LETO IX. ŠT. 16 (403) / TRST, GORICA ČETRTEK, 6. MAJA 2004 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY CENA 1 EVRO IBM J H wwu\noviglas. it * >JSM« Uvodnik Gorici - simb vezav -1*1" ^ .« % * Slovenska pesem in beseda na skupnem trgu Danijel Devetak Pri Transalpini je ugasnila luč Na skupnem goriškem trgu brez skupnega imena, kjer je padel "zadnji evropski zid" in bil na njegovo mesto postavljen mozaik miru, so ugasnile luči. Za sabo so pustile šop različnih čustev: veselje, ponos in upanje, pa tudi ravnodušnost, zagrenjenost in mržnjo. Peta in doslej največja širitev Evropske unije, ki sedaj šteje 453 milijonov prebivalcev (tretja svetovna velesila!), je združila dvajset jezikov govoreče ljudi od Atlantika do Estonije. "To je bil najlepši dan v mojem političnem življenju," je povedal predsednik evropske vlade Romano Prodi, ki je ob tej priložnosti hotel biti prav na meji med Gorico in Novo Gorico; tu je skupno s predsednikom slovenske vlade Antonom Ropom skoraj z otroškim navdušenjem odšteval zadnjih 25 sekund pred polnočjo in se tako veselil 25 članic nove Evrope. Kdo je z njim in s predstavniki slovenskega političnega vrha še iskreno delil to veselje? Več uglednih italijanskih vsedržavnih dnevnikov ugotavlja, da je bil dogodek velik praznik združitve za Slovence v Italiji, ki smo odslej bliže rojakom v matični domovini. Z veliko naklonjenostjo je padec tudi teh pregrad pozdravila katoliška Cerkev: tako sveti oče kot škofje naše dežele in Slovenije ter ne nazadnje obmejna škofa iz Gorice in Kopra so poudarili epohalen pomen dogodka, ki postavlja trdne temelje novi viziji prihodnosti v luči sprave in splošne rasti. Seveda, še vedno obstajajo različni pravni sistemi in družbene strukture, razlike v dohodku in stopnji blagostanja; upravičeno pa lahko upamo, da bo Evropa, v genski zasnovi katere so dialog, želja po miru in stabilnosti ter spoštovanje temeljnih pravic, težila k odpravi kričečih neenakosti in neskladnosti. Okrog 230 km dolga črta od Trbiža do Istre je še vedno najbolj občutljiva italijanska meja. To se je še enkrat pokazalo ob vstopu Slovenije v EU in povzročilo tudi kakšno zadrego, saj se je uradna Italija odzvala na praznovanje vzhodne sosede vse prej kot z najvišjimi častmi. Vladni podtajnik Anto-nione ni prepričal nikogar, ko je prinesel "topel pozdrav predsednika Berlusconija." Spontan žvižg, ki se je dvignil med občinstvom (na italijanski strani trga!), je to le javno potrdil. Zdi se, kot da se danes kdo še boji "zidka", ki je padel; Slovenija je namreč gospodarsko stabilna država, med novimi pristopnicami je bila najbolje pripravljena. Mar lahko njeno tržišče, nizka cena delovne sile, turistična ponudba v raju pod Triglavom in odprta vrata naložbam do take mere ogrožajo soseda, da v njem vzbujajo mržnjo in strah? Ali pa so razlogi za hladen sprejem v evropsko združbo že stare meje v glavah? Kdaj bo vsega tega že konec? Žarometi so ugasnili, politične fanfare so utihnile, gostje "od zunaj" so se vrnili domov, mi pa ostajamo tu. V malem utrjujmo stare in tkimo nove vezi. Za novo Evropo. Duhoviti in ugledni mož Cerkve je v svojem nagovoru povedal priliko o človeku, ki si je vse življenje želel videti in doživeti morje. Sanjal je o morju in skušal morje doseči, ga doživeti. Ko mu je to uspelo, je bil razočaran, niti vožnja z barko mu ni prinesla pred oči tistega morja, ki ga je bil sanjal. Potem pa je, razočaran nad morjem, v pristanišču srečal starega mornarja, ki je vse življenje preživel na morju. "V njegovih očeh je našel morje, ki ga je iskal," je zaključil kardinal Špidlik in dejal, da mora biti nova Evropa kraj srečevanja in medsebojnega spoznavanja ljudi, kraj sodelovanja in spoštovanja drugačnega in torej ne samo druščina različnih kultur in različnih držav. Papež Janez Pavel II. pa je med nedeljskim tradicionalnim nagovorom na Trgu sv. Petra v Rimu pozdravil deset novih članic, držav, ki so s prvim majem postale del Evropske unije, in jim za popotnico dejal: "Razširjena Evropska unija mora krščanske korenine na novo odkriti." Deseterico novink, med njimi Slovenijo, ki so se EU priključile, je toplo pozdravil, hkrati pa je petindvajseterico držav Evropske unije pozval, naj krščanske korenine celine na novo odkrijejo: "Le Evropa, ki ne bo odstranila svojih krščanskih korenin, temveč jih bo na novo odkrila, bo kos izzivom tretjega tisočletja!" Sveti oče je še povedal: "Prisrčno pozdravljam države, ki vstopajo v Evropsko unijo!"in dodal, da gre ob tem za pomembno etapo "v evropski zgodovini, saj deset držav, ki so se po kulturi in tradiciji počutile, da pripadajo Evropi, tej skupnosti sedaj tudi pripadajo... Če pa hočemo, da bo enotnost evropskih narodov trajna, ne more biti omejena samo na gospodarsko in politično enotnost," je v svojem nagovoru vernikom in svetu še povedal in podčrtal, da identitete Evrope ne bi bilo mogoče razumeti brez krščanstva. Nova Evropa, v katero je vstopila tudi naša domovina Slovenija, naj tudi v prihodnje ohrani krščanske korenine; v razširjeni Evropi mora krščanstvo ostati temelj, na katerem se gradi človeka vredna družba. Da je Evropa kraj srečevanj, smo doživeli in videli tudi na lastne oči v Gorici in Novi Gorici, kjer smo v treh dneh doživeli zgodovinski dogodek, ki mu tudi patosa in preglasnega veselja ni manjkalo. Če je bila osrednja slovesnost na trgu pred Svetogorsko železniško postajo v noči s petka na soboto (pre)zastražena in predvsem izjemno zaprta zaradi visokih gostov, pa je nedeljski praznik pesmi in besede V Gorici sem... pokazal, kaj nas vse čaka v novem, skupnem, središčnem evropskem prostoru. Predvsem so to srečevanja, spoznavanja, prosta prehajanja mej, ki jih ne bo več. Praznik je mimo, sedaj je čas za delo, za vsakdanjik, ki je lahko in mora biti lep zato, ker smo po letošnjem 1. maju vsi bogatejši, ker nam je sosed sedaj bližji, ker lahko s sosedom, ki govori drugačen jezik od našega, gradimo Evropo po meri človeka, tako, ki bo cenila drugačnost in svojo istovetnost, ki bo odprta družba odprtih ljudi. Predvsem pa: Evropa smo ljudje! Čaka nas torej dolga, tudi težavna, a lepa pot! Jurij Paljk NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LISTU. JANUARJA 1996 // T" e Evropa, I ki ne bo A. J odstranila svojih krščanskih korenin, temveč jih bo na novo odkrila, bo kos izzivom tretjega tisočletja!" (Janez Pavel II.) Poslanec svetega očeta Janeza Pavla II. kardinal Tomaš Špidlik, ki se je v naši deželi minuli teden udeležil slovesnosti ob vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo, je v tržaškem gledališču Verdi pomenljivo dejal, da mora po papeževem mnenju od sedaj naprej nova Evropa dihati z vzhodnim in zahodnim krilom pljuč, a mora imeti tudi skupno srce. Kardinal Špidlik se je udeležil odprtja velike razstave o sv. Florijanu na Videmskem, ki jo je minuli petek odprl predsednik evropske komisije Romano Prodi. V svojem nagovoru je prinesel pozdrav svetega očeta, za katerega je dejal, da si Evropo predstavlja kot prostor, v katerem se srečujejo ljudje. Foto DPD Zaradi kronične j* neučinkovitosti italijanske pošte ste nekateri naročniki prejeli prejšnjo številko jg§| Novega glasa z zamudo. Ostro smo protestirali v upanju, da boste to številko prejeli pravočasno. Uprava Dva obmeina škofa ob l.maiu ■ Koprski škof Pirih in goriški nadškof De Antoni sta z * (fhf verniki molila za K> 1 j A.i Evropo na *l j! 1 Kostanjevici iL'KMNL'1' 1'Hki' Predsednik Ivo Kovic o Prazniku frtalje in pripravah na visoki jubilej istoimenskega zbora 25.000 delavtev iz Italije in Slovenije se je 1. maja, na praznik ■ dela, zbralo na skupnem goriškem trgu 6. maja 2004 Svet okrog nas NOVI GLAS V senci gibanja Naprej Italija Ali bo Lista za Trst preživela krizo? Lista za Trst, ki je, kot znano, nastala kot protestno politično gibanje proti Osimskemu sporazumu, ki je zapečatil dokončnost meje med Italijo in Jugoslavijo oziroma nekdanjima conama A in B, je nad dvajset let bila vodilna politična sila zlasti v tržaški občini. Njen najbolj znani voditelj in za daljše obdobje tržaški župan je bil odvetnik in pisatelj Manlio Cecovini, ki je potem bil izvoljen tudi v evropski parlament. Program Liste je vseboval v glavnem tri točke: odločno nasprotovanje nameravani graditvi proste industrijske cone na Krasu, dodelitev bencina po znižani ceni in priznanje široke avtonomije tržaški pokrajini. Prvi dve točki sta se nekako uresničili, medtem ko je tretja zahteva ostala nedorečena. Z uvedbo bipolarnega, t.j. večinskega volilnega sistema v državi se je tudi Lista za Trst kot krajevna stranka znašla v novem položaju in se tako vključila v desnosredinski Dom svoboščin ne kot samostojen subjekt, temveč v sklopu Berlusconijevega gibanja Naprej Italija. S tem se je zasenčila njena zunanja vidljivost in posledično tudi njena politična vloga. Poraz Doma svoboščin na lanskih deželnih volitvah je razkril njeno krizno stanje, tako da so se številni njeni vodilni privrženci začeli spraševati, ali jim tesna naslonitev na Berlusconijevo stranko sploh še politično koristi. Negativne posledice večletne politične zatemnitve ob istočasnem izčrpanju starejše generacije se očitno kažejo tudi v organizacijskem in programskem pogledu. Treba je tudi povedati, da tisti njeni vidni predstavniki, ki so bili izvoljeni v tržaški občinski in pokrajinski svet ter v deželni svet F-Jk na listi Naprej Italija, politično delujejo v sklopu lete, pri čemer nujno trpi Lista za Trst. To se je pokazalo na nedavnih zborovanjih Liste, na