—   304   -
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) „Mala fides" prvega zvršilnega kupca nepremičnine, ki se je pozneje vnovič prodala.
Dne 29. julija 1884 kupil je V. S. na javni zvršilni dražbi prej C. Ku lastni '/a-t delež posestva vložkov št. 384, 385 in 388 kat. občine Loke. Ta |)vodaja se po pomoti v zemljiški knjigi ni zaznamovala, tudi kupec ni izpolnil zvršilnih pogojev, in cfla stvar je zaspala, ne da bi bil kdo interesentov prosil relicitacije.
Z odlokom c. kr. okr. sodišča v L. z dne 6. avgusta 1888, št. 4278 dovolila se je bratovščini rožnega venca v L. vknjižba zvršilne zastavne pravice za tirjatev v znesku 225 gld. s prip. na celo imenovano posestvo ter pozneje z odlokom z dne 8. oktobra 1888 št. 5381 tudi zvršilna prodaja cel e g a posestva, torej tudi uvodno omenjenega 1/24 deleža.
Kupil je posestvo na zvršilni dražbi dne 28. novembra 1888 T. K.
Pripomniti treba tu, da je V S. kot vkujiženi lastnik drugega '/24 deleža in pa kot kurator C. K-jeve zapuščine obveščen bil o tem zvršilu, da je pri dražbi dne 28. novembra 1888 celo intervenoval, položil varščino ter dražil. A tudi c. kr. finančna prokuratura v Lj. kot zastopnica bratovščine zvršiteljice je morala znati za uvodno omenjeno odprodajo, ker je spravila 1884. 1. na dražbo C K-jev 1/24 delež ona sama kot zastopnica erara.
Proti zvršilni dražbi celega posestva, opravljeni dne 28. novembra 1888, vložil je V. S. ničnostni rekurz trdeč, da je prodaja glede ravnokar omenjenega, uže leta 1884 odprodanega '/24 deleža neveljavna.
—  306  —
C. kr. višje deželno sodišče v Gradci je temu rekurzu z odločbo de int. 29. januvarija 1889 št. 488 ugodilo, zvršiliio dražbo z dnii 28. novembra 1888 razveljavilo ter na prosto voljo dalo bratovščini rožnega venca, da dražbo glede ostalih ^^/^^ deležev ponovi; vse to pa iz naslednjih
razlogov:
Glede na to, da je rekurent kupil po glasu dražbenega zapisnika z dne 29. julija 1884 št. 3431 v zvršilni reči finančne prokurature v erara ime proti zapuščini C. K-a peto 66 gld 40 kr. s pr. 1/24 delež posestva vložkov št. 384, 38,5 in 388 kat. obč. L., ki je prepisan še danes na ime tega zapustnika, prenehala je, akoprem se dotična pri-sodna listina še ni izdala, pravica eksekutova do tega deleža, na čigar mesto je stopilo skupilo. Z odlokom z dne 6. avgusta 1888 št. 4278 finančni prokuraturi za bratovščino rožnega venca v prid dovoljena vknjižba zvršilne zastavne pravice mogla bi zadobiti torej le pogojno veljavo, za slučaj namreč, ako bi se dražba iz leta 1884 spoznala neveljavno. Ker se to ni zgodilo, ostal je v pravni moči prvi dražbeni akt z vsemi pravnimi posledicami in novo zvršilno dražbo istega '/24 deleža proti istemu eksekutu smatrati je zaradi tega neveljavno, zlasti ker je prva odprodaja morala znana biti finančni prokuraturi, ki jo je prouzročila sama.
Proti tej odločbi vložil je zvržilni kupec J. K. revizijski rekurz in na to je c. kr. najvišje sodišče odločbo II. instance zavrglo, dražbo z dne 28. novembra 1888 povse potrdilo ter V. S-a obsodilo v povračilo stroškov revizijskega rekurza in sicer iz naslednjih
razlogov:
Odlok z dne 8. oktobra 1888 št. 6371, s kojim se je na prošnjo bratovščine rožnega venca v L. po finančni prokuraturi dovolila za tirjatev v znesku 225 gld. s pr. zvršilna prodaja posestva vložkov št. 384, 385 in 388 kat. obč. L., vročil se je V S-u ne samo kot vknjiženemu solastniku, ampak tudi kot kuratorju zapuščine C. K-a, čigar 1/24 delež je bil on kupil na zvršilni dražbi dne 29. julija 1884; jasno je torej moralo biti V. S-u., da se je dovolila tudi zvršilna prodaja tega 1/24 deleža. Ker je V. S. navzlic temu pripustil, da je v pravno moč stopil dotični odlok, dokazal je s tem, da je zadovoljen,
20
—   306   —
6) O dopustnosti glavne prisege glede okolnosti dogodivše se za nedoraslosti deldtove.
