Iilaninski vestnik 190 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXX PLANINSKI VESTNIK, GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE Planinska problematika na seji komiteja za turizem IS SR Slovenije Novoletno voščilo predsednika PZS dr. Miha Potočnika Marko Selan Evropsko leto varstva narave 1970 Stane Belak Frdamane police Boro Krivic Strah Tone Strojin Pod Bovškim Grintovcem Bojan Polak Vežici Tine Orel Trije razgovori Ing. Miroslav Črnivec Afriški izlet na Mt. Meru (4565 m) Avčin-Šegula Helikopter kot sredstvo za reševanje v gorah Ludvik Zorzut Novoletna romanca Društvene novice Alpinistične novice Varstvo narave Iz planinske literature Razgled po svetu 2 3 5 12 19 21 22 25 34 37 38 44 45 46 47 Naslovna stran: Velika planina Foto prof. Miroslav Kambič Lastnik: Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Trne Orel. odgovorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Banovec, Fedor Kosir. prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, prof. dr. Cene Malovrh, dr. Miha Potočnik. Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc. Tone Strojin, Tone Wraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije. Ljubljana, Dvorakova 9, pp 214. — Tekoči račun pri NB 501-8-5/1, tel. 312—553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 30 din, plačljiva tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 43 din (3.5 US §). — Reklamacije se upoštevajo dvo meseca po izidu številke. Spremembo naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moskric« v Ljubljani. PLANINSKI VESTNIK LETNIK LXX | ŠT. 1 | LJUBLJANA | JANUAR 1970 planinski vestnilc GLASILO _ ^m 1970 PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 70. LETNIK 1 PLANINSKA PROBLEMATIKA NA SEJI KOMITEJA ZA TURIZEM IS SR SLOVENIJE Sredi razprav o proračunu za I. 1970 je predsednik Komiteja za turizem Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije ing. Franc Razdevšek 11. dec. 1969 sklical sejo komiteja in na prvo mesto dnevnega reda postavil »informacijo o planinstvu in o možnostih za investicijsko vzdrževanje, modernizacijo in razširitev planinskih postojank«. Na seji je v tej točki dnevnega reda sodeloval upravni in nadzorni odbor Planinske zveze Slovenije, predsednik dr. Miha Potočnik pa je v daljšem ekspozeju komiteju za turizem očrtal družbeni pomen planinstva, njegovo organizacijsko shemo, kapacitete planinskih postojank in gospodarjenje z njimi, obisk in promet na njih, problem vzdrževanja starih in izgradnje novih postojank, dotacije in posojila, katere je PZS doslej vlagala v postojanhe, program in modernizacijo planinskih postojank po desetletnem načrtu in problematiko planinskih potov. Po poročilu dr. Potočnika je ing. Razdevšek odprl debato, v katero so posegli skoro vsi navzoči člani UO PZS in Komiteja za turizem ter vsak po svoje podprli ugotovitve in predloge na koncu informativnega elaborata, ki sta ga za to sejo pripravila sektor za turizem RS za gospodarstvo in Planinska zveza Slovenije. Pred povzemanjem debate in oblikovanjem sklepov je spregovoril predsednik, član Izvršnega sveta SR Slovenije, ing. Razdevšek in s svojimi mislimi ob predloženi informaciji prepričevalno podprl prizadevanja planinske organizacije. »Planinstvu je treba priznati,« je dejal, »njegovo važno mesto v turističnem gospodarstvu, posebej pa pionirsko vlogo v zgodovini našega turizma. Nenavaden entuziazem in požrtvovalnost, ki jo je pokazalo slovensko planinstvo pri svojem delu ves čas svojega razvoja, so moralne vrednote, ki jih ne smemo omalovaževati. Dolžni smo prispevati k vzdrževanju tega, kar je, in omogočiti planinskemu gospodarstvu modernizacijo planinskih postojank, ki niso majhna postavka med 57 000 turističnimi ležišči, kolikor jih Slovenija premore. Priznati je treba planinstvu tudi velike zasluge za razvoj smučarstva in s tem prizadevanje, da se turizem razvije tudi v zimski sezoni. Planinstvo je tako za razvoj turizma prispevalo znatne gospodarske pogoje, velike uspehe pa ima tudi pri ustvarjanju psiholoških in kulturnih pogojev. Dolžni smo, da to delo podpremo, da omogočimo moderno valorizacijo našega gorskega sveta, ki ima izredno ugodno lego glede na mednarodne turistične tokove in glede na bližino morja, s katerim bo naša država vsak čas postala turistična velesila.« Inž. Razdevšek je nato dodal nekaj misli o turistični eksploataciji gorskega sveta, pri čemer je zastopal enako stališče, kakor ga izpovedujejo vse planinske organizacije na svetu tedaj, kadar se upirajo brezdušni tehnizaciji, ali tedaj, kadar branijo zavarovane kraje in krajine prvobitnosti in miru: »Planinski svet ni vrednota, ki je sama sebi namen, zato mora biti turizmu odprt. Čim več ljudi v planine, to je tudi osnova vsega planinskega prizadevanja. Gore niso samo za neko elito, ampak naj nudijo svoje 1 dobrote množicam. Varovati jih moramo z ukrepi varstva narave, poskrbeti za rezer- vate, za nacionalne parke, a to ne za to, da bi jih pred ljudmi zaprli, marveč zato, da jih za ljudi ohranimo in da jim z eksploatacijo ne bi vzeli njihovih prirodnih, prvobitnih značilnosti in posebnosti.« Nato je inž. Razdevšek predlagal navzočim članom Komiteja za turizem, da v načelu sprejmejo predloge in priporočila v predloženi »Informaciji« in jih posredujejo Izvršnemu svetu Skupščine SR Slovenije. Tako stališče predsednika komiteja in njegovih članov nam vzbuja upanje, da se bo planinsko gospodarstvo v prihodnjih letih razvijalo v boljših pogojih, to pa bo ugodno vplivalo tudi na ostale planinske dejavnosti. NOVOLETNO VOŠČILO PREDSEDNIKA PZS DR. MIHA POTOČNIKA o seji Komiteja za turizem pri Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije dne 11. decembra Sti 1969 sem predsednika PZS ogovoril s tem, da bi ob vtisih s te seje sporočil članom planinskih društev in njihovim upravnim odborom svoja novoletna voščila. Ogovor je bil takle.- »Zdi se mi, da se vendarle nekaj dogaja s planinstvom, o čemer smo dolga leta samo govorili. Ni nas treba biti sram svojega dela in čas je, da se temu delu prizna njegova vrednost in njegov družbeni pomen.« Dr. Miha Potočnik je takoj povzel: »Planinstvo je v Sloveniji ena od najmnožičnejših aktivnosti. Njegova družbena koristnost se vedno bolj priznava tudi v neplaninskih krogih, naše delo je mnogo bolj upoštevano. Zastopani smo v Komiteju za turizem IS SR Slovenije in v Komiteju za telesno kulturo, na mnoga važna posvetovanja nas vabijo družbenopolitične organizacije. Tudi sami planinci se ne zapiramo več samo vase. Pri vrednotenju našega dela in prispevka k družbenemu razvoju Slovenije je razveseljivo, da se zadnje čase vedno bolj poudarja geslo »mens sana in corpore sano« kot pa »panem et circenses«, kar je bilo še nedavno precejšnja moda in tudi zapreka, da se naša prizadevanja niso bolj cenila. Zdaj je na široko prodrlo spoznanje, da so posebno važne tiste organizacije in društva, ki se resno ukvarjajo z mladino in z aktivno množično telesno kulturo in vzgojo. Dobili smo spet svoje mesto tudi v slovenskem turističnem gospodarstvu. Naši domovi, koče, zavetišča in planinska pota so na tem, da se jim obeta izdatnejša in redna vsakoletna družbena gmotna pomoč pri vzdrževanju in drugih investicijah. Upamo, da bomo s to pomočjo v nekaj letih lahko močno modernizirali in povečali naše turistične zmogljivosti, s tem pa omogočili novim desettisočem delovnih ljudi zdravo rekreacijo v naravi. Naša propagandna, založniška in publicistična dejavnost je s pomočjo sklada za turistično propagando pri Gospodarski zbornici SR Slovenije lažje zadihala. Tako bomo v kratkem z zemljevidi in vodniki zamašili precejšnjo vrzel. Pri popularizaciji planinstva nam odlično pomagajo naši časopisi (zlasti »Delo«), radio in televizija, množe se planinska predavanja, prireditve, razstave. Planinski Vestnik se nam kljub gmotnim težavam lepo razvija in je letos dobil svoj prvi barvni ovitek. Tudi povsem poslovne založbe vse bolj pogosto segajo po planinski literaturi, ker so spoznale, da je te vrste branje zanimivo za mnoge ljudi, za založbo pa donosno. Naši alpinisti so stali na dveh vrhovih Annapurne, preplezali so ponovno severno steno Eigerja in Grandes Jorasses ter še nekaj najtežjih sten v Zapadnih in Centralnih Alpah ter v Dolomitih, bili so ponovno v Pamiru na vrhu sedemtisočaka Pik Lenina. Veselje nad temi res velikimi uspehi pa nam bridko greni žalost zaradi letošnjih le preštevilnih, predvsem alpinističnih nesreč. Mnoga naša društva so zlasti od petinsedemdesetletnice naprej razvila živahno in vsestransko delovanje. Razveseljivo je, da je vedno več sredstev in spodbude tudi za negospodarsko planinsko udejstvovanje. In marsikaj bi lahko še naštel, kar nas lahko navdaja z optimizmom! Na ta optimizem naj bo oprto moje novoletno voščilo: Vsem slovenskim planincem, alpinistom, gorskim reševalcem, visokogorskim smučarjem, odbornikom naših društev, naročnikom, sotrudnikom in bralcem Planinskega Vestnika, planinskim aktivistom, oskrbnikom, osebju v naših planinskih kočah in društvenih pisarnah, nosačem in številnim našim simpatizerjem želimo zdravo, zadovoljno, prijetno in uspešno novo leto 1970 in še posebno planinsko vnemo v »evropskem letu varstva narave!