VSEBINA
Razprave in članki  243 Miran Hladnik
Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje
255 Olga Kunst Gnamuš
Razmerje med spolom kot potezo reference in spolom kot slovnično kategorijo
Razgledi   263 Vančo Tuševski
O prvi recenziji v novi makedonski književnosti 19. stoletja
Metodične izliušnje   266 Boža Krakar - Vogel
Maturitetna pisna naloga esejskega tipa (maturitetni esej) iz književnosti -pisanje, ocenjevanje
Ocene in poročila
272 Irena Žerjal
Brižinski spomeniki v italijanščini
274 Ludvik Lazar
Zbirka Šolska ura (Didaktične skice)
Jezik in slovstvo
Letnik XL, številka 7 Ljubljana, maj 1994/95
ISSN 0021-6933
Časopis izhaja mesečno od oktobra do junija (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije
Uredniški odbor: Alenka Šivic - Dular (glavna in odgovorna urednica), Marko Juvan, Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Marja Bester, Tomaž Sajovic (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, MojcaPoznanovič (didaktika jezika in književnosti) Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne
Računalniška priprava: BBert grafika. Resi jeva 4, Ljubljana
Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna4, Ljubljana
Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2, Ljubljana 610(X)
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 1500 SIT, cena posamezne številke 250 SIT, cena dvojne številke 320 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 800 SIT. Letna naročnina za evropske države je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št 23/187-92, zdne 18.3.1992, sodi revijamed proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje 5 procentni davek od prometa proizvodov.
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Miran Hladnik
Filozofska fakulteta v Ljubljani
UDK 007:6813:82.0
Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje
1 Elektronski viri informacije
Informacije so vedno dostopnejše. Od doma že listamo po katalogih svetovnih knjižnic, arhivih univerzitetnih in drugih računalniških centrov ter si ogledujemo njihovo tekstovno, slikovno, filmsko in zvočno gradivo. Knjige naročamo prek računalnika in jih prebiramo na zaslonu, se prek zaslona pogovarjamo s kolegi po celem svetu. Problem je orientacija ali, če uporabim popularno besedo, navigacija po morju informacij oz. — s stališča tvorcev informacije — kako opremiti (povzeti, indeksirati) informacijo, da se ne bo izgubila v množici drugih in da bo kar najbolj dosegljiva uporabniku.
Tole je članek o elektronskih bibliografskih, tekstovnih in drugih podatkovnih zbirkah, zanimivih za literarnega zgodovinarja, o strokovnih debatnih forumih, strokovni periodiki, člankih in knjigah, programih za analizo literature, dostopnih po računalniški mreži, in o institucijah, ki ustvarjajo, hranijo in ponujajo vse to gradivo. Uporaba računalnika seje, kot vse kaže, v humanistiki osredinila ravno na shranjevanje podatkov in čim hitrejše iskanje po podatkovnih zbirkah: podatki so shranjeni poceni, na majhnem prostoru, so hitro dosegljivi in se jih da poljubno razmnoževati oziroma izdelati varnostne kopije.' Področje se zelo hitro razvija in spreminja, zato so podatki v članku kratke veljavnosti. Izkušnja uči, da pisanje na temo sodobne komunikacije zastari že v nekaj letih, nekatera predvidevanja pa razvoj postavi na laž že prej. Poročilo se omejuje na zahodne in deloma na slovenske vire.*
Internet
Hiter razvoj računalniških omrežij je spodbudil razrast svetovnega elektronskega informacijskega sistema. Omrežja se povezujejo med seboj in omogočajo komunikacijo med oddaljenimi računalniki. Ena izmed takih povezav, ki združuje računalniška omrežja na izobraževalnem, raziskovalnem, vladnem, vojaškem in poslovnem polju, se imenuje internet. Internet je bil ustanovljen pred dvajsetimi leti v okviru obrambnega ministrstva Združenih držav Amerike in je še danes v ZDA najbolj razpreden; Evropa prispeva vanj 25 odstotkov omrežij. Slovenski univerzi in ministrstvo za znanost so vanj vključeni prek arnesa (akademskega in raziskovalnega omrežja
Prispevdc s svežim gradivom dopolnjuje poglavja mojega Praktičnega spisovnika (Ljubljana, 1994); za načelno problematiko računalniške analize literature glej moj članek Količinske in empirične raziskave literature, v SR 43 (1995). Razgledovanje po elektronskem informacijskem kraljestvu (bogastvu) mi je omogočil študijski dopust v šolskem letu 1994/95, ki sem ga ob podpori Fulbrightovega sklada preživel v univerzitetnem mestu Lawrence v Kansasu. Taiste informacije so z nekaj već jeze zaradi slabih telefonskih linij dosegljive tudi od doma, vendar doma za taka virtualna popotovanja nikoli ni pravega časa.
^ Slovenska računalniška podjetja v zvezi z literaturo in jezikom bo moral popisali poseben članek. Prav tako bo treba pogledati drugam, na kako od številnih občih mest, za praktična navodila, kako uporabiti domači ali institucionalni računalnik za dostop do virov, naštetih v temle članku.
243
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 40, 94/95, ŠL 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Slovenije). V začetku leta 1995 šteje internet skoraj 5 milijonov računalnikov gostiteljev (ttosts) z okrog 30 milijoni uporabnikov in zelo hitro raste: število uporabnikov se vsako leto podvoji, tako da jih je težko natančno prešteti; vsak danje nanj priključeno milijon uporabnikov. Poleg Interneta je še cela vrsta omrežij (Prodigy, CompuServe, AmericaOnLine, Delphi ...),^ v glavnem za interesente, ki se vključujejo vanje od doma prek modemov in plačujejo za nekajurno dnevno povezavo s katerim koli koncem sveta mesečno naročnino, primerljivo naročnini na kabelsko televizijo ali telefon. Komercialne mreže posredujejo na uporabniku prijazen način dnevne novice, vremenske, finančne, turistične podatke, skratka vse, kar zanima naročnike. Ti v zadnjem času od svojih mrež zahtevajo, da jih povežejo tudi z Internetom"'
Informacije, dosegljive prek intemeta, tako hitro naraščajo, da ni mogoče oblikovati enotnega in zanesljivega kazala ali jih enoumno strukturirati; zato se Internetu pogosto očita anarhičnost. Primerjajo ga morju in listanje po njegovih virih navigaciji oziroma krmarjenju. Nagel in neorganiziran je tudi fizični razvoj omrežja: predvidevajo, da bodo v kratkem kanali, po katerih se pretakajo informacije, tako prepustni, da bo prenos cele enciklopedije zahteval le pičlo sekundo in da bodo pogoltnili tudi tridimenzionalno grafiko ter druge medije — televizijo, radio in telefon.
