Učene besede
Ondan sem srečala znanca, ki me je hudo presenetil. Vedno umirjen in vljuden, razgret za kulturo in umetnost, še posebej tdsto, ki prihaja z odrskih desk, me je tokrat skoraj izzi-valno napadel.
»Ti,« je rekel, »rad bi te ne-kaj vprašal.«
Bila sem preveč osupla, da bi lahko karkoli rekla. Pa tudi ni bilo potrebno. Možak je sam nadaljeval:
»Kaj meniš, komu je name-njeno gledališče?«
»Komu? Kako?«
»Je namenjeno delovnim lju-dem?«
»Seveda...«
»Motiš se. Namenjeno je le določenemu krogu izbrancev, ki...«
»Ampak, oprosti, se ti ne zdf, da rahlo pretiravaš?«
»Pretiravam? Dokazal bom prav nasprotno!«
In že je iz žepa potegnil rdeč prospekt z repertoarnim načr-tom DRAME SNG za sezono 1976/77, in ko ga je tresel nad glavo, je hkrati razlagal, katoo je ta prospekt dokaz. V opisu vsebine Strniševe drame »Dria-
da« je rečeno, da je avtor s to dramo ustvaril poetični dram-ski triptihon z uresničevanjem vizije sveta, kot ga vidi sam.
Tu je znanec utihnil in kot da je bil jezen sam nase, je je bolj sebi kot meni rekel, da je pravzaprav nesmisel, da vse to pripoveduje sam.
»Treba je brati tekst! Natan-ko! Od besede do besede, kakor je napisano.«
In je bral:
»Doumlja in razčlenjuje,« znanec me je pogledal in pri-pomnil, da je pri tem mišljen Strniša, ki to vizijo sveta do-umlja in razčlenjuje, »iz polo-žaja svoje Iastne perspektive, katera pa ni ontološko, sub-jektivistično ali esencialno ek-sistecinalistično determinira-na...«
Spet je bilo branja konec. Osupnil me je znančev smeh in njegova nadaljnja razlaga ali utemeljitev.
»še trdiš, da je tako pisanje namenjeno ljudstvu? Saj pro-spekte pošiljajo tudi v tovarne, med delavce, ali ne? In kako naj si delavci to verigo tujk razložijo? In ne samo delavci.
še mnogi ne bodo sposobni, pa tudi ne voljni, da bi razvozla-vali ta gordijski vozel izposoje-nih besed. In če pomisliš, kako so še pred nedavnim kritizirali — novinarje javno, politike pa skrivaj, v zaprtem krogu — če so ti preveč uporabljali tujke, ker so nemara po vsej sili ho-teli dokazati, kako zelo so (s svojimi visoko donečimi bese-dami tujega izvora) učeni, vi-soko in nadpovprečno inteli-gentni...«
Pravzaprav nisem vedela kaj naj rečem. Jeznega možaka bi lahko samo spodbudila v nje-govi vnemi in mu pritrdila, da sva enakih misli.
Zdaj mi prospekt Drame že nekaj dni ne da miru. Nepre-stano mislim nanj, pri čemer se mi vsiljujejo številna vpraša-nja.
Ali res ni mogoče najti slo-venskega izraza za navaden prospekt?
Ali smo Slovenci dejansko ta-ko osiromašeni v svojem izra-zoslovju, da si moramo vedno in v vsakem primeru izposojati tujke?
In če so se velikani sloven-ske pisane besede in prvi za-četniki naše književnosti borili, da bi dali veljavo slovenščini, zakaj zdaj...
Naj mi bo oproščeno. Nič slabega ne mislim pri tem. In nemara bi verige tujk niti ne opazila, če me ne bi opozorili nanjo. In to drugo je pravza-prav najbolj žalostno. Smo že tolikanj zastrupljeni s tujkami in popačenkami, da jih skoraj ne opazimo več? Ali hočemo biti učeni tam, kjer ni treba? Kakorkoli! Prej ali slej se bo-mo nujno morali soočiti z dej-stvom, da je naša prva naloga (tudi pri pisanju ocen in kri-tik), da ostanemo Slovenci, s svojim lepim sočnim jezikom, katerega se nam dejansko ni treba sramovati. Samo lepšati ga moramo.         Marta Grom