« Predsednikovemu voščilu se pridružujejo UO PZS, uprava in uredništvo Planinskega Vestnika. EVROPSKO LETO VARSTVA NARAVE 1970 MARKO SELAN ri evropskem svetu (Conseil de l'Europe), posvetovalnem organu, v katerem je včlanjenih 18 evropskih držav (Jugoslavija ni članica), deluje že več let posebna komisija za varstvo narave in naravnih virov. Ta komisija je razglasila letošnje leto za »evropsko leto varstva narave«. Od 8. do 14. februarja 1970 bo na sedežu evropskega sveta v Strassbourgu mednarodna konferenca z naslovom »Človek in njegovo okolje«. Povabljenih je čez 150 uradnih delegatov držav članic, pričakujejo pa tudi številne opazovalce, predstavnike raznih strokovnih ustanov in združenj za varstvo narave. Konferenca ima namen proučevati, kako človek s svojim delovanjem vpliva na naravno okolje; izoblikovala bo osnovna načela, kako ekološko obravnavati varovanje narave, in svetovala svojim vladam politiko regionalnega načrtovanja ter popularizacije varstva narave in vzgoje prebivalstva. Države članice pa bodo poročale o svoji konkretni problematiki. Priporočila, ki jih bo izdelala konferenca, bodo predložena svetu ministrov evropskih držav ter nacionalnim komisijam za varstvo narave. V posameznih državah, ki so članice evropskega sveta, bo potekalo »leto varstva narave« po programih, ki so jih izdelale nacionalne komisije, le površen pregled teh programov odkrije vso pestrost problematike in pravo revijo različnih metod za popularizacijo varstva narave. V Italiji je npr. prevzelo vodstvo celotne akcije kmetijsko ministrstvo, ki bo koordiniralo vse ostale organizacije. Ustanovili so štiri delovne skupine. Prva, ki je prevzela popularizacijo in vzgojo, bo pripravila posebno poučno brošuro v treh inačicah: za osnovne šole, za nižje in za višje gimnazije. Za študente arhitekture, urbanizma in gozdarstva je pripravljena monografija z naslovom: »Človek v naravnem ravnotežju«. Na vseh šolah bodo priredili slovesen »dan varstva narave«. Razpisali so natečaj za znanstveno študijo o turističnih vidikih varstva narave. Izdelali bodo več dokumentarnih filmov in pripravili posebne radijske in televizijske oddaje. Druga delovna skupina se bo ukvarjala z zakonodajo. Odločiti se bo treba, ali naj pripravijo poseben zakon o varstvu narave ali pa naj samo dopolnijo z ustreznimi določili sedanje zakone, ki urejajo gospodarjenje z naravnimi viri. Poleg tega bodo izdelali osnutek predpisa o združitvi nacionalnega parka Gran Paradiso s sosednjim francoskim La Vanoise ter nacionalnega parka Stelvio s švicarskim Engadinom. Predlagali bodo tudi posebne ukrepe za varstvo morskih obal pred onesnaženjem. Tretja skupina bo pripravila seznam vseh biotopov (naravnih nahajališč flore in favne), ki bi jih bilo treba v Italiji razglasiti za rezervate. Proučila bo tudi metode za boj proti gozdnim požarom. Četrta skupina pa obravnava onesnaženje vode in zraka ter varstvo zemljišč pred erozijami. V sodelovanju s higieniki, psihiatri, sociologi, pravniki in ekonomisti bo tudi izdelala priporočila za urbanistično politiko. V Zahodni Nemčiji ne bodo vodili akcije državni organi, temveč Liga za varstvo narave (Deutscher Naturschutzring), v katero je vključenih 86 združenj za varstvo narave (Naturschutzverbande) z več kot dva milijona člani. Ta združenja bodo priredila najrazličnejše manifestacije na deželni ravni, od simpozijev do kinopredstav. Med drugim se nameravajo lotiti obsežnega raziskovalnega programa o vplivu gozda na podnebje, zemljišče, živalstvo in človeka. Sprožili bodo pobudo za izdajo zveznega zakona o varstvu narave ter posebnega gozdnega zakona. Z zveznim ministrstvom za pošto se pogajajo za posebno serijo pisemskih znamk itd. Luksemburški program tudi obsega posebne poštne znamke. Ena naj bi bila posvečena varstvu voda, druge pa bodo prikazovale cvetje in živali, ki so zaščitene v Luksemburgu. Državni muzej bo organiziral potujočo razstavo, ki bo obšla vse večje kraje. Zelo zanimiv je predlog za akcijo, ki nosi geslo: »Očistimo luksemburško pokrajino!« V njej naj bi sodelovalo vse prebivalstvo, zlasti šolska mladina, pa tudi lokalne oblasti in komunalne službe. Skandinavske dežele so uskladile svoje programe. Izračunali so, na primer, da je koprodukcijska izdelava filmov dražja, zato bo vsaka država zase posnela film z določeno temo. Filme bodo potem sinhronizirali v vseh skandinavskih jezikih in jih izmenjavali; Danska bo posnela film o nordijskem kultiviranem pejsažu, Finska o narodnih parkih, Norveška o rekreaciji v naravi, Švedska pa o močvirski favni in flori. Izvedli bodo skupen program univerzitetnih predavanj s področja biologije in geografije, pri čemer bodo izmenjavali strokovnjake. Celotna akcija, ki vsebuje še obilo odličnih zamisli, uživa izredno podporo vseh prizadetih vlad, saj npr. norveški nacionalni komisiji predseduje sam premier Per Borten. V Franciji so si »leto varstva narave« zamislili bolj študijsko. Šest znanstvenih skupin bo intenzivno proučevalo vzgojo javnosti, zakonodajo, urbanizacijo, industrijski razvoj, razvoj kmetijstva in turizem, vse seveda s posebnih vidikov varstva narave. Njihov namen je, da dajo znanstveno osnovo vladnim ukrepom. Delovno skupino za turizem vodi M. Devies, predsednik CAF. V programu imajo zanimive teme, na primer trasiranje smučarskih prog, ustrezno lokacijo naravnih kopališč ali probleme varstva narave, ki nastajajo pri velikih koncentracijah izletnikov ob vikendih. Geslo: Smotrna in tenkočutna uporaba prostora za turistične namene. Angleži imajo nekaj originalnih prijemov. Svojo problematiko bodo objavili v posebni »beli knjigi« in z njo pritisnili na javne faktorje. Poslanico s pozivom široki javnosti pa bodo razposlali kar po pošti, na 25 milijonov naslovov v 12 največjih britanskih mestih. Tudi druge države, članice evropskega sveta, pripravljajo zanimive akcije, vsaka pač po svojih posebnih razmerah in razpoložljivih silah. A po originalnosti vsekakor prednjačijo Turki. Njihov program obsega poleg številnih drugih akcij celo - posebne pridige v džamijah. O našem programu bomo še poročali. FRDAMANE POLICE STANE BELAK opoldanska služba je prava mora, ko v soboto štejem ure in premišljam, kako prijatelji, ki imajo proste sobote, že sestopajo po opravljenih turah. V neznosni vročini zevam kot kapelj in pogledujem na uro. Končno vendarle odzvoni zadnja neskončnih ur delovne sobote. V žile plane življenje. Gremo! Kar v društveni pisarni se na vrat na nos prelevim v plezalca in za las ujamem zadnji avtobus proti Kranjski gori. Ne pravijo mu zaman »lumpar« in tako z mojim spanjem do Martuljka ni nič. Nekaj čez polnoč je ura, ko na Jesenicah izstopajo zadnji veseljaki in zavlada mir. Končno Martuljek. Vstopim v hladno, vlažno gorsko noč. Zavijem med hišami in preko rosnih travnikov proti Martuljškemu potoku. Od hotela Špika odmeva pijano rjovenje. Ti se ne dajo kar tako. Ko se za železniškim nasipom potopim v temni gozd, me objame tišina. Debele kaplje zvenkljajo po gozdnih tleh. Tu se je pred kratkim zlilo. Megle se obešajo nizko po robeh. Nekje za Široko pečjo slutim ščip. V Lipovčevi bajti ni nikogar. Torej se je Boro spravil prenočevat pod steno ali pa je zatajil. Ze kujem načrte, kaj bom naredil z njim, če bi se zgodilo to zadnje. Torej Pod Srce! Za spremembo skušam danes doseči krnico pod Špikovo steno kar na divje. Megle se vse bolj trgajo. Ščip skrivnostno posrebri pokrajino. Po široki hudourniški strugi, ki se bela odraža med temnim gozdovjem, se zložno ženem nekam kvišku. Poglavitno je, da bom do prve zore iztaknil Borota. Struga postaja vse bolj strma, prizadevno »obplezavam« gladke skale in se obešam po grmovju. Grapa je čedalje bolj podobna soteski. Nekje pod snegom buči potok. Nazadnje se vse zapre, iz zagate ni več videti. Pač! Na levi praskam po odurno krušljivem žlebu. Za boljše razpoloženje mi zapre pot nekajmetrski previs. Sedaj že ležem kot na resni turi. »In poslali bodo po gospoda,« se spomnim stavka iz starega ljudskega berila. Ko pridihom preko, mi zapre pot gosto rušje. Fantastični užitki! Pa še namočeno je vse skupaj prav pošteno. Za nameček me je svet obrnil daleč v levo in krnica Pod Srcem je čisto na desni. Telovadim po vejevju proti Špiku. Če bi imel gramofon, bi si navil tisto »Mi smo lovci...