katerih so razčiščevali notranje probleme in poverili ožji skupini nalogo reorganizirati stranko in oblikovati njen program. Le tako preurejena bi lahko postala samostojen politični subjekt v okviru Doma svoboščin. Po mnenju nekdanjega voditelja Cecovinija in sedanjega častnega predsednika Gambassinija bi se Lista morala vrniti k svojim izvornim izhodiščem za obrambo koristi Trsta. Po njunem stališču je treba ohraniti oz. zagotoviti pogoje za delovanje tako starega kot novega pristanišča. Zato zelo skeptično ocenjujeta zunanje posege v strukture pristanišča, kot je, recimo, načrt za expo 2008. Sedanjim vodilnim tržaškim politikom očitata, da nimajo nobenega stvarnega načrta za gospodarski razvoj Trsta. Toliko se nam je zdelo informirati bralce o dogajanju na tržaškem političnem prizorišču, ki utegne privesti do ustreznih posledic širšega pomena. Alojz Tul NOVI GLAS Glavni urednik Andrej Bratuž ■ Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva • Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Viltoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it Tisk Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 65 evrov, prioritetna pošta 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 Cena oglasov po dogovoru Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v italiji FISC # irc Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakona št. 675/96 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. To številko smo poslali v tisk v torek, 4. maja, ob 14. uri. Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je na seji 26. aprila določilo, da naj dr. Drago Stoka kandidira kot predstavnik Slovencev na listi Južnotirolske ljudske stranke na evropskih volitvah 12. in 13. junija Povezava z listo Marjetice za evropske volitve v Italiji zagotavlja manjšinski listi JIS izvolitev evropskega poslanca Nosilec liste bo dosedanji evropski poslanec, dobri prijatelj zamejskih Slovencev dr. Michl Ebner. Volilno sodelovanje z JLS je SSk že uspešno preizkusila na evropskih volitvah junija 1999. Dr. Štoka je bil izbran kot eden izmed najbolj izkušenih zamejskih javnih delavcev, saj je deželni predsednik SSk in je bil dolga leta deželni svetovalec ter strankin deželni tajnik, poleg tega pa je kril zelo odgovorna mesta tudi v "civilni družbi". Izbran pa je bil tudi kot osebnost, ki na zunaj, v deželnem in vsedržavnem merilu, jasno izpričuje prisotnost, zahteve in težnje Slovencev v Italiji. Misli in vtisi naših sodelavcev Damijan Terpin, Devin: Naša matična država je končno polnopravno postala tudi formalno članica velike evropske družine narodov in držav, ki tvorijo Evrosko unijo. Konec koncev je bila Slovenija in slovenski narod tako rekoč vedno del Evrope oz. tistega civilizacijsko kulturnega osrčja našega kontinenta, ki se je po drugi svetovni vojni začel združevati in ki od prvega maja letos sestavlja novo, 25-člansko zvezo narodov in držav. V to zvezo vstopa kot visoko spoštovana in najbolje pripravljena država od vseh desetih novih pristopnic. Skratka, same laskave ocene. Kdor je v zadnjih mesecih in na referendumu o vstopu v EU izražal skepso nad to izbiro mora pomisliti, kaj bi bila za Slovenijo alternativa: Balkan, kjer konflikti še tlijo in si je prav EU prevzela največ odgovornosti za njegovo pomiritev, kar je tudi pravilno, saj mora Evropa sama dokazati, da je sposobna doma - brez vsakokratne pomoči ZDA - ohranjati mir in stabilnost. Dejstvo je, da so nove države, ki so vstopile v EU pred zadnjo širitvijo, kot npr. Španija ali Portugalska, dosegle nesluten razvoj, Slovenija pa, čeprav majhna, vstopa v to družbo kot enakopravna in s prav tako velikimi možnostmi. Intelektualni potencial zlasti mladih Slovencev, tudi v razmerju do njihovih vrstnikov v dosedanjih državah članicah, je največji adut za uspeh. Slovenski jezik je sedaj eden od uradnih jezikov Evropske unije. Najbrž bomo imeli na potnih listinah, poleg ostalih, tudi slovenski napis "potni list", kar bo veljalo za vse Evropejce, tudi za vse Italijane. Torej še pred dvojezično izkaznico? Za nas, t.i. zamejske Slovence, se odpirata predvsem dve novi, koristni perspektivi: meja s Slovenijo, za zdaj le ca- Evropske volitve Slovenija tudi uradno v osrčju evropske celine rinska, kmalu pa tudi fizična, bo izginila, kar nam bo omogočilo, tako ali drugače, boljšo vez z našo matično državo, ki bo svojo narodno mejo končno lahko zaznala nekoliko drugače kot danes, ko jo žal vse bolj pojmuje na Fernetičih ali pri Rdeči hiši. Po drugi strani bodo predstavniki Slovenije sedeli v vseh organih Evropske unije, parlamentu, komisiji, svetu ministrov, kjer se pravzaprav ustvarjata evropska politika in evropska zakonodaja. Sprenevedali bi se, če bi trdili, da je bila EU doslej kaj dovzetna za manjšinska vprašanja. Problematika manjšin je bila vedno zapostavljena, saj nekatere dosedanje članice, kot npr. Francija, ki do pred kratkim sploh ni priznavala obstoja manjšin, ali Grčija, ki še vedno naravnost preganja nekatere manjšine na svojem ozemlju, niso dovoljevale enotnih standardov na področju manjšinske zakonodaje. Vse je bilo prepuščeno Svetu Evrope, ki je predlagal dve konvenciji, države članice pa so jih podpisovale ali pa ne, ratificirale ali pa ne. V EU pa takih razlik ne more biti, zato se je manjšinske problematike tudi izogibala, kar se je ponovilo tudi ob snovanju evropske ustave. Odslej pa ne bo moglo več biti tako, saj je po eni strani EU novim članicam v pristopnih pogajanjih postavila dokaj visoke standarde na področju manjšinskega varstva, saj živi na njihovih tleh na milijone pripadnikov manjšin, ki jih je potrebno zaradi stabilnosti in sožitja zaščititi, kar pa pomeni, da bo morala EU voditi na tem področju aktivno politiko, in to za vse članice. Slovenija kot država, ki ji na področju manjšinskega varstva ostale države nimajo kaj očitati, ima sedaj izredno priložnost, da v razmerju do so- sednje Italije in Avstrije začne voditi na tem področju bolj učinkovito politiko obrambe svojih manjšin, saj se ji kot polnopravni članici EU ni potrebno več bati blokad in groženj, ki jih je doživljala na poti v Evropo. Po drugi strani pa bo lahko manjšinsko problematiko kot moralno in civilizacijsko pomembno temo lahko sprožala v organih odločanja EU, še zlasti na parlamentarni ravni. Ivo Jevnikar, Repen: Dogodki, ki jih preživljamo te dni, so tako prelomni in imajo tako dolgoročne posledice, da se tega v polnosti sploh ne zavedamo. Pridružujejo se izrednim novostim, ki smo jih Slovenci dočakali v zadnjih 15 letih. Za mlajše so sedanje razmere nekaj normalnega, srednja in starejša generacija pa se nanje še nista povsem privadili. Prav je, da se spomnimo, da demokratizacija, osamosvojitev in evropska integracija izvirajo iz prodornega in pogumnega dela tvorcev "slovenske pomladi", ki so ga potrdili volivci v Sloveniji leta 1990 na prvih večstrankarskih volitvah in nato na plebiscitu. "Slovenska pomlad" pa ni bila le stvar protagonistov osamosvojitvenih dni, temveč sad desetletij naporov in trpljenja mnogih ljudi v matici, a tudi v zamejstvu in po svetu. Razumljivo je torej, da moji občutki v teh dneh ne dosegajo enkratnih občutkov v prelomnih letih 1989-91. Tudi zato ne, ker je bil pridružitveni proces daljši in postopnejši ter še veliko širši, saj je v Evropsko zvezo zdaj pritegnil kar deset novih članic. Sanje o Evropi miru in blagostanja pa se po tragedijah 20. stoletja vendarle uresničujejo, kar je za zgodovino stare celine velika in obetavna novost. Evropa mora biti skupni, a tu- di enakopravni dom evropskih narodov. To seveda ne pride samo od sebe, tudi od lepo napisanih dokumentov ne. Potrebni sta razmišljanje in načrtno ukrepanje. Vstop v Evropsko zvezo bo za slovenski narod uspeh, če se bo dvignila njegova življenjska raven, predvsem pa če bo s svojim izvirnim doprinosom sodeloval pri duhovnem dvigu človeštva. Damjan Paulin, Štandrež: Prvi občutek je ta, da je z vstopom Slovenije v Evropsko unijo postala naša domovina središče evropskega prostora, medtem ko je bila do sedaj večkrat ob robu evropskega dogajanja. To je posebno pomembno za manjšo državo, kot je Slovenija, ki se bo tako enakovredno vključila v širok evropski prostor. Ta širina je pomembna tudi za našo narodno skupnost, ki živi v Italiji, saj ne bomo več manjšina v eni državi, pač pa bomo postali manjšina v Evropi skupaj s številnimi drugimi manjšimi narodnostnimi skupnostmi. Postopno odpravljanje državne meje naj bo priložnost, da v skupnem prostoru navežemo še bolj tesne in plodne stike s slovenskimi ljudmi iz domovine, kar naj se odraža tudi v boljšem kulturnem, političnem in javnem soidelovanju. Te občutke smo že konkretno zaznali ob raznih prireditvah, ki so potekale v Gorici, posebno še ob prazniku pesmi in besede V Gorici sem..., ki je pokazal, da ljudje zares potrebujemo skupne prireditve in je bil tudi prva priložnost svobodnega prehajanja nekdanje meje, da bi nam bilo potrebno kazati policistom osebne dokumente. Praznik je bil odraz celotne Goriške, predvsem pa velik ljudski praznik, kjer se je na obrazih ljudi videlo očitno zadovoljstvo nad padanjem pregrad in mej. V tem duhu moramo nadaljevati! Povejmo na glas Na pričetku nove Dejstvo je, da smo se 1. maja 2004 znašli na pričetku novega obdobja. Družina evropskih narodov, med njimi je tudi slovenski, se je bistveno povečala, kar pa je še pomembnejše, je vsebina te razširitve: je duh demokracije, torej svobodne volje vseh, ki so pristopili, je povezanost brez sile