »Škoda, da ga niso ubili«. Drugi so mu pomagali. Pri drugi seji se je na pritisk drugih poslancev moral ta mož za svoje divjaštvo opravičiti. Pa ko s« je ta opravičeval, je že drugi vpil : »Ubiti bi Vas morali«. Predsednik je sicer miril, a vendar pokazal, da proti svojim ne zna varovati dovolj odločno časti narodne skupščine. Zato so naši odločno protestirali proti takem« postopanju. — Vsak pa vidi, kako težak je boj naših poslancev, če vladajo v parlamentu tako turške navade.
Dvanajstine sprejete. Skupščina je na seji dne 29. 9. sprejela dvanajstine za oktober, november in december. Z vlado je glasovalo 106 proti 62 poslancev. — Na seji 1. oktobra je bila sprejeta trgovska konvencija s Poljsko. Ker nismo s Poljaki neposredni sosedje, se ni vnela daljša debata. Izmed naših je govoril le posl. Ba-djanič, ki je izrazil željo, naj bi se v konvenciji upoštevalo bolj potrebo izvoza za naše vino, kar zadeva posel*-no Štajersko.
Nemci in vlada. Pri vsakem glasovanju v belgraj-ski skupščini se pokaže, da Nemci glasujejo z vlado. Tega ne store zastonj. Vlada jih plača na račun drugih. V Ljubljani jim je obljubljena znova nemška gimnazija in poročajo, da dobe dve tudi v Banatu oziroma Bački Ce vidimo, kako koroški Slovenci s težavo dobe kako drobtinico od Nemcev, potem se ne more drugače razumeti tega postopanja, kakor da je Srbom, ki hočejo bitt naši bratje, za Slovence manj kot za Nemce. So pa oboji »gosposki narod« in nas imajo oboji za »narod hlapcev«.
V Inozemstvu.
Občinske volitve na čehoslovaškem so bile v nedeljo 16. septembra. Vloženih je bilo 15 kandidatnih list, kar je znamenje silnih političnih zmed v državi. V Pragi so dobili ljudska stranka 6 mahdatov, narodni socialisti 22, komunisti 19, napredni socialisti 1, čsl. socialdemokrati 9, hišni posestniki 1, narodni demokrati 23, Židje 2, socialistična zveza 1, gažisti 2, nemški delavski blok 4, najemniki L, obrtniki 7, republikanci 2 mandata. Za Župana je izvoljen prejšni župan narodni socialist dr. Baxa.
Za te volitve so vse stranke zastavile vse sile, ker se vrše drugo leto državnozborske volitve in so letošnje torej v tem oziru nekaka priprava. Razveseljivi so rezultati volitev, posebno za nam sorodno Ljudsko stranko. Dobila je v celoti okrog 800.000 glasov. Napredovala je povsod. Celo v Pragi sami je dobila 53 % glasov več
o**
===
ir-
Dr. Gosar: Za krščanski socializem.
,.lua ^vahna debata v socialnem odseku zadnjega kat. vativ. razširjene govorico o nasprotju med konser-$o ? ,() in levičarsko strujo v Slovenski ljudski stranki reprč ° PovcčaIe zajemanje za brošuro znanstvenega 'tli S(fen*anta levičarjev v vseh krogih. Tudi knjižici sa-°]ura priznati, da jo najživalmejše izmed vseh Živ]ja anM dr. Gosarjevih del. Duh borbenosti jo po-
tak^	*)0	to	brošuro	lahko	podpiral • tudi vsak
čila na° konservativec, da pa je borbenost povzro-OdB* P^hudih ostrin, bo pisatelju lahko in rad vsakdo m ^am navajam samo par opomb.
Ako J? f.trani 29 je zapisano o obrestni meri sledeče : rani0 r Prcdočimo naše sedanje razmere, tedaj mo-skiij j e<-'* da je danes gotovo ena največjih gospodar-^ s°cjalnih krivic ravno nezaslišano visoka obrest-SD*°šnoa i osledice tega zla so naravnost strašne. Vse-*aradi t° )u^°^an^e širokih ljudskih množic narašča uprav l11 vendn*'a ,)reziTleineKa oderuštva v vedno večji meri. asProtnr 'le 1)ovzd'Rne nihče proti temu svojega glasu, dobre°k nC saino denar ljudi, ki hočejo še vedno veljati ^ >n cel 1 ‘;stjanc’ fl,di premoženje izrazito konfcsional-*°delui^ :° ce, Yeni^ ustanov je udeleženo pri tem, ter Te 11 .'J0 to odiranje, b! Striei ^, *n tu<f* nasIednjega odstavka dr. Gosar ne i.'s°kt nhr'0/'3 ker dobro ve. da je glavni vzrok e ravn estne mere devalvacija valute. Ogromne rnno-o gospodarsko najšibkejših malih varčevalcev
so prišle ob svoje mnogoletne prihranke, ker so imele denar naložen po nizki obrestni meri par odstotkov, dočim jo med tem vrednost denarja padla za dvajsetkrat toliko in še več, podobno se je godilo konfesionalnim in cerkvenim ustanovam. Res da se je vrednost denarja začela nekoliko stabilizirati, vendar še nihče ne upa prevzeti odgovornosti za to, kaj nam še prinese bodočnost, in strah ima hude oči in kogar je kača pičila, se celo krive palice boji. In tega dr. Gosar gotovo noče trditi, da proti devalvaciji nihče ne povzdigne svojega glasu. Naši gospodarski in politični krogi imajo mirno vest, da so v tem oziru vse storili, kar so sploh mogli. Ta problem bi bil dr. Gosar moral zagrabiti globlje, če se ga je sploh dotaknil.
Pri vprašanju najvišje premoženjske meje se pisatelj ni dotaknil zveze tega vprašanja z modernim gospodarskim mehanizmom. Moderni gospodarski sistem terja nujno veleobrate in ogromna gospodarska središča. Brez teh bi bilo nemogoče preživljanje tako gostega prebivalstva, kakor ga ima večina dežel vsaj v Evropi. Vsled velikanskega gospodarskega rizika, ki je gospodarskemu mehanizmu nujen spremljevalec, se tudi najmočnejši kapitalist boji nositi riziko celega veleobrata sam, zato izginjajo veleobrati, ki bi bili last enega samega kapitalista, in na njih mesto stopajo družbe, zlasti delniške družbe. Idejni reprezentanti teh družb, med najodličnejšimi Rathenau, vidijo že v tem neke vrste socializacijo. Pisateljeva trditev, da so podjetja največjih svetovnih kapitalističnih družb in gospodarskih organizacij često sama na sebi, po večini že vsled svojega prevelikega aparata, z družabnega vidika silno negospodarska in neproduktivna, se mi zdi vendar prekorajžna. Ali terja
dr. Gosar najvišjo premoženjsko mejo celo za družbe in gospodarske organizacie ? Dosledno bi to bilo, ker drugače si je udejstvitev te meje sploh nemogoče misliti, seveda si je tudi popolnoma nemogoče misliti premoženjsko mejo za družbe in gospodarske organizacije, in to je ravno, kar sem hotel povdariti.