« Tako je, če človek raziskuje v že raziskanem. Končno se me narava usmili in me izpusti na širna prodišča Pod Srcem. Za Karavankami se prikažejo prva znamenja novega dne. Zlepa si nisem tako zgodaj privoščil takih užitkov kot danes. Z glasnim vriskom zmotim nočni mir. Nobenega odgovora! Šele ko večkrat pozaukam, se visoko v meliščih zaslišijo glasovi in se posveti luč. Boro si je iskal nočišče pod prevesnim bolvanom. Snidenje je veselo. Iz jutranjega somraka se izvijajo stene. Upava, da bo vreme, ki je ponoči grozilo, pokazalo z dnevom kaj več dobre volje. Naglo nabaševa nahrbtnika in se odpraviva po snegu proti Frdamanim policam. Prijatelj ima v severovzhodni steni neke še neporavnane račune iz preteklih let. Prav mika me vedeti, kje misli izsiliti prehod preko stene, ki kaže dokajšnjo previsnost. Majski izlet tole pač v nobenem primeru ne bo. Med zelenečimi macesni, ki gledajo iz snega, se naglo bližava steni. Med hojo pomalem kinkam. Prve jutranje urice so prav mučne še za navadne državljane, ne pa za nas ponočnjake. Ko že dokaj visoko pod steno zijava v previse in zajede, me boli vrat. Najbrž zaradi neprespane noči niti ne mignem, ko Boro razpleta svoje načrte o prvenstveni. Bova pač bingljala, pa če naju bo pri tem malo namočilo, tudi nič ne de, bova pa bolj sveža. Pet je ura, ko prideva do vstopa v Schinkovo smer. Izza Karavank se širi poplava svetlobe, ki ima barvo močno zrelega paradižnika. Prav vzpodbudna ni. Kljub temu Stena pokaže zobe že v prvem raztežaju. Belak pod previsnim tretjim raztežajem Foto B. Krivic se hrabro zalšava z raznimi plezalskimi pripomočki. Nekaj čez peto sva končno nared. Da bi se čimprej dokončno prebudil, načnem prvi raztežaj kakih dvajset metrov desno od vstopa v Schinkovo smer in po lepih razčlembah dosežem polico, kjer zavije smer v desno. Poč bo poleti, ko pod steno ne bo toliko snega, najbrž nedostopna. Boro se zapraši za menoj, kot bi se utrgal z verige. Še vrvi ne utegnem povzemati in že je pri meni. Nemudoma mi pokloni »kredenco«, ki je nastala po integraciji najinih nahrbtnikov. Nad nama se sklanja stena s prevesnimi odlomi. Kolikor bolj iščem pametnih prehodov, toliko bolj vem, da bo danes še zabavno. Rahlo upam, da bodo oni zgoraj le odprli zatvornice. Potem bi imela lep vzrok, da bi šla malo mižat pod tisti balvan. Toda nič takega se ne zgodi. Namesto tega naju prične pražiti sonce, strahotno uživam pod čelado. Boro že pleza nekam v desno, potem pa mi izgine za previsom. Nobenega klina ne slišim zabijati. Vrv naglo teče. »Tole pa najbrž ne more biti posebno težko,« ugotavljam. Boro pleza, kot bi se peljal s kolesom. Komaj mu še utegnem zatuliti, da bo vrvi konec. Toda zaradi terena se ne razumeva dobro in jutranji mir trgajo kričeča povelja. Končno sva zmenjena. 2e prvi metri pa mi povedo, da s kolesarsko stezo najbrž ne bo nič. Vsa zadeva diši že po lepi petici. Potem pride na vrsto prečnica in z nahrbtnikom imava ostro debato. Če bi se mu res zgodilo vse, kar sem mu tedaj namenil, bi ne bil najbrž dober niti za pomivalko. Vendar me ta pokora več ali manj vztrajno vleče navzdol. Nazadnje le pripraskam do nekakšne police, kjer Boro lepo v horizontali varuje. Tu, da je že bil, pove in meni, da bo nadaljevanje bolj kot ne čudno. Komaj ga poslušam. Treščim kredenco na tla in hlipam za zrakom. Potem se, ovešen kot novoletna jelka, odpravim navzgor. Preko gladkih izlizanih plošč se pregoljufam pod previs, kjer postane rebus nerešljiv. Grem nekaj metrov v levo, kjer mi uspe zabiti zanikrn klin. To pa je tudi vse, kajti nad mano ni drugega 6 kot gladko in deloma previsna stena, domala brez razčlemb. Boro, kakih 15 m pod mano, se reži in pravi, da je tudi tu že bil. Moram se vrniti nazaj pod previs. Za navzdol visečo lusko zabijem »rahitičen« klin. Na desni preže odurne previsne luske, ki se jih ne upam niti dotakniti. Imam občutek, da bo vse skupaj zgrmelo, če jih bom le grdo pogledal. Prijatelja pod sabo ne bi rad upokojil že kar v tretjem raztežaju. Nazadnje mi ne preostane drugega kot prav poizkus v teh luskah. Ko končno tiči v razpoki dober klin in ostanejo luske lepo na svojem mestu, je stvar dokaj enostavnejša. Potem požiram v previsu, Boro pa kar v horizontali strelja po meni s svojo obtolčeno werro. Še nekaj klinov gre v bolj ali manj dobre špranje, da dosežem kot v nekakšni topi zajedi. Vse češče se pojavlja tudi travica, ki je hvaležen artikel za poljedelce, tu v deloma previsni steni pa je takle klorofil popolnoma odveč. Nato gre navzgor malo s klini, še več pa prosto, na koncu pa kar tako. Ko mi že zmanjkuje vrvi, dosežem robnico pod previsnim nadaljevanjem zajede. Z veseljem počim v skalo dva varovalna klina in že je tudi Boro nared, da zapusti svoj ležalni stol. Ko je pri meni, izjavi, da je bilo tole bolj kot ne šest in da tukaj še ni bil. No, pa smo končno spet enkrat tam, kjer človek še ni bil. Spet mi ljubeznivo pokloni nahrbtnik, verjetno sem videti tak, kot da ga komaj čakam. Potem se odpravi nekam za rob, kamor kaže udobna polička. Vrv naglo teče in spet imam občutek, da se prijatelj pelje s kolesom. Toda sedaj si ne delam več utvar z raznimi kolesarskimi stezami. Vem, da me je neprespana noč oropala naglih odzivov in tako pomalem kinkam, ko podajam vrv. Prav želim si, da bi se vsaj sonce skrilo za oblake. Na srečo vsaj na to ni treba posebno čakati. Boro tuleč naznanja svoj prihod v »šoder«. Špik s Frdamanimi Policami (2273 m). Smeri: 1 — Pavla Jesih, Miha Potočnik, III, 2 — Poldačeva (Krivic-Belak), V, VI, 3 — Schinkova z Zupančičevo varianto (levo), V + Ko prov »zverinsko« izbijem oba klina, se odpravim po polički za vrvjo, za mano pa ostane le majhen možic za ponavljalce. Po odlični skali dosežem Borota, ki res varuje na nekaj lažjem svetu. Sistem nadaljnjih razčlemb v obliki kaminov drži nekam v levo. Ta spet pravi, da to že pozna in ko le malo predebelo gledam, mi pove, da se da priti semkaj tudi iz Schinkove smeri. Malo moraš čarati, seveda! S tem je tudi zame stvar urejena. Zopet bi malo mižal. Vse močneje me grabi spanec. Še sreča, da je naslednji raztežaj moj, sicer bi že spustil »zaveso«. »Gremo dalje,« priganja Boro, ki verjetno ve, kaj naju še čaka. Z veseljem mu poklonim kredenco in splezam raztežaj po lažjem svetu do previsnega mesta. Tu se pričenja izrazita zajeda v sicer previsni steni. Nekaj skal zgrmi v sneg pod steno, potem pa se udobno namestim v nastalo sedišče. Sedaj je vrsta na Borotu, da se izkaže v previsnem detajlu. Nad sabo opazim klin, ki priča o nekdanjih poizkusih. Boro se kar preveč resno loti problema. Še bolj se čudim, ko mora kar večkrat poizkusiti, da končno z nekaj klini spravi zadevo v red. Ko mu sledim, z veseljem dovolim, da nekajkrat krepko potegne in olajša prijatelju izbijanje klinov. Tudi stojišče je steni primerno in prijatelj se pred stisko s prostorom zateče na nekakšen stebriček. Potem se lotiva malice. Ura gre proti enajstim. Nekje pod steno se oglaša kukavica. Čeprav se mi dremlje, me primamlja mogočen pogled v dolino. Hišice so kot igračke. Vsega Martuljka je za dobro pest. Potem naju zopet pritegne stena. Zajeda nad nama se previsno poganja kvišku. Le v levi steni zajede poteka nekakšna poč, ki izginja z previsom. Boro me lepo prosi, če bi lahko še ta raztežaj splezal kot prvi. Neki neporavnani računi so to, menda. »To je moško, le pojdi!« Sicer se pa danes tako ali tako ne mislim puliti za raztežaje. Odpravi se nekam proti levi. Vrv počasi teče in preden je zabit klin, traja kar nekaj časa. Medtem kinkam in malo tudi resno spančkam. Potem pride izza previsa izjava, da so vsi klini bolj vzorci brez vrednosti. To me toliko zbudi, da trdneje poprimem vrvi. Pa saj Boro je kapelj in bo že ukrenil, kot je treba. Spet kinkam. Kukavica v hosti pod steno pa je kar pobesnela, tudi za minuto ne duška. Na cukanje podajam vrv. Boro ima samogovore. Pravi, da je »kakano« in da klini slabo drže. Lep čas se vrvi ne premaknejo. Potem naglo stečejo in kmalu zatem zaslišim nad previsom huronsko vpitje in ukanje. Izbijem stojiščni klin. Prav lepo sem predremal tale raztežaj. Kredenca me zopet jaše. Zrasla mi je čez glavo. Plezam za vrvmi in na začetku še kar nekam gre, potem pa je vedno težje. S klini nimam težav. Enkrat ga malo močneje potipam s kladivom, potem pa ga lepo z dvema prstoma iztaknem. Prav poučno, če se spomnim na moje dremanje ... Kar kmalu sem povsem buden. Vsa zadeva teče v redu, zlasti na koncu, ko s prijateljevo pomočjo neko čudno mesto kar izpustim. Potem sva zopet skupaj. Družno ugotoviva: »Tale stena didel dika, je pa taka, kot se šika«. Nadaljevanje ne obeta preveč lagodnosti. Tudi oblačje priganja k naglim ukrepom. Pravzaprav imava danes srečo, saj ura je že ravno pravšna za popoldanske nevihte. Zajeda je v svojem nadaljevanju previsna in ne obeta nič dobrega. Zato poizkusim zopet v njenem levem delu, kjer po nekakšni rampi potekajo poči. Toda klini, s katerimi sem ves naježen, ne pridejo do veljave. Po dvajsetih metrih imam zabita komaj dva sumljive kvalitete. Zato pa je izpostavljenost odlična, saj odkruški brne 300 m globoko naravnost v sneg. Sedaj pa mi neprespana noč pomaga, da mi vse skupaj ne gre preveč na živce. Problem rešujem po metrih. Svet je kar spoštljivo zaguljen. Ko postane previsen, se lotim prečnice v levo, ki me po daljšem čaranju in žvenke-tanju s stremeni privede do novih razčlemb. Vendar tu stena takoj poskrbi za dodatno razvedrilo! Sedaj vlečem vrv okoli roba kot črna živina. Zdajci oprimka ne morem več izpustiti. Še tega je bilo treba. Teže bo, če me prime krč, ko bom hotel oprimek zgrabiti. Tole zna postati resno! Če ne bom nemudoma dosegel dobrega stopa, bomo kar švigali. To mi je jasno. Še 5 m! Zdi se mi, da sem na natezalnici. Potem je tudi vrvi konec. Stojišče ne bo najbolj udobno. V tri zasigane špranje zatolčem tri kline, kolikor pač gredo. 