Elektronska poŠta, naročniški strežniki in informacijski centri
Komimikacija v Internetu poteka prek različnih protokolov. Najbolj znani so ftp, mail, telnet, news, gopher in http. Ftp (file transfer protocol) je protokol za prenos datotek; kazalo javno dostopnih datotečnih arhivov po svetu, v glavnem programske opreme, ima program archie. Protokol mail je za elektronsko pošto. V akademski komunikaciji je že običajno navesti poleg poštnega naslova, številke telefona in faksa tudi elektronski naslov. Znanstvene revije sprejemajo članke po e-pošti, njihova uredništva nimajo več enotne lokacije, ker po e-pošti uredniki z različnih koncev sveta enakopravno, hitro in učinkovito odločajo o objavi, v glavi objave je pogosto naveden tudi e-naslov avtorja. Naslov udeleženca v elektronski komunikaciji je iz dveh delov: imena osebe (okrajšave imena ali šifre) in njene lokacije.' Institucije običajno ne skrivajo seznamov z naslovi in ponujajo celo orodja, s katerimi lahko najdemo kolege doma in po svetu. Praviloma države subvencionirajo svoje akademske institucije tako, da je za njene člane (učitelje, raziskovalce, študente, akademsko administracijo) komunikacija v mreži zastonj. Na zahodu porabi povprečen akademik za elektronsko pošto in podobne reči že zaskrbljujoče veliko časa dnevno. — Telnet je protokol za neposredno priključitev na oddaljeni računalnik.
Mrežnih konferenčnih sistemov je cela vrsta. Komercialni so znani pod imenom BBS (bulletin board system 'oglasna deska', 'stenčas') — nanje se uporabniki priklopijo od doma in plačajo zato nekaj večji telefonski račun. Intemetov konferenčni sistem je bil ustanovljen leta 1979. Imenuje se Usenet (user network) in deluje po protokolu news. Število debatnih tem v njem stalno raste in jih je trenutno več kot 10.000. Teme prepoznavamo po naslovih: glavne skupine so alt in misc (splošne teme), comp (računalništvo), soc (družbene teme), sci (znanost), rec (rekreacija), ki so nadalje natančneje razvejane. O literarni vedi ne bomo dobili nič, pač pa se lahko pogovarjamo o knjigah.
Pisava imen omrežij, računalniških programov in protokolov povzročazopme težave. Po eni strani gre za naslove avtorskih izdelkov, ki se prodajajo podobno kot knjige, ali institucij in bi jih morali pisati z veliko začetnico kot naslove knjig in institucij, drugod imajo status občega imena, podobno kot avtomobilske znamke ali zdravila, kar iwekuje pisanje z malo začetnico, čeprav gre za registrirana imena. Preprostega pravopisnega pravila ni; internet pišem z malo začctnk:o, ker ne gre za klasično institucijo, tako tudi nekatere napol kratične izraze.
^ V ZDA ima računalnik že več kot četrtina gospodinjstev in družine porabijo več časa pri računalniku kot pri televiziji; najhitreje se razvija prav področje računalniške telekomunikacije in močno spreminja naš vsakdan.
' Avtorju, ki je tole besedilo uredništvu po e-pošti poslal iz Amerike, se npr. da poslati pripombe na naslov rmran.hiaänik&uni-lj.si', uni-lj je krajšava ljubljanske univerze, 51 pa je mednarodna krajšava za Slovenijo. Čeprav so e-naslovi dosegljivi fakultetnemu osebju in študentom že kar nekaj let, med domačimi slovenisti po njih do zdaj ni bilo povpraševanja. Podjctncjši so bili tuji slovenisti, npr. dialcktolog Marc L. Grecnberg iz Lawrenca v Kansasu (greenbrg&kuhub.cc.ukans.edu), urednik časopisa Slovene Studies Tim Pogačar iz Bowling Greena v Ohiu (pogacai^ndy.bgsu.edu), avtor knjige o slovenski elegiji Peter Scherber iz Göctingena (pscherb&gwdg.de), verzolog Viktor Son'kin iz Moskve (lego&sonkin.msk.ru) in drugi.
244
reZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
posameznih avtorjih ali žanrih v desetinah nemoderiranih konferenc pod rubrikami rec.arts, alt.fan in alt.books. O elektronskih besedilih teče debata pod naslovom bit.listserv.gutnberg. Besedovanje o Sloveniji poteka pod naslovom soc.culture.slovenia. Debate praviloma nimajo urednikov in so spontane. Včasih je to njihova prednost, včasih pa zaradi nekompetentnih ali preveč razboritih udeležencev tudi ne.
Konferencam podobna ustanova so naročniški strežniki (listserver), ki posredujejo tematsko določeno pošto naročnikom s seznama (mailing list). Uporabnik ne hodi več gledat, kaj se dogaja v debatnem krožku, ki ga zanima, ampak se naroči na določeno diskusijo in jo prejema ter prebu-a kot elektronsko pošto. Pošta, ki prihaja z naročniškega strežnika, vsebuje vprašanja, in odgovore, predloge in komentarje kolegov s celega sveta, obvestila, razpise za sodelovanje na fizičnih konferencah, razpise za službe, skratka vse, kar se zdi posameznim naročnikom vredno posredovati drugim. Seznami imajo včasih svojega urednika, včasih pa je pošta nemoderirana in necenzurirana. Slaba stran naročniških strežnikov je, da hitro napolnijo skromno odmerjeni prostor, ki ga posameznik zaseda v pomnilniku mrežnega računalnika. Na področju književnosti je tematsko zamejenih akademskih konferenc na desetine: svoj forum imajo veliki ali popularni avtorji (Shakespeare, Balzac, Cervantes, Nabokov itd.), posamezne nacionalne literature, postmodemizem, literarna teorija. Debatni forum Humanist je prostor za razpravljanje o uporabi računalnika v humanistiki pa tudi o splošnih humanističnih temah, Seetangs za diskusijo o slovanskih in vzhodnoevropskih jezikih in literaturah, Eric-L je didaktična konferenca na temo literature, v Prosody se razpravlja na verzološke teme. Scholar   za tekstno analizo.^
Gopher je protokol za sprehajanje po različnih računalniških lokacijah po svetu s pomočjo menijev s hierarhično urejeno informacijo, WWW (world wide web 'svetovna mreža', tudi W3) pa je protokol oz. sistem za nelinearno in nehierarhično organizacijo besedilnih, slikovnih, filmskih in zvočnih informacij v intemetu po tehnologiji hiperteksta (nadbesedila). W3 je sestavljen iz spisov (document), stikal (link 'stik', 'člen', 'povezava', 'zveza', 'kazalka', 'gumb') in iskalnih kazal (search index). Za obvladovanje informacij po W3 in po drugih protokolih je na voljo več prijaznih programov.^ Mosaic, cello in netscape so hipermedijski programi in delujejo v okolju oken (windows), lynx pa deluje podobno v asketskem okolju DOS-a in velikih sistemov; kerne zna gledati slik in poslušati zvoka, je tudi precej hitrejši od prvih treh. Vrsta drugih orodij si prizadeva vzdrževati pregled nad vedno številnejšo ponudbo novih in novih.strežniških informacij: knjižničnih katalogov, podatkovnih zbirk, programskih in besedilnih arhivov, oglasnih desk ipd. Kot je za anglosaški svet običajno, v predmetnem kazalu gesla literarna veda ne bomo našli, pod geslom literatura pa bodo podatki zanimivi prej za ljubitelje lepe knjige kot za literarne zgodovinarje.^
Simpatična postaja orientacija po strokah v hipertekstualnem (nadbesedilnem) okolju W3. Za pregled nad gradivom in projekti skrbijo podjetne akademske institucije, strokovna združenja.