V poglavju o dolžnosti dela me argumentacija dr. Gosarjeva ne prepriča, dasi sem o etični dolžnosti dela od nekdaj trdno uverjen. Ne morem se ubraniti vtisa, da pojmuje dr. Gosar delo preveč materialistično. Delo se ne da meriti ali tehtati in torej tudi o kaki delitvi dela v dr. Gosarjevem smislu ne more biti govora. Če en član v družbi ne dela, se delo, ki bi ga moral izvršiti, ne razdeli avtomatično na celo družbo, razven mogoče v nekaterih izjemnih slučajih. Navadno se neizvršeno delo posameznikovo razdeli na prav ozek krog okoli njega, največkrat na člane njegove rodbine, ali pa se morajo ti člani zaradi njega omejiti v uživanju. Delu je vtisnjen tako močen pečat osebnosti, da je družba ravno pri delu, ki je največjega pomena za družbo kot celoto, brez vsake moči, da bi kakorkoli mogla na to delo vplivati, ali da bi ga mogla celo eksekvirati proti pasivni rezistenci.
Socialno dolžnost dela si morem misliti samo v taki konkretni obliki, da jo družba lahko tudi eksekvira. V tem slučaju pa bi morala družba delo tudi deliti in kontrolirati, to bi bila po mojem mnenju popolna materializacija dela, ki bi rodila absurdne posledice.
Pisatelj dopušča izjemo v slučaju, da človek stori v neki določeni dobi več kot bi bil po svojih močeh dolžan storiti, ali pa si pritrguje in manj porabi kot bi imel pravico porabiti ter si na ta način nekaj prihrani. Ce on pcznejr„‘, ko i i sam na sebi še lahko delal, počiva, ali
kot leta 1919 (takrat 15.000 sedaj 22.958). Na Moravskem so dobili 194.644 glasov, dočim so jih agraren, ki so za njimi v tej deželi najmočnejši, komaj 97.454. Na Slovaškem je dobila Hlinkova ljudska stranka 341.202 glasova. Češki katoličani so z izidom volitev zelo zadovoljni in polni zaupanja, da se prihodnje leto pri državnozborskih volitvah še bolje izkažejo. — Silno so padli socialni demokratje, katerih glasove so deloma dobili komunisti, deloma meščanske stranke. Tako so v Pragi padli od 91.101 na 33.460. Oslabljeni so zelo tudi narodni socialisti, ki so na Češkem najhujši nasprotniki Cerkve in s katerimi so glasovali tudi pristaši narodne cerkve.
Bolgarska revolucija zatrla. Naši sosedje Bolgari se ne morejo umiriti. Komaj se je malo utrdila nova vlada Cankova, ki je vrgel Stambolijskega, že je izbruhnila nova revolucija. Dvignili so se na eni strani komunisti, ki so hoteli sovjete, na drugi strani kmetje. Revolucija ni bila malenkostna. Celi okraji so bili pod oblastjo revolucijonarjev. Toda vladi se je posrečilo, da je obdržala v rokah glavna središča in prometne zveze in tako je revolucijonarje, ki niso mogli skupno nastopiti počasi druge za drugimi ukrotila. Sedaj je vlada zmagala,' ima pa proti sebi večino ljudstva in vroča balkanska kri ne bo mirovala, dokler ne pride do novih bojev. Reakciji bo odklenkalo prej ali slej tudi na Bolgarskem.
Delavstvo in zadružništvo.
Po vsej naši državi in posebno v prečanskih krajih se že dolgo opaža silno pomanjkanje denarja. Denarna kriza je tako težka, da se je celo bogatim zagrebškim bankam zgodilo, da niso mogle takoj prvega izplačati vseh svojih uslužbencev. Vzrokov temu pomanjkanju je več. Sedanji finančni minister hoče dinar pripraviti do višje vrednosti s tem, da ne tiska novih bankovcev. Potreba po denarnih sredstvih pa je v danem gospodarskem položaju večja in ne mnajša ko prej. Res je, da se je dinar na borzah zadnji čas tudi nekoliko dvignil. Drugi vzrok pa je, da Narodna banka v Belgradu pač daje razpoložljivi denar na posodo srbskim bankam, naše pa ne dobe kredita. Poleg tega danes škoro nihče ne hrani, ampak skuša v skrbi, da vrednost pade, sproti zakupiti.
To pomanjkanje občutijo vsi, banke, trgovci in tudi naše zadruge. Zna se zgoditi kak dan, da kako sicer močno podjetje izjavi, da ne more plačati svojih delavcev v gotovem denarju. Tako postane ta denarna kriza lahko tudi za naše delavstvo velikega pomena.
Posebnega pomena pa je za naše zadruge. Nanje se stavijo od dne do dne večje nade. In po pravici. Gospodarska in politična osamosvojitev delavstva je najožje združena z njegovimi gospodarskimi zadrugami, naj so to posojilnice in hranilnice ali pa konsumi. To uvide-vajo delavci po vsem svetu. Ameriško delavstvo je na primer od leta 1920 dosedaj osnovalo 14 svojih delavskih bank, ki si bodo znale pridobiti tudi politično moč. Vsak delavec, če je v njem kaj delavske samozavesti, bi moral gledati, da bo tudi dober zadrugar. Ne samo dober v toliko, da išče trenotnega dobička od svojega konsuma, ampak dober zadrugar v tem smislu, da bo njegova vedna skrb, da konsum ali hranilnica v celoti prospeva in se krepi. V tem bo naša moč.
Da opozarjamo na ta pomen zadružništva, nam daje povod napad liberalnega kapitalističnega dnevnika »Jutra« na naše zadruge. V št. 230 toži neki dopisnik, da je -trgovski stan ogrožen — po konsumih. Očita male davčne ugodnosti, ki jih imajo konsumi, kakor da ni ena izmed dolžnosti pametne državne in davčne politike, da ščiti šibkejšega ! In šibkejši — gospodarsko — do danes res ni trgovec. Na poti so mu naše gospodarske centrale, ki da podpirajo konsume in meni, da je to načelo napačno. Ne bomo dokazovali, da so konsumi izenačili cene in odstranili v naših deželah oderuštvo posameznikov. In temu namenu se tudi danes ne mislijo ogniti. Povdariti pa moramo, da proti trgovcem samim nismo. S poštenimi se bomo lahko razumeli. Namen konsumov
tudi ni, da trgovce uničimo. Toda te svobode si ne damo in si je ne bomo dali vzeti, da si smemo s svojim denarjem sami pomagati. Res ne vemo, kako pride ame-rikanski delavec do tega, da si sme pomagati, naš pa naj bi bil večni suženj. Na napad na duhovščino, ki se bori za šibkejšega, in je zato »Jutrovcem« trn v peti, se resnično ne izplača odgovarjati.
Rekli smo, da je sedanje pomanjkanje denarja pomembno tudi za naše zadruge. Ali pa moramo mi kaj pomagati ? Da. Poleg gesla : Svoji k svojim, tudi s tem. da se navadimo na večjo varčnost. Je že res, da danes nihče ne more prerokovati, kakšna bo vrednost denarja v gotovem času, toda vsak prihranjen in v naš denarni zavod vložen dinar, je kamen k zgradbi osamosvojitve delavstva iz robstva kapitalizma. Kdor pa bi naložil svoje borne prihranke morda celo pri banki, je samsvoj grobokop.
Delavstvo ne pozabi pomena zadružništva.
Delavska zveza.
Ministarstvo Šuma i Rudnika Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca. Glavna rudarska direkcija.
Beograd. 4. septembra 1923.	Br. 7325.