8 Pogled na zelene gozdove Martuljka spočije oči. Kar pozabim, da sem pravkar krepko garal. Glej! Na snežišču pod Špikom nekdo smuča. Ta ve za skrite užitke. Kar zavidam mu. Na vriske se niti ne zmeni, ampak prizadevno riše pahljače po snegu. Kukavice imajo še vedno svoj pomladni koncert. Boro tuli nekje v globini. Komaj se sporazumeva. Brzina plezanja se dokaj poleže. To pomeni, da bo raztežaj kar upoštevanja vreden pri ocenjevanju težav. Svitek vrvi pri nogah je vse večji, Ze slišim Borotove hvalnice plezanju in odlični skali, kakršno je iskal. Potem pa me sunek trešči v steno, in namesto hvale zaslišim ropot zrušenih skal. To sodi zraven! Malo potegnem in prijatelj se pokaže izza robu. »Ar dobru je blu,« pravi in že pleza po črni izjedeni skali nekam v desno. Po 15 metrih slišim zabijati klin. Zopet sva v kotu zajede na povsem gladki polički iz žive skale. Boro je že zgradil možica. Zajeda nad nama je dokaj navpična, predvsem pa neskončna. Prijatelj odtelovadi po kotu navzgor. Z mešanimi občutki podajam vrv, ko tudi po dvajsetih metrih ne slišim zabijati klina. Potem le pride k pameti. Tudi klin je dober, kar sodim po zvenu. Ko pa mu sledim, imam kar dovolj opraviti, kajti klin je zabit daleč v levo in vrv me pošteno vleče iz zajede. Potem izbijam dolg U profil, ki je bil njega dni obroč Rogovega ponyja. Sedaj sva že oba sita vertikale, ura najavlja pozno popoldne. Še eno noč prekrokati pa ne bo prijetno. In po vseh znamenjih bova imela tudi kaj piti. Zajeda je videti sedaj kar strašljiva. Za visečimi luskami tam zgoraj vidim le še meglo. To mi daje upanje, da je med previsom morda tudi kaj šodra. Do pod previsnega nosu se spravim kar na naskok, potem pa v čudnem položaju čaram sem in tja. Nad sabo slutim lažji svet. Potem ljubeznivo objamem skalni nos, še prej pa Borota opomnim, naj poprime vrvi. Ze sem v široki razpoki in se prebijam navzgor. Izplezam na sistem polic, kjer dobi stena drugačen videz. V ploščah, ki jih trgajo police, se izgublja nekam v nebo. Trava daje svetu varljivo podobo. Sedaj sva že dokaj visoko. Boro se prikaže izza robu kot divji lovec. Tistega uživača na snegu je pozna ura že nagnala v dolino. Kam pa naj greva midva? Samo navzgor nama kaže pot. To pot je Boro nesrečnež, ker mu sledi lažji raztežaj. Varovališče pa si menda kar iz navade uredi na izpostavljeni polički, čeprav bi se našlo kaj primernejšega. Svet nad nama je videti kar v redu. Kako pa sem razočaran, ko mi potem niti tehnika ne pomaga preko sitnega mesta! Le nekaj metrov stran pa je svet kot nalašč za vrtičkarje. V dokaj čudnih okoliščinah se priplazim v nekakšno korito pod kaminom. Boro spodaj zabavlja, ko mora čakati na zeleno luč. Varujem pod vrhom kamina. Za udobnost poskrbi streme. Prav dobre volje sem, ko se tudi prijatelju upre tisto mesto. V takih primerih se kar sam rehabilitiram. Nekaj metrov nad nama se končuje kamin in Boro, ki pogleda čez rob, glasno ugotavlja, da bo prihodnjič pripeljal semkaj dekle. Baje je svet tam zgoraj čisti paradiž. Komaj čakam, da si ga ogledam. Potem sem malo razočaran, vendar stene je res več ali manj le še za vzorec. Da bi pred nočjo ušla na varno, jo ureževa po nekakšnih policah levo gor in v dveh raztežajih, katerih zadnji se zopet izkaže s težavami, izplezava na veliko gredino v vrhnjem delu stene. Ob veliki skali otepava ostanke hrane in močno se nama zdi, da nama je uspela, takole napol prištevnima, kar dostojna plezarija. Po grebenu se privlečeva ob sedmih zvečer na vzhodni vrh Frdamanih polic. Megle nama ne dovoljujejo, da bi polenarila. Tudi nama ni do tega. Zadrgneva nahrbtnika in se podiva v dolino. Frdamane police so bile res »frdamane«. Opis smeri: Severovzhodna stena Frdamanih polic. Dostop iz Martuljka v Pod Srce in desno pod steno 2 uri. Vstop kot za Schinkovo smer. Po poči z dobrimi oprimki raztežaj navzgor na poličke, kjer zavije Schinkova smer na desno. Varovališče na udobni glavici pod previsom. Po ploščah desno navzgor, nato prečnica po navpični steni v loku na levo. Varuješ na gredinici pod zajedo, ki jo v prvi tretjini pretrga previs. S stojišča 15 m levo 9 navzgor preko plošč pod luskast previs. Na desni preko in s pomočjo klinov levo navzgor v slabo nakazano zajedo. Po njej navzgor (travnate ruše) na stojišče pod previsom (možic). S stojišča desno po udobni polički (10 m), nato navzgor in levo v lažji svet (police). Raztežaj lažje, levo navzgor po razčlembah do pod previsnega mesta v začetku velike markantne zajede. 20 m navzgor preko previsa na stojišče ob stebričku v zajedi. Sedaj v levi steni zajede po počeh levo navzgor okoli previsa in preko gladkih zlizanih plošč na stojišče v zajedi. (Klini slabo prijemljejo). S stojišča zopet v levi steni zajede po razčlembah levo gor. Prečnica levo okoli dveh vogalov in navzgor levo na izpostavljeno stojišče (deloma krušljivo). S stojišča desno navzgor po odlični skali v dno zajede na monolitno poličko (možic). 20 m prosto navzgor po zajedi, nato levo in prečnica desno nazaj v zajedo. Po zajedi 15 m navzgor prosto pod izrazit od stene oddvojen nos, desno okoli nosu in po poči za lusko levo gor na sistem polic. S police desno navzgor (lažje) pod sistem nekakšnih zajed. Po razčlembah desno navzgor. Težaven dostop desno iz zajede v lažji svet pod črnim kaminčkom. Varovališče v kaminu. Po kaminu nekaj metrov navzgor in levo okoli praga na police. Od tu je več možnosti izstopa na gredino. Po gredini desno gor pod vršnjo steno in po enem izmed kaminov oziroma žlebov naravnost navzgor, zelo krušljivo. Nekaj raztežajev na greben tik pod vzhodnim vrhom Frdamanih polic. Sestop po grebenu levo v škrbino med Špikom in Frdamanimi policami, po meliščih levo na južna pobočja Špika in po markirani poti v Kranjsko goro. Ocena V, mestoma VI A2. Plezala 12 ur Boris Krivic in Stane Belak, AO Lj. Matica, 1. junija 1969. V smeri je ostalo 12 klinov. Skala odlična. V glavnem prosto plezanje. Smer naj se imenuje »Poldačeva« v spomin na ing. Poldeta Potočnika, ki se je ponesrečil v Prevčevem stolpu v Planji. STRAH BORO KRIVIC ekaj metrov nad menoj se skalni rogelj srebri v mesečini. Vrh! Kri živahneje zakroži, pogled se zbistri. Končno! »Previdno, previdno,« si šepetam, ko se po majavih skalah grizem čez zadnje metre. Pogledam podse - svetli pramen čelne svetilke zdrsi po vrveh. Nato se vrvi potopijo v senco temačne grape - tam nekje ždi pod previsom Marjan in čaka, čaka na vrisk z vrha. »Previdno, meter pod robom stene si še vedno bliže vznožju kot pa vrhu,« in roka hlastne za srebrnim rogljem. Še en preprijem in iz srhljive črnine tisočkrat preklete krušljive grape se potegnem na greben, v svet svetlobe, svet za ljudi. Noge mi še bingljajo v prepad, ko zarjovem bojni klic naše plezalske bratovščine. Prekobalim se čez rob, lovim sapo in tulim, vriskam, pojem. V nekaj trenutkih hočem izkričati strah in negotovost, kar se mi je v urah in urah nočne more vtihotapljalo v srce. Počil je ledeni oklep malodušja in zdaj vriskam v svetlo, prijazno pokrajino. Klic iz globine me spomni, da nisem sam, da bi se tudi Marjan že rad rešil iz odurnega sveta. Vržem zanko okoli roglja - tank me ne bi potegnil čez rob, kaj šele Marjanovih sedemdeset kilogramov - in potegnem vrvi. Medtem ko Marjan izbija kline, pogledam na uro in ne morem verjeti - tri je, tri ure čez polnoč. Odkar se je stemnilo, naju je napeto plezanje tako uklenilo, da sva povsem izgubila občutek za čas. Medtem ko povzemam vrvi, se mi pred očmi zavrti pisan vrtiljak spominov iz stene. Kako je sploh prišlo do tega, da sva se znašla ob treh zjutraj na vrhu do sedaj še nepreplezane stene, samotne severozahodne stene Mont Dolenta? Zgodba se je začela tistega popoldneva, ko sva s Šraufom korakala po ledeniku Argentiere proti koči. Na najini desni se je strmo dvigala silna severna stena Les Droites. Tja sva bila namenjena naslednjega dne. Pred takimi težkimi vzponi je bolje, da si stene ne ogleduješ kaj preveč, kajti čim dlje jo gledaš, tembolj nemogoče se ti zdi in pogum začne plahneti. Tudi naju je objela vznemirjenost, kaj, recimo kar strah, ko sva videla steno Les Droites, in tako sva gledala vse naokoli, le tja ne. In tako je med takim ogledovanjem Šraufu »padla v srce iskra ognjena« v podobi strme skalne stene, ki je žarela v večernem soncu prav na koncu ledenika. »Boro, jaz pa nekaj vidim,« je že kazal na samotno steno. »Mont Dolent je gora-mejnik med Švico, Francijo in Italijo. Menda ima čez tri tisoč osemsto metrov.