in brez vsiljevanja in zaradi tega zares srečen dogodek, ki je odprl pogled na novo, prav gotovo srečnejše obdobje od vseh prejšnjih. Zato sploh ne more biti slučaj, da je bilo na ta dan izrečenih toliko misli o vsem, kar se je v Evropi in med njenimi narodi zgodilo v preteklosti. Dovolj se je spomniti druge svetovne vojne, ko so na tleh te iste Evrope divjali krvavi spopadi in ko so izbruhi nasilja, dokazovanja večvrednosti ter izločevanja t.i. manjvrednih presegli tisto najslabše, kar si je bilo sploh mogoče predstavljati. Ne nazadnje se velja spomniti celotnega prejšnjega stoletja, ko se je z vso srditostjo znesla nad ljudi prva vojna ter se z uničujočimi posledicami zlovešče prevešala in slednjič prevesila v še bolj uničujoči drugi svetovni spopad. Kdo poreče, zakaj vendar obujamo strašna desetletja nestrpnosti, kaj ne bi bilo dosti primerneje, da bi govorili le o srečnosti sedanjega trenutka, se pravi o sedanji razširjeni evropski dmžini? in vendar je razumljivo, zakaj obujamo težko preteklost, razumljivo zato, ker se šele ob sedanji upravičeni vzhičenosti, šele ob sedanjih srečnih evropskih dogodkih lahko dokončno rešimo vse strašne dediščine in vseh velikih preteklih tragedij. Očitno smo vse te tragedije do danes nosili nekje globoko v sebi in jih "pozabili" tako, da smo jih potisnili iz zavesti, vendar ne iz dna svojega spomina in iz zaprepaščenosti srca. Res, šele sedaj se lahko svoje težke preteklosti rešimo, na ta način dodatno zaživimo ter zadihamo z ozdravljenimi pljuči, šele sedaj to svojo evropsko preteklost lahko očistimo tesnobe in stiske. Vsekakor doživljamo osvobajajočo zakonitost človekove duševne izkušnje, bodisi naroda bodisi posameznika, da se nekega dne odmakne še tako velika teža preteklosti, seveda tedaj, ko v nas zares močno zaživi nova in globlja človečnost. In ta se uresničuje v vse večji družini nove Evrope in to je dejanje, ki ni sprava zgolj v besedah in mislih, ampak je uresničeno dejstvo. In kaj si je na pričetku tega novega obdobja še mogoče želeti in če si je sploh mogoče še kaj želeti? Marsikaj: ekonomski razvoj, dovolj dela za vse in da bi bilo življenje še lepše, kot je sedaj. V še večji meri pa si je koristno želeti, da bi bili pri doseganju teh ciljev uravnoteženi, modri, da ne bi zahtevali preveč, da bi znali biti skromni in ne prezahtevni, da bi bili z eno besedo kos skušnjavi porabništva. Porabništvo bo naš najnevarnejši nasprotnik, saj nima dna in je sposobno vsakršno pridobitev spremeniti v nezadovoljstvo in nezadoščenost, tudi sedanjo evropsko spravo, ki smo si jo po dolgi in tudi neprizanesljivi zgodovini končno pridobili. Janez Povše Pogledi in mnenja naših bralcev in naročnikov Slovenija v Evropi Uredništvo Novega glasa je povabilo nekatere bralce in naročnike od blizu in daleč, da bi povedali svoje mnenje in občutja ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Njihove in morebitne druge prispevke bomo objavljali še v naslednjih številkah našega tednika. Vsem hvala za sodelovanje. Boris Pahor, Trst: Naš ideal je evropski človek. / Bodimo eno po duhu in ljubezni, / a ohranimo svoje lastne obraze. (Srečko Kosovel) Prav gotovo, da človek čuti ob vstopu Slovenije v Združeno Evropo izredno zadoščenje, predvsem če pomisli, da je v času dunajskega gospostva moral pred sodnika geograf, ki je na zemljevidu združil slovenske pokrajine. In ne malo preizkušenj je sledilo propadu avstro-ogrske monarhije ob razkosavanju slovenskega ozemlja in ob bolj ali manj posrečenem sožitju v dveh jugoslovanskih oblikah. Zadoščenje, ker je ob odpravi mejnih pregrad potrjena enotnost slovenske narodne identitete, tako da stopamo v občestvo evropske družine z edino poverilnico, ki jo imamo na razpolago, to je z zvestobo svoji biti, izpričano v izvirnosti naše kulture. Zato bomo jutri na strani vseh tistih, ki takega priznanja nimajo; čeprav bi zaslužili, ne morejo namreč nastopiti s svojim obrazom, kot že 1925. leta poudarja Kosovel. Temu upravičenemu svetlemu razpoloženju pa se pridružuje tudi dobršna mera skepse, ali bomo znali ob odpravi mej varovati naše obrobne dele. Javno mnenje v osrednji Sloveniji ni o ločenih delih poučeno in je zato do njihove usode brezbrižno; neizogibno sledi vprašanje, kakšna bo prihodnost tiste enotnosti, ki jo s 1. majem dosegamo. Bomo znali zaščititi mediteransko in drugi izpostavljeni pokrajini pred sosedi, ki ne skrivajo želje po uveljavitvi svojih sposobnosti? Ob krčenju ogroženega ozemlja bi namreč tudi država Slovenija doživela krčenje svoje identitete; zato je nujno, če želi ohraniti svoj celotni obraz v Evropski skupnosti, da je v duhu in ljubezni združena z vsemi, ki sestavljajo in sestavljamo slovensko istovetnost. mojzh ZC r Alojz Rebula, Trst: 'druženi Evropi se Slovenija ni mogla izogniti. To Ine pomeni, da bo moj odgovor na vaše vprašanje o vstopanju Slovenije v EZ optimističen. Optimističen bi bil, ko bi videl pred sabo drugačno Evropo in drugačne Slovence. V tem občutju nikakor nisem osamljen. Slovenskega človeka, °d kmeta do intelektualca, obhaja bolj zaskrbljenost kot veselje. Javno "evropsko" evforijo v Sloveniji navija politična oblast, dedinja one druge, ki je Petdeset let pehala Slovence v Azijo. Materialno danes Slovenec Evrope niti ne potrebuje. Kaj naj torej pričakuje od nje? Da bo podpirala pluralizem P°d Triglavom? Iluzija. Da bo Podprla naše manjšine? Iluzija. Lahko se samo sprašujemo, kako se bo današnje narodno pol-zavedno slovenstvo moglo upi-rati pritisku na njegovo nacionalno identiteto. Saj mu je danes te identitete tako malo mar, °d jezikovne (erozija na mejah m zanemarjanje slovenščine v matici) do duhovne (vdiranje evropskega materializma) in krajinske (razprodaja slovenske 2emlje). Največja iluzija bi bila, ko bi se na omenjenih frontnih odsekih naše narodne biti zanašali na pomoč te duhovno zmeraj bolj kadavrske Evrope, ki jo je Kosovel že zdavnaj videl na parah... Toliko bomo ohranili svoj jezik, svojo duhovnost in krajino, kolikor nam bo šlo zares zanje. Če ne vse, je skoraj vse odvisno od nas. Od naše zvestobe in vzdržljivosti. In nič ni bolj protinarodno, kot v taki situaciji skušati emarginirati Cerkev, zvesto čuvarko naših narodnih svetinj. V nekem smislu lahko tvegamo trditev, da bomo posebej zamejci obstali toliko, kolikor bomo kristjani. Vsaj v zdomstvu je tako. Karel Bonutti, Nova Gorica: Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, za nas Primorce, se oživljajo spomini na dobo, četudi kratko, ko nas je nasilje preganjalo le zato, ker smo bili del slovenske manjšine. Takrat in še za časa predvojnega jugoslovanskega režima in povojnega enoumja neodvisna in demokratična Slovenija nam je bila le nerealno upanje. V desetletni dobi je slovenski narod uspešno izoblikoval svojo neodvisnost in sedaj vstop v NATO in Evropsko unijo. To so epohalni zgodovinski dosežki, ki nam niso bili mogoči v tisočletni zgodovini. Nedvomno so k temu bistveno prispevale svetovne okoliščine, mislim pa tudi mučeništvo de-settisočerih medvojne revolucije, saj "božji mlini..." Prihodnost nam je neznanka, vendar začrtana pot je dokaj jasna. Z vstopom v Evropsko unijo - pred kratkim pridobljena samostojnost in tisočletna narodna zavest ne bo ogrožena od zunaj - bo odvisna le od nas. Vsekakor mislim, da je vstop v Evropsko unijo za Slovenijo najboljša opcija - saj drugih realno skoraj ni: zaradi ekonomskih razlogov, ki naše gospodarstvo vežejo na izvoz v tuja tržišča, in politično, ker nam Evropska unija in NATO dajeta zagotovilo narodnega obstoja vsaj v mejah, ki so nam jih naši predniki vztrajno branili. Branko Marušič, Solkan: Na prošnjo uredništva Novega glasa za sodelovanje v anketi o "padcu meja" odgovorjam s spominom na državno mejo, ki je 1947 vzdolž presekala ozemlje Primorske in prepustila del Slovencev Italiji. Meja, ki je obmejno prebivalstvo ni sprejelo z zadovoljstvom, je vendar uresničevala tudi idejo Zedinjene Slovenije, bila je ustvarjena z bojem ter odločitvijo velikega dela Slovencev, da sodeluje v evropski protifašistični koaliciji. Če so matični domovini dodeljeni primorski predeli izgubili svoja središča in ta svoje zaledje, pa se je pretežni del Slovencev z novo državno mejo prvič upravno pridružil svojim rojakom. Za prebivalstvo bolečo in nenaravno razdelitev je leta 1955 omilil videmski sporazum o maloobmejnem prometu. Sporazum je omogočil obnovo prekinjenih povezav obmejnega prebivalstva in od- piral mejo kar sedem let, preden so na drugem koncu Evrope, v Berlinu, meje postale neprepustne. Vstop Slovenije v Evropsko zvezo je zato nadaljevanje in zaključek pred desetletji začetega procesa, v času, ko je bilo slovensko ozemlje vključeno v tisto skupnost držav, ki jih je tako imenovana železna zavesa ločevala od demokratičnega sveta. Slovenija in slovenski del Primorske sta že dejansko dolgo časa del Evrope. Formalni vstop Slovenije pomeni tudi, da se še tesneje kot doslej povezuje obmejni prostor, da se ob- varjata pot dobrega evropskega sobivanja. Vera Tuta Ban, Sesljan: Meja je po definiciji sredstvo ločevanja. Torej je v svojem bistvu negativna. Državna meja, ki nas je ločevala pol stoletja in je potekala v celoti čez slovensko zemljo, je bila še kako negativna tako za človeške odnose in za dostojanstvo enih in drugih državljanov kakor tudi za normalno družbeno življenje. Spet smo Primorci plačali najvišji davek. Vsi tisočeri stiki so bili v eni noči prerezani. Kot bi prerezali žile v organizmu. Jaz sem se rodila v Tolminu kak mesec pred