Na Vaše pismeno pitanje od 28. juna t. 1., katero ste mi izvolili nasloviti preko predsedništva narodne skupščine, čast mi je Vam odgovoriti, da je inšpekcija, katero sem odredil radi pritožbe delavcev v Velenju, ki so iznesene (navedene) v njih resoluciji priloženi Vašemu vprašanju. Na osnovi tega so izdali inšpekcijski organi naredbo, da se zadovolji delavskim zahtevam in regulirajo (urede) njihove zaslužke v smislu zaslužkov trboveljskih delavcev, kakor je to predvideno v pogodbi od novembra 1921. leta. Poleg tega je ukazano upravi premogovnika, da izdaja delavcem premog na dosedanji način, ki odgovarja željam delavcev.
S tem je popolnoma ustreženo željam delavcev, ki so izražene v Vašem vprašanju.
Gg. narodnim poslanicima Josipu Gostinčarju in Juriju Kugovniku.
Ministar Šuma i rudnika Dr. M. Srškič.
Iz tega dokumenta se jasno razvidi, da kršč. soc. organizacija ne operira s praznimi frazami ampak z resnim delom. Vidi se pa tudi, da poslanci Slov. Ljud. Str. vrše napram delavstvu svojo dolžnost.
Naši ubogi tovariši v Ameriki.
»Ameriška Domovina«, list za ameriške Slovence piše v št. 83. :
Zvezini urad je pravkar objavil zelo poučljivo poročilo o stanju otrok v West Virginskem premogovnem okrožju. Po dolgem proučavanju najbolj tipičnih kemp je prišla vlada na dan s poročilom, ki je na vsak način zelo žalostno.
Premogovniki, kjer se koplje mehak premog, poslujejo le kratko dobo, in odtod tudi vzrok, zakaj se stalno ne dela, in zakaj se premogarji v takih krajih bolj selijo kot v okrožjih trdega premoga.
Navadno zgradijo premogovne družbe male hišice, ki jih dajo premogarjem v najem. Družbe so lastnice prodajalen, kjer kupujejo premogarji dnevne potrebščine. Hiše so jako slabo zgrajene, postavljene na koleh, brez kleti, z enim samim podom, katerih stene navadno niso ometane. Večjidel je notri le ena soba, včasih dve, z malimi okni, brez vodovoda ali kake druge moderne naprave. Stranišča so zunaj, odprta, in navadno služi eno stranišče več družinam. Ta stranišča so navadno tako postavljena, da se voda in blato odceja proti hiši ali pa vodnjaku. Hiše so postavljene vse križem na kakem griču ali ob železniški progi.
Premogarjevi otroci morajo hoditi po več milj do najbližje šole, po slabih in nevarnih potih in se jako malo
nauče, ker učitelji v takih krajih so slabo plačani in tudi nimajo potrebnih kvalifikacij. O kaki zdraviliški pomoči za otroke sploh ni govora. Nikdo se ne briga za matere, nikogar ni, ki bi jih poučil o pravilnem prehranjevanje otrok in preprečitvi bolezni.
Prebivalstvo po teh kempali je mešano. Od 645 družin, ki jih je vladna zastopnica preiskala, je bik 477 domačinov-belokožcev in 162 črncev ter 93 inozetn-cev, od katerih je bila ena tretjina Poljakov, ostali pa so tvorili druge narodnosti.
Pogosta selitev družin iz ene kempe v drugo še bolj otežuje družinsko'življenje premogarjev. Seliti se morajo, ker družbe zapro rove ali pa radi slabih delav-skih razmer, včasih pa tudi, ker ni mogoče dobiti primernih stanovanj.
Tovariši! Kadar postane kapitalizem premočan, se mu bomo zastonj ustavljali. Delajmo, dokler je še čas
Zgodovinski dnevi v
Nemčiji.
Spor rned Nemčijo in Francijo v poruhrskem vpra' šanju je dosegel svoj višek. Po sklepu miru v Versailk' su je Nemčija skušala, da se otrese strašnega bremena, ki ga ji je naložila ta mirovna pogodba. Francija pa i8 posebno pod svojim ministrskim predsednikom Poincaf' jem pritiskala s tako silo, da leži danes ponosna Nemčii2 na kolenih. Ko so zasedli Francozi nemške kraje na z"-hodu ob reki Rulir, kraje, ki so po svojem železu in pre' mogu vir nemške gospodarske moči, je Nemčija izdaja geslo pasivnega odpora. Ni bila to mala reč in svet ie mislil, da se bo francoska sila ob odporu nemškega de' lavstva zlomila. Mesece in mesece je pravzaprav vsa težka industrija in posebno rudarstvo stalo in prodne'' ralo malenkost. Francozi niso mogli ne zlepa ne zgrdJ zlomiti nemške organizirane samozavesti. Nemška vlad* je delavstvo podpirala s silnimi svotami, ki so segal8 v bilijone mark. Tudi Angleži so se že začeli vtikati vrne5. Toda Frnacija je vzdržala in danes je morala Neinčiia odnehati. — Nemška marka je uničena, padla je P°(’ vrednost sovjetskega rublja in nemško gospodarstvo s£ je zmajalo v temeljih. Nemčiji ni kazalo drugega kako1, da izjavi, da neha z odporom in ugodi Francozom. žalostno nalogo je prevzel nemški ministrski predsedni' Stresseman.
Posledice tega nemškega poraza so lahko nedo; gledne. Nemčiji grozi na znotraj revolucija od dveh al' bolje treh strani. Komunisti in drugi nezadovoljni elf menti z leve strani hočejo porabiti ta trenutek, da vrže)5 vlado in Nemčijo preurede po ruskem zgledu. Ugodno){ zanje, da sedanja vlada ob strašnem padcu nemške vi' lute ne more odpomoči silni bedi, ki je zavladala V 'j, likih mestih. In lačni so vedno pripravljerli na revolt# Drugi del nemškega naroda pa stiska zobe ob zaves strašne nesreče, ki je prišla nad njihovo deželo. Proslav' ljali so nemški narod za nekako izvoljeno ljudstvo^ se' danjega časa, danes pa leži na kolenih pred osovraže" Francijo. To je za samozavestnega Nemca strašna mis£ in nič čudnega ni, če ta del Nemcev očita nesposobn0; vladi in si želi nazaj stare čase, ko je bil cesar vodi3 Nemčije. Tretja in globoka rana sedanje Nemčije pa )£ sovraštvo proti Prusom, ki vodijo sedaj Nemčijo. Ti s° hoteli vse spraviti pod svojo pikelhaubo ter hoteli vek1' šiti vsak zgodovinski spomin na staro slavo posamezt" dežel. Podobno kot naši belgrajski centralisti. To je redilo odr/or Bavarcev in Porenja. Danes, ko je Nemčija sili, hočejo ti nezadovoljneži proč od Berlina. ZadoJ' poročila govore, kako resno dela velik del Bavarcev to, da obnove bavarsko kraljestvo. V nedeljo 30. 9. bile v Monakovem svečanosti povodom odkritja spominske plošče. Navzoč je bil tudi prin Ruprelit, drugimi člani bivše kraljevske hiše. Prebivalstvo ga ob tej priliki pozdravljalo kot bavarskega kralja.
Istočasno so v po Francozih zasedenem ozett1” nastali boji med Nemci, ki so zvesti Berlinu in oni11!
pa ta prihranek, ki pomeni dejansko nek nepričakovan ali nedolgovan dodatek ali višek k celotni zalogi življenjskih potrebščin, porabi, ne odškoduje s tem človeške družbe ter ji s tem ne nalaga nepravičnih bremen. Ali ne bi dr. Gosar dopustil še nadaljno izjemo, da člani rodbine z izredno pridnostjo ali izredno varčnostjo, ki bi pa ne dosegel noben socialni zakon, nadomeste to, kar en član rodbine v tem pogledu zagreši ?