« Prejšnji dan sem prelistaval plezalni vodnik tistega konca in zdelo se mi je, da nisem v tej steni opazil vrisane nobene smeri. »Torej bo prvenstvena!« Skoraj neverjetno se je slišalo, da bi lahko našel še nepreplezano steno tam nad Chamonixom, ki je tako rekoč svetovna prestolnica alpinizma. Pa vendar! Zbudila se je želja, da bi tudi v tujih gorah preplezali prvenstveno smer, da bi bila tudi v gorah nad Cha-monixom slovenska smer, in vstalo je tiho upanje, da je stena le še deviška. »Morebiti je pa le še prosta - le poglej, kako od rok je! Kdo bi le hodil tja?« Potem ko sva preplezala Les Droites, sva si našla med dnevi proslavljanja tudi toliko časa, da sva skočila v bogato založeno knjižnico ENSA, Državne šole za smučanje in alpinizem, in tam pregledala vso literaturo o Mont Dolentu. Nisva mogla verjeti, vendar je vse kazalo, da najina lepa stena še ni bila preplezana. Lahko bi še za vsak primer povprašala pri profesorjih ENSA, pa tega nisva storila iz dveh razlogov. Prvič, zamisli novih smeri alpinisti ljubosumno skrivamo. Če bi nekoga, ki ni iz tvoje druščine, opozoril na še nepreplezano steno, je to huje, kot če bi izdal vojno skrivnost. Drugič pa, bala sva se posmeha, če nam morebiti vzpon ne bi uspel. Potem bi dobila pod nos na fin, vzvišen francoski način: »Močvirniki balkanski, kaj se le silite v naše gore, če pa ne morete!« Jutro na vrhu Mt. Dolenta. V ozadju Grandes Jorasses in Mt. Blanc Foto B. Krivic Severovzhodna stena Mt. Dolenta Foto B. Krivic Tako sva bila raje tiho in sva le klepala načrt, kako bo lepo plezati v strmi skalni steni iz čvrstega granita. »Brez grozečih ledenih odlomov nad glavo, brez nevarnosti padajočega kamenja.« Po treh napetih, tveganih vzponih sva imela nevarnosti res že čez glavo. To prvenstveno sva si zamislila bolj kot razvedrilo, kot rekreacijo. Saj stena je za centralnoalpske pojme kratka - 500 metrov. Sicer je strma - kaj bi to, klinov imava tako kopico s seboj. Pa je bilo kar čez noč konec mednarodnega zbora alpinistov v okrilju ENSA, iztekel se je tudi Šrafov in Mitjin dopust in tako smo nekega jutra spremenili sestavo naših navez. Naveza Šrauf-Mitja je šla na vlak in domov, midva z Marjanom pa kar plezat. Omahovala sva med VValkerjevim stebrom v severni steni Grandes Jorasses in našo prvenstveno, no, končno je le obveljalo za prvenstveno. Po eni strani zaradi neznosnega navala, ki je tiste dni vladal v Walkerjevem stebru. To je ena najtežjih in 14 Se vedno upova, da bova do mraka na vrhu foto B. Krivic najbolj spoštovanih smeri v Alpah sploh, pa se je naenkrat gnetlo v njej tudi po petnajst navez. Po drugi strani pa - Walkerjev steber bo počakal, prvenstveno ti pa lahko kdo odnese izpred nosa. Predvsem pa sva si vzela k srcu Sraufovo naročilo, ko nama je ob odhodu kot najin načelnik uradno zabičal: »Brez tiste prvenstvene pa nikar ne hodita domov!« Ob slovesu smo drug drugemu zavidali: Midva njima, da bosta že naslednji dan izpraznila kakšen vrček piva pri Mraku, ko bova midva trpela žejo kje v previsih, onadva pa nama, da se bova še lahko preganjala po hribih, ko se bosta onadva že znojila v službi. Kaj bi, prijatelja sva spremila na vlak, potem pa se postavila ob cesto, ki pelje v vas Argentiere in si s stegnjenim palcem priskrbela prevoz. Nahrbtnika sta bila celo za tamkajšnje pojme gromozanska, pa vendar ni bilo težav z avtostopom. Sploh je zunoj ta način potovanja zelo priporočljiv. Ne tako pri nas, saj sva recimo ob povratku iz Chamonixa, potem ko sva uspešno zastonjkarila čez Švico in Italijo, obtičala na domačem pragu. Od Kopra do Ljubljane sva moledovala celih 10 ur! Chmonix na srečo ni v Sloveniji, zato naju je kmalu dobrodušen možak vzel v žabo. Bil je še celo tako prijazen, da naju je zapeljal prav do postaje žičnice, kar je pomenilo zanj dodaten kilometer ali dva vožnje. S težkim srcem sva odštela na žičnici za Grands Montets vsak štiri franke in se zapeljala do srednje postaje. Kljub vsej skoposti sva izračunala, da se za osemsto višinskih metrov že izplača dati jurja, še zlasti s takima nahrbtnikoma. Na Lognanu, kjer sva bila spet prepuščena lastnim pogonskim sredstvom, sva drug drugemu zadegala nahrbtnik na pleča in odrinila po stezi proti ledeniku Argentiere. Sprva sva se pod težo malo opotekala, pa saj poznate tisto: »Prvih dvajset let je hudo, potlej se pa človek navadi.« Midva sva se bremena navadila že malo prej in ko naju je stena z ledeniške groblje pripeljala na bleščeči ledenik, sva že živahno preskakovala razpoke, kot da bi bila le v športnem dresu in šprintericah. Izza obronka se je prikazala najina stena. Obstala sva in jo molče pož.rala z očim Gladka skalna stena z navpičnimi stebri. Videti je bilo, da je čvrsta, ker v snegu pod steno ni bilo videti zapadnega kamenja. Pogledala sva Les Droites, kjer sva še pred nekaj dnevi trepetala - Marjan v stebru, jaz v direktni smeri - in se spomnila,, kako je bilo. Vesela sva bila, da je mora minila in da greva sedaj v steno, kjer se nama ni treba bati, da bi bila na milost in nemilost izročena naključju. v Dalje sva šla po gladkem, blago se vzpenjajočem ledeniku. Sredi slepeče beline novega snega je v sončnem dnevu migotala temna podoba stene. Počasi se je večala, razločila sva že posamezne stebre in zajede. Šla sva mimo koče - dvanajst frankov za noč je preveliko razkošje za pet ur spanja - dalje in dalje, prav do konca ledenika. V zaključni krnici, tik po steno sva se po štirih urah hoje ustavila. Velik leden serak nama je ponudil zavetje pred morebitnim kamenjem. Vrgla sva oprtnika na led, gledala steno in bila kar malo razočarana. »Tako lahko je videti.« Hitro sva se sporazumela, kje bo verjetno na|laz|. prehod. Spodnja polovica je bila videti lahka, čez vršno pregrado se bova pa ze prebila po eni izmed zajed. »Kdaj pa začneva?« Pričakoval bi, da bova prespala pod steno in vstopila z|utraj. Toda pred nama je bilo še popoldne in zeblo bi naju, če bi spala pod steno ali pa v njej. Tako sva se odločila, da bova začela kar takoj, spala bova pa v steni, kjer naju bo pač ujela noč. Privoščila sva si še bogato pojedino. Po tihem sva računala, da bova morebiti do večera že čez. »Prav kratka se mi zdi,« se je oglasi! Marjan in takoj dodal: »Ampak še vedno, kadar sem imel tak občutek, je bilo potem hudo!« i . -i Precej opreme in hrane sva pustila pod steno, tako da sta se nahrbtnika osula na spodobno težo. Ob dveh sva začela plezati. Spodnji del stene je res lahek in hitro sva napredovala. Vendar pa so naju majavi bloki opozorili, da skala še zdaleč ni tako trdna, kot sva računala. »Tu je krušljivo zato, ker je položno. Zgoraj v strmem je gotovo odlična skala,« sva se tolažila. Plezanje nama je šlo hitro od rok in prav z veseljem sva gledala, kako je globina naglo rasla pod nama. Zmeraj bolj sva upala, da bova do noči na vrhu. Marjan je priplezal pod prvo bolj strmo stopnjo. Ugnezdil se je na poličko in zabil dva klina. Cez strmi odstavek naju bo peljala poševna poč. Videti je bilo, kot da je skala trdna, dobro razčlenjena ter da bo šlo kar prosto. Prav. Lotil sem se poči. Sprva je šlo dobro in trdna skala me je kar uspavala. Potem se mi je ustavilo. »Klin zabij,« sem si mislil. »Ah, ta dva metra bom že skobacal brez njega, saj so dobri oprimki.« Razkoračil sem se, levo roko porinil v poč, z desno pa se stegoval za lusko. Še pol metra, pa sem čez, sem poročal Marjanu, ko me je spomnil, da nosiva kline s seboj zato, da bi jih zabijala. Potem pa - vžžžnk! Spodneslo mi je desno nogo (potem sem videl, da se je odlomil stop), zavrtelo me je, levica, zagvozdena v poči, je še za trenutek zdržala, nato pa me je potegnilo ven. Zarjul sem še: »Drrrž«, in že sem obvisel kakih sedem metrov nižje. Marjan je bil pripravljen; ko sem padal, je potegnil vrvi in tako skrajšal moj polet. Kline je imel res solidne in tako se je dobro končalo. Stal sem na polički pod njim, lizal odrgnjene členke na levici in tumasto gledal tja, od koder sem prijadral. Začel sem se zmerjati, najprej potihem, potem pa še naglas. To namreč človeku vrne korajžo in jaz sem jo takrat kar precej rabil. »Je kaj hudega? Grem jaz naprej?« V meni se je zbudila trma. Se enkrat sem se ozmerjal, pozabil sem, da me boli roka in rekel: »Bom že jaz«. Povzpel sem se spet do tistega mesta, lepo zabil klin in se potegnil čez. Plezal sem naprej in vsakič, ko me je zabolela roka, preklel svojo nepremišljenost in lenobo. Ko je potem Marjan priplezal do mene, sem se že pomiril. Pokramljala sva, se pošalila in napetost zaradi padca je počasi izginila. Marjan je odrinil naprej. Čakal ga je težak raztezaj, pa je v previs zabil dober klin - padec je bil tudi njemu opomin — potem pa brez težav mirno preplezal gladko plat in izginil za rob. Vrv mi je nato hitreje stekla skozi roke in kmalu sem moral za njim. Stena se je spet položila in dva raztežaja sva hitro pospravila. 