Premenivši razsodbo c. kr. okrajnega sodišča Tolminskega z dne 2. aprila 1888. leta, št. 307 razsodilo je c. kr. višje deželno sodišče Tržaško dne 9. avgu.sta 1888. leta pod št. 2614 tako-le:
Nedol. toženca Maša in Miha M. pok. Andreja iz Tolmina dolžna sta plačati tožiteljici Maši R. iz Volčan v štirinajstih dneh pod ekse-kucijo v tožbi zahtevani znesek 100 gld. z obrestmi vred za tri leta od dne vročene jima tožbe nazaj računajoč, in sicer 6 "/^ do 14. julija 1885. leta, 5 "/„ pa od tega dne naprej, ter nagraditi jej v istem času pod jednako posledico pravdne stroške, ugotovljene na 87 gld. 58 kr., ako ne storita te-le glavne prisege:
„Ni res, kolikor vesta in se spominjata, da je njiju oče Andrej M. po 1. decembru 1864. leta v gostilni Franice B.-ovke ali zlasti okoli 15. avgusta 1855. priznal denašnji tožiteljici, da je dolžan v odstopnem pismu z dne 4. avgusta 1874. leta navedeni znesek 100 gld.. ter da je obljubil, plačati jej ta znesek."
Ako toženca to prisego storita, bode odbita v tožbi navedena zahteva, da morata toženca plačati tožiteljici gore navedenih 100 gld. s pripadki vred, in tožiteljica bode celo dolžna, povrniti tožencema v 14 dneh pod eksekucijo pravdne stroške, odmerjene na 82 gld. 14 kr. in apelacijske stroške v znesku 10 gld. 82 kr.
To svojo razsodbo oprlo je c. kr.. apelacijsko sodišče na te-le
razloge:
Proti poravnavi, na katero opira tožiteljica najbolj tožbeno svojo zahtevo, dvignila sta toženca ugovor '), da poravnavi nedostaje sod-
•) č. g. pisatelj piše tu ,.pvigovor", in njegovim razlogom dajemo v tem listu poseben prostorček. Ured.
ako se proda tudi 1/24 delež, ki ga je kupil on sam pač uže na zvršilni dražbi dne 29. julija 1884, a ne da bi bil do dne nove dražbe izpolnil dražbene pogoje ter zaprosil, naj se mu v last prisodi ta delež. Vrhu tega V. S. nikakor ni dokazal, da bi se bila vršila pri dražbi dne 28. novembra 1888 kaka ničnost, njegov rekurz zmatrati je zategadelj jedino le kot apelacijski rekurz proti dovolitvi dražbe z odlokom z dne 8. oktobra 1888 št. 5371, kot tak pa je zakasnel.
—   307   —
nega odobrenja. Le-to v jasnih slovih §§ 152. in 233. obč. drž. zak. opravičeno očitanje podprto je v le-tem slučaji tudi uvaženjera, da je Ivan M., ki je bil prvotni dolžnik iztoževanega zneska in ki je poravnavo sklenil za nedol. svojega sina Andreja, izvajal dolgovanja priznanje za istega svojega sina izrecno iz pogodbe z dne 5. februvarija 1801. leta, da pa tej pod E priloženi pogodbi, v kateri je Ivan M. ined drugim plačilo tega svojega dolga naložil nedol. svojemu sinu Andreju, nedostaje pismene odobritve od varuštvenega oziroma skrbstvenega oblastva, zahtevane toliko zakonom, kolikor tudi zlasti z vsebino te nedvojbeno odplačne pogodbe K. (§ 187. ces. pat. z 9 avgusta 1854, št. 208. drž. zak.).
Brez te dvostroke zakonske potrebščine in vzemši v ozir, da navaja celo jeden pogodnikov, namreč Franica B.-ovka v odstopnem pismu pod B, storjenem po poravnavi pod A, Ivana M. ne pa nedol. njegovega sina Andreja M. navzlic omenjenemu dolgovanja priznanju svojim dolžnikom, — gubi vsako pravno podlogo mnenje prvega sodnika, češ, zaključiti je, da je bila molče poravnava sodno odobrena, ker je sklenena bila pri istem sodišči, ki je bilo ob jednera varuštveno, oziroma skrbstveno oblastvo imenovanega nedoletnika.