V celoti brošura ni in ne namerava biti izčrpno obdelan krščansko socialni progrma. Obseg posameznih odstavkov je obdelan samo z ozirom na konkretne pomisleke in očitke. Kakor čujem, pripravlja dr. Gosar knjigo o krščanskem socializmu. V tej bo gotovo aktualna poglavja obdelal temeljito in potem bomo lahko o problemih, ki dnaes gibljejo mase in inteligente razvili debato, ki bo tudi praktičnim politikom nudila uspešnih pripomočkov.	Dr. Jakob Mohorič.
Odgovor.
, Mislim, da je najbolje, če na gorenjo kritiko takoj kratko odgovorim.
Glede poglavja o previsoki obrestni meri naj dodam najprej še odstavek, ki ga dr. Mohorič ne navaja, pa pravi o njem, da ga ne bi smel tako napisati, kot sem ga. Ta odstavek se glasi: »Gotovo navesti se da cela vrsta tehtnih razlogov, ki opravičujejo to (namreč visoko obrestno mero). Gotovo je zlasti, da en sam človek, oziroma vobče lastnik, ki ima svoje imetje v denarju, ne more drugače, kot da zahteva zanj sedanjim razmeram primerne obresti. Ali vendar tako splošno brez sleherne kritike tudi tam, kjer bi bila brez dvoma na mestu,
bi te stvari ne smeli pustiti. To mora postati vsakemu tembolj jasno, če pomisli, da v ogromni večini slučajev sedanjih 15, 20 in celo 30 odstotnih obresti ne plača tisti, ki si izposodi denar, mrareč prevali to na svoje odjemalce. Tako morajo dejansko velik del sedaniih oderuških, ali vsaj neizmerno visokih obrestih plačati najbolj siromašni ljudje, ki so primorani vse svoje življenjske potrebščine kupovati. In vendar-se ne potrudi nihče, da bi preiskal in razložil, ali res in zakaj mora tako biti. Vse to vzbuja videz, kakor da je kapitalizem s svojimi najgršimi izrodki vzvišen nad vso kritiko.« (Str. 29/30.)
Mislim, da je na podlagi tega stvar jasna. Ne gre toliko proti temu, če kak posameznik in zlasti ne če kaka ustanova sprejema visoke obresti. Borim se le proti temu, ker se nihče resno ne potrudi, »da bi preiskal in razložil, ali res in zakaj mora tako biti.«
Dr. Mohorič se sklicuje na devalvacijo. Ali ravno to dokazuje, da sem imel v sklepu citiranega odstavka popolnoma prav. Opravičevati visoke obresti vsled tega, ker denar izgublja na svoji vrednosti, je namreč silno neresno in jalovo podjetje. Mali vlagatelji iz predvojne dobe, ki so vsled devalvacije obubožali, bodo vsled zvišane obrestne mere le redko, redko zopet kaj pridobili. Skoro edino izjemo tvorijo razne ustanove, kolikor so vsled izpremenjenih razmer sploh še ostale. Drugače pa imajo od visokih obresti dobiček po večini le vojni in povojni bogataši. Vsi drugi pa imajo od tega škodo in le redko tudi korist.
Vsako zvišanje obresti povzroči nov draginjski val. To pa pomeni, da dobijo vsi tisti, ki imajo denar, zanj toliko manj blaga, kot bi ga lahko dobili prej. Kolikor torej pridobijo na obrestih, toliko izgubijo navadno vsled
draginje. Zlasti,velja to glede malih vlagateljev,-ki im^ naložene/a samo razmeroma majhen del denhrja. Rav" tem je z visoko obrestno mero le malo ali nič pomaga11 Zviševati obrestno mero zato, da bi mali vlagatelji 1 trpeli škode, se pravi izganjati hudiča z Belcdbubon1-
To potrjuje tudi skušnja. Pred dobrim letom je ^ Mohorič zagovarjal misel, da se mora obrestna me! zvišati, češ da je denar prepoceni in da ga vsled padai, če vrednosti ljudje nočejo vlagati. Ce bi se obres^ mera zvišala, bi se po njegovem mnenju to vsaj k° kor toliko zboljšalo.
Obrestna mera se je res zvišala. In posledic^ Trenutno je morda res nekoliko pomagalo. Toda da11 dobivajo naše hranilnice dan na dan mnaj vlog. To L •enostavno zato, ker je draginja od lanskega leta v ve‘,j{ meri ravno vsled visokih obresti narastla in rabijo denar, kolikor ga imajo, zase. Kamen je sprožen in d z nevzdržljivo silo navzdol. Obrestna mera je naras ,|j da ji naše hranilnice, če hočejo vsaj deloma še vP, svoj namen, ne morejo slediti, ljudje pa nosijo P°vS naravno svoj denar v banke, namesto da bi ga vla£ v svoje zavode. Tako je zvišana obrestna mera naPe"j( la vse naše gospodarstvo v smer, ki vodi do obuboža našega ljudstva in do končnega propada.
• pa
Morda bi bilo vendarle bolje, če bi takrat vsaJ •G skusili pripraviti ljudi k štedenju na ta način, da bi s® j( dala prilika, nalagati denar v zlati valuti. Jaz misel takrat in še pozneje v zabavo ln zasmeh neka1,!), zastopal — drugod pa so jo tudi izvajali in jo še izv.a)Jl Pri nas smo bili seveda modrejši in zato, ali vsa^0j«i zato imamo sedanje neznosne posledice. Ne vem
udi
oči
sre.
njo
545
jilo
sni'
so
še
se
a V' er-
se js !
,ra-116' :na-i i« :af' Sija zasejal3 : i« de-vsa ici-rds adJ
;al 6 ies. sija jod se
tOf'
To
nil'
do;
a#
;le-
lei11
)i{
V3-
f
W:
sst1
av"
se-
ise'
ios1
.di»
L i«
i*
jiiii1
roti v
[niJ n> s® ek« t* i i{
iin1
iai°
vn«
#
n*
n-
df-
,efJ
ai0, jtn* / eli^ udi' dfv s«
ki hočejo svojo porensko republiko. Francozi ščitijo seveda one, ki se Berlinu in Prusom upirajo.
Sedanja nemška vlada se trudi, da vzdrži red. Izdala je zato tudi izjemne zakone. Vprašanje pa je, če bo Kiogoče v tej strašni bedi in zmedi vzdržati. Veliko silo Pokazalo nemško ljudstvo s svojim luhom samozavesti J'1 organiziranosti, danes grozi usoda, da se ta sila zruši. Nemčija doživlja zgodovinske drieve.
Delavsko gibanje po svetu.
Japonski delavci. Nedavno sta bili zadeti po strašnem potresu japonski mesti Tokio in Jokohama, ki se ahko merita z vsakim evropejskim mestom. Razumljivo le> da je v teh mestih razvita tudi velika industrija. Saj Japonci že desetletja posnemali v vsem Evropejce. Zanimali nas bodo nekateri podatki iz japonskega delavnega gibanja. Sedaj je v tej deželi 2 milijona tovarniških !n 186.000 železniških delavcev. Po novejših podatkih l^ajo ti okrog 300 organizacij z 365.700 člani. Vidi se lz tega, kako čuti ves delavski svet potrebo po skupiti, po organizaciji. Poročajo, da tudi štrajki med Ja-pjjici niso redka stvar. So pač z evropejsko kulturo doni tudi naš kapitalistični gospodarski sistem. Temu se Udi čudili ne bomo. Če se je moglo izkoriščanje delavca razviti med krščanskimi narodi, ki so odpadli od "‘1>stusovega nauka, kaj naj pričakujemo od Japoncev, ki s° Pogani.