2e sva se začela ozirati za robom stene in ugibati, koliko raztežajev naju še čaka, vendar prekmalu. Znašla sva se pod strmim stebrom, ki nama ni nudil možnosti prehoda. Odločila sva se za prečnico proti levi v zajedo, ki sva jo slutila za robom. »Prekleto!« Začelo se je. Čim bolj strmo, tem bolj krušljivo. Počasi se nama je začelo svitati, kaj naju čaka. Ko sva se čez strme plošče priplazila v vznožje odurne temačne grape z navpičnimi odstavki, sva si bila na jasnem: Kamnolom. Ena sama beseda in požene ti srh skozi kosti. Dan se je nagnil v večer. Prostora za bivak ni bilo, torej naprej. »Menda ne bo več kot za tri raztežaje.« Pridno bova zabijala, ko se bo stemnilo, bova plezala ob svetlobi čelnih svetilk in tako bova lepo počasi in previdno prišla na vrh. Prvi raztežaj v grapi. Marjan je previdno plezal čez naložene bloke. »Kot skladovnica opek; le kako morejo sploh obstati v tej strmini?« Poskušal je zabiti levo in desno, pa nič. Končno mu je le uspelo. Počasi se je pomikal višje in kdaj pa kdaj zabil kak ,pridanič'. Kolikor je pazil, se mu je le včasih kak kamen odvalil izpod čevlja ali ga je oplazil z nahrbtnikom. Seveda sva pričakovala tako kanonado in sem se jaz spodaj na stojišču skrival pod nahrbtnikom. Sredi raztežaja ga je ujela noč. V strmini, vpet v slab klin, je iz nahrbtnika potegnil svetilko in si jo namestil na čelado. In šlo je naprej - kresnička, ki je plesala vedno višje v temačnem kotu, vedno bolj oddaljeno mrmranje kletvic, vmes pa ropot kamenja. Ko je šlo že toliko kamenja mimo tebe, začenjaš počasi verjeti, da se ti ne bo nič zgodilo. Srečo imaš in ta te ne bo zapustila. Spet je zagrmelo gori v žlebu, tokrat huje. Prilepil sem se k steni, držal vrvi in upal, da ne bo med kamenjem priletel še Marjan. »Je kaj narobe?« »Z mano nič, le vrvi bo treba pregledati.« Uredil si je stojišče in me potegnil do sebe. Nato sva pregledala vrvi. Ena je bila na štirih mestih presekana, na srečo pa je bila druga nepoškodovana. Naprej sva se neskončno previdno in počasi prebijala po navpičnem kamnolomu. Eden je plezal naprej, s snopom svetlobe si je iskal pot, zabijal je kline, redkokdaj dobre, in se bal pri vsakem premiku, da ne pade, da ne sproži kamenja, ki bi utegnilo zadeti drugega ali presekati vrvi. Drugi pa je tačas čepe! kot skovir v kakšni vdolbini in v črni temi z ugaslo svetilko čakal, čakal med žvižganjem kamenja ali včasih moreče tišine. Končno odrešilni klic: »Pojdi.« Pehal je v globino skale in plošče in stolpiče, ki sedaj niso mogli nikomur več škodovati; a njemu je le odleglo, da se je za napeto, mučno čakanje lahko nečemu maščeval. Priplezal do prijatelja, šel naprej in ni vedel, ali je huje čakati na stojišču ali plezati naprej. Toda šla sva -meter za metrom, raztežaj za raztežajem, ura za uro. Nikjer ni bilo poličke, da bi vsaj udobno stal. Na stojiščih sva se prestopala na bornih stopih. Bivak? Nemogoče. Lotevala se naju je kot svinec težka utrujenost. Dremala sva na stojiščih, ko se je prijatelj mučil nekje visoko in se vrv dolgo, dolgo ni premaknila. Zbegane misli so se prelevile v blodnje in te v sanje - dremal si stoje na pol stopala, privezan na klin. Vrv se je napela, kamen je udaril v steno poleg tebe - trznil si iz omotice in nisi vedel, kaj je res in kaj so sanje. Šest raztežajev, sedem ur začarane neresničnosti. Zdel si na stojišču in edino znamenje, da nisi sam v odurni puščavi, je bil odsev svetilke na robu in kamen, ki je prižvižgal iznad previsa. Grabil si kvišku in le vrvi so ti kazale v temo, kjer je čakal prijatelj. Včasih te je moreče stisnilo za grlo; poklical si ga in vesel si bil odgovora, glasu, človeka. Včasih, ko si se prestopil, te je vrv zadržala, ker je prijatelj zakinkal in ni podajal vrvi - vesel si bil, da ne visi prazna vrv v prepad, da je na koncu človek. Pogled navzdol - črna soteska je grezila v praznino. Navzgor — med stenami izsek zvezdnega neba. Zvezde so bežale, uro za uro, stene so naju še vedno zapirale. Potem, potem pa je bilo kar naenkrat vse drugače. Dosegel sem srebrni rogelj, mesec se mi je zasmejal v obraz, vrisk, in svinčeno ogrinjalo groze sem odvrgel s sebe. Tako enostavno in samo po sebi razumljivo je sedaj sedeti na ravnem in povzemati vrvi. Mora je za mano. Le malo in tudi Marjan se je bo otresel. Ze vidim svetli krog njegove luči, kako tipa po steni tik pod vrhom. Napnem vrvi in zdrvi še čez zadnje metre. Potem se objemava in tolčeva po plečih, dokler se nazadnje brez sape ne sesedeva. Smejiva se. Na vrhu sva. Na vrhu! Tehnični del: Spominska smer, posvečena dr. Urošu Tršanu in dr. Branku Pretnarju. Severozahodna stena med Mont Dolentom in Pointe Supérieure de Pré de Bar nad ledenikom Argentière. Marjan v poševni poči Foto B. Krivic Dostop: po ledeniku Argentière do zatrepa (od postaje žičnice Lognan 3 ure). Sestop: po lahkem pečevju na ledenik Pré de Bar, nato prečiš ledenik proti zahodu in čez sedlo Col du Domino na ledenik Argentière. Opis: Vstop raztežaj levo od najnižje točke stene. Preko krajne poči, nato po snežišču proti levi v pečevje. Po razbitem svetu kakih 200 metrov proti desni navzgor do grebena, nato po njem pod skok. Preko njega po poševni poči proti levi (2 raz., V). Dva razt. navzgor pod vrhnjo steno, nato prečnica proti levi v strmo grapo-zajedo. Po njej do vrha - 6 razt., V, skrajno krušljivo. Ocena: V, mestoma V+. Višina stene: 500 m. V smeri ostalo 6 klinov. Plezala 27.-28. 7. 1969 Marjan Manfreda, Boro Krivic (AO Lj. Matica) 12 ur (od tega sedem ur ponoči - s svetilkami). POD BAVŠKIM GRINTOVCEM TONE STROJIN rišlo je poletje in odpravil sem se na visokogorsko pot. Avtobus me je odložil na Vršiču in transverzalna pot do Zavetišča pod Špičkom je bila pred mano. Skoraj vodoravno v senci macesnov me je vodila steza, visoko nad izvirom Soče. V ozadju Zadnje Trente se je kazal z značilno trapezasto obliko Bavški Grintavec, levo in desno še vrsta malo obiskanih vrhov, skupina Pelcev in Srebrnjak. Kako malo potov v naših gorah ima tako odlične poglede! To je še svet Kugyjevih časov, vanj sem bil namenjen. Do razpotja poti pod zavetiščem je poldrugo uro hoda. Obledele markacije so me napotile do vzhodnega skalnatega grebena Pelca. Ze od daleč je iskalo oko prehoda in šele od blizu ga je našlo. Mel je zasipala pot in šele na skali onkraj meli je zasvetila markacija. Oblačno nebo, ki je ves čas mirovalo, je odprlo svoje zapornice. Pričelo je rositi. Ker drži nadaljnja pot strmo po travnatem pobočju, sem vedril, kajti če bi zdrsnil na travi, bi lahko tragično končal na skalah pod seboj. Le za hip se je sprevedrilo in dvajset metrov strmine me je ločilo od grebena. Prvič hodim tod in vsaka markacija je važna. Pozna se, da malo ljudi zahaja v ta kraj. Stezo je zarastla trava in le markacije na kamnih so edino znamenje, da je tu bila steza. Megla pokriva okolico in strmemu pobočju ne vidim dna. Občutek praznine in osa-melosti v gorah spodbode osebnost. V čem je draž samohodstva? Nekateri ga obsojajo, češ, kaj pa je osamelost v primeru nesreče. To je res. Vendar ima tudi svojo pozitivno stran. Samohodec si je sam vse. Išče si pot, sam sebi vodnik. Vadi se samostojnosti in pridobiva samozavest. Bolj kot v dvoje ali v troje razumsko ocenjuje svoja dejanja, ker ve, kaj ga čaka samega. Miselno živi aktivneje. V samohodstvu je odnos človeka do gora najodgovornejši, pa tudi najpristnejši. Megla je vse gostejša, da le meter za metrom odkrivam pot. Veter zastira in spet odkriva. In kakšne poglede sem si obetal tod! Po strmi grapi, ki jo pustim za seboj, pridem na travnato pobočje. Gamsi, ki se pasejo, niso prav nič plašni. Očividno človek tukaj ni čest gost. Za hip se odgrne Bavški Grintavec, Osolnik in na drugi strani doline Srebrnjak. Kljub meglenim oknom mi je kraj razodetje. V mislih si trasiram nadaljnjo pot in sam pri sebi računam razdaljo do Kanje, kamor sem namenjen. Uberem jo po travnikih navzdol do gozda, kjer prehoda ni. Moram nazaj. Tudi iskanje markacij naokrog je zaman. Staro pravilo orientacije veli iti do zadnje markacije. Iskanje poti je torej spoznavanje sveta, preizkus razumnosti. Zato tudi alpinizem ni samo zadeva mišic in zdravih živcev ampak tudi pametno premago- vanje naravnih ovir in svoje duševnosti. Zato citat »Sreča - to je biti z naravo, jo gledati in z njo govoriti!