temi dogodki. Družina je živela tam, a oče je delal v Trstu. Ko je prišla vmes meja in oče ni mogel več nazaj domov, se je mama odločila, da smo se še mi izselili. A ni bilo lahko. Kdor ni doživel od blizu te meje, ne more razumeti izrednega veselja ob dogodkih, ki vodijo v normalno bivanje, ki bodo počasi izravnale žalostne posledice državnega in ideološkega no, ciao. Na ta način je veliko gledalcev tedensko (po televiziji) spoznavalo sosednji Slovenijo in Furlanijo. Pogoj, da se na koga zaneseš, da ga ceniš, spoštuješ, imaš rad, da spoznavaš njegovo deželo, jezik, kulturo, zgodovino in gospodarstvo. Velike važnosti je znanje jezika, to je slovenščine. Tu pa se na Koroškem zatakne. Slovenci v Avstriji bi bili lahko najprimernejši most, kako priti do soseda. Nespametni ga omalovažujejo in podirajo. Razumljivo je, da se stara nasprotstva -globoki jarki - ne dajo na hitro odstraniti. Vsa pripravljenost na novo sosedstvo se mora izvršiti v glavi in v srcu. O tem je pel že naš Prešeren. Mali princ (A. Saint Exupery) pa ugotavlja, da moreš nekatere stvari gledati s srcem. Zelo pozitivna (dobra) stran podvigov za Evropo brez meja je, da v tem smislu vzgajamo mladino. Mladina je naše upanje, saj dorašča z vednostjo, da smo vsi bratje, da drug drugega spoštujemo, mu pomagamo in o njem dobro mislimo. Z osveščeno mladino Foto JMP I navijajo stare in da se bodo porodile nove vezi, prilagojene sodobnosti in njenim izzivom. Povezovanje obmejnega prostora, njegove italijanske in slovenske sestavine, zato ne more povsem slediti vzorcem iz preteklosti, marveč naj se v njej napaja predvsem z vsem tistim pozitivnim, kar je ljudi in njih dejanja, kljub v prvi vrsti jezikovnim pregradam, povezovalo. Dobro sožitje, zlasti obmejnega prostora, v novi evropski povezavi pomeni tudi, kljub navidezni brezmejnosti, spoštovanje mednarodno potrjenih državnih meja. V spominu preteklosti naj ne bodo pozabljeni negativni vzgibi nekdanjih družbenih dogajanj, razpeti med socialnimi dejavniki in presečenimi nacionalističnimi stremljenji, a ne zato, da bi se oživljalo tisto, kar bi razdvajalo in ustvarjalo nesoglasja. Krepi naj se zaupanje v bodočnost, v kateri bo vladala moč človekovega miroljubnega duha, ki s strpnostjo in z razumevanjem spreminja predsodke v spoštljivost. Žal nam te dni dogodki, dasiravno le navidez obrobni, povedo, da lahko že jezikovno preziranje pevcev kakega opernega zbora nevarno ogrozi misli o sožitju in sporazumevanju. Slovenci vstopajo v novo skupnost z zavedanjem, da so mali evropski narod, ki pa zasluži e-nako vrednotenje kot gre velikim. Vstopajo tudi prepričani, da lahko le vsestranska strpnost (predvsem ideološka in kulturna) in spoštovanje ust- ločevanja ob tej meji. Pričakujem, da se bo zdaj po naravni poti razvijal tisti enotni prostor, ki smo ga posamezniki skozi desetletja negovali na kulturnem področju in postavljali mostičke in mostove med stvarnostjo tukaj in stvarnostjo tam, da bi se žile ne izsušile popolnoma. Pa še nekaj pričakujem. Vzporedno s tem, da bomo Slovenci v zamejstvu tesneje povezani z matičnim narodom, se bo zgodilo tudi to, da bo osrednja Slovenija spet začutila, da sega slovenski narod do morja v Tržaškem zalivu. Da bo spet začutila morje in svojo avtohtonost ob njem. Svojo domovinsko pravico ob njem. Saj ni mogoče, da smo v pol stoletja pozabili na tisočletno zgodovino. Iz srca želim, da bi se to zgodilo čimprej. Marija Inzko, Sveče: Ker je Avstrija pred kratkim bila sprejeta v EU, smo na Koroškem že doživeli dobre in slabe strani tega pristopa. Mnenja so sicer deljena, vendar prevladuje neko ravnotežje med "za in proti". V zadnjem času dnevniki, revije in ostali mediji pripravljajo Avstrijca na pristop Slovenije k EU. Nekaj uspeha bodo vsi ti podvigi gotovo želi. Vsaj ob začetku bo o tem veliko napisanega in govorjenega. Ideja dobrega sosedstva pa se mora šele roditi in se ukoreniniti. Na Koroškem je bila gotovo pozitivna oddaja v TV Servus, Sreč- bo Evropa rastla in uspevala. irena spazzaj "V: w n Irena Spazzapan, Gorica: ~~rse se mora spremeniti zato, da se nič ne spremeni" je pravil princ iz Saline... Tale citat mi prihaja na misel, ko me po svetu in doma sprašujejo o spremembah ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Pravzaprav vidim v tem zgodovinskem trenutku ponovitev starega paradoksa, in sicer, da se svet čudi velikim dogajanjem na italijanski vzhodni meji, medtem ko lokalno prebivalstvo mirno doživlja vsakdanjost. Ko sem se pred kratkim vrnila v Gorico po daljši odsotnosti, sem pričakovala evforično mesto, kjer bi vsaka branjevka vneto razpravljala o svojih pogledih na Slovenijo. Tako pa imam občutek, da je pozornost usmerjena predvsem v praznik na meji. Seveda raje vidim veselo, pa čeprav kratkoročno pričakovanje 1. maja kot pa zaskrbljenost nad posledicami sprejetja novih obedovalcev za evropsko mizo. V Evropi je veliko drugih Goric - mestec na meji z bivšim komunističnim blokom, pa vendar vsako od teh mest drugače doživlja te tedne. Nekateri kričijo nad vzhodnoevropskimi jemalci delovnih mest, drugi jih toplo pozdravljajo kot nove in čedalje bogatejše porabnike zahodnoevropskih proizvodov. Na Goriškem so podobne debate za trenutek ob strani, mogoče tudi ker do-brostoječa mala Slovenija ne straši nikogar razen starih du- hov. Življenje se bo na tem delu sveta nadaljevalo kot doslej, utopistično bi bilo pričakovati nenadne spremembe v krhkih socialnih ravnotežjih na obmejnem območju. Fizične pregrade se lahko majejo in padajo, vendar se teže izbrišejo v osebnem doživljanju ljudi, ki so zrasli ob meji in njenih predsodkih. Mirko Spazzapan, Videm: Slovenija v Evropski uniji pomeni za nas zamejce ponovno združitev z matično domovino, v enotnem kulturnem in jezikovnem območju. Pravzaprav se človek vpraša, kako se lahko po nekaj desetletjih take epohalne spremembe dogajajo tako rekoč čez noč, potem ko smo v prejšnjem stoletju bili priča tolikim raznarodovalnim in ozemeljskim apetitom ob mejah, zaradi katerih so se potem dogodile nepopisne tragedije, vojne, taborišča, obračunavanja. Tokrat se bo torej ves slovenski narod, razen tisti v zdomstvu, znašel v evropskem objemu in s tem kronal sen o samostojni državi za vse svoje sinove, kot izhaja že iz majniške deklaracije in potem plebiscita za osamosvojitev 26. decembra 1990. Zdaj bo čas za nove izzive in nove izkušnje, v popolnoma drugačnih pogojih. Ce je komu meja služila kot zid, za katerega je skril lastno nezmožnost in nesposobnost stika in konfrontacije s sosedi, bo taisti moral zdaj pokazati, kaj velja v družbi večjih, bogatejših in ekonomsko razvitejših narodov in držav, ali pa se bo moral soočati z ljudstvi, ki so prav zaradi svoje dosedanje odmaknjenosti in podvrženosti diktaturam manj razvili svoje sposobnosti, in bodo sedaj gotovo skušali nadoknaditi zamujeno, s pospešenim korakom. Kaj pa naša manjšina? Gotovo je ob meji cvetela trgovina in nekaterim prinašala dobičke, razvijali so se posli, ki so pač naravni v danih okoliščinah, in razlike v družbenih sistemih so botrovale tudi donosnim ekonomskim storitvam. Prost pretok blaga preko meje, in čez nekaj let še ljudi, pa postavlja naš obmejni teritorij v popolnoma novo perspektivo, kjer bo morala enotna in bolj močna Goriška znova misliti in delati skupno, pa tudi v Trstu in v slovenski Benečiji bo treba stopiti na novo pot sodelovanja in integracije. Lahko bi rekli, da smo prav Slovenci tisti, ki bomo pravzaprav najmanj čutili pretok Slovenije v Evropo, saj smo vedno imeli sorodstvene in lastninske vezi z matico, še bolj seveda po osamosvojitvi in ustanovitvi samostojne države. Mnogim tudi med nami pa bodo vseeno morale pasti razmejitve tudi v mišljenju, saj je opora na lastno državo slejko-prej nuja za vsako manjšinsko skupnost, ki se hoče razvijati in kljubovati nevzdržnemu raznarodovanju. Pretekle debate okoli zastave, ki naj bi plapolala na naših šolah in društvih, žal niso najboljši pokazatelj narodne zavesti zamejskih Slovencev, saj smo po izjavah najvišjih predstavnikov določenih krogov razumeli, da vlada precejšnja zmeda, kaj pravzaprav smo, Slovenci ali samo nekaj posebnega, sicer slovensko govorečega. Primerjava s Korošci in njihovimi Vin-dišarji, slovensko govorečimi Avstrijci, se sama od sebe vsiljuje. Na vsak način, Evropi in Sloveniji moramo vsi nazdraviti, prepričano in polni upanja. 