Tudi socializem poznajo v deželi vzhodnega soln-p- So socialisti vseh vrst. Ob neki priliki se je izjavilo znied 15 voditeljev 7 za marksizem, 5 za državni socialni. 1 za kršč. socializem, 1 za sindikalizem in 1 za
anarhizem.
Sirom sveta je danes eno prvih vprašanj : delavska °r£anizaeija. Tako poročajo zadnji »Sozialistische Mo-atshefte«, da je v Mexiki, kjer je sicer malo industrije o’etUlar organiziranih 500.000 delavcev v 260 strokovnih rSanizacijah. V državno ustavo so pod njih vplivom stavili kot osnovni državni zakon osemurno delo. Tudi akoni za varstvo delavk-mater so dalekosežni. — Isti Poroča, da se pridno združujejo celo delavci črnci jj Južnoafriških industrijskih podjetjih. Za nas morajo bi-*a poročila vzpodbuda, da postanejo naše krščanske rokovne organizacije vedno močnejše. Nas drami k uPnosti ne samo sila, ampak zavest, da smo dolžni °niagati drug drugemu iz ljubezni.
ko
dari;
Na Nemškem vedno pogosteje nastajajo prepiri, ka-organizirati delavce v strokovnih zvezah. Eni pov-
» lajo, naj se delavci organizirajo po tem, kakor so zdru-ene razne industrije v rokah gospodarjev. Tako naj bi e Posebej združili vsi delavci, ki delajo v Stinnesovih imetjih, naj so to rudniki, papirnice ali časopisna pod-j/ia. Drugi hočejo združiti vse v takoimenovani vodo-^Jiii, horicontalni črti. Združili naj bi se tisti, ki spadajo
1)0 vroti' in surovin : kovinski delavci, lesni dit 'tcl' ^Pet drUg' 80 Za Pokončno-, vertikalno tire-®v : Združili naj bi se vsi, ki imajo opraviti s kakim £ *r8 postavljenim izdelkom od prvega njegovega za-itn ■ zadnje izdelave. Tako naj bi se združili vsi, ki ko,?l° opraviti z usuicm od onega, ki ima prvo delo s sta0.*?0 istega, ki prodaja čevlje. Zato so posebno zavzet} Dre i nSki delavci. Rešitev teh sporov vidijo' voditelji dvsem v sporazumu in kompromisu. ra ludi na Angleškem je tako gibanje za združenje elek . strokovnih zvez. Tako hočejo združiti 45.000 tričnih delavcev z zvezo strojnikov in kurjačev.
Sta , e!l0sl°vaški premogarji stavkajo že šesti teden, ia kr gcnera*na’ splošna. Delavstvo solidarno vstra-, Kljub spletkam vlade in posameznih kapitalističnih sto i ’ skušajo za vsako ceno zanesti razdor med .^kujoče.______________
delavec je vsakdo, ki živi pretežno od svojega osebnega zaslužka! _ Vsi delavci v Delavsko Zvezo!
Dopisi.
Zagorje ob Savi. V zadnji številki »Nove Pravde«, se dopisnik narodne socialistične stranke zaletava v klerikalce. On trdi, da so zadnjo rudarsko stavko sklenili in uprizorili klerikalci in komunisti v Trbovljah. Ti, da so namreč vsega krivi. Res je prvič, da se ni za stavko sklepalo v Trbovljah, pač pa drugje. Drugič je res, da je bilo na tistem sestanku zastopstvo narod. soc. stranke. In zopet je res, da je g. Kravos, tajnik narod. soc. stranke ne le glasoval, pač pa tudi navduševal za stavko. Tisti, ki so ugovarjali in ki so se stavke upravičeno bali, so bili klerikalci, Cvikelj, Kukman. G. dopisniku želimo, če ima kaj časti, naj dopis v toliko popravi. Pristavi še lahko, da ni res, da so bili člani njihove organizacije ves čas stavke z delavstvom solidarni, pač pa so takoj zaznamovali stavkokaze, ki so tudi pomagali, da ni uspela stavka.	Tovariški pozdrav : Rudar.
Jesenice. Pri nas zadnji čas širijo razni plačanci srbsko radikalno stranko. Ni na Jesenicah to nič čudnega. Pred petimi leti so bili vsi srečni, da sije nanje nemško solnce, danes sc solnčijo v srbski milosti. So pač nekateri ljudje, ki mislijo, da mora imeti Slovenec upognjen hrbet. Prav razumljivo je, da se stara navada težko iztrebi. S posebno vnemo so se vrgli na delavstvo sedaj, ko je tovarniško delavstvo naveličano raznih Jeranov in temu sorodnih. Mislijo, da so sedaj zanje zlati časi in da imajo sedaj priti na vrsto Pavliči. Pošteno delavstvo tudi v nasprotnih vrstah ima toliko ponosa, da gleda lov za srbskimi groši z zaničevanjem. Vendar pa bi dali onim, ki se pote in trudijo za režimsko milost, prijazen nasvet: Glejte, da se daste pravočasno plačati. Če ne, znajo odnesti samo nekateri pare, drugi pa dolge nosove. Čiča Pašič je spremenljiv in nihče ne ve ure ne dneva, ko bo konec velesrbskega režima in — jeseniške radikalije.
Nočno delo v pekarnah. Na šesti mednarodni konferenci dela bode ena glavnih razprav nočno delo v pekarnah. Mednarodni urad za delo je zato dostavil vsem 55 državam, ki so članice mednarodne organizacije dela spomenico, razpravo o tem predmetu. Iz zgodovinskega pregleda razberemo, da je bilo to nočno delo ukinjeno najprej 1. 1906 v Norveški. Temu zgledu so sledile razne države in danes ima že sedemnajst držav zakone, ki regulirajo to vprašanje. Skrajni čas bi že bil, da bi tudi naša država napravila tozadevno socialno dolžnost. Ker pa v SHS moramo biti vedno zadnji, naj oblasti poskrbe, da se bodo vsaj te revne odredbice, ki jih imamo res izvajale.
Zabukovca. Ljudski glas in Naprej nam pošiljajo kar naprej. Smo ga že vrnili in na ovitek napisali krepke opombe, pa nič ne pomaga. Nam je tudi prva. Če ima g. Bernot toliko papirja odveč, pa naj ga pošilja. Samo želeli bi, da bi dobili lep bel papir. Te nesramne hujskarije in laži se nam gnusijo, da Napreja tudi za za-vijalni papir ne moremo več rabiti.
Čevlje kiipujto z znamko »Peko« tovarn Peter Kozina & Ko., ker so ti priznano najboljši. Glavna zaloga Ljubljana Breg 20, na drobno Aleksandrova cesta 1.
Papirniško delavstvo.
Papirniška zveza je začela poslovati. Potrebne knjige in tiskovine so došle, članske knjižice dobimo v kratkem, ter jih takoj razdelimo članom. Ko se prvo delo uredi, bo naloga zveze, da vse delavstvo papirniške in sorodne stroke organizira. Nove skupine so na vidiku. Glavna težkoča je glede centralnega tajnika, pa tudi tu bo načelstvo zveze moralo poskrbeti in odstraniti vse ovire. Zveza ima svoj sedež v D. M. v Polju v Ljudskem domu, kjer se nahaja tudi zvezina pisarna.
