Vestnik učit. ženskih ročnih del. »ŽENSKA ROCNA DELA IN UČITELJICE«. (Piše: R. S.) (DaUe.) Manjka tudi za ta pouk nazoril in učil. Še zvezki, kjer bi si risale deklice vzorec, katerega morajo izdelati. so raalokje uvedeni. Tu bi bilo seveda treba mnogo predrugačiti v dosego lepih uspehov. Taliko o kvačkanju s praktičnega vidika. Kvačkanje se je razvilo po nekaterih deželah do prave umetnosti. Irske čipke so zaslovele v 19. veku po vsem svetu in so bile deželi ter izdelovalcem vir gmotnega dobička. Razvila se ie ta umetnost po posebnih šolah, kjer se je proučevalo motive beneških čipk. in te motive uporabljajo za kvačkane čipke. Ta ničin kvačkanja je 1. umetnost, 2. izdeluje samo luksurjozne predmete in oride na osnovni šoli manj v poštev. Enako moremo trditi o kleklanju. Ta tehnika izdeluje same čipke, sam luksus. Razširila se je tako hitro, da se ne more ugotovitt v kateri deželi se je najprej izvrševala. Dognano je. da s.o se čipke z dvema paroma vretenc izdelovale že v 15. stoletju v Italiji, Španiji in Nizozemski. Iz te preproste tehnike se je potem razvilo čipkarstvo po raznih deželah z raznimi motivi. Čipke. v katerih je videti tkani trak, ki se vije po vsem vzorcu, so imele svoi izvor v Brabantu. Od tam je došla baje begunka na Saško in naučila Barbaro Uttmann te tehnike. Barbara Uttmann jo je 1. 1561. začela širiti in se je po Češkem in Ruskem do dandanes ohranila kot domača industrija. Drugim motivam kleklanih čipk z mrežastim dnom, po katerem se vijejo okraski slični beneškim čipkam, se pripisuje izvor v Milanu. Genova ima zopet druge motive. Razlika med genovskimi in ruskimi motivi ie zelo velika. Jzrazi, s katerimi zaznamenujemo različno motanje niti pri kleklanju, kažejo kako in kje se ie ta tehnika razvijala. (Težki. ruski ječmen in oves, nežni francoski. Tull, Valenciennes. Brabant, Eternelle. Bruselj itd.) Na Saksonskem se je ustanovilo 28 čipkarskih šol. v katerih se učijo 6—14 letne deklice. Letni zaslužek deklice je znašal (v predvojnem času) k večjemu 100 mark. Tudi. šolo, kjer se izobrazijo učiteljice za to delo imajo tam. Šola obsega štiri letnike. V osnovno šolo ta tehnika ni bila sprejeta ker ni pomembna za splosno vzgojo. V Sloveniji imamo tudi več čipkarskih šol. V teh šolah se vadijo. proizvajajo čipkarske umetnosti vseh oarodov in se je na podlagi različnih motivov ustvaril ooseben tip, ki je prišel v promet. pod imeno.m idriiske čipke. Bobbinet stroj, izumljen okrog 1.1800 in še drugi stroji za izdelovanje čipk so s__yeda potisnili v ozadje domačo industrijo raznih kraiev. Kier pa je ta industrija še razvita, bi morala šola zainteresirati učenke za nio. Kjer se kleklanje ne goji kot posebna industrija — to je v agrarnih krajih, kjer poljedelstvo ne dovoli časa za tako delo — tam ni pomembno za osuovno šolo in miio.ro bolj primeren predmet za posebne in umetniške šole ročnetra dela. Na učiteljišču smo se vendar naučile tudi te tehnike. Kratek čas pred vojno se je splošno trdilo. da' je pletenje nogavic preVelik luksus. Za tri krone se je dobilo šest parov dobrih nogavic. Na roke pletene nosravice pa so stale par 3 krone in dolgi, mučni trud. Poznala sem šole, kjer se je vsled lega pletenje sploh opustilo. Ni se pletlo ne n-ogavic. ne drugega nič. Voiska ie dvignila pleteniu ugled. Doma, na roko pletene nogavice so trpežne, se dajo podplesti po večkrat in pavola ne stane toliko kakor par kupljenih nogavic. Tudi se iz lana sprede nit doma in s"e barva, iz domače volne na delamo tople. trpežne. zimske nogavice. Ali bi morebiti vendar kazalo opustiti oletenje vzorčnega traka? Pletenje je težja tehnika nego kvačkanje. Deklica se tnora deli časa truditi predno zna tako cnakomerno. elastično in brez pogreška plesti, da se lahko loti nogavice. Dandanes ne pletemo samo nogavic. Iz volne izdeluiemo iopice. kape. otroške obleke. krila in vsakovrstne druge reči. Te reči se pletejo s posebnimi akraski-vzorci. Na vzorčnem traku pridobi deklica spretnost v pletenju in se nauči vzorce v izdelovanie raznih prgdmetov. (Dalje sledi.)