Seznam javnih konferenc je dobiti v več kazalih intemeta. npr. pod naslovom Computing and the Humanities, znanstvene med njimi, tudi tiste, ki zadevajo literarno vedo, dobimo na gophcrju knjižnice Državne univerze Severne Karoline po poti naslednjih vgnezdenih poglavij: NCSU's »Library Without Walls«: Reference Desk: Guides. Na konferenco se naročimo z ukazom sub imekor^erence imenaročnika na naslov ustreznega naročniškega strežnika, npr. za konferenco Humanist na lislservSbrowmm.brown.edu (to je Brown University v mesm Providence, Rhode Island), za Seetangs (Slavic and East European Languages) na listsen&cunyvm.cuny.edu (City University of New York), za Eric-L (Experimental E-Conference for Teaching and Study of Literature in Education) na listsen®iubvm.ucs.indiana.edu\ Etextctr je ime diskusije o elektronskih besedilih na listservQli5ls.princet0n.edu (univerza Princeton je v New Jerseyju), kazalo projekta Scholar je na naslovu gopher:lljhuniverse.hcf.jhu.edullllHAClJournalsl.SCHOLAR.
^  Za programe, s katerimi listamo po informacijah v mreži, predlagam izraz listalnik, kar bi bilo ustreznica angleškemu
browser.
* Sevemokarolinška univerza v kraju Chapel HUI (sunsite.unc.edu) npr. zbira podatke o avtorjih, kritikah in literarnih nagradah ter skrbi za zveze s knjižnkami ter knjigarnami, kjer uporabnik lahko prek zaslona naroči najnovejše izdaje. — Še nekaj drugih virov, zanimivih za humanistične študije in za Uteramo vedo: gopher:lldewey.lib.ncsu.edu (Sevemokarolinška univerza), gopher:/lgopher.uiuc.edu (Illinoiška univerza v kraju Urbana-Champaign), gopher na Sevemomichiganski univerzi (http://www.nmu.edu). Informacije, zadevajoče ruske in vzhodnoevropske študije (REESWEB), hrani strežnik univerze v Pittsburghu v Pensilvaniji (http://www.pitt.edu/~cip/rees.html). V elektronski varianti tegale članka (http://www.ijs.si/titlpis-vir.htmr) je mogoče vse naštete zveze tudi takoj preizkusiti.
245
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40.94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
korporacije in posamezniki (Yahoo, Emet in vrsta drugih), ki kažejo drug na drugega, tako da je treba zadeti le na eno tako mesto, pa se že odprejo obzorja po vseh drugih pomembnih lokacijah strokovne informacije. Izhodiščne točke iskanja oz. pomembnejše začetne strani institucij so znane kot naslovne strani (home-pages 'domače strani') in imajo v Internetu enkratno standardno oznako, tako kot vsak spis v W3.' Slovenska jezikoslovna stran prinaša seznam literature za tuje študente slovenščine — pripravil ga je Marc L. Greenberg —, angleško-slovenski in slovensko-angleški slovar in informacijo o Society for Slovene Studies {http:llnl.ijs.silsss.html), slovenske literarne in literamovedne reči (kazala in povzetke člankov v Slavistični reviji. Slavi, SSJLK, zbirko besedil slovenskih klasikov, bibliografijo vseh slovenističnih literamozgodovinskih diplomskih nalog, ki se hranijo na ljubljanski slavistiki, slovenistični študijski program z literaturo, zbirko strokovnih razprav in monografije ter podobne reči pa je dobiti okoli naslova http://www.ijs.si/lit/literat.html. Za literarne študije zanimive lokacije so zlasti v angleško govorečem svetu: med prvimi so jih organizirali Kanadčani,'" v ZDA pa sta zlasti aktivni univerzi Princeton in Rutgers v New Jerseyju, ki gostita CETH (Center for Electronic Texts in the Humanities).^^ Raziskovalci se srečujejo na konferencah, ki jih organizirajo različna združenja: ameriški ACH (Association for Computers and the Humanities) in CATH (Computers and Teaching in the Humanities) ter britansko ALLC (Association for Literary and Linguistic Computing).^^
Te in druge lokacije ponujajo v uporabo raznoliko programsko opremo, nekaj zastonj (freeware), nekaj pa za majhen denar, če je program uporabniku všeč (shareware 'javna programska oprema'). V zadnjem času je vedno večja potreba po ogledovalnikih (viewer), nadbesedilnih urejevahiikih,'^ intemetovih listalnikih in prevajalnikih besedil (conversion programs) iz klasične oblike v nadbesedilno in narobe. Naslednja skupina so programi za pridobivanje, to je digitalizacijo besedil, potem programi za analizo besedil,'"* programi za kritično izdajo besedil" in programi za literarni pouk oziroma za prezentacijo literamozgodovinskih podatkov. Računalnik poživlja učenje in pouk v humanistiki, opogumlja študenta k samostojnim izjavam in za poseganje v drugo besedilo ter omogoča hiter pristop k virom, ki so bili prej dostopni samo redkim raziskovalcem. Nekatere ameriške univerze že razpisujejo posamezne tečaje po mreži; študentu ni več treba od doma, vse lahko opravi prek domačega računalnika: vpiše se, sledi predavanjem, odda referat, se posvetuje s profesorjem, odgovarja za izpit.
Redkejši in za popularno rabo neprimerni so eksperimentalni programi za razumevanje večjih enot, kot sta beseda in stavek. Program Boris in njegov naslednik Thunder, ki sta nastala v okviru kognitivnih raziskav, že obvladujeta posamezne praktične življenjske situacije in zgodbe, vendar
' Oznaka ali URL (uniform resource locator) slovenske naslovne strani je htlp://www.ijs.si/index-slo.html. Http (hypertext transfer protocol) gomeni, da imamo opraviti z ludbesedilom, mvw.ijs.si pove, da se iirformacija nahaja na W3-strežniku na Inštitutu Jožef Stefan v Sloveniji, index-slo je ime dokumenta, html (hypertext markup language) pa je kratica za standardni jezik v W3, to je za nadbesedilno obliko spisa.
'" CCH (Centre for Computing in the Humanities) na Torontski univerzi (hltp://www.cch.epas.utoronto.ca:8080/cch/cch. html), http://137.J22.12.15/HumCanada.html, http:/lwww.peinet.pe.ca:2080/Chorus/homi.html.
'' Naslov CETH-a je http://cethmac.princeton.edu/). — Še nekaj virov: Virginijska univerza daje streho lATH (Institute far Advanced Technology in the Humanities), v okviru katerega se nahaja ETC (Electronic Text Center). Na Pensilvanijski univerzi je CCAT (Center for Computer Analysis of Text) s poudarkom na bibličnih študijah, na Michiganski univerzi pa HTI (Humanities Text Initiative). Brown University ima IRIS (Institutefor Research in Information and Scholarship), CPET je kratica za Catalogue of Projects in Electronic Text na univerzi v Georgetownu, Washington, D.C., ki vsebuje informacije o nekaj sto besedilnih zbiilcah po svetu. Brigham Young University ima HRC (Humanities Research Centre).
'^ Od britanskih institucij je najbolj znan CHC (Centre for Humanities Computing) na računalniškem centru Oxfordske univerze (http://sable.ox.ac.uk/OUCS). — V neangleški Evropi je večji elektronski humanistični center na Norveškem.
" Npr. //yperCarrf za jabolka (apple), HMcard z graške Tehniške univerze za okolje PC-jevih oken.