Skupina žveze papirniškega delavstva pri D. M v Polju. Naša skupina je vložila pravila ter začela poslovati. Šteje 450 članov, naročenih ima rta svoj naslov 100 izvodov »Pravice«, 1 Soc. Misel. Poleg tega je še
okrog 60 naročnikov ^Pravice«, katere opozarjamo, da plačdjo upravi morebitne zaostanke na članarini t6f ob-drže še naprej list. Zaupniki se pa prosijo za intenzivno delo za »Pravico« kakor tudi za prodajo knjižice za Kršč. socializem. Za nedeljo 7. oktobra po prvi sv. maši je pa sklican društveni shod. Vsi člani so vabljeni, da gotovo pridejo. Posebnih vabil ne bo.
Izjava. Podpisana skupina Zveze pap. del. izjavlja, da ni v nikaki zvezi z dopisi v »Slovencu«, kjer je napaden g. gen. ravnatelj. Obenem izjavlja, da se ne strinja s temi napadi. V podobnih slučajih bomo skušali eventuelne nedostatke sami urediti, ako pa se nam ne posreči, si bomo pa upali stopiti na dan tudi z odkrito besedo in podpisom. Skupina S. P. D. pri D. M. v Polju.
Tedenske novice
Oloinuški nadškoi dr. Anton Ciril Stojan je dne 29. septembra umrl. Bolehal je že delja časa. In narod, ki je nadškofa ljubil, je vedel, da kmalu nastopi smrt. Ime dr. Stojana je stalo v zadnjih četrtstoletju češkega javnega življenja vedno v ospredju. Rojen je bil I. 1851. Leta 1897 je postal poslanec in ta mandat obdržal skoro 25 let.
Znan je njegov izrek : Poslanec je omnibus, vsakemu na rapolago. Z dr, Stojanom je umrl eden največjih delavcev za cirilometodejsko idejo, za ujedinjenje cerkva.
Z bratskim narodom tudi Slovenci žalujemo ob grobu moža, ynetega katolika, neumornega delvaca, voditelja Moravanov. R. J. P.
Socialistične organizacije vseh branž so pokazale naravnost obupno sliko razrvanosti na zadnjem beograjskem kongresu Socialistične stranke Jugoslavije. Že to je značilno, da javnost tega zbora niti opazila ni. Po zboru ni bilo nikjer odmeva, vsakdo je imel le pomilujočo gesto za reveže delavce, ki so še ostali zvesti svojim sa-mopašnim prvakom. Naš Bernot je poslal na kongres dolgovezno resolucijo, da bi dokazal, da je on prava zvezda vodnica socialistov. Pa mu njso hoteli verjeti in po kongresu je moral zapisati v tfapreju : »Propadli smo popolnoma«.
»Nova pravda« se baha v zadnji številki z rezultati češke istoimenske stranke in zaključuje : zmaga čeških bratov je tudi naša zmaga. Radovedni smo, če bi češki bratje tudi polomije slovenskih NSS hoteli vzeti nase.
»Odprite oči, delavci in mali kmetje«, vpije »Nova pravda«. Odpiramo jih pa — narodnih socialcev nikjer ne vidimo.
»Nova pravda« se veseli spreobrnenja dr. Žerjava in prorokuje, da bo ta mož čez pol leta postal avtonomist. Slovenska ljudska stranka se veseli istega spreobrnenja pri — narodnih socialistih.
Češčenje oseb. Neki ljubljanski list pravi, da je vselej zgodovinski dan, kadar govori Pašič, Smo navajeni marsikaj od naših pobalkanjenih radikalnih Slovencev, s to balkansko metodo, da bi začeli žive ljudi častiti, naj nam vendar prizaneso. Naši pojmi o zmožnostih enega ali drugega so lahko visoki. Čast komur čast! Ne pozabimo pa — posebno v naši demokratski dobi -— svetopU-semske besede, ki jo je rad ponavljal ranjki Krek : Pro-klet kdor zaupa v človeka!	’	1
Češki socialisti niso pametnejši kakor naši. Pri zadnjih občinskih volitvah je nastopilo kar pet (reci pet) socialističnih strank. Spričo teh strašnih zgledov se delavstvo vprašuje od kod to prokletstvo razdora ? Krščanski socialisti odgovarjamo : Dokazovali smo Vam, da Marxov materializem nujno pelje v sebičnost in ta v razdor. Sedaj čutite neizprosno doslednost tega zakona. Naša skupnost je garantirana le v neizčrpni ideji krščanstva neusahljivi ljubezni Križa. Zgrnimo svoje vrste za njim!	;
Kruha hočemo ! Kapitalist ga ne bo dal sam. Izsiliti ga bomo morali. A to doseže le strumna organizacija. Tovariš ! Ali si tak, da bi si ne mogel ničesar očitati ?
^	  ;	i	a	■; ga ta ,	--r— g
Um, ,Je Premalo globoko zagrabil ta problem ali jaz ali da — dr- Mohorič.
Ijj K poglavju o najvišji premoženjski meji tole : Da .no^el količkaj resen človek zahtevati, naj bi se pre-^otikn)e gosPodarskih družb, oziroma če govorimo bolj teg retno, naravnost kapital posameznih podjetij omejil, tfeiti ^enc^a vendar ni mogoče mis4iti. Zato menim, da v 5>e p°sledu nisem dčlran odgovarjati. Gotovo pa je, da ni ^°h°r*č moti, ko trdi, da bi se najvišja premoženj-rneja sPloh ne dala izvesti, ako se istočasno ne izvede b0 ri?2”'*1 gospodarskih društvih in organizacijah. Dokler
°b$tojal
sicer
sedanji sistem anonomnih delnic, toliko časa
Hi gj“':er Prav. Toda prezreti ‘ne bi smel, da jaz. na stra-forrn 1Zrecno naglašam, da morajo vsako socialno re-ioče enem Pogledu, spremljati sorodne in odgovarja-
A
J
0'
afli*
jiH1
1
er*
^OŽe °rme na vsc^' drugih poljih. »Uvesti najvišjo pre-tu^i njsko mejo, ne da bi se pričele vsporedno izvajati iie	sorodne reforme, predvsem one, ki so potreb-
V	n	^	IV4V11UV,	HlVUYOV»ll	IV*	ovv
ljei]ja Popravo popolne socializacije gospodarskega živ-se reklo, uvajati v sedanji gospodarski sistem nered in kaos«.
^DravV*!^ Sam* treba popolnoma nič drugega kot v*Šja n ko!lec Anonimnim velepodjetnikom, pa bo naj-^tieh ^remoženjska meja izvedljiva. Če to storimo bo ^°bičk	sec^an^ zabavni lov finančnih oblasti za
ra?-n'h velepodjetij kolikor se stekajo v neznane ^a k^t 1 delničarjev. Stvar torej nikakor ni tako čud-K°t se zdi kritiku.