6. maja 2004 Kristjani in družba Molitveno srečanje dveh obmejnih škofij na Kostanjevici 30. aprila popoldne "Od jutri naprej se bomo v evropsko zgradbo vzidali tudi Slovenci" Veliki dan za Slovenijo in obe Gorici se je v petek, 30. aprila, za številne vernike za obeh strani meje, "rojene iz skupne oglejske matere", začel na Kostanjevici, kjer so se srečali pod vodstvom goriškega nadškofa Dina De Antonija in koprskega škofa Metoda Piriha, da bi se skupaj zahvalili in postavili pod Marijino varstvo skupno prizadevanje za občestve-nost. Goriški verniki so se zbrali ob 14.30 v ul. Cappella ter peš poromali do vsem Goričanom priljubljenega Marijinega svetišča na Kostanjevici. Nadškof je na začetku poti zmolil v italijanščini in slovenščini. Pred skupno molitvijo v svetišču je o tem na kratko spregovoril odličen poznavalec goriške preteklosti prof. Sergio Tavano, ob njem pa je prevajal solkanski župnik Vinko Paljk. Kostanjevica je nastala v prvi polovici 17. stol., ko so jo ustanovili karmeličani. Vanjo so radi zahajali zlasti goriški plemiči Torriani in Strassoldo kot v "duhovno zavetišče". Mednarodni pomen dajejo svetišču, kot znano, grobnice Burbonov. Vidno ganjen je prof. Tavano dodal tudi osebno noto, saj je tam prejel zakrament prvega sv. obhajila, tam je ob zori ministriral, preden je hodil v šolo. "Srečen sem," je dejal na slovesnosti, ki se je je udeležil tudi goriški župan Vit-torio Brancati, "da se današnji dan pred političnimi in gospodarskimi srečanji začenja prav v skupnem Marijinem svetišču." Škof Pirih je uvodoma pozval prisotne, naj v cerkvi Gospodovega oznanjenja "tik ob meji, ki je jutri ne bo več," prosimo za milosti, ki jih potrebuje Evropa: "za milost bratskega sprejemanja, spravo, sožitje, mir in versko svobodo, da bo Cerkev lahko opravljala svoje poslanstvo." Prebran je bil zgovoren odlomek iz Apostolske spodbude Cerkev v Evropi (št. 120-121), ki pravi, da Cerkev čuti dolžnost odločno obnavljati sporočilo upanja, in "Evropo tretjega tisočletja" poziva, naj ji ne o-mahujejo roke, naj ne obupa, naj se ne prilagaja "načinom mišljenja in življenja, ki nimajo prihodnosti, ker se ne opirajo na neomajno zanesljivost božje besede... Prepričana bodi: Evangelij upanja ne razočara! V spremenljivi usodi tvoje včerajšnje in današnje zgodovine je luč, ki J / * Škof Pirih in nadškof De Antoni med blagoslovom sveti in ti kaže pot." Prvo berilo je navajalo Izaijevo spodbudo, da bi odpeli krivične spone in zlomili vsak jarem ter dajali lačnemu svoj kruh; drugo, iz Petrovega pisma, pa je pozivalo ljudi h goreči bratski ljubezni. Evangelij po Janezu je prisotne še enkrat potrdil v tem, da bomo prejeli vse, kar bomo skupno prosili Očeta v Kristusovem imenu. Msgr. Pirih je v homiliji povedal, da smo Slovenci sprejeli krščanstvo pred več kot 1250 leti. Z besedami Alojza Rebule je povedal, da so se nam s knezoma Gorazdom in Hotimirom "odprla vrata h Kristusu in pa tudi v skupnost evropskih narodov". Krščanska vera je skozi zgodovino osmišljala naše bivanje in usmerjala naše krščansko poslanstvo. S Prodijevimi mislimi je poudaril, da nas bodo v prihodnosti združevale prav krščanske vrednote sožitja, enakopravnosti, sprave, enakopravnega sodelovanja, pravičnosti, miru, solidarnosti, soodgovornosti in verske svobode. Že sv. oče nas je leta 1996 pozval, naj bomo kvas sprave in mirnega sožitja med ljudstvi. Zato smo poklicani, "da današnjim ljudem znova in na nov način predložimo veselo oznanilo in sporočilo odrešenja." V Kristusovi milosti smo poklicani, da "si podamo roke, si odpustimo in si zaželimo mir". Vogalni kamen Evrope je Kristus: "Od jutri naprej se bomo v to zgradbo vzidali tudi Slovenci za Božje biva- lišče v Duhu." Za msgr. Pirihom je spregovoril goriški nadškof De Antoni, ki je svoje misli uvedel s psalmom: "Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj. Zakaj tam je Gospod zapovedal blagoslov, življenje na veke." Verniki z obeh strani meje so se na Kapeli vedno bratsko srečevali in se čutili kot doma. "Skupaj - brez ošabnosti -bomo lahko pomagali Evropi se zavedati lastne krščanske duhovne dediščine." Msgr. De Antoni je poudaril, da je načelo različnosti v enotnosti kristjanom domače, "zakoreninjeno v srcu". Zato bomo lahko zagotovili stari celini pravo demokracijo, ki bo sposobna ne le se soočati z večkulturnimi in večverskimi izzivi, ampak bo ta novi obraz Evrope lahko celo pretvorila v vir omike. "Demokracija namreč potrebuje kapital zaupanja" in vrednot, ki so med nami doma. Če smo kot kristjani enotni, bomo razodevali svojo izkušnjo, ki je kot nekakšna kovnica kulturnega in družbenega življenja, "močan protistrup proti nevarnosti, da bi Evropska unija postala izključno zveza tržišč." Pozorni naj bomo tudi do socialno zapostavljenih, lačnih, revnih; skupno z verskimi ustanovami smo lahko učinkoviti v boju proti vsakršni emarginaciji. Bratstvo, ki naj bo po padcu meja tesnejše kot doslej, naj nas spodbuja k vse večjemu medsebojnemu spoznavanju in krepkejšemu sodelovanju tudi na kulturni ravni, da bodo ljudje vedno bolj cenili oglejski duh in vsakodnevno tkanje vezi, ki ga je prekinila vojna. Msgr. De Antoni je svoj nagovor sklenil z besedami: "Hvala za sprejem na Kostanjevici! Dobrodošli v Evropi!" in požel topel aplavz. Pred svetiščem, kjer sta plapolali slovenska in evropska zastava, smo po tako prijetnem srečanju lahko že zaslutili predokus novih časov. DD KSM Slovesnost z zahvalno mašo 80-letnica posvetitve obnovljene štandreške cerkve in ustanovitev župnije Prva svetovna vojna je hudo prizadela Štandrež pri Gorici, ki se je znašel v prvi bojni črti. Italijanske granate so z desnega brega Soče porušile vas. Posebna tarča je bila štandreška cerkev, ki je imela visok zvonik. Po vojni vihri so ostale samo razvaline. Ko se je štandreški kurat Josip Kosovel po vojni vrnil v Štandrež, se je takoj lotil dela za obnovo porušene cerkve in junija 1923 je obvestil štandreško občino, da bo potekala slovesna procesija s prenosom Najsvetejšega iz lesene barake v obnovljeno cerkev. Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je 3. maja 1924 ponovno po- svetil štandreško cerkev. O tem dogodku priča tudi plošča, ki je vzidana v prezbiteriju. Nekaj dni pred posvetitvijo je goriški nadškof 23. aprila 1924 izdal odlok, s katerim je ustanovil štandreško župnijo, in Josip Kosovel je postal prvi štandreški župnik. Kosovel je veliko naredil za štandreško skupnost. Dvakrat je gradil domačo cerkev, prvič leta 1900 in nato še po vojnem uničenju. Ob 80-letnici obnove cerkve in ustanovitve župnije je bila v ponedeljek, 3. maja 2004, v štandreški cerkvi slovesnost z zahvalno sveto mašo, ki jo je vodil goriški nadškof Dino De Antoni. Mesečna konferenca v Nabrežini Zadnjo mesečno konferenco v Nabrežini so začeli s petjem mešanega prosvetnega društva Mačkolje pod vodstvom mlade Andreje Štucin iz Idrije. Najprej je zapel tri velekonočne pesmi: Svetogorska Mati mila (Vodopivec), Jezus je od martvih vstal (Merku') in Veliko noč praznujemo (Premrl). Nato je spregovoril prof. Pavle Merku’, pravi izvedenec naše slovenske pesmi, ki zelo dobro pozna domači, narodni čut zlasti preprostega rezijanskega ljudstva, kjer je predavatelj posnel in užival slovenske pesmi ob zibelki, delu in ob versko-narodnih dogodkih. Zanimiv je vpogled v nastanek naših melodij, zlasti tistih, ki so nastale v odnosu s Furlani in Sardinci. Z veseljem je predavatelj poslušal lastno skladbo Jezus je od martvih vstal, ki sojo dvakrat občuteno zapeli. Zbor je nato dodal še narodne: Dajte, dajte (Kumar), Guli, guli (Litvansko) in Dober večer (Rožanc). Poleg navdušenega ploskanja, cvetličnih darov še iskrene čestitke vsem nastopajočim ter voščila po nadaljnjih uspehih. Bog živi! 5. VELIKONOČNA NEDEUA Apd 14, Zlb-27: Ps 145; Raz 21, 1-Sa; Jn 13, 31-33a. 34-35 Apostolska dela niso samo zgodovinska knjiga, zrcalo življenja prve Cerkve ali začetka življenja skupnosti verujočih v Kristusa. So tudi in predvsem oznanjevanje nezaslišanega Jezusovega telesnega vstajenja od mrtvih. Apostoli, zlasti sv. Pavel, doživljajo odklon, posmeh, preganjanje, ječo in smrt zaradi vstalega Jezusa. Vredni so pa občudovanja, ker v takih pogojih, odnosno v nemogočih okoliščinah, organizirajo versko življenje. Ne gredo na slepo oznanjat vero v Boga po Jezusu, ki ga je obudil od mrtvih. Postavljajo namreč starešine, učitelje in druge (Apd 14, 23; 15, 2). A vračajo se k njim ali jim pošljajo pisma, da jih utrjujejo v veri. Po pismih je znan zlasti apostol Pavel. Skupaj s sodelavcem Barnabom poroča Cerkvi, t.j. drugim apostolom, starešinam in verujočim, ki so v Jeruzalemu, kaj vse je Bog storil poganom po njiju. Učenci, ki o tem slišijo, se silno razveselijo (Apd 15, 31.32). Cerkevse počasi, a strnjeno zaveda nujnosti smotrnega dela, ki ga vera zahteva, da postane vedno bolj edina, da lahko bolje služi človeku v vsej svobodi in ljubezni v občestvu Božjih otrok. Pavel in Barnaba vlivata pogum v srca učencev, ki jih tudi spodbujata, naj vztrajajo v veri. Učita, da moramo vsi skozi veliko stisk, če hočemo priti v Božje kraljestvo. Predstojnike pa sta priporočala Gospodu z molitvijo in postom. Molila sta tudi zase in za svoje delo. Tesno sta bila povezana z vso Cerkvijo verujočih (Apd 14,21 b-27). Kakšen zgled za starše in nas vse! Poleg molitve in posta se tudi danes zavzemamo za primeren prijem pri oznanjevanju Besede ali Jezusa. Večina ljudi se tega ne zaveda. Odtod se od časa do časa pojavljajo trenja, češ da se spreminja, kar je nekoč veljalo za sveto in zato nedotakljivo. Toda ravno iskanje in tveganje novih načinov oznanjevanja razodeva življenjsko moč evangelija. Ta naj se pokaže v novi luči in moči. Saj vendar pričakujemo novo nebo in novo zemljo (Raz 21,1). Pričakujemo novo stvarjenje, ki bo veličastne jše od prvega, ki je bilo dobro in zelo dobro (1 Mz 1, 25. 