« (Tolstoj) ni le lep izrek, ampak literarno izražena vsebina gorništva. Potem se steza vzpne nad grapo. Nič ne pomaga, moram čeznjo. Edina sled je utrgana žica na dnu grape. Peščenec na strmem spolzkem pobočju, zmehčan od dežja, se drobi pod kvedrovci. S težavo se prepraskam čez nerodne metre. Onstran grape ni markacije. Očividno plazovi dobro opravljajo svoj posel. Naraven izhod, ki ga veleva razum, me privede na pravo pot. Od tu se steza spušča po travnatem pobočju na melišča pod Kanjo. Ko pridem do snežišč večnega snega, se ulije ploha. Ves dan se je polagoma zbiralo in zdaj se je pričelo. Ura je pol štirih. Vrh Bovškega Grintavca je še daleč, sestop v Bavščico preko Kanje pa v tem dežju ni vabljiv. Torej ostane sestop na planino Zapotok. Pravljične opise in podobe sem že videl o tej planini. V plohi in nizki oblačnosti je sploh ne vidim. Veter mi jemlje pelerino, moram počepniti vanjo, če nočem, da se mi ne premočijo gojzerji z nogavicami vred. Kljub dežju in slabi vidljivosti sem dobre volje. Zdaj me čaka samo sestop in v koči pri izviru Soče prenočišče. V presledkih med dežjem sestopam po nemarkirani stezici navzdol. Ze sem v grapi, kjer pada voda na desni v silnih lokih v globel. Zato sledim stezici v rušju in se nenadoma znajdem nad prepadom. Poizkušam po drugi strani, spet prepad. Megla ovije pobočje in spet se usuje ploha. Šele ko odkrijem, da je ura pet popoldne in da se pri oblačnem vremenu prej stemni, skrb veli: Sestop! Spet poizkušam na starem mestu, saj v megleni globini vidim stezo. Skale se svetijo od mokrote! Splezam navzdol, tri, štiri metre. Naprej je vsaj dva metra gladke skale, majhen previs, nejasna sled poti. Dež lije v curkih. Pelerino sem spravil v nahrbtnik, vetrovka je že premočena. Goljufam skalo, a tista dva gladka metra navzdol me svarita. Le kaj se skriva za naslednjo skalo? Nazaj morda ne bom mogel več in sam sem. Ogledam si okolico. Na desnem robu globeli proti dolini slutim obrise gozdov. Tu je upanje, tu je pot. In človek je bogatejši za izkušnjo. Prijetno de zavest, da si premagal zapreko in sebe. Zato pojdimo v gore le duševno in telesno pripravljeni. Le tako bomo imeli nekaj od njih. Zdaj pa sem res že pošteno moker. Ožemam vodo, tudi v gojzarjih cmoka voda. Potem so tu še moja nesrečna očala. Vendar me to ne potre. Spet krenem v pobočje navzgor, pri skali z debelim napisom preskočim vodo in se prebijam skozi gozd. V gozdu naletim na stezo. Medlo upam, da drži na planino. Na travniku čemijo leseni stanovi. Planina Zapotok. Nikjer živega bitja. Le narasla voda dere prek travnika. Mrzla studenčnica miri razgreto telo. Oko išče strmino nad planino, a odkriva nejasne oblike v megli. V njih bi zdaj prav lahko tičala moja usoda. Premočeni stanovi niso za prenočevanje. Postaja mračno in megle spet prekrivajo planino. Sledim markacijam v gozd. Gozdna steza levo in desno. Za trenutek sem premalo pozoren, ker hočem priti še za dne k Soči. Zagon me je zavedel na napačno pot. Steza se vzpne in me privede v široko grapo. Koliko sem jih že ta dan prehodil? Ali se je danes res vse zarotilo proti meni? Ker pogled v dolino ne odkrije skalnih skokov, jo nagonsko uberem navzdol. Telovadim s skale na skalo vedno urneje. Bojim se le še kakšnih gladkih mest ali strmih skokov. Ko se sto metrov pred menoj v temino rušja zareže bela steza, odpade z mene vse, kar me je težilo. Zdaj me čaka le hoja po dolini, ki jo že poznam. Moja Zadnja Trenta. Samotna je hoja v večernem mraku po tej dolini. Prenehalo je deževati in le gozd šušti v večernem vetru. Iz dreves se utrinjajo deževne kaplje. Globok mir mi napolnjuje dušo. Vrhovi so pogledali iz megla. Mrzlo, oblačno nebo zre na dolino. Brodim čez peske v strugi hudournika, zavijem skozi leso, sprejme me nasuta cesta. Truden sem, a neizmerno srečen. Gorništvo ni le zadeva sončnih dni. Gorništvo je hoja za samim seboj, po poteh, ki so srcu najdražje. Ko greš prvič v gorski svet, se vprašaš zakaj, ko greš drugič, ne vprašuješ več. Gorništvo je zadeva duha. Na vsak tisti zakaj veš samo tisti svoj zato. Ko pridem do koče, na pragu zvem, da se je danes mlad človek ubil v skalah. Iskal je planike nad izvirom Soče. Šel je iskat simbole gora v planine. Jaz sem iskal pota v dolino. Ni našel svojih zvezd, našel je noč... še vedno je grmelo v noč. Tudi Bavški Grintavec se je utapljal v nebo. Pogledal sem gore in se odkril. VEŽICI (Pismo iz vojaške suknje) BOJAN POLAK ako čudovito blešče naše gore ... Gozd je še ves tih, odet v zimsko spanje. Nemo stoje drevesa kot začarana vojska v svojem snu. Veje so se že zdavnaj otresle snega in sedaj spet štrle proti nebu. Gozd molči. Nobena veja se ne premakne. Vse je otrplo, vse miruje. Le tam s pobočja, obsijanega s soncem, se kdaj pa kdaj zasliši zvok padajočega kamenja, ki ga je sončna toplota iztrgala iz ledenega objema, a neizprosna sila teže pahnila v globino. Tu pa je senca, zato je sneg trd in le kdaj pa kdaj se udre stopinja. Tam pa kipe v modro nebo vrhovi. Veličastni so v svojem zaletu, obsijani s soncem. Tako so daleč, tako so mogočni in nedosežni, tako visoko nad našimi skrbmi in veseljem, nad našo nečimrnostjo in ponosom, tako visoko nad vsakdanjostjo. Vzdigujem nogo počasi, postavljam jo na sneg, prenesem težo in noga se udre. »Še malo, še malo,« si govorim. Srce čudno divje tolče. Sonce greje, snežni kristali se blešče, s stene kdaj pa kdaj kaj prileti. Vežica se blešči v soncu. Še nikoli doslej me ni sprejela tako bleščeča, tako svetla. Zdi se mi kot nevesta, vsa v belem, vsa srečna in čudovita. Njene črne plošče so danes izgubile vso mračnost, vsa stena je prijazna, vabeča, vesela. Vabi me. Bolj ko se ji bližam, lepša je. In to, kar se blešči, to je stena, skala, saj za sneg v teh ploščah in previsih ni prostora. Bolj in bolj me kličeš. Danes nimam časa, prišel sem te samo pozdravit. Le kdaj ti bom lahko spet šepetal čisto od blizu, da mora biti nekje še kakšen prehod in te nato prosil odpuščanja zaradi svedrovca ... Iti je treba sam v gore, ne samo takrat, ko si nesrečen in iščeš v njih pozabe, ko v naporih pozabiš na vse: Čim bolj strma je pot, čim težja je smer, tem laže pozabljaš na vse. Iti je treba sam v gore tudi takrat, ko si srečen, ko gore niso zato tu, da z njimi rešuješ svoje notranje probleme, ampak da z njimi, tako kot svojo nesrečo, deliš tudi svojo srečo. Čas neusmiljeno beži. In v zavest se spet vrine misel, da je treba v dolino. Težko prehojeni metri se hitro izgube. In kmalu samo še vrhovi žare, malo za tem pa še ti ne več. Tam daleč doli se izpod smrek še enkrat ozrem nazaj. Ni še tema, mrači se prav počasi. Vsa belina in lesk sta izginila. Kot da bi steni bilo žal, da že grem, me pozdravlja vsa mrka in ponosna. Plošče so spet črne, previsi mračni in divji. Vem, to je samo zunanja podoba, podoba za tiste, ki te ne poznajo. PLANINEC IN ZVONČAR IZ GORIJ To je Lojze Jan, ki ga pozna skoraj vsa Slovenija, njegovo ime pa bi utegnilo odmevati tudi onstran meje. Pred 18 leti ga je v Slovenskem etnografu HI/IV predstavil s člankom o zvončariji pokojni et-nograf Boris Orel, videli smo ga tudi v TT, zanimiv kot oseba in kot zvončarski pojem je bil tudi za našo televizijo. Zvon-čarija menda seže pri nas v 18. stoletje, vsaj tako pravijo izročila in viri v Mev-kušu, Podhomu in Višelnici, kjer žive in lotajo zvonce Jani. S staro tehniko, ki je poleg sebe in starih ljudskih izročil ohranila tudi mnogo zanimivih pojmov, besed in navad v zvezi z domačo obrtjo, fuži-narstvom in ogljarjenjem. Tu nastaja torej »materialna osnova« tistega zamolklega donenja, ki nas poleti spremlja po planinah, od Petrovega do malega šmarna in včasih še kak teden čez. Votlo, zamolklo sicer, pa vendarle milo za naše uho. Da bi se le »ta zvončastim« kravam ne redčile njihove črede, da bi še dolgo oživljale naše planšarije od Kanina do Pohorja! Lojzeta Jana sem obiskal kot planinskega tajnika, ki to odgovorno funkcijo opravlja ves čas po vojni, in to za društvo v Gorjah, ki ima na svojih ramenih kar dve triglavski koči: Na Doliču in Planiki. Triglavske »sezone« so za naše planinstvo iz leta v leto močnejše, razlogov dovolj, da nas mika vedeli, kaj mislijo naši triglavski društveniki. »Kaj te neki tako drži pri planinstvu? Marsikdo spreže, ko je komaj dobro začel vleči.« »Človek mora nekaj delati mimo svojega vsakdanjega opravka. Mene veseli planinstvo, zanj sem se vnel pred 40 leti, ko sem bil prvič na Triglavu. Delam tudi ri gasilcih pa še kje, vendar je tisto ne-aj drugega, ne vabi tako kot gora. Pred vojno sem bil s kolesom na Grossglock-nerju, prehodil sem Triglavsko kraljestvo, Karavanke, po vojni pa sem spoznal mar- sikakšen vrh tudi na napol planinskih potih. Za SPD me je pridobil predvojni gorjanski predsednik Simon Zima. Petin-štiridesetleten je pade! kot talec«. »Planinska tovarišija te veže s PVP, čeprav se večkrat obrača zoper ta fond planinske solidarnosti. Bi ga še enkrat predlagal?