^rodukt^ pa,.se t*^e moje »prekorajžne« trditve o ne-Mohor'™05« največjih podjetij, moram reči'le to: dr. ^tem ri naJ Pa?^'vo Prečita dotično mesto v moji knjigi, a naj si skuša odgovoriti na vprašanje odkod in
čemu tak silen boj, da se podjetja, ki so že dosegla najvišjo stopinjo tehnične popolnosti strnejo v novo večjo celoto, da se priklopijo raznim kartelom, trustom itd. Ali gre tu res za narodno-gospodarski dobiček ? — Priznam, to polje je s stališča, kakor sem ga jaz načel, še zelo neobdelano, zato vzbudi trditev — kakršna je moja, nekoliko začudenja, kar pa še ne dokazuje, da je napačna. Dr. Mohorič ima sam precej prilike, da vsaj v malem preizkusi njeno resničnost. Čim pa bo meni čas dopuščal, hočem to vprašanje, na podlagi suhih dejstev obdelati in pokazati resničnost moje trditve.
Tudi dokazovanje o dolžnosti dela dr. Mohoriča ne prepričuje. Zdi se mil, da pojmujem delom vse preveč materialistično. Ne vem v čem vidi dokaz za to. Tega namreč, da mora zaradi enega lenuha prav vsak človek na svetu nekoliko več delati in da se torej delo, ki ga opusti en sam človek, porazdeli med vse ljudi, tega nisem nikdar in nikjer trdil, če pa mora po mojem zaradi ene desetine vseh ljudi, ki lenarijo, ostalih devet desetin delati namesto osem ur dnevno, osem in tričetrt ure, ne dokazuje to niti najmanj, da pojmujem delo v materialističnem smislu. Smisel vsega mojega dokazovanja je samo ta, da mora zaradi enega lenuha prav gotovo eden ali več ljudi več delati.
Dr. Mohorič vprašuje, ali ne bi smatrali to, če zaradi enega človeka njegovi svojci več delajo kot opravičilo za njegovo lenobo. Meni se to ne zdi ra\ no vspod-budno, pa tudi ne povsem dopustno. Imam sicer tudi sam v- svojr brošuri naveden kot izjemo slučaj, .da se starši kakega človeka trudijo in varčujejo pa 'zato on lahko na njihov račun nekoliko greši. Ali pri vsem tem ne smemo nikdar prezreti, da sl mnogo več, kot človek
dejansko rabi, z delom, ne da bi koga oškodoval, sploh ne more pridobiti. Kako neki naj bi človek na pošten način s samim delom pridobil toliko, da bi mogla od tega živeti celo življenjsko dobo dva, ali morda celo trije ? Dr. Mohorič naj le gre in naj prične zbirati slučaje, kjer si je človek samo s poštenim delom pridobil več kot pa rabi za se in eventualno za svojo družino, pa se bo kmalu prepričal, da so taki slučaji silno, silno redki, da jih danes skoroda sploh ni.
Danes se vse vprek naglaša, da je troba delati, in zopet delati. Čemu bi se torej trudili in mučili, da bomo našteli vse izjemne slučaje,, ki morda tega 'ali oijega človeka odvezujejo od delovne dolžnosti: To se mi'zdi prazno početje. Gotovo pa je, da delavcem ne moremb' prigovarjati, naj delajo in zopet le delajo, če nimame poguma in korajže zahtevati isto tudi od bogatinov. : -
Še eno priopmbo. Dr. Mohorič mi očita, da pojmu* jem delo preveč materialistično,' češ delo se ne da niti* meriti, zato tudi ne deliti. Dobro. Tudi jaz sem tega mnenja. Ali pa je dr. Mohorič kdaj mislil na to, da se delo prav zaradi tega, k6r se ne dk? niti tehtati, niti riie-riti, tudi ne da plačati, Ali ne sledi ravno iz tega, kerie človeško delo človeško, takorekoč kos človeka samega, da bi mezdnega razmerja prav za prav ne smelo biti, da bi moral biti vsak človek povsod tam, kjer je delavec, istočasno tudi gosopdar. Samo to svojo misel, da se delo ne ,da ne tehtati rie meriti, naj dr-'Mohorič do konca izpelje, pa bo prišel do prepričanja,'da so misfi in zahtev^ (n; pr. po udeležbi na dobičku.ter vpds.tvu v upravi podjfetij), 'krjih zagovarjam'v sVbji brošuri, še vse*premile; premalo socialne. To svojo misel naj izpelje, pa bo čez noč postal najbolj radikalen socialist.	Dr.	A. Gosar.
Naše vzgojno vprašanje.
Socialistične stranke celega sveta nudijo kaj žalostno sliko. Eni se nahajajo naravnost v službi velekapita-lističnih vlad, kakor stari Goinpers, ki z vso silo podpira amerikanske milijarderje, ali gospod Leon Bluin s celo socialdemokratsko stranko v Franciji, ali gospoda Divac in Korač, ki sta hujša centralista nego je radikal Ljuba Jovanovič, ali nemški socialisti demokrati, kateri so v reparacljski politiki ves čas podpirali interese nemških premogovnih baronov, ali pa bolgarska socialna demokracija, ki pomaga liberalcem preganjati delavce. Drugi so se pa začeli buržuaznim vlastodržcem prodajati in ponujati, kakor na primer premnogi italijanski socialisti Mussoliniju. Kar je še poštenih, doslednih ter značajnih, so pa brez moči in so primorani trošiti svoje moči za borbo proti svojim zapeljanim in prodanim sodrugom v nekdaj tako mogočni socialnodemokratski stranki. Mogočne so socialistične stranke samo v Rusiji in Angliji ; drugod imajo sicer še vedno za seboj številne množice, toda voditelji niso vredni piškavega oreha.
Pri nas v Sloveniji je tudi tako. Socialni demokrati štejejo strank in skupin; kolikor je prstov na obeh rokah. Komunisti so ostali dosledni, toda so utrpeli velike izgube ravno izmed mnogih svojih vodivnih ljudi, ki so kot pravi in pristni stremuhi rdečo zastavo zamenjali za radikalno ; to je seveda vplivalo demoralizujoče tudi na delavce, in vrste pristašev moskovske internacljonale so se zelo zredčile. Krščanskosocialno delavstvo je ostalo 8e najbolj trdno in korajžno, toda, priznajmo po pravici, pravega razmaha le ni. Delavsko gibanje ni, kar bi moralo biti: veselo, upapolno, bojevito.
Pritisk kapitala, ki si je prav vse kupil in ima danes v svoji oblasti vse ter tlači vse življenje in udejstvovanje ljudi, je pač hud. Vse mu služi od ministra do hlapca, od vseučiliščnega profesorja do cestnega pometača. Kdor pa noče služiti, se neusmiljeno potepta kakor Črv pod kolesi mašine. Za borbo proti kapitalizmu je danes potreba naravnost nadčloveškega idealizma, samo- j požrtvovlanosti in neusahljive energije ter železne vstraj- i nosti. To so pa danes zelo redke lastnosti, ko se vse goni i za zlatom in užitkom. Le poglejte naokoli, kako se od j enih razmetava denar, medtem ko na drugi strani ljudje I lakoto trpijo. Veselica za veselico, prireditev za prire- j ditvijo, bahaštvo, pijančevanje in brezumno zapravljanje j tudi od strani takih, ki bi imeli vzroka dovolj štediti j svoje krajcarje. Resnično, sedanji rod mora izumreti, j preden se svet obnovi, kajti ta rod je do mozga iz-kvarjen. Borbo proti povojnemu kapitalizmu more voditi le prihodnje zdravo pokoljenje.
Treba je vzgajati novo mladino, iz katere bodo izšli pravi ljudski delavci. Učiti je mlade ljudi otroške vere v Boga, stroge nravstvene discipline, samopremagova-
Pri trgovcu pazi na znamko in vtisnjeno besedilo
GAZELA MILO
tl**?! i	gjSg; i gifig? 1	5ŠŽ51Sanjati
Pravkar je izšla v založbi »Socialne Misli* knjiga Dr. A. Gosar:
ZA KRŠČANSKI SOCIALIZEM
Pomisleki In odgovori
2 velezanimivo in aktualno vsebino.