31). Toda vsi vemo, da smo ga pokvarili. Grešili smo in še lahko grešimo celo za večno smrt. Toda novost Jezusove smrti in vstajenja nam odpira rešenje in slavo: "Česar oko ni videlo in uho ni slišalo" (1 Kor 2, 9). "Prvo nebo in prva zemlja sta izginila" (Raz 21, 1). In: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo... Glej, vse delam novo!" (Raz 21, 3-5). Odtod utemeljujemo nov način oznanjevanja, ki pa je vedno isto, in obhajanja bogoslužja in karitativne dejavnosti. Zato je na prvem mestu pripravljenost za de- lo v Božjem vinogradu. Kajti vsak naj deluje tako, kakor je zanj najbolj primerno. Vsakdo je namreč poklican v skupnost dela. Novost pa mora vedno roditi ljubezen. Jezus je pri zadnji večerji govoril apostolom, enajsterim, zato ker je bil Juda Iškarjotže odšel izpeljat do konca načrt izdajstva: "Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen ” (Jn 13, 34-35). Ta ljubezen se zgleduje po Jezusu, ki je učencem umil noge. Postal je namreč služabnik, ne Gospod, ostane pa vedno Gospod, še bolj viden po tem, da drugim noge umije. Saj je to dejanje, umivanje nog namreč, bilo pridržano sužnjem. Jezus torej pokaže,kako naj drug drugemu služimo. Po ljubezni pozabimo nase in imamo bližnjega, ja vsakega človeka, za boljšega od sebe (Flp 2, 3). Kar pa se zdi nevernemu neumnost. V ljubezen se pa skušamo znova in znova poglabljati. Tudi po manjših skupinah. Ljubezen lahko združuje mlade, lahko enkratna mesec, da se tembolj predano usposobijo za službo drugim. Prav tako naj živijo zakonske skupine, ki pomagajo reševati probleme zakonov in družin. Tudi priprava na zakon in družino zahteva vso pozornost. Poseben problem so narodnostno in versko mešani zakoni. Vedno bolj se bo treba posvečati skupni priprav na prejem prvih sv. zakramentov, od krsta preko prve sv. spovedi in prvega sv. obhajila ter sv. birme. Predvsem je treba podpirati starše, katerih mnenja in praktične spodbude so še kako dobrodošli. Cerkev v Štandrežu danes Prispevki iz sklada “Osem od tisoč” so posodobili delovanje Cerkve Ne gre za formalnost “una tantum”, ampak za prizadevanje, ki se obnavlja iz leta leto in ki omogoča podporo pastoralnemu delovanju v sodobni družbi, sedanjim bogoslužnim potrebam, vzdrževanju duhovščine, karitativnim dejavnostim v Italiji in t.i. Tretjem svetu: s svojim prispevkom “Osem od tisoč” Cerkev lahko ohranja vedno odprta svoja vrata. Letošnja informativna kampanja nadaljuje svojo pot sredi pobud, ki jim je bil namenjen prispevek “Osem od tisoč”. \Opisane zgodbe so resnične in predstavljajo več kot 6000 posegov, pri katerih so bili soudeleženi skupnosti, možje in ženske, otroci, ostareli, bolniki, zapostavljeni, mladi, ki so jim vztrajno nudili pomoč duhovniki, redovniki, redovnice in prostovoljci. Gre za nekaj zgodb, opisanih v živo, v nekaterih krajih, ki lepo ponazarjajo različne vrste posegov, kot jih določa zakon 222/85: bogoslužne in pastoralne potrebe, vzdrževanje duhovnikov, karitativna dejavnost v Italiji in državah Tretjega sveta. Poglejmo nekaj primerov. Pregled nekaterih del v Italiji V kraju Fiesole družine Družinske zveze Svete Marije Sprejemanja odpirajo svoj dom tistim, ki to najbolj potrebujejo: to so matere samohranilke, nekdanji zaporniki, prizadeti, zasvojenci, priseljenci. Tam lahko začutiš ljubezen in solidarnost do tistih, ki so v življenju doslej naleteli samo na zaprta vrata. V kraju Pontelagoscuro v pokrajini Ferrare najdemo cerkev sv. Janeza Krstnika, kjer sta dva mlada duhovnika, g. Silvano in g. Andrea, naredila iz župnišča oporno točko vasi. Bodisi mladi kot ostareli in družine imajo možnost preživljati tam svoj prosti čas pri dejavnostih, ki jih prirejajo v omenjenem župnijskem domu. V kraju Ragusa je škofijska Karitas uvedla enega v Italiji najbolj inovativnih formativnih projektov za priseljence. Mladi, ki prihajajo pretežno z afriške celine, se v razredu učijo kmetijskih tehnik; na podeželju jih v sodelovanju z zadrugo iz kraja Comiso preizkušajo. Tako bodo imeli v rodnih krajih, ko se bodo vrnili domov, možnost si zgraditi novo življenje in prihodnost z delom, ki jim bo omogočalo dostojanstveno življenje. V pokrajini Bologne pripovedujejo o prizadevanjih Središča Braille San Giacomo. Ta tiskarna, verjetno najpomembnejša v Italiji, tiska knjige in druga besedila duhovne vsebine s črkopisom Braille za slepce in tako prispeva k vse boljši integraciji slabovidnih tudi v življenju raznih župnij. V kraju Termoli na poseben način izstopajo prizadevanja menze organizacije Karitas. Menza je namenjena revnim, odprta je 365 dni na leto, njen cilj je pričati o evangeliju usmiljenja, pri tej pobudi je soudeleženih vseh devet župnij Termolija. V kraju Antigua v Gvatemali dve mladi španski redovnici upravljata vrtec “Hogar Nino Jesus" v predmestju. Z veliko ljubeznijo sprejemata vanj zapuščene otroke, ki živijo po cestah, in jim pomagata začeti in ohranjati novo življenje. V kraju Borba v srednji Amazoniji, na reki Rio Madeira, deluje ladja-bolnišnica z imenom Padre Goes. To plovilo prinaša zdravstveno pomoč in oskrbo ter zdravila krajevnemu prebivalstvu, ki živi ob rečni strugi. Svoj prispevek “Osem od tisoč” katoliški Cerkvi lahko oddaste do 15. junija prek obrazca za davčno prijavo 730 ter vse do 31. julija z obrazcem Unico 2004 oz. CUD (Certificazione Unica dei reddlti) “Osem od tisoč" katoliški Cerkvi: kaj se je spremenilo od leta 1990 do danes? Kljub temu da potrebam ni videti konca, že petnajst let katoliška Cerkev in torej naše škofije in župnije so lahko računale na večjo razpoložljivost virov in so lahko nudile več pomoči tistim, ki so prosili zanjo. Vsak dan se je tako podpis italijanskih državljanov, ki so namenili “osem od tisoč” katoliški Cerkvi, lahko spremenil v tisoče konkretnih dejanj, pobud in del. Dalo je podporo poslanstvu škofijskih duhovnikov, pomagalo je delu prostovoljcev in redovnikov, privedlo je k uresničitvi vsakdanjih in izrednih karitativnih posegov, družbo je obogatilo z evangeljskimi vzori, pospešilo je razvoj najrevnejših držav sveta. Vse prav, torej. Toda vsako leto je treba obnoviti podpis, saj sistem ne deluje avtomatično. Res je, da so se v zadnjih petnajstih letih povečali gospodarski viri katoliške Cerkve v službi evangeliju; pomembno pa je, da se je obenem povečala tudi zavest odgovornosti v njihovem iskanju. To pomeni, da podpisa v okencu “Katoliška Cerkev” ne moremo jemati preprosto kot cilj sam sebi. Vsak podpis mora biti motiviran in potrjen vsako leto, kajti iz vsakega podpisa lahko izvira veliko dobrega za vse. V teh petnajstih letih, ko smo govorili o “ekonomski podpori katoliški Cerkvi”, smo imeli pred sabo zelo pomembne vrednote, kot so samozavest o lastni verski soudeleženosti in občutek soodgovornosti pri življenju in poslanstvu Cerkve v Italiji in državah Tretjega sveta. Prispevki iz sklada “Osem od tisoč" so od vsega začetka tudi privedli tega, da se je razvila dragocena priložnost, in sicer nova miselnost katoličanov. Gre za miselnost, ki je sposobna se soočati s težavami cerkvenih skupnosti - ne samo z eko- nomskimi -, s popolnoma novo soudeleženostjo in soodgovornostjo. Že samo z enostavnim podpisom, zavestnim in motiviranim, in še zlasti potrjenim leto za letom, so mnogi katoličani vzeli na svoja ramena številne težave naših cerkvenih skupnosti, težave, na katere so s svojim prispevkom dali tudi primerne odgovore. Zaradi vsega povedanega je nadvse pomembno, da ne popuščamo; naš cilj je namreč, da več tisoč dobrodelnim dejavnostim -tako karitativne kot duhovne narave, ki so doslej že bile uresničene - v Italiji in državah Tretjega sveta vsako leto dodamo še druge. Tako bo s svojimi prispevki v sklad “Osem od tisoč" za katoliško Cerkev vsak katoličan lahko še naprej veliko naredil za potrebe številnih. Maria Grazia Bambino (prev. DD) TUDI LETOS LAHKO SVOJ PRISPEVEK OSEM OD TISOČ NAMENIŠ KATOLIŠKI CERKVI NA VEČ NAČINOV: •e potrdilom oziroma obrazcem CUD (nekdanjim 101 in 201), ki ga lahko oddaš v zaprti ovojnici na poštnih uradih ali poverjetnih bančnih zavodih do 31. julija 2004. Tudi kdor ni dolžan predstaviti davčne prijave, to je v glavnem upokojenci in odvisni delavci, ki nimajo drugih dohodkov ali odtegljivih stroškov, lahko vseeno namenijo “Osem od tisoč” katoliški Cerkvi prek obrazca CUD. Kdor želi, zlasti upokojenci, se lahko pozanima ne le v župniščih, ampak tudi na brezplačni telefonski številki 800 348 348 (vsak delavnik od 9. do 18.30, ob sobotah od 9. do 17.30); prejel bo potrebne podatke o tem, kako lahko uporabi podpis “Osem od tisoč" s svojim obrazcem CUD; « obrazcem Unico, ki ga je treba predstaviti do 31. julija 2004 na pošti ali v banki oz. do 31. oktobra 2004 na telematski način; m obrazcem 730-1, priloženim obrazcu 730, ki ga je treba predstaviti do 15. junija v poverjenih središčih za davčno svetovanje (CAF). ... in v tujini • v-| NOVI Gonska glas Kratke Praznovanju na meji ob rob... Da bodo z mejami in našo mejo še težave, smo vedeli. Da bodo ostali še nesramni ljudje, smo tudi vedeli. Da pa ima nesramnost neke meje, vsaj upamo, a tudi močno dvomimo v to. Skupina staršev osnovnošolskih otrok iz Gorice, slovenske in italijanske narodnosti, je doživela hladno prho prav na generalni vaji za prireditev pred Svetogorsko železniško postajo, in sicer okrog polnoči med 29. in 30. aprilom. Otroci in njihovi starši so prisostvovali generalki, otroke so organizatorji namreč rabili samo za dve minuti, za zaključek, ko so odkrili Vecchietov mozaik. Otroci pridejo namreč vedno prav za take stvari... Da se pokaže svežina in seveda prihodnost. Otroci iz Gorice niso bili obveščeni, da je bila prva vaja za slovesnost pred železniško postajo že v popoldanskem času. So pa na “generalki" morali zato čakati v hladu skoraj do polnoči, da sta se režiserja končno spomnila nanje. In so naši otroci in njihovi starši čakali in čakali, organizatorji so se vedli nedostojno do njih in staršev, nihče jim ni povedal niti tega, kdaj bodo na vrsti. Pevci in godbeniki, ki so, tako kot organizatorji, režiser, “balerine in balerini’’, napovedovalca in vsi ostali, prišli igrat samo za denar, so se pritožili, dirigent je stopil do režiserja, nekaj povedal, odigrali so svojo in odšli na avtobuse v bližini, otroci so pa čakali in čakali. Otroci torej