Kako pisefo »Nova doba«, celjsko JNS glasilo, sc je podala na zgodovinsko polje, hoteč razsvetliti (v številki dne 14. aprila) vprašanje, zakaj je biio slovensko ljudstvo tako dolgo brez narodne zavednosti in kateri so bili glavni činitelji pri vzbujanju narodne zavesti. Člankarju se je zgodila nezgoda, ki jo narodna pesem ponazoruje na fantiču, ki čez Sav'co v vas hodi, pa plavat' ne zna. Kdor hoče pisati o zgodovini, mora v njej biti podkovan. Pisec članka v »Novi dobi« pa kaže veliko nepoznanje predmeta, ki o njem piše. Že saino ta-le sodba o slovenskem človeku: »Dolga suženjska doba je vse preveč upognila hrbtenico in zrahljala kolena našega človeka, ki je bil vzgojen v slepi pokorščini do oblasti in v usodnih trenutkih ni pokazal dovolj odločnosti v obrambi svojih narodnostnih pravic« — je v tej splošnosti pretirana in neupravičena. Ta slovenskega človeka podcenjujoča sodba je postala bistvena vsebina žurnalističnega magacina tega lista, ker tudi v naslednjem članku trdi, da »si proti tujcu drznemo komaj upogibati hlapčevski hrbet«. Če bi res bilo slovensko ljudstvo hlapčevska tolpa »upognjenih hrbtenic in klecajočih kolen«, bi ne bilo ollranilo svoje narodnosti v tako težkih okoliščinah, kakor redko kateri drugi narod. Ko člankar razpravlja o glavnih činiteljih pri vzbujanju narodne zavesti mtd Slovenci, pušča popoLnoma v nemar slovensko duhovščino. Je pa zgodovinsko dejstvo, da ima slovenska duhovščina v tem pogledu največje zasluge in da brez nje slovenskega naroda ne bi bilo. Člankar pa na vso moč hvali učiteljstvo in njegove zasluge na narodnem, gospodarskem iii prosvetnem področju. Vsa čast tistim učiteljem, ki so res tako delali. Člankar pa bi ne smel pozabiti, da je bilo v prejšnji državi pred svetovno vojno v učiteljskih vrstah tudi mnogo takib Ijudi, ki so se odtujili slovenski narodnosti ter so kot nemskutarji z »upognjeno hrbtenico in klecajočimi koleni« služili raznarodovanju slovenskega Ijudstva, osobito mladine. Ako JNSarji govorijo, pišejo in nastopajo tako pristransko in krivično, kako bi moglo potem priti do narodne koacentracije, za katero se »Nova doba« zavzema v drugem članku?