« »Če bi ne imel drugega, boljšega izhoda, zakaj pa ne? Saj se spomniš, kakšen je bil Dolič, kakšna Aleksandrova po vojni. Zima I. 1951/52 je Dolič s plazom skoraj odnesla nekam proti Zadnjici. PZS je obljubljala, imela pa je prazno blagajno, na občini v Radovljici so se prijemali za glavo, češ, zdaj pa še planinstvo nekaj hoče, Gorjani pa smo imeli samo -2 milijona dolga. Seve, Kredarica je dobila 8 milijonov. Prav, Triglavski dom, najvišja naša postojanka pa še ljubljanska povrhu! Kaj pa naj storimo Gorjani? In potrkali smo s predlogom o fondu za visokogorske postojanke. Pa se je predlog prijel, pognal in — doslej rodil kar blizu 100 milijonov sredstev za tiste koče, ki sprejemajo triglavske častilce, in druge, ki so blizu toliko visoke. Nič ne zamerim Štajercem, če so bili proti. Pa naj tudi oni ne meni! Le kaj bi brez naših višav, veseli bodimo, da jih imamo in vsi skupaj skrbimo, da nas ne bo sram pred ljudmi.« »2iv je ostal fond, živ tudi ti, Lojze, planinska solidarnost in samopomoč pa naj tudi živita. S planinskim gospodarstvom bodo kljub temu težave, vedno je slabih kosti. Tu v Gorjah najbolj čutite, kako bi se moralo planinstvo ravnati napram turizmu in narobe?« »Pri nas smo oboje ,personalno integrirali', saj je predsednik PD Matija Klinar-leta 1970 bo dopolnil 70 let - tudi predsednik turističnega društva. S tem še ni rečeno, da smo oboje rešili, čeprav se Matija na oboje dobro razume.« Lojze Jan ima polno bero drobnih in velikih planinskih gospodarskih problemov. Molčimo o njih, saj se o njin pogovarjamo že več kot dvajset let: O cenah, o Kontroli, o oskrbnikih, o prenočninah, o preskrbi z drvmi, o vstopnini na kočah, o zakupu, o kategorizaciji koč, amortizaciji, o bilanci, o blokiranju, o nosačih, o skupni nabavi, o razglednicah in cigaretah in pa še o tem in onem. Pogovor sem pretrgal z vprašanjem, kaj bi Lojze investiral, če bi imel kakšne večje denarje, na svojem področju, od Gorij do Planike in Doliča. Malo je osupnil, najbrž zato, ker velikih denarjev za to še ni nikjer videti, potem pa sva nekako skupaj modrovala: »Najbolje bi bilo modernizirati ceste do Rudnega polja. Pa bodo spet zagnali hrup, da naj ostanejo take, kot so, ali pa naj jih zarase trava. Ali je Triglav in njegova soseščina samo za toliko ljudi, kolikor jih danes lahko pride gor? Za manj? Za več? Planinska organizacija se že osmo desetletje napreza, da bi jih bilo na planinskih stezah čedalje več. Tega menda ne bomo tajili. Cesta z Bleda na Rudno polje je stara, predvojna. Zdaj kaže svoja reora in res ni prav nič mikavna, prav nič sodobna. Ali nismo dolžni, da jo vzdržujemo in da jo obnovimo, »posodobimo«? Če bomo to naredili, bodo vse koče okoli Triglava premajhne. Ali imamo kaj zoper to? Samote in tišine bo še vedno dovolj, saj ljudje se najraje drže steze in družbe. Ali pa recimo zapik in se požvižgajmo na tiste, ki kolnejo, ko se guncajo z Bleda in Bohinja tja pod Viševnik. Obrnimo kolo časa nazaj, če gre, mar ne?« Pogovor z Janom se nujno suče o vsem, kar zadeva planinstvo, njegovo organizacijo in ljudi, ki se ubadajo z njo. Jan je z obema rokama pri njej. Zato je dobil lepa priznanja od PZS in PSJ. In veselje ga navdaja, ko vidi, da vendarle gre, da plenja. Gorjansko društvo v svetu pod Triglavom in na Triglavu res nekaj pomeni. T. O. PRI VESTALKI Z VELEGA POLJA Angela Štros, pravzaprav Angela z Vodnikove koče nad Velim poljem, je doma na št. 84 na Stari Fužini, v senci mogočnega Studorja, ne daleč od graščine, ki je pomnik bohinjskega fužinarstva, tam kjer se je okoli cerkvice zbralo le nekaj hiš te mične bohinjske vasi. Svet se tu le malo razprostre, za vasjo pa se skozi drobovje triglavskega podnožja prebija zelenkasto modra Mostnica mimo tisočero čudežev, ki jih je izvrtala, izdolbla, izbrusila in izlizala v dolgih geoloških tisočletjih. Angelina »ispa« pod streho pri Černetu, kjer se pogovarjajo o starih časih stare dobre reči, - oa kolovrata do skrinj iz davnega bališča - je pravzaprav samo njeno zasilno, »sekundarno« bivališče. Njen dom pa je najstarejša planinska koča, poldrugo uro hoda pod Triglavskim templjem, to je pod veličastnim prostorom, ki ga oblikujejo južni boki in stebri našega troglavega božanstva. Angela živi z gorami, s planinci, s smučarji, s planinstvom. »Ko pridem na Voje, še pred Drčnikom, sem podelala,« pravi. »Oskrbništvo na Vodnikovi je prva moja služba, I. 1946 sem jo nastopila po volji takratnega srenjanskega planinskega predsednika Tineta Arha. V nobenem tečaju nisem bila. Moja sestra Ivanka, ki mi pomaga, pa ima za seboj kar dva. Srečna sem, da sem tam gor.« Angela je med našimi oskrbniki edinstvena. Zvesta je, pridna ko mravlja, poštena in priljudna pa naravna tako, da je za vse številne goste, ki romajo na Triglav, kakor nalašč. Planine, kakopak, je spoznala še kot otrok, vse tiste skrite in vselej mikavne bohinjske planšarije: Ov- čarijo, Laz, Grintajco, kaj bi naštevali! Planšarila pa ni, zato je pa zdaj naša majerca nad majercami. Zanimalo me je, zakaj je tako zadovoljna, kaj ji je na tej nelahki službi tako všeč. »Bi težko povedala. Morebiti imajo pa tisti bolj prav, ki ne zdržijo. Ampak meni se zdi tam gori lepo. Pa ljudje so drugačni kot v dolini, veselje imam z njimi, boljši so. Se mi zdi, da je pravo prijateljstvo doma le v gorah.« Kaj če bi Velo polje imeli odprto tudi pozimi, pobaram v imenu vseh tistih, ki si to žele. Pa še to: Ali bi prevzela kuhinjo na svoje? »Jaz bi že ostala tam čez zimo, pa kaj ko ni ljudi, brez njih strpeti pa je težko. Seveda bi kuhinjo prevzela, zakaj pa ne. Za društvo bi bilo bolje, zame pa tudi, čeprav sem tudi tako zadovoljna. Še bolj bi skrbela za to, da bi vsak odhajal zadovoljen z mojega praga. Sicer pa sem tudi po tej pogodbi delala tako, da so bili zadovoljni gostje in društvo.« »Kako pa se društvo kaj izkaže?« »Saj menda veste. Plače imam 55 000 starih, pa procente od čistega. Pa pismene pohvale sem tudi dobila, dve srebrni znački, pa lani medaljo dela od maršala Tita.« Prav posebej ji je toplo pri srcu, če pomisli na pohvalo, ki so ji jo poslali — slepi planinci. Angela je za srenjansko društvo in za vse naše planinstvo zlata vredna. Spri-čuje, da se s pridnostjo, pametjo in poštenostjo tudi v hribih lahko kaj prigo-spodari. Ko so Srenjani zidali novo Vodnikovo kočo, je bila Angela tudi njihov stavbni nadzornik. »Ta baba nam pa že ne bo pisala,« so godrnjali tisti, ki so prevzeli zidavo. Pa je pisala in dočakala nov dom. Prav ima, če ne pusti, da grajajo njegovo zunanjost, češ da je koča taka kakor našminkana baba. »Ja, katera pa danes ni našminkana, pa naj se še Vodnikova šminka.« »Kaj pa cene?« »Jaz sem za nižje, se pa več proda, množina naredi. Gostov je ja vsako leto več. Če bi bile ceste z Bleda in Bohinja na Rudno polje boljše, bi morali Vodnikovo spet povečati. Pa na mladino ne bi smeli pozabljati, in ne misliti samo na dobiček. Potem bi vsa planinska društva ljudje še bolj spoštovali pa čislali. Če bo pa streha na koči puščala, bom pa rada sama kaj zraven dala, me ne bo konec.« Ah, ta Angela, mamica študentov in drugih smučarjev s kačo v žepu! Pa njene palačinke po 120. Ko smo si segli v roke, je začelo rositi. Bil je tisti dežek, ki je samo za kratko spremembo pomračil to lansko zlato jesen, drugo nedeljo v novembru. V meni pa je bilo svetlo. In zavila sva z ženo proti Vojam, na pot, ki jo v vsakem vremenu, tudi v globokem snegu, brede in gazi Angela Strosova iz Stare Fužine visoko tja pod Triglavski tempelj. Upam, da je nisem samo s prazno besedo troštal, ko sem ji obetal, da bo na Velo polje kmalu lahko poletela z jekleno po-stovko - s prvim slovenskih helitaksijem za planinsko in reševalsko rabo. Čas bi že bil. T. O. OBISK PRI DR. JAKOBU PREŠERNU Dr. Jakoba Prešerna slovenska planinska srenja dobro pozna, saj se je oglašal s svojimi tehtnimi, razboritimi članki v našem glasilu skoraj štiri desetletja, planinske znance pa si je nabiral več kot pol stoletja. Za radovljiško podružnico SPD in za njen povojni poganjek ima izredne zasluge, za slovensko planinsko literaturo pa je njegovo delo zaradi svoje kritičnosti in razgledanosti zares dragoceno. Lani je za 80-letnico življenja dobil visoko državno odlikovanje. Ni ga mogel osebno sprejeti. Tudi na večer, ki ga PZS prireja svojim jubilantom, ga ni bilo. Malo so bila kriva leta, ki so se nabrala, še bolj pa okoliščine, v katerih zdaj živi. In tako sva se to jesen namenila iti k njemu v vas, predsednik dr. Miha Potočnik in urednik Vestnika, ki mu je bil jubilant dolga leta zvest sotrudnik in je še zdaj zvest naročnik pa pozoren bralec. Na mizo sva mu položila težko bronasto plaketo PZS in nekaj »odpustka«, saj sva z obiskom res preveč odlašala iz meseca v mesec. Trden je še in še ves dan pri tem ali onem delu. Vrt ima, sadovnjak, čebele in pota, kratka pa obvezna. Sam je zdaj ostal, vrstniki iz Begunj in od drugod so se poslovili ali pa ne morejo več na spregled. »Kam bi se zdajle najraje prestavili?« se je zasuka! pogovor. »Če bi šlo, bi zares rad stal na Podih. Rad se spomnim, kako sem izbral mesto za Pogačnikov dom, kako smo ga potem postavili in kako se je hitro uveljavil med Iz pisma dr. J. Prešerna po obisku Mii^^Ul h^u (¿tctiuf*- Kctsf fi tcvk (>Xt QIML'