Tožiteljica sklicuje se pa tudi na to, da je Andrej Ivanovič M. sam, do.segši dne 1. decembra 1864. Uta svojo polnoletnost in okoli 15. avgusta 1865. leta zlasti priznavši jej dolg, obljubil plačati ga jej, in je o tej zanikani okolnosti tožencema ponudila zavračno glavno prisego. Jasno je, da je ta okolnost odločilna, kajti če bi bila dokazana, morala bi denašnja dva toženca kakor dediča Andreja M., ta dolg priznavšega, plačati ga tožiteljici (§ 548. obč. drž. zak.). S tem dokazom bi se odpravilo tudi še toli neznatno tožencev očitanje proti pristnosti odstopnih pisem B in D, iz katerih izvaja tožiteljica svojo tožbeno pravico, saj bi le-tu toženca dolžna bila plačati uže večkrat nupominani dolg zaradi priznanja od njijnega prednika cel6 nezavisno od odstopnih pisem. Ako pa se ne bi dokazalo, da obstoja priznani dolg, bilo bi vsekakor odbili tožiteljičino tožbeno zahtevo, naj bi bili odstopni pismi pod B in D pristni ali nepristni.
Toženca sta sicer trdila, da je le-ta naložena jima razsodna prisega nedopustna, ker sta za časa navedenega priznanja dolga bila komaj v prvih letih svojega živenja ter zaradi tega nista nič vedeti mogla o okolnosti, o kateri bi jima bilo priseči. Ako se pa ozremo na splošnost   ustanovila § 207. obč. sod.  r.  in  ako  pomislimo,   da sta
20*
—   308   -
toženca, uže z davna prekoračivša dvajseto leto, mogla prepričati se, kakor gre, bodisi po svoji materi, bivši zakonski pridrugi Andreja M., ki je, kakor sama navajata, najboljše poučena bila o njegovih imovinskih razmerah in ki je celo, kakor je sama priznala, nekoliko goldinarjev plačala na račun obrestij od rečene tirjatve, bodisi po drugih sorodnikih in znancih svojega prednika, ki so izmed njih celo nekateri bili v le-tej pravdi navedeni kakor priče o resničnosti ali neresničnosti trditve tožiteljičine, a ta trditev ujema se v bitnosti z vprašanjem o obstoji iztoževanega dolga: — onda ni smeti pogledom na te poiz-vedne tožencev izvore smatrati krepkim očitanja o nedopustnosti omenjene glavne prisege in torej tudi ni smeti tožiteljici odtegniti jedinega njenega dokaznega sredstva za utemeljenje tožbenega zahtevka.
Ker nista toženca vrnila tožiteljici one glavne prisege in ker sta vedno uže omenjeno trditev o nedopustnosti iste prisege ponavljala, bilo je treba po smislu § 36. dvor. dekr. z dne 24. oktobra 1845, št. 26. zb. pr. zak. razsoditi na naloženo glavno prisego, od katere zavisi izid te pravde.
To razsodbo je potrdil c. kr. najvišji sodni dvor ter je od-nosno svojo odločbo z dne 12. decembra 1888, št. 13931 tako-le obrazložil:
Uže v razlogih prizivnega sodišča je zadosti dokazano, da s poravnavo pod A ni bila utemeljena za nedol. Andreja M. nikakeršna pravra obvezanost in treba je torej sklicati se na iste razloge.
Pravokrepna obvezanost za uže imenovanega Andreja M. glede plačanja iztoževanih 100 gld. nastala bi bila samo tedaj, ako bi bil on, kakor trdi tožiteljica, potem ko je dosegel svojo polnoletnost, priznal obstoj dolga 100 gld.
Iz svojega znanja ni potrdil nobeden svedok te okolnosti in za to ni smeti pripustiti tožiteljice k dopolnitni prisegi. Njej pa tudi ni pritoževati se, da je pravde izid zavisen od glavne prisege o priznanji dolgovanja od Andreja M., ker je ona sama to prisego tožencema ponudila in ker ni o tem drugega dokazila doprinesla.
_ T.
Kazensko pravo.
a) K uporabi §-a 312. kaz. zak.
Žandarm N. pride nekega dne v gostilno L.-a M.-a, kjer so igrali godci, ter vpraša gospodarjevega sina O -a M.-a,  ima li oče godčevsko
—   309   —
b) Zadenejo li stroški kazenske pravde zasobnega tožitelja, kadar se razveljavi vsled obnovljenega kazenskega postopanja pravomočna obsodba in potem preiskava ustavi brez
glavne razprave?