'^ Tak je TACT (text analysis computing tools), program za fonniranje tekstualne podatkovne zbirke, po kateri je mogoče iskati; potegniti se ga da z naslova flp://flp.epas.utoronto.ca/pub/cch/tact/tact2.1gammaJdiskl/ in disk2/). Micro-OCP je oxfordski konkordančni program, ki se med drugim ponaša, da zna lepo izdelovati stvarna kazala in da je primeren tudi za neangleške jezike, znana sta tudi ameriški WordCruncher in Textpcck iz Matuiheima.
'* Npr. Collate za jabolka in tiibinški TUSTEP.
246
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
sta pri analizi literarnih zgodb še zelo nebogljena. Odgovarjati znata le na vprašanja o besedilih, ki so bila posebej napisana zanju.
Bibliografski podatki
Elektronska knjiga postopoma briše mejo med knjižničnim katalogom in bibliografijo. Ko bralcu ne bo več treba fizično iti v knjižnico, da bi si izposodil knjigo, ker jo bo lahko poiskal in prebiral kar prek računalnika, ga ne bo preth-ano zanimalo, kje se laijiga nahaja: na zaslon si jo bo namreč priklical enako hitro iz ljubljanskega NUK-a kot iz kake ameriške knjižnice. Katalogi večjih knjižnic že zdaj ne popisujejo le lastne knjižne zaloge, ampak vključujejo tudi kataloge okoliških knjižnic ter omogočajo priklop na kataloge drugih večjih knjižnic. Po drugi strani se počasi briše razlika med bibliografskim popisom knjig in knjigami samimi (to je elektronsko tekstovno zbirko). V trenutku, ko bralec najde naslov, najde namreč tudi celo besedilo. Elektronske knjige, zlasti slovenske, so trenutno še redke, v praksi listamo od doma zaenkrat le po katalogu, knjige pa si je še vedno treba iti sposodit peš.'*
Od bibliografij je za slovenskega literarnega zgodovinarja zanimiva zlasti MLA-jeva,'"' članke o literarni didaktiki in njihove povzetke prinaša pedagoška bibliografska zbirka ERIC, ki jo je mogoče doseči na različne načine, za slavista pa je žal brez pomena humanistični citatni indeks (AHCI).'* MLA-jevo mednarodno bibliografijo, pedagoško zbirko ERIC in zbirko disertacij (Dissertation Abstracts Ondisk) imajo knjižnice na CD-ROM-ih, ki jih obnavljajo vsakih nekaj mesecev. Bibliografske podatke in povzetke razprav iz teh zbirk se da dobiti tudi po mreži, vendar tedaj niso zastonj. Bibliografske in druge podatkovne zbirke prodajajo komercialna podjetja — največje med njimi je Dialog, ki ponuja vsega 300 zbirk s skupaj 120 milijoni zapisov. Stroške povzročajo letna naročnina, nerodna programska oprema in precej visoka cena zveze (8 $ na uro), tako da se bolj splača poseči po isti informaciji na cenejših CD-ROM-ih."
Besedilne zbirke
V elektronski obliki imajo zbirke leposlovnih in drugih besedil podjetnejši narodi. Velikih besedilnih zbirk poznajo seznami na desetine, v stotine pa gre seznam manjših nahajališč e-besedil. Na računalnik so spravili cel grški opus, 8000 del, obsežen je tudi britanski oxfordski arhiv, standardna francoska besedilna zbirka v obsegu 160 milijonov besed se imenujeta Frantext?-^ Velike besedilne zbirke so nujna osnova vsaki statistični besedilni analizi. Slovenskega standardnega besedilnega korpusa, ki bi vseboval besedila različnih žanrov od publicističnih prek leposlovnih do strokovnih in bil osnova statističnim besedilnim raziskavam pa tudi slovaropisju, še ni, čeprav obstaja potreba po njem že dalj časa. Glede tega, kateri žanri in v kakšnem odstotku naj bodo vključeni v nacionalni korpus, so mnenja različna. Slovaropisci in socialni znanstveniki bi želeli imeti sodobna besedila, humanisti pa bi prej želeli videti starejše tekste. NUK-ov besedilni arhiv
Kako se povezujeta bibliografija in besedilna zbirka, si bralec lahko ogleda na moji domači strani: http:/l\i-ww.ijs.si/lillhlad_bib.hlml. — Slovenski vzajemni katalog dosežemo z ukazom leinet izum.izum.si, NUK pa prek informacijske strani ljubljanske univerze ali neposredno z ukazom telnet 193.2.8.10. Svetovni intemetovi seznami slovenskih knjižnic še ne poznajo. Ukazi in navodila za iskanje knjig se pogosto spreminjajo, zalo jih tu ni smiselno povzemati, sicer pa program iskalca sproti sam usmerja dovolj jasno. — Dnige knjižnice ter njihove kataloge dobimo v intemetu z gopherjem ali W3, ko odtipkamo iskalni izraz libraries, ali s pomočjo programa hytelnel.
'"^ O njej glej osnovno informacijo v mojem Praktičnem siposovruku (1994) na strani 41.
Za razloge glej moj članek Evropa in Amerika pa slovenska literarna veda, SSJLK31 (1994).
" Še druge bibliografske zbirke in kataloge je dobiti na mreži pod kraticama RLIN (research library irrformation network) in BRS (bibliographical retrieval service).
Znane so še zbirke Gutenberg in Alex, ARTEL je še ena francoska besedilna zbirka, angleška verzna besedila ima British Poetry Archive, samo angleške verze 17. in 18. stoletja vsebuje zbirka BCMSV, dobe se tudi italijanske, ruske in druge zbirke. Odkar so se povečale pomnilniške kapacitete osebnih računalnikov, so se deli teh korpusov začeli pojavljati na CD-ROM-ih skupaj s programi za stilistično analizo besedil, angleška npr. z oxfordskim konkordančnim programom, v nadbesedilnem okolju deluje tudi program za analizo francoskega korpusa.
247
JEZIK IN SLOVSTVO, Letaik 40, 94/95, št 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
vsebuje v glavnem tehnična in angleška besedila. Nekaj malega slovenskih klasikov, ki sem jih večinoma prekopiral ali pridobil sam, je spravljenih na naslovu http:llwH'w.ijs.sillitlleposl.html. Na diskih in disketah se nahaja sicer še marsikaj leposlovnega iz novejšega časa, vendar avtorske pravice ovirajo prost dostop do teh besedil.
