ttjski Slovani pri cesarju. Proti koncu meseca januarja letošnjega leta je sprejel cesar poklonilne dcputacije avstrijskih kronovin, ter je v milostljivih besedah odgovarjal na poklonilne nagovore deželnih glavarjev in deželnih maršalov. Qlavarji dežel, v katerih prebiva slovanska večina, so govorili v dotičnih deželnih jezikih. Gališki deželni maršal je govoril le poljsko in rusinsko, češki najvišji deželni maršal je govoril najprej češki, potem nernški in zopet češki; moravski glavar je govoril češki in nemški; štajerski deželni glavar je govoril le nemški, cesar pa je v odgovoru rabil tudi slovenske besede ter na ta način poučil štajerskega deželnega glavarja, da zastopa dvojezično deželo; tudi deželni glavar kranjski je govoril razven začetnega in končnega stavka izključno nemški. Najbolj zapostavljeni so bili koroški Slovenci. Ne le, da niso v deputacijo pustili nobenega Slovenca, tudi ni spregovoril koroški deželni glavar nobene slovenske besede. To nelojaino postopanje proti sodeležanom je razžalilo koroške Slovence in celovški »Mir« da duška tej nevolji ter piše: »Iz vseh dežel, kjer prebivajo Slovenci, so se poklonili cesarju na Dunaju tudi zastopniki Slovencev razven iz Koroškega. V odposlanstvu iz Kranjske so bili med mnogoštevilnimi zastopniki štirji Nemci, celo kočevski župan Loy, čeravno je na Kranjskem samo 5% neraškega prebivalstva, Koroškim Slovencem, ki tvorimo eno tretjino prebivalstva v deželi, se ni dala priložnost, da bi rnogli dati Nj. Veličanstvu izraza neomahljive zvestobe in najgloblje spoštljivosti in udanosti vseh slovenskih sinov Koroške. Tej naši srčni želji bi se bilo pač po kranjskem vzorcu lahko ustreglo. To je dokaz za vso našo mizerijo.« Slovenski Korošci si niso pustili vzeti prilike, da bi ob tako važneni zgodovinskem trenutku, ko nastopa vlado avstrijskih kronovin nov vladar iz slavne Habs- burške rodovine, ne izrazili čustev neo- majne zvestobe in udanosti do novega vladarja cesarja Karla in do vse prejasne vladarske hiše. Ker niso razmere pustile zastopnikov koroških Slovencev pred Najvišji prestol, zato je poslalo »Katoliško poiitiško društvo koroških Slovencev« dne 7. februarja t. 1. v imenu koroških Slovencev na njegovo evscelenco gosp. ministrskega predsednika Henrika grofa Clam-Martinica sledečo izjavo: »Vaša ekscelenca! Ker v poklonitveni cleputaciji voj. Koroške skoraj 100.000 slov. prebivalstva ni bilo zastopanega, sili v teh dneh, ko stopajo ljudstva vseh dežel stroslavne monarhije pred vzvišeni prestol Habsburžanov, da prejasni cesarski hiši izrazijo prisego večne zvestobe do vladarske hiše in monarhije, tudi slovensko prebivalstvo koroške dežele, da pred stopnicami prestola priseže neugasljivo ljubezen in vdanost do nad vse ljubljene cesarske dvojice, podedovane cesarske hiše in monarhije. Vašo Ekscelenco prosimo, da blagovoli ta naša najodkritosrčnejša in najgloblja čuvstva na Najvišje mesto sporočiti.« Tako je prav! Izpred stopnic Najvišjega prestola se ne bomo pustili nič več odganjati, ki ga tudi mi zvesto čuvamo v teh viharnih časih.