Cena 117 strani obsegajoči knjigi znaša 14 Din. Če se naroči in takoj plača vsaj 10 Izvodov, znaša cena za izvod samo 12 Din. Dobi se v knjigarnah ali pa v upravi „Soc. Misli", Jugoslovanska tiskarna, kol-portažni oddelek, Ljubljana, Poljanski nasip 2.
To knjigo mora Imeti vsak krščanski — socialec! j
nja in nesebične ljubezni do najvišjih nravstvenih vzorov človeštva. Tega dela se morajo lotiti tudi delavske organizacije. Delavski naraščaj se yiora naučiti svoj socialni program podrediti nravstvenim ciljem človeštva, se prepojiti z nravstvenim svetovnim nazorom, se podvreči nravstveni disciplini, da se potoni nje izklešejo značaji, kateri ne bodo na prodaj za nobeno reč na svetu. To ie tudi edina pot do tiste enotne fronte prolefarijata, ki jo današnji delavski voditelji tako Iščejo, a je ne morejo najti. Sele nov delavski zarod, vzgojen v šoli krščanske nravstvene discipline, bo premagal tisto razcepljenost delavskih vrst, ki izvira iz osebnih razlogov sebičnosti, častihlepja, stremuštva in podkupljivosti.
Organiziran član brez „ Pravice", je vojak brez orožja!
Delavski mladinski vestnik.
Krekova mladina. Naše stanovsko prosvetno društvo, kjer se zbira krščanska socialna mladina ročnih in duševnih delavcev ima za kratko dobo svojega kulturnega delovanja beležiti lepe uspehe. Za te svoje uspehe je v polni meri hvaležna svojim idejam, potom prosvetnega dela med širokimi delavskimi masami pripraviti teren za dobo, ko bo delavska kasta imela odločilen vpliv na družabni red po vzoru Janeza Kreka. Mnogo truda, žrtev in celo vrsto bojev čaka idealno Krekovo mladino. Tisoči predsodkov bo skušalo ovirati razvoj in pokret naših mladincev, češ imamo že svoja izobraževalna društva, imamo svoje krščanske prosvete. Tu že vršimo prosvetno delo, tu že izobražujemo kmetsko in delavsko mladino. Krekova mladina gleda s priznanjem prosvetne uspehe. Toda tovariši : 1. Manjka nam stanovske prosvete. 2. Žal.moramo ugotoviti, da obstoječe prosvete delavcu, zlasti pa delavski mladini ne nudijo niti najpotrebnejšega in tem, najbolj zapuščenim, posvečajo razmeroma malo pozornosti.
Zato smo morali seči po svoji prosvetni organizaciji.
Svojo moč črpamo iz neusahljivega vira krščanske ljubezni do bližnjega, in v trdni veri na lepšo bodočnost onih številnih, ki prenašajo ogromne krivice današnjega režima in liberalnega družabnega reda. »Krekova mladina« se obrača na vso katoliško kmetsko, delavsko ljudstvo z apelom, da podpre moralno naše gibanje. Lepo število podružnic ima že naša centrala v Ljubljani. 4ko Vam je na sren preobraženje naroda v resničnem kršCan-sko-socialnem duhu, pobijte predsodke, odstranite pomislil«: in ustanovite v vseh krajih, kjerkoli so razmere ugodne, podružnice »Krekove mladine«. Centrala v Ljubljani Vam bo šla pri ustanavljanju vseskozi na ro'ko, ter
Vam pošlje pravila. Na delo za pravo narodno krščansko prosveto, na delo in boj za krščanski socializem !
Krekova mladina ima v založbi knjigo »Mobilizacij cija poštenjakov«, »Nova vojska ?«, »Diskusija o Livi-ju« in »Telemahf »v duhu in resnici«, ki je pravkar izšla-Pričakujemo, da to satiro čitajo vsi delavski inteligenti.
Janko G. Podtrojiški : »Mobilizacija poštenjakov«-— »Nova vojska ?« — »Diskusija o Liviju« — in »Te-lemah«. — Pred nami leži rdeča, drobna knjižica in vzbuja že s svojim — ne bomo rekli predolgim — naslovom precej pozornost. Pestro ime nas uveri, da je pisatelj sodelavec ined onimi, ki streme za demobilizacijo, za mirovno novo življenje, vsebina pa nam razodeva, da treba ta pokret v prvi vrsti začeti pri naših mlajših bratili, pri najnežnejši generaciji. Knjigo preveva duh pravičnosti in poštenja in ima tendenco pacifizma. Glavni junak — imperializem, napuh — s svojimi trabanti pasivnimi žrtvami, sužnji — pride do absurnosti, pijanosti in tatvine — in mati — neizprosni zakon zgodovine in narave — tvori efektni korektiv v konfuznih glavicah mladega rodu. — Oblikovno bi želeli tej dramatski peS' nitvi več popolnosti. Verzi naj bi mestoma tekli glajš« in — večkrat — tudi krajše. Slovniških — tiskovnih ? napak naj bi bilo menj. Vendar pa te in take hiba n« zmanjšajo naše simpatije do mladinskega delca, in o a V' torju smo prepričani, da si bo vsebina, ki jo nosi v du& utrla sama najprimernejšo pot in formo. Tine Muren.
Življenje ne da ljudem ničesar brez velikega truda. Horac.
KUPUJTE PRAVICO ! j »Pravica« se dobi v prodaj v trafiki Šterkovlč Dunajska cesta.
Ljudska posojilnica
v Ljubljani
(v lastni hiši tik za frančiškansko cerkvijo) obrestuje vloge brez odbitka po
5
Stanje hranil, vlog nad 120,000.000 K' Stanje rez. zakladov nad 1.000.000 K-
PROMETNI ZAVOD ZA PREMOG d. d. V LJUBLJANI
PRODAJA
PREMOG
SLOVENSKIH PREMOGOVNIKOV vseh kakovosti, v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov za domačo uporabo kakor tudi za industrijska podjetja in razpečava na debelo
INOZEMSKI PREMOG in KOKS
vsake vrste in vsakega izvora ter priporoča posebno la. čehoslov. in angleški koks za livarne in domačo uporabo, kovaSki premog, črni premog in brikete. Naslov:
Prometni zavod za premog d. d. v Ljubljani, Miklošičeva cesta štev. 15-N
S
O*
fe
Kdo bo skrbel za te, — če se 2anemarjaš sam? Nihče!
Vsak član I. DELAVSKEGA KONSUMNEGA DRUŠTVA naj nabavlja vse svoje potrebščine, posebno oblačilno blago izključno pri lastni zadrugi, s tem bo podprl tudi svojo strokovno organizacijo, samega sebe in svoje somišljenike.
♦
Če kupiš pri zadrugi po konkurenčni ceni 1 kg sladkorja, si ga kupil dejansko 3 K ceneje, — če kupiš 3 m blaga za obleko, si ga kupil dejansko 90 K ceneje kot pri konkurenci, ker dobiš 3% popust od vsega kupljenega in takoj plačanega blaga 1
Najceneje in najbolje kupiš vedno le pri lastni zadrugi.
i
*
izdaja konzorcij.
Tisk Zadružne tiskarne v Ljubljani.
Odgovorni urednik Dr. Andrej 6osar'