lahko počakajo, ne? Najmlajši so lahko zadnji, ne? Ko so starši vprašali organizatorje, zakaj se ravna tako z njihovimi otroki, in so tudi povedali na glas, da se ne sme delati tako, ker je ura pozna, otroke zebe, je neki urejen moški povedal na glas tisto, kar so drugi mislili: “Najprej so pustili oditi poklicne pevce in godbenike zato, ker vaši otroci nastopajo zastonj!” Lepa hvaležnost, ne? Starši otrok se niso dali in so še protestirali, končno so vajo z otroki trikrat ponovili, nakar je organizatorka iz Nove Gorice našim otrokom in njihovim spremljevalcem rekla dobesedno takole: “Če ustvarjate probleme, pa ni treba priti jutri, imamo že dovolj svojih otrok, da prireditev izpeljemo brez vas!” Lepo, ne? Je neka meja v glavah, a tudi v nesramnosti, ki je bila na generalki za brezmejno slavje pred železniško postajo zares brezmejna! Seveda so naši otroci v petek zvečer nastopili, na nastop so čakali na železniški postaji v majhni sobi, njihovi starši pa pred njo tako, da so lahko gledali Novo Gorico v temi. Za svoj nastop otroci iz Gorice niso dobili niti spominka, niti ene od tisočih kap, ki jih je organizator delil med prisotne. Škoda, škoda zato, ker so otroci naša prihodnost! Žal samo takrat, ko jih rabimo, daje prireditev lepša! JUR ... in žalostni mladi smrti na prazniku 17-letna Ljubljančanka, ki so jo v soboto zjutraj pripeljali v šempetrsko bolnišnico, je v ponedeljek, 3. maja, umrla. Smrt je nastopila domnevno zaradi prekomernega zaužitja prepovedanih drog - šlo naj bi za t.i. plesne droge, ecstasy. Kot so sporočili s Policijske uprave Nova Gorica, kriminalistična preiskava še poteka, prav tako pa poteka preiskava tudi glede smrti 23-letnega dekleta iz Latisane, ki so ga v soboto našli mrtvega v "borovem gozdu" v Novi Gorici. Tudi slednja naj bi umrla zaradi prekomerne uporabe ecstasyja oziroma t.i. plesnih drog. Obe dekleti sta se udeležili velike in zelo dobro reklamirane "rave zabave” v Hitovem športnem centru pri Gorici. Slednje seje sicer udeležilo več kot 3000 mladih iz Slovenije in Italije. Dve mladi smrti morata biti in sta opomin, sta krik proti "zabavam” in naši prazni družbi, ki nima več vrednot! Padli sta v grozno tišino veseljačenja. JUP Trg Transalpina ali kako drugače? Tri dni po slovesnostih na trgu pred Svetogorsko železniško postajo je slednji še vedno brez imena, ker se slovenska in italijanska stran ne moreta zediniti, kako naj bi ga poimenovali. Kakor smo pred časom napisali v Novem glasu v članku Kako je z imeni naših ulic in trgov, je bil tedaj že skrajni čas za določitev imena bodočemu skupnemu trgu. Dodali smo, da, če bi drugega ne našli, bi ga morda imenovali kar z datumom pristopa Slovenije k Evropski uniji, to je 1. maj 2004. Seveda bi bilo še bolje, če bi ga poimenovali Trg Evropske unije ali kaj podobnega. Vsekakor tako, da bi ime ohranjalo spomin na zgodovinski dogodek, ki smo ga pravkar nadvse dostojno in navdušeno proslavili. M Inštitut za srednjeevropska kulturna srečanja "Italija in Slovenija" Dne 20. aprila 2004 je bila v dvorani Della Torre v Garibaldijevi ulici predstavitev knjige Italia e Slovenia. Alla ricerca di un passato comune (Italija in Slovenija v iskanju skupne preteklosti). Izdal jo je Inštitut za srednjeevropska srečanja (ICM). Gre za zbornik referatov s posveta, ki gaje isti inštitut priredil v zvezi z zaključnim poročilom mešane zgodovinsko kulturne komisije, ki so jo sestavljali slovenski in italijanski strokovnjaki in kije obravnavala ital.-slov. odnose med leti 1880-1956. Izid zbornika se uokvirja med pobude goriške občine ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. V svojem pozdravnem nagovoru je pomen predstavljenega zbornika prikazal novoizvoljeni predsednik Inštituta za srednjeevropska srečanja prof. Marco Grusovin. Za njim je v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti spregovoril njen podpredsednik akademik Kajetan Gantar, tudi sam član goriškega inštituta. Povedal je vrsto tehtnih misli o pisanju zgodovine. V imenu goriške občine je govoril odbornik za kulturo prof. Claudio Cressati. Sledila sta referata nekdanjega poslanca v rimskem parlamentu Corrada Belcija in zgodovinarja dr. Branka Marušiča. Prvi je odnose med Slovenijo in Italijo povezal s skorajšnjim članstvom Slovenije v Evropski uniji, drugi pa je podal pregled tovrstnih odnosov v luči slovenskega in italijanskega zgodovinopisja. Predstavitvi je z zanimanjem sledilo številno občinstvo. "Dolgo sem čakal, da pade zadnji zid!" Sprejela sta ga župana Vittorio Brancati in Mirko Brulc V petek, 30. aprila, v popoldanskih urah, se je predsednik evropske vlade Romano Prodi mudil tudi na goriškem županstvu, kjer sta ga v beli dvorani sprejela goriški župan Vittorio Brancati in novogoriški župan Mirko Brulc v spremstvu nekaterih občinskih odbornikov. "Ko ste pred enim letom prispeli v Gorico in se peljali s čezmejnim avtobusom, ste se obvezali, da boste 30. aprila 2004 praznovali v našem mestu; obenem ste izrazili željo, da bi na trg pred Svetogorsko postajo postavili kakšno spominsko obeležje. No, na trg smo postavili mozaik, ki leži točno na meji. Da bi do tega lahko prišlo, smo morali zrušiti delitveni zid. V dar vam poklanjamo kamen, ki je bil del zidu". S temi besedami je goriški župan nagovoril častnega gosta in mu izročil svojevrstni spominek. Tudi novogoriški Brancatijev kolega Brulc je Prodiju izrazil zadovoljstvo za pomembni korak, ki ga je bila Slovenija deležna nekaj ur kasneje. V dvorani so bili prisotni tudi trije tajniki naj več j ih italijanskih sindikalnih zvez Gugliel-mo Epifani (CIGL), Savino Pezzotta (CISL), Luigi Angelet-ti (UIL) ter drugi deželni in sindikalni voditelji, katerim je župan Brancati izročil zgodo- Nove magične Gorice Pozdrav novemu evropskemu duhu Velika dvorana Kulturnega doma v Gorici je 28. aprila gostila dvojezično predstavo Nove magične Gorice - Nuove magiche Gorizie s podnaslovom Kjer se sen sreča z realnostjo, ki jo je na oder postavilo gledališče Piccolo teatio citta' di Capodi-stria v režiji livia Crevatina. Predstava je v sklopu prireditev, ki jih prireja goriška občina ob vstopu Slovenije v EU, ne da bi bila pri tem pozorna na razvrstitev predstav -gostovanje se je križalo z večerom mednarodnega fetivalaMejnifestv organizaciji SNG Nova Gorica, pri katerem je soudeležena tudi goriška občina! Nove magične Gorice je pravzaprav skupek ne ravno povezanih točk proze, poezije in baletnih slik, sko-ro nekakšnega sklepnega šolskega nastopa šestih baletk in enega plesalca plesne skupine F-Jk pod vodstvom prof. Nicolette Josifescu, ob glasu harmonike, na katero je v živo igral Sebastiano Zorza. Nivo gledaliških trenutkov je nedvomno zvišala prisotnost slovenskih igralcev, članov SSG, Nikle Petruške Pa-nizon, Maje Blagovič z živahnim monologom in Vladimirja Jurca, ki so s Paolo Bonesi in Fabiom Mu-seom prebrali v slovenščini in italijanščini različne odlomke iz literarnih del, tudi zgodbo o Jerneju, italijansko skrajšano različico znanega Cankarjevega dela, oz. stihe iz opusa prerano umrlih Michelstaed-terja, Kosovela, Bachmannove in zgodbo o štirih Goricah, naših dveh, nemške Gorlitz in poljske Zgorelec, ki bodo po odpravi meja zaživele skupaj. Vrednost predstave je vsekakor v sodelovanju gledaliških ljudi različnega jezika, kulture in umetniške formacije, kar je bilo včasih skoraj nepojmljivo, vsaj v naših krajih. Kulturni dom - Gorica / Komigo Realističen prikaz priprave na vztrajni tek Po izredno uspelem začetku je večjezični festival komičnega gledališča Komigo, ki ga prvič prireja goriški Kulturni dom v sodelovanju različnih ustanov, ponudil na ogled svojo drugo predstavo v ponedeljek, 26. aprila. Pred tokrat nekoliko manj številno, a zelo pozorno in hvaležno publiko sta se predstavila igralca Fabiano Fantini in Claudio Moret z delom Edoarda Erbe Maratona di New York v produkciji gledališča Teatro Incerto / CSS Teatro stabile di innovazione del Friuli Venezia Giulia. Italijanski tekst je v furlanski jezik posrečeno prestavil Paolo Patui, režijsko pa ga je zelo realistično -igralca brez prestanka tekata, znoj je zato pristen - na povsem praznem odru obdelala Rita Maffei. Predstava je nastala pred dvema letoma in je v tem času imela že nad šestdeset ponovitev, tudi gostovanj, celo v Argentini, in prejela nekaj nagrad. V temini noči se dva prijatelja pripravljata na newyorški maratonski tekt, eden, atletski tip, zelo prepričano in vztrajno, po zgledu iz daljnih grških dni, drugi pa v velikih dvomih in nihanju med pogumom in malodušnostjo, ki pa se med vadbo sprevržeta v odkrito tekalsko navdušenje. Ko se jima zaradi trudnosti nekoliko upočasni korak, se jima razveže jezik in spregovorita o marsičem; iskrene misli si sledijo s pripombami, opazkami, ne brez humornih nians, katerih celovitost slovenski gledalci nismo mogli v celoti okusiti, toda kljub temu so nas prevzeli spontano, naravno izvajanje igralcev, njuna fizična vzdržljivost in ne nazadnje njuna izvirnost in privlačnost. IK Dramska družina SKPD F. B. Sedej Števerjan Zadnje vaje pred novo premiero Po enoletnem gledališkem molku se vrača pred domače občinstvo Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana, ki ima za seboj dolgo, lepo, čeprav pretrgano odrsko pot. Njeno ustvarjalno delo so pod vodstvom raznih režiserjev označevali raznoliki gledališki žanri, v zadnjih letih celo kriminalke, ki niso ravno običajne na slovenskih poklicnih, kaj šele ljubiteljskih odrih. Ob letošnjem odrskem poklonu ljubiteljem