O. R. izpovedal je kot priča v kazenski preiskavi proti R.-u S.-u zaradi hudodelstva goljufije, da je obdolženec na menicah ponarejal podpise drugih osob. Ko je bila preiskava proti R.-u Š.-u ustavljena po smislu § 90. kaz. pr. r , ovadi R. Š. imenovano pričo O.-a R.-a zaradi prestopka proti varnosti časti po § 487. kaz. zak., ker ga je baje ta pred sodiščem obdolžil goljufije.
C. kr. okrajno sodišče v SI. Gr. oprosti O.-a R.-a in sicer zategadelj, ker je O. R. izpovedal kot priča in je to izpovedbo smatrati za resnično, dokler se ne dokaže, da ni resnična. Nasprotna izpo-vedba tožitelja samega, ki je bil takrat v preiskavi, nikakor ne more sodniku zadoščevati, da si pridobi to prepričanje.
dopustilo ali ne. Ko mu sin dS, spodoben odgovor, začneta se razgo-varjati o različnih rečeh. Pripovedovala sta si, kod sta uže hodila po svetu in kaj vse sta doživela. Ko pa tako v pogovoru O. M. trdi, da je ,,Novi bazar" dežela, imenuje ga zaradi tega žandarm „butelja" ; a na to O. M. žandarma zavrne z besedami: „Le Vi ste butelj, ne pa jaz — kaj pa Vi veste, Vi ste le mizar!"
C. kr. okrajno sodišče v Gorenjem gradu obsodi O.-a M.-a štiri dni v zapor zaradi prestopka po § 312. kaz. zak., ker po zakonu ni razlike med pravilnim ali nepravilnim ravnanjem dotične uradne osobe, zanikati pa le ni moči uradne lastnosti razžaljenega žandarma N.-a, če tudi je bil nepotreben omenjeni razgovor ter nikakor ni izhajal iz zvrševane službe
C. kr. okrožno kot prizivno sodišče v Celjije dne 7. septembra 1889. 1. uslišalo vzklic obtožencev ter O-a M.-a oprostilo od obtožbe po § 312. kaz. zak., ker je dokazano, da se je godilo razžaljenje v privatnem, nikakor pa ne službenem razgovoru med razžaljenim žandarmom in obtožencem; ker se le-ta torej v tej priliki ni mogel zavedati, da bi razžalil kako v § 68. kaz. zak. imenovano osobo, in ker po tem takem tukaj ni znakov, katere navaja zakon.
—   310   —
C. kr. okrožno sodišče v Celji predrugači razsodbo prvega sodnika ter obsodi toženca O.-a R.-a, ker se je iz raznih okolnostij uverilo, da pred sodiščem kot priča ni govoril resnice.
Ta slučaj je naznanil O. R. c. kr. glavni prokuraturi ter po svojem zagovorniku naglašal, da on ne bi bil samo kriv prestopka proti varnosti časti, nego hudodelstva goljufije, ko bi bil res kot priča krivo govoril.
Kmalu potem zahtevalo je c. kr. državno pravdništvo v Celji — gotovo po nalogu c. kr. glavne prokurature — obnovitev kazenskega postopanja proti O.-u R -u zaradi hudodelstva goljufije po § 199. lit. a) kaz. zak. C. kr. okrožno sodišče je uslišalo to prošnjo ter razveljavilo prejšnjo obsodbo zaradi prestopka po § 487. kaz. zak.
Ko se je bila ta preiskava ustavila po smislu § 109. kaz. pr. r., zahteva O. R. opirajoč se na § 390. kaz. pr. r., da mu naj sodišče odmeri vse stroške I. in II. stopinje, ki so mu narasli v kazenski pravdi zaradi obtožbe po § 487. kaz. zak., ter da naj njihovo povračilo zaukaže zasobnfemu tožitelju R.-u Š,-u.
C. kr. okrajno sodišče v SI. Gr. ugodi tej prošnji, a odlok prvega sodnika vsled pritožbe zasebnega tožitelja razveljavi dne 4. septembra 1889. 1. C. kr. okrožno sodišče z ozirom na to, da sta bili vsled obnovljenega knženskega postopanja razveljavljeni obe razsodbi po vsem obsegu, torej tudi glede na izrek o stroških ter je zopet nastopil po §^59. kaz. pr. r. prejšnji stan uvodne preiskave, potem zategadelj, ker tukaj tudi ni nikakega drugega zakonitega razloga, da bi morala stranka povrniti stroške svojemu nasprotniku.