Knjižnice in založniki so iz cenovnih razlogov vedno bolj zainteresirani za elektronsko obliko besedil.^' V Ameriki je na mreži že večina velikih popularnih revij. Knjižnica prihodnosti bo v veliki meri zbirka elektronskih besedil. Med časopisi s področja računalniške analize humanističnih predmetov omenimo tri: REACH {Research and Educational Applications of Computers in the Humanities) se nahaja v vgnezdenem gopherjevem poglavju Humanities: Computing and the Humanities, urejajo pa ga na Kalifornijski univerzi v Santa Barbari;^^ Computers & Texts, glasilo oxfordskega CTI {Computer in Teaching Initiative) centra za besedilne študije je na naslovu ctitextQvax.ox.ac.ut, Electronic College of Theory se da za 15 $ naročiti na naslovu xxl24Qpo.cwru.edu. Od Slavistične revije so trenutno na liniji šele kazala posameznih številk in povzetki člankov. Ovire razširjanju celih publikacij po mreži so dvojne narave. Trenutno so revije v intemetu zastonj in se uredništva ter založbe boje izgube, ki bi jo utrpeli zaradi upada naročnikov na tiskane izvode. Pri knjigah so to avtorske pravice: na mreži še ni urejenega mehanizma za njihovo kompenzacijo, zato se avtorji večinoma še vedno oklepajo tiska, čeprav je ta precej dražji, in dosežejo manj interesentov, kot bi jih sicer. Še najlaže se zdi poskrbeti za elektronsko obliko slovenskih strokovnih revij. Te so že zdaj v večini subvencionirane in rahel upad naročnikov tiskanih izvodov na račun zastonj linijskega izvoda revijam ne bi bil usoden; ministrstva bi morala le prilagoditi kriterije financiranja novemu načinu distribucije, tako da uredništva zaradi njega ne bi bila finančno kaznovana; novi medij bi precej povečal mednarodno berljivost slovenske strokovne periodike. — V tiskani obliki o računalnikih v humanistiki razpravlja revija Computers and the Humanities (1966-; izdaja jo ACH), oxfordske publikacije so revija Literary and Linguistic Computing (1986-; naročajo US v Ljubljani) in zbornika The Humanities Computing Yearbook (1989-) ter Research in Humanities Computing (RHC; 1991-), ki objavlja referate z vsakoletnih skupnih konferenc ACH in ALLC. Online (1977-; Weston, Connecticut) je revija za računalniško komunikacijo.^^
2 Računalniki in pisanje
čeprav so računalniki prepoznavni znak naše civilizacije že nekaj desetletij, so šele prav pred kratkim začeli korenito spreminjati predstave o pismenosti — do zdaj so se uporabljali le kot pripomoček za izdelavo optimalnega klasičnega rokopisa (v ta namen številni urejevalniki besedila) in kot sredstvo za izdelavo kar najlepše predloge za tisk (s pomočjo namiznouredniških programov) ter njihove nove možnosti niso bile v splošni zavesti. Polna uporaba računalniške tehnologije ne gre v smer perfekcije rokopisa, ampak v smer stalno in vsem v trenutku dostopnega besedila v računalniški mreži, ki bo vključevalo tudi sliko in zvok (Bolter 1992).^'* Nova komunikacijska medija računalnik in računalniška mreža sta ključni besedi sodobne pismenosti.
Urejanje besedila
s kakim od popularnih urejevalnikov, kot jih množično uporabljamo danes, spada torej še k tradicionahiim oblikam pisanja. Pa vendar že sili pisca k drugačnemu načinu koncipiranja, k
^' Slovenske založbe so v tem pogledu konservativne, prim, članek Dizni znanilci sprememb Miha Mazzinija v Mladini št. 15 (11. aprila 1995), str. 40-42.
^ Dosegljiv je tudi s seznama /ic/prek ftp:ucsbuxa.ucsb.edu.
Dober vir informacij o literaturi na intemetu je na naslovu http:llwww.cis.ohio-state.edu:80ltextlfaqlusenetlinternetl titerary-resourceslfaq.html. S slavističnimi oddelki univerz po svetu pa se da povezati prek slovenske literarne strani: http://www.ijs.si/lit/naslovi.html.
^ Fazni zamik med novo tehnologijo in njeno optimalno izrabo je značilen tudi za druge iziune: tiskana knjiga je skušala najprej posnemati rokopisne knjige, telefon najprej ni izrabljal možnosti dvosmeme komunikacije ipd.
248
JEZIK DM SLOVSTVO, Utnik 40, 94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
drugačni izbiri predmeta in k drugačni pisateljski praksi, kot je je bil navajen pri pisanju na mehanični pisalni stroj. Ker računa na to, da mu besedila ne bo treba pretipkavati in se zanaša na računalnikov spomin, je pri koncipiranju precej bolj površen. J>rednost urejevalnika je v tem, da nas spodbuja hitro registrirati asociacije, vključiti kose zapiskov in dokončanih lastnih ter tujih besedil, ki jih hranimo v stroju. Tako je pisanje lahko bolj utemeljeno na popolnem gradivu in sklicevanje na vire natančnejše. Slabo pa je to, da zaradi lagodne izrabe grobe forme zapiskov in koncepta spis ni organsko komponiran, ampak je neselektiven termozaične, podatkovno naštevalne narave. Če je pisec zavezan estetskemu idealu organskega besedila, mora računalnik uporabljati na enak način kot mehanični pisalni stroj ali pa porabiti občutno več časa za kultiviranje spontano oblikovanega koncepta.
Pisec privzema deloma tudi vlogo urednika in stavca, ker lahko bolj natančno določa formo teksta za iztis na papirju ali na disketi, ali pa je to celo dolžan storiti tako, kot to od njega pričakujeta urednik oziroma tiskar. Dobra plat razširitve piščevih pooblastil je, da ga program za pisanje sili v natančnejše oblikovanje končnega izdelka — ni popravkov z roko, preštevilčenja opomb, dodatkov na hrbtni strani lista. Tudi iztis je preglednejši od klasičnega tipkopisa, ker programi standardizirajo robove na straneh, razmike med odstavki in umike, naslove poglavij in podpoglavij, opombe pod črto in navajanje literature. — Slaba stran je, da pisci vsaj sprva za upravljanje teh potencialov nimajo ustreznega tehničnega in tipografskega znanja. Nekaterim se ne da potruditi niti toliko, da bi priklicali strešice na slovenske šumevce in se naučili razmakniti vrstice do berljive oblike, drugi pa, fascinirani z mnogovrstno ponudbo računalniškega oblikovanja besedila, izrabljajo sredstva v pretirani meri, tako da izdelek na koncu bolj usmerja pozornost na raznolike tipografske možnosti, ki jih ponuja program, kot pa na svoje sporočilo. Čas, ki ga porabimo za »personaliziranje« programa, za adaptacijo novih znakovnih naborov ipd. gre žal na račun intenzivnega raziskovalnega časa.
Pisanje v računalnik je kljub naštetim pomanjkljivostim nuja. Tudi če v splošnem ne prinese obljubljenega časovnega prihranka, je treba razumeti čas, porabljen za popravljanje in poenotenje besedila, kot investicijo: besedilo na disketi je natisnjeno z manjšimi stroški, po računalniški mreži lahko hitreje doseže svojega bralca, avtor ga vedno znova lahko prikliče v piredelavo, postreže si lahko celo z njegovo strojno stilistično analizo. Spravljeno in ojiremljeno s ključnimi besedami ter vključeno v kazalo javne besedilne zbirke je lahko predmet vsakršnih obdelav in je njegova dosegljivost in uporabnost neprimerno večja, kot če bi bilo dostopno le v klasični rokopisni ali tiskani obliki.