gledališke umetnosti seje odločila za rahel zasuk. Od meseca marca se igralci, Manuel Pintar, Adrijana Koršič, Liliana Terpin, Jan Leopoli, Jasmin Kovic, Matej Pintar, - med njimi sta tudi debitanta -, zgledno in natančno pripravljajo na premierno uprizoritev lahkotne enourne veseloigre komedijske zvrsti Povsem navaden dež avtorja Klausa Sandlerja v prevodu Leva Detele. Režijsko jih tokrat mimo postavitvenih pasti varno in gotovo vodi Franko Žerjal, ki ga dobro poznamo kot igralca, umetnika, grafičnega oblikovalca in ne nazadnje kot režiserja-mentorja več gledaliških skupin. Tudi števerjanska Dramska družina je v osemdesetih letih okusila uspeh pod njegovo izkušeno roko. Letos je prav njemu spet zaupala režijske vajeti. V zelo kratkem času in maloštevilnih študijskih večerih - v dobrih dveh mesecih in manj kot dvajsetih vajah -, so se igralci, po režiserjevih besedah prizadevno, spoprijeli z enodejanko sodobnejše, za števerjanski oder neobičajne vsebine. Prizorišče dogajanja je v počitniški hišici, prestavljeni v slikovit kraj naših Brd. V njej si živčen profesor obeta preživeti nekaj mirnih dni s svojo družino. Toda dež in streha, ki neusmiljeno pušča, mu prekrižata upe in načrte. Kako se bo vse skupaj izteklo, naj gledalci razberejo iz premierne uprizoritve, ki bo v nedeljo, 9. t. m., ob 17.30 v Sedejevem domu v Števerjanu. IK vinske goriške kovance. Goriški župan ima za seboj tridesetletno izkušnjo na področju sindikalnega dela in prav zato je z velikim zadovoljstvom obdaril 'kolege'; obenem je izrazil tudi zadoščenje, da bo vsedržavni prvomajski shod prav v posoškem mestu. Novinarjem ni bil dovoljen vstop v županov urad, kjer se je Prodi sestal s predsednikom goriške zveze industrijcev Gianfrancom Guttyjem in predstavnikoma goriških špediterjev Mauriziom Battisti-nijem in Giovannijem Bise-sijem, ki sta mu predočila težki položaj, v katerem se nahaja kategorija ob vstopu Slovenije v EU. Prodija sta nagovorila tudi načelnika svetovalskih skupin, Gerardo Amirante v imenu opozicije in Aleš VValtritsch kot predstavnik večine, ki je predsednika Prodija pozdravil tudi v slovenskem jeziku. Predsednik komisije EU je bil sez- nanjen tudi o problemu čezmejnega onesnaževanja in o projektu čezmejne bolnišnice. Prodi je v knjigo častnih gostov zapisal tudi nekaj besed, a jih ni hotel zaupati prisotnim. Izvedeli pa smo, da so te besede izražale njegove občutke ob tako pomembnem dnevu, ki je "najlepši v mojem političnem življenju. Dolgo let sem čakal, da pade zadnji zid. Hvala". IG • s predsednikom Ivom Kovičem Res uspešen letošnji Praznik frtalje in priprave na 70-letnico zbora K temu, da je bil tridnevni goriški praznik bolj uspešen in prijazen, so gotovo pripomogli tudi prizadevni in neutrudni člani prosvetnega društva Rupa-Peč, ki so 30. aprila, 1. in 2. maja imeli v mestnem parku na Korzu Verdi z enogastronomskimi dobrotami in dobro voljo založen šank. Tradicionalni Praznik frtalje, ki vsako leto poteka ob 1. maju, se je namreč začel prejšnjo nedeljo, 25. aprila; ob zgodovinski slovesnosti vstopa Slovenije v Evropsko unijo pa se nadaljeval v goriškem središču. Naj povemo, da se društvo mrzlično pripravlja še na drug pomemben dogodek: 16. maja bo namreč istoimenski zbor s samostojnim koncertom obeležil 70-letnico delovanja. O obeh pobudah smo se v večernih urah 2. maja pogovorili z dolgoletnim predsednikom zbora in društva, Ivom Kovičem. Kako ocenjujete letošnji posebni Praznik frtalje? Ko smo pred nekaj meseci pripravljali naš praznik, nam je bilo jasno, da moramo narediti kaj posebnega, saj te dni je bila vsa pozornost posvečena Gorici. Pomislili smo, da biga naredili malo vRupi, malo v Gorici, a to bi verjetno ne uspelo. Zato smo vložili prošnjo na občino, ki je našo pobudo rada sprejela, saj je bil v teh dneh napovedan obisk 15.000 ljudi. Za nami so vložili prošnjo tudi Štandrežci, tako da smo lepo pogostili goste. V nedeljo, 25. aprila, so v Rupi nastopili otroški in mla- Ivo Kovic (tretji z desne) v družbi prizadevnih članov društva dinski zbori; omenjene tri dni pa smo z našim praznikom nudili širši publiki frtaljo, čevapčiče in klobase. Dne 30. aprila in 1. maja smo bili za šankom od 10. ure zjutraj pa vse do 3. ponoči. Smo res pošteno utrujeni in obenem srečni, saj je naša pobuda uspela bolj, kot smo pričakovali. Prvi večer v Gorici, po veliki proslavi pri Transalpini s Prodijem, so ljudje kljub grdemu vremenu navalili v mestno središče opolnoči ter so jedli in pili do treh. Prvega maja prav tako: po manifestaciji sindikatov so ob uri kosila preplavili Korzo Verdi in nekaj ur smo delali 'kot sužnji', brez prestanka; zvečer smo po Bregovičevem koncertu spet doživeli velik naval. V nedeljo so se številni zbrali pri naših mizah po zborovskem koncertu. Kaj pa nam lahko poveste o 70-letnid zbora? Že več časa se pripravljamo tudi na ta dogodek. Samostojni koncert bomo imeli 16. maja ob 17. uri v Kulturnem domu v Sovodnjah. Ob tej priložnosti bo izšla tudi brošura, ki jo urejuje Vlado Klemše, njen izid pa bo podprla tudi Zveza slovenske katoliške prosvete. Nekaj smo že naredili pred desetimi leti. Sedemdeset let je kar nekaj... Res je. Za prve zametke zbora sta bila najbolj zaslužna dva zborovodja, najprej Janez Pavletič, po drugi vojni pa Niko Pavletič. V prvih šestdesetih letih je krmilo prevzel Zdravko Klanjšček, ki vodi zbor še danes; vmes je opustil vodstvo zbora za leto dni, ko ga je vodil Dimitrij Rejc. Društvo Rupa-Peč je nastalo leta 1991, in to zgolj iz formalnih razlogov; ves čas prej je obstajal zbor, ki pa se ni omejeval le na petje in je bil dejansko ter je še danes pravi srž našega društvenega delovanja. Kakšen je utrip društva danes? Društvu predsedujem več kot 20 let in čas je, da se umaknem. Pri takem društvu je res pomembna dobra volja, pa tudi povezovanje ljudi. Imamo pridne in delavne mlade, zaradi česar se nam ni treba bati prihodnosti. DD Sindikalne zveze iz Italije in Slovenije pri Transalpini Razširjena Evropa dejavnik razvoja in napredka za vse Evropejce escpert W GRANDE INSEGNA EUROPEA • ELEKTRONIKA: Ul. Mazzini 1 tel. 0481 535340-531937 faks 0481 537919 •GOSPODINJSKI STROJI: Ul. Crispi 15, tel. 0481 535471 - 531937 faks 0481 532268 e-mail: riavezradio@riavezradio.191 .it P-iva: 00475540316 • GOSPODINJSKI STROJI ZA VGRADfTEV: Ul. Monache 17, tel. 0481 531937 RIAVEZ RADIO MARKET S. ANDREA ŠTANDREŽ, Ul. San Michele 184 Nogomet Prijeten Jeremiturnir V nedeljo, 25.aprila, je na Jeremitišču v Štan-drežu potekal tretji zaporedni "Jeremiturnir", ki ga je priredilo društvo slovenskih univerzitetnih študentov v Italiji (Suši). Udeležilo se ga je šest ekip, in sicer Ksšt (Klub slovenskih študentov iz Trsta), Brda, So-vodnje, Doberdob, Štandrež-Jeremitišče. Tudi društvo samo se je predstavilo z lastno ekipo. Udeleženci so se zbrali ob 13.30 na štandreških poljih. Tekme pa so se začele ob 14. uri. Toplo sonce in zabavna glasba sta pripomogla k temu, da je bilo na igrišču in izven njega vzdušje živahno. Hladen veter, ki je pihljal, je pa hladil prepotene igralce in igralke, ki so si tako vneto prizadevali, da bi dosegli zmago. Borbene tekme so se razvlekle skozi ves popoldan in se zaključile šele okoli sedme zvečer, ko so zadnji goal brcnili v vrata igralci ekipe Ksšt-ja in si tako zagotovili prvo mesto. Za njimi sta se na drugo mesto uvrstili ekipi Brda in So-vodnje. Po utrudljivem popoldnevu so se igralci in gledalci oddahnili ob odlični pašti in seveda zabavi. Velika zahvala za uspeh naj gre seveda družini Makuc z Je-remitišča, ki je tudi letos omogočila, da je turnir potekal na krasnem travniku ob njihovi hiši. Organizatorjem in igralcem samim je celo nudila svoje prostore. Romanje v Medjugorje. Vabimo vas na to romanje od 28. do vključno 31. maja letos. Odhod iz Rožne Doline pri mejnem prehodu pri Rdeči hiši. Obiskali bomo romarske poti: Križevec, hrib prikazovanja, svetišče in druge zanimivosti. Prijava pri g. Darku Durciku, tel. 0481882395 ali 048132121, in pri župniku g. Jožetu Markuži, tel. 040 229166. Vpisovanje se začne takoj in se zaključi z zasedbo mest v avtobusu. Ob vpisu se plača celotna cena romanja 86,00 evrov. Za potovanje zadostuje veljavna osebna izkaznica za tujino. Dramska družina F.B. Sedej iz Števerjana vabi na veseloigro Klausa Sandlerja Povsem navaden dež (prevod Lev Detela, režija Franko Žerjal), ki bo v nedeljo, 9. maja, ob 16.30 v Sedejevem domu. Vokalna skupina Vinika praznuje 10. pomlad. Članice vas vabijo, da se jim pridružite na jubilejnem koncertu, ki bo v soboto, 8. maja, ob 20. uri na gradu Dobrovo. Sprehodite se z glasbo skozi utrinke desetih pomladi. Slovenske oddaje (od 7. maja do 13. maja 2004) Petek, 7. maja (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni desert iz diskoteke 103. - Šopek narodnih viž. - Zborovski kotiček. - Obvestila. Ponedeljek, 10. maja (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije. Torek, 11. maja(v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 12. maja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Raj v Volčjem potoku. -Izbor melodij. Četrtek, 13. maja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2. ŽUPNIJSKO OBČESTVO SV. FLORUANA IN MARIJE POMOČNICE V ŠTEVERJANU bo obhajalo 1700-LETNICO MUČENIŠKE SMRTI SVOJEGA ZAVETNIKA SV. FLORIJANA Slovesna maša, ki jo bo daroval g. nadškof msgr. Dino De Antoni, bo v nedeljo, 9. maja, ob 19. uri v župnijski cerkvi v Števerjanu. Častilci sv. Florijana in prijatelji Števerjana prisrčno vabljeni. / 1 * \