Nadbesedilo (hipertekst)
je optimalna oblika računalniškega besedila in nova oblika pisanja, ki spreminja civilizacijski pojem pismenosti. Na področju pismenosti je prvo veliko kulturno spremembo prineslo obdobje knjige, ki je sledilo obdobju oralnosti.^ V srednjem veku je bila glavna praksa pismenih ljudi prepisovanje, v manjši meri tudi kompiliranje, komentiranje besedil in avtorsko pisanje knjig. Knjiga je bila medij javne komunikacije. V 18. stoletju seje rodil pojem »osamljenega bralca«, avtor in bralec sta postala zaupnika, ki »delita skupno skrivnost«; tip avtobiografskega pisanja (npr. forma dnevnika) je potrdil privatnost njune komunikacije. Od romantike dalje je bilo sinonim pismenosti zgolj izvirno avtorsko pisanje. Vzor in cilj opismenjevanja je bil naučiti napisati esej, to je zaključen izviren spis, nekakšno skromno izvedbo knjige. Zadnje spremembe je prinesla široka uporaba telefona, gramofona, radia, filma, televizije, videa, ki so knjigi odvzeli monopol na področju komunikacije in pismenosti, vendar vloge bralca (poslušalca, gledalca) v bistvu niso spremenili: taje ostal pasiven in podvržen avtoriteti tvorca sporočila.
Z nastopom nadbesedila, multimedijev in računalniške mreže se je končalo obdobje romantičnega poveličevanja izvirnega, uporniškega in nekonformističnega avtorja. Norme pismenosti ne določajo
^ Slovenski izraz ustna pismenost bi se zdel precej neroden prevod angleškega oral literacy, ki ga uporablja Tuman (1992).
249 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
več pisatelji intelektualci, ampak bralci sami, ki so se otresli pasivnosti in se na tuja besedila nezadržano odzivajo (to početje je bilo svojčas rezervirano za kritike) ter tako sami postajajo avtorji —nadbesedilo briše mejo med avtorjem in bralcem. Spremenil se je tudi odnos do besedila oziroma drugih zaključenih oblik sporočanja. Do nedavnega je bil standardni odnos do besedila spoštljivo poglabljanje vanj, danes pa za celotno besedilo malodane ni več interesa: besedila preletavamo in pobiramo iz njih samo to, kar nam trenutno ustreza.^ Izgublja se celo pojem besedila—nadomešča ga izraz datoteka (spis, dokument, angl. file), ki je za razliko od zaključenega besedila odprta struktura (Lanham 1993). Mrežna {network) oz. linijska {on-line) pismenost v marsičem spominja na oralno kulturo: besedila za elektronsko pošto in konference nastajajo za sproti, avtorji jih pred pošiljanjem ne redigirajo, hranijo se praviloma kratek čas, so dialogne narave, dogovorjene kombinacije znakov za interpunkcijo celo simbolizirajo mimiko pisca, zato jih je mogoče imeti za obliko govorjenega jezika.^'
Nadbesedilo je popularno geslo sodobne pismenosti. Pojavlja se skupaj z eno največjih medijskih sprememb našega časa, to je s prehodom od tiskane strani k besedilu na računalniškem zaslonu — Richard Lanham jo primerja civilizacijskemu prehodu od oralnosti k pismenstvu, Marshall McLuhan pa govori o prehodu od besedne k slikovno orientirani kulturi. Termin je zapisal Theodor Hohn Nelson leta 1964, torej še pred računalniško mrzlico. Spremljajoča terminologija zveza ali stikalo {link), vozel {node), mreža {net), tekstura {web), matrica, prepletanje {interweaving) je bila podobna tedanji filozofski terminologiji, zato nekateri razumejo nadbesedilo kot realizacijo Derridajeve filozofije (Grusin 1994), čeprav filozofi tedaj o računalnikih niso imeli pojma, računalničarji pa o filozofiji verjetno tudi ne.^^ Izraz pozna tudi literarna teorija (Gerard Genette): tu je nadbesedilo vsako besedilo na osnovi kakega drugega, ki se imenuje hipotekst (predloga). Bolj je v rabi nekaj mlajši sorodni izraz intertekst (medbesedilo). Medbesedilno branje s prizivanjem drugih besedil v zavest problematizira predstavo o besedilu kot zaključeni enoti, nadbesedilo pa ta prizivanja materializira (dejansko je konglomerat besedil!) in s tem fizično razbija in razširja meje besedila. Nadbesedilo pomaga bralcu razumeti, da dobi besedilo identiteto, najsibo tipološko, vrstno, žanrsko ipd., šele v relaciji do drugih, sorodnih besedil in ne kar iz samega sebe. Da je neko modemistično besedilo pesem, ugotovimo šele, ko ga priličimo drugim sorodnim besedilom, za katera smo prepričani, da imajo status pesmi. Nadbesedilo tako potrjuje spoznanje, da je poetičnost funkcija medbesedilnosti. Nadbesedilo z neprenehnim opozarjanjem na zunajbesedilne zveze poudarja tudi socialno naravo leposlovja.
Nadbesedilo posplošuje oz. paradigmatizira našo predračunalniško izkušnjo z nelinearnimi, to je nesekvenčnimi publikacijami, kakršne so enciklopedije, slovarji, biblija, kuharske in strokovne knjige, opremljene s stvarnim in avtorskim kazalom, opombami, seznamom literature ipd. Takih publikacij ne beremo zbrano in zvezno od začetka do konca, ampak skačemo od teme do teme, od gesla do gesla, od strani do strani glede na naš trenutni interes. Elektronsko nadbesedilo organizira informacije v nesekvenčni, prostorski obliki in tako oljašuje nezvezno strokovno branje, utegne pa biti korismo tudi leposlovnemu branju, saj rešuje problem, ki je mučil že romanopisce 19. stoletja, ko so želeli predstaviti simultano dogajanje in jih je pri tem omejevala linearna narava knjige (Sutherland 1994) — pomislimo samo na Jurčičeve tozadevne tožbe.
Nadbesedilo je iz vozlov in povezav med vozli. Vozel je enota informacije s poljubnim obsegom, v praksi velikokrat v velikosti enega računalniškega zaslona ali katalognega listka in je nekako
Branje nadbesedila je v mnogočem podobno današnjemu gledanju televizije: skoraj nikoli ne gledamo oddaje od začetka do konca, ampak skačemo od kanala do kanala, od filma do filma, gledamo po dve, tri oddaje naenkrat. To splošno dejstvo je mogoče pospremiti z alarmantno tožbo o površnosti in razdrobljenosti današnje komunikacije, lahko pa recepcijo v okviru novih medijev primerjamo s priporočenim branjem poezije, ki tudi ni linearno, ampak temelji na principu vzpostavljanja paralelizmov med elementi pesemske strukture.
Taka »emotikona« sta npr. smejko :-), in :-(, ki je znak za piščevo kislo razpoloženje.
^ Korvcept sveta, kakor ga zrcali nadbesedilo, zelo spominja na Kermaunerjev koncept sveta. Taras Kermauner ga ponazarja z metaforo o miceliju.
250
lEZIK IN SLOVSTVO, Lemik 40, 94/95, št 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
primerljiv tiskani strani v knjigi ali reviji.^' Vsak vozel ima eno ali več stikal (gumbov, vrat, povezav), skozi katera vstopa bralec k drugim enotam informacije oz. k drugim besedilom. Stikala se nahajajo v samem besedilu — za stikalo lahko določimo kako besedo ali verigo besed — ali ob njegovem robu. Ko bralec pritisne na stikalo, se preseli na drug vozel, to je k novi enoti informacije, kjer se mu ponovno odpirajo številne možnosti povezav. Katero pot bo ubral, katere zveze uresničil in v kakšnem zaporedju ter katere izpustil, vse te odločitve so v rokah bralca.
Branje literarnega nadbesedila poteka takole: bralca zanima npr. določena pesem nekega avtorja — poiskal jo bo v kazalu in si jo priklical na zaslon. Prek stikal na tem zaslonu se mu bodo odprle povezave: k drugim pesmim istega avtorja (v okviru iste pesniške zbirke ali raje samo tematsko sorodnim), v literamozgodovinsko informacijo o avtorju (skupaj s sliko) ali le o tem delu avtorjevega opusa, v sočasno kritiko, v bibliografijo vseh razprav o delu, v enciklopedijo k razlagi neznane predmetaosti, v slovar ipd. Sproži lahko konkordančni program ali igralsko recitacijo pesmi. Od tod bo lahko pokukal naprej v sorodne in oddaljene discipline (slikarstvo, glasbo, ekonomijo, politiko ...) ali pa se bo pri branju disciplinirano omejil na informacije, zbrane okrog izhodiščnega vozla. Programi za branje nadbesedila beležijo vsak bralcev korak in mu v obliki historiata ponujajo Ariadnino nit, da ne zaide v labirintu informacij, ter mu v vsakem trenutku omogočajo vrnitev na želeno mesto. Nadbesedilo odpira obsežno kulturnozgodovinsko ozadje za analizo literarnega dela: besedilo predstavi v več kontekstih in zahteva namesto linearnega prostorsko ali radialno branje: nadbesedilo prevaja časovne kategorije v prostorske.
Nadbesedilu sorodna in včasih sinonimna teimina sta elektronska knjiga in elektronska knjižnica. Samo posamezna besedila v elektronskem mediju nimajo smisla. Da bi bil medij ustrezno izrabljen, morajo biti besedila povezana v elektronski knjižnici.^" Nadbesedilna informacija nikakor ni omejena s kapaciteto bralčevega računalnika oziroma s kapaciteto njegovega kompaktnega diska — pravo nadbesedilo eksistira na svetovni računalniški mreži in je zaradi narave tega medija neskončno in odprto na vse strani. Ko bralec realizira različne povezave v besedilu na mreži, včasih niti ne opazi, da posega po informacijah, ki so razpršene po različnih koncih sveta in jih šele nadbesedilne povezave združujejo v enoto. Veliki univerzitetni in drugi računalniki, ki hranijo elektronska besedila, ne poznajo ur za izposojo — elektronski arhivi so vsak čas odprti popotniku po elektronskih magistralah. Delo v elektronski knjižnici, diskoteki ali filmoteki ne bo nikoli zasedeno, ker en sam izvod lahko naenkrat bere, posluša ali gleda več bralcev. Nadbesedilna tehnologija ima zasluge za hitro rast globahie elektronske knjižnice in njeno popularizacijo; napovedi so, da bodo še v tem desetletju po mreži javno dostopna vsa besedila angleškega literarnega kanona (Landow in Delany 1991).
Ovira hitrejši digitalizaciji literarne in kulturne dediščine in s tem razvoju nadbesedila in novih medijev sploh je avtorsko pravo, kije napisano po meri tiskanih originalnih besedil inje nezdružljivo z računalniško kulturo. Chiginalni tekst danes nima več privilegiranega statusa; pisati pomeni po novem — če nekoliko pretiravamo — povezovati tuja besedila oziroma njihove dele v novo tvorbo. Sveža elektronska besedila nimajo individualnega avtorstva, so eklektična, nimajo enega mesta izdaje, so interaktivna in se stalno dopolnjujejo, zato res ne vedo kaj početi s prepovedjo razmnoževanja, jasno formulirano na hrbtni strani naslovnic tiskanih publikacij. Knjiga, film in glasbeno delo v mreži v načelu ne potrebujejo več fizične oblike, ki bi seji dalo določiti ceno glede na obseg, kvaliteto, čas izposoje ipd. Avtorska zakonodaja je skratka popolnoma neprimerna rastoči mrežni komunikaciji. Nestrpni računalničarji problem politizirajo in institucijo intelektualne lastnine zato celo obtožujejo, daje v nasprotju s človeško naravno pravico do vednosti in v nasprotju s principom proste dostopnosti znanja (Kenny 1992). Kompenzacija avtorskih pravic se bo morala v prihodnosti močno spremeniti — najbrž bodo avtorji pavšalno honorirani kar iz naročnine na
^' Če je to kratka pesem, je to redek primer, ko se pokrijeta tradicionalni pojem besedila in novi pojem enote informacije. ^ Intermedia na Brown University v ZDA je tak poskusni literarni nadbesedilni sistem.
251
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, iL 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
telefonski oziroma kabelski priključek, prek katerega bomo vključeni v svetovno komunikacijsko mrežo.
Nova telekomunikacijska tehnologija korenito spreminja naš svet. Zanesenjaki v zvezi s tem govore celo o koncu »tiranije klasične knjige«, vendar najbrž iz vrste razlogov tiskana knjiga še ne bo tako kmalu izginila iz naše kulture (Landow 1993). Teoretiki novih medijev trdijo, da elektronska knjiga bolj ustreza fluidnosti m asociativnosti človeškega mišljenja kot stroga kompozicija tiskane in vezane knjige. Če smo že skeptični do obče veljavnosti te teze, pa ne moremo zanikati, da se e-knjiga prilega duhu časa, ki daje prednost fragmentu pred celoto, množici pred posameznikom, disharmoniji pred harmonijo, odvisnosti pred samostojnostjo. Na nadbesedilu zgrajena elektronska knjiga očitno določa nov, od tradicionalnega drugačen literarni kanon.
Iz opisanega izhajajo še druge lastnosti nadbesedila. Nadbesedilo nima jasnih meja, nima začetka in konca, po definiciji je odprto in nezaključeno: njegov začetek je tam, kjer pač vstopimo vanj in konec tam, kjer ga nehamo brati. Njegove enote (vozli) niso hierarhično organizirane in besedilo nima več prepoznavne avtorske perspektive, ki bi skrbela za njegovo enovitost; to mu daje videz mozaičnosti in nestabihiosti — nadbesedila zato ni lahko povzemati. Ker je odprto, sega prek meja enega žanra ali ene discipline. Primemo je za komunikacijo avtorja z bralci različnih intelektualnih sposobnosti in interesov: zvezam, ki so zunaj bralčevih interesov ali zmožnosti, le-ta pač enostavno ne bo sledil. Nadbesedilo uporabljajo radi za predstavitev znanja in dosežkov, uspešno pa je tudi v učnem procesu: študente vzgaja v kreativnem branju.
Dobra plat nadbesedila je, da bralcu daje priložnost za bolj samostojen odnos do berila. V tem dejstvu pa se skriva tudi nevarnost, lastna vsakršni svobodi in samostojnosti. Če smo še tako prepričani, da so fragment, mozaik in kaos pravi modeli realnosti, ne moremo dati v oklepaj stalne človeške želje in potrebe po preseganju take realnosti s kreacijo sklenjenih in organičnih intelektualnih in umetnostnih izdelkov. Ob nadbesedilu bralec občutka za sklenjenost in organičnost sveta ne razvije. Nadbesedilo potencira slabosti računalniškega pisanja, to je kompozicijsko razpuščenost in odsotnost jasne perspektive. Avtorjem je novi medij izziv, Id jih bo stal dragocenega raziskovalnega časa, podobno kot jih je nedaleč nazaj stalo časa računalniško opismenjevanje. Povrhu so avtorji slabi razsodniki lastnega dela in njihova besedila veliko ustrezneje poveže v elektronsko knjigo in knjižnico profesionalni urednik.^'
Jasnost zvez v nadbesedilu je tako kot kompozicija besedila za natis odvisna od jasnosti misli, iz katere je napisano. Nadbesedilo mora biti strukturirano natančneje od navadnega besedila, da bi bila orientacija po njem uspešna in smisehia. Težava je v tem, da ne obstajajo nobena splošna pravila za pisanje nadbesedila (Slatin 1992). Kljub dvomom v primernost nadbesedila za prezentacijo znanstvenih tez se mu pri akademskem delu ne bo mogoče izogniti. Nadbesedilo je namreč grafično privlačno in bo zato spričo živih besedil na drugih področjih težko še naprej vztrajati pri zahtevi, naj bodo znanstvena besedila oblikovana asketsko in puščobno. Novi standard celo lajša branje strokovnih člankov — bralcu skrije opombe, ki prekinjajo in motijo branje, in jih pokaže le na njegovo izrecno željo. Zato smejo biti opombe zdaj obsežnejše: namesto golih bibliografskih podatkov lahko prinašajo cela besedila, na katera se sklicuje avtor, ter tako prispevajo k odpravljanju nesporazumov v stroki. Nadbesedilo spreminja retorične strategije na področju strokovnega pisanja: naučiti se bo treba drugače pisati opombe, drugače citirati in drugače, to je bolj enostavno in prijazno indeksirati, naučiti se bo slcratka treba drugače komponirati strokovna besedila.
Besedila, ki hočejo biti univerzalno berljiva, se morajo podrejati skupnemu standardu. Standard se imenuje SGML (standard generalized markup language) in ni več prav mlad, vendar je postal zares zanimiv šele v zadnjih letih intenzivnih omrežnih povezav in razcveta nadbesedila. SGML določa oznake za tip besedila (esej, proza, poezija, drama), za njegovo členitev (naslovi, poglavja.
¦'^ Trenutno je pisanje, ki od samega začetka nastaja kot nadbesedilo, še redko; običajno se teksti pišejo na tradicionalen način in so šele najcnadno preurejena za novi medij.
252
JEaK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
odstavki), za njegove elemente (opombe, citati), znakovne nabore in posebne znake. Za standardno kodiranje besedil skrbi od leta 1988 dalje projekt TEI (text encoding initiative).^^ Oprema besedil s standardnimi oznakami (tag 'etiketa', 'nalepka') poglavij, govorcev in didaskalij v drami, verzov in drugih metričnih informacij pa tudi gramatičnih in interpretacijskih kategorij (tem, motivov, perspektive itd.) je osnova vsaki avtomatski besedilni analizi. Interpretacijske oznake seveda ne morejo biti splošno obvezne: z njimi opremijo besedilo raziskovalci glede na svoje enkratne namene.
Literatura
David Bolter: Literacy and electronic writing space. Literacy Online: The Promise (and Peril) of Reading and Writing with Computers. Ur. Myron C. Tuman. University of Pittsburgh, 1992 (Pittsburgh Series in Composition, Literacy, and Culture). 19-42.
Richard Grusin: What is anElectronic Author? Theory and the technological Fallacy. Configurations (Baltimore) 3 (1994). 469-83.
Anthony Kenny: Introduction. Jean-Philippe Genet in Antonio ZampoUi (ur.): Computers and the Humanities. Aldershot: Dartmouth in European Science Foundation, 1992.
George P. Landow in Paul Delany (ur.): The Digital Word: Text-Based Computing in the Humanities. Cambridge, Mass.: MIT, 1993.
--Hypermedia and Literary Studies. Cambridge, Mass.: MIT, 1991 (Technical Communication).
Richard Lanham: The Electronic World: Democracy, Technology and the Arts. University of Chicago, 1993.
John M. Slatin: Text and Hypertext. David S. Miall (ur.), Humanities and the Computer: New Directions. Oxford: Clarendon, 1990.123-35.
Kathryn Sutherland: Waiting for connection: Hypertexts, multiplots, and the engaged reader. Research in Humanities Computing, 3. Oxford: Clarendon, 1994.46-58.
Myron C. Tuman: Word Perfect: Literacy in the Computer Age. University of Pittsburgh, 1992 (Pittsburgh Series in Composition, Literacy, and Culture).
Dokumentacija v zvezi s SGML se nahaja na Summer Institute of Linguistics (http:!Iwww.sil.orglsgmllsgml.htmT). Debata na temo kodiranja na naročniškem strežniku Ulinoilkc univerze v Čikagu (uicvm.uic.edu) ima ime tei-l.
253
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40. 94/95. št 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Miran Hladnik UDK 007:681.3:82.0
SUMMARY
ELECTRONIC LITERARY STUDIES SOURCES AND HYPERTEXT
The extremely rapid development of computer networks, which has led to the creation of an enormous number of electronic bibliographical, textual and other databases, has resulted in a global electronk; information system, which enables cormections and communKation even at great distances, making exchange of knowledge and information remarkably fast and efficient. Slovenia has an academic research network of its own, the ARNES (the Academk; Research Network of Slovenia), and through it it is connected to the INTERNET. The article presents some western and Slovene electronic sources.
interesting for a literary scholar, amd explains the main Internet protocols.
This development has »forced« authors to switch to a different literacy: they use computers in their text production. The new hypertext technology demands a different approach to text organisation and production: working within the framework of computer networks, the author has become his own desk-editor, editor and publisher.
254
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Olga Kunst Gnamuš
Filozofska fakulteta v Ljubljani
UDK 808.63-553
Razmerje med spolom kot potezo reference in spolom kot slovnično kategorijo
1. Temeljne podmene
Namen prispevka je dodatno osvetliti razmerje med slovnično kategorijo 'spol' kot potezo obliko-slovnih in skladenjskih pravil slovenskega jezika in naravnim spolom kot potezo reference. V tem smislu se prispevek dotika razmerij med slovničnimi pravili in načeli prikazovanja (reprezentacije). Pokazati želi, da prikazovanje naravnega spola kot poteze reference vodijo dvoja, sobesedilno in kontekstualno občutljiva pravila. Slednja omogočajo prilagoditev spolnega zaznamovalca, izraženega s samostalniško besedo ali osebno glagolsko obliko, spolu reference. Nasprotno pa skladenjska pravila v številnih položajih spolno razliko nevtralizirajo in jo izrazijo z oblikami za moški spol. Tu se slovnična pravila in pravila prikazovanja naravnega spola ne ujemajo. Razlikovanje teh pravil govorcu omogoča izbrati položaju in referenci ustrezen zaznamovalec spolne razlike.
V slovenskem jeziku je mogoče pripisati pomensko potezo 'spol' slehernemu samostalniku; izražena je s končniškim morfemom. Večinoma imajo samostalniki moškega spola v im. ed. ničto končnico, samostalniki ženskega spola pa končnico -a, vendar napovedljivost spola na podlagi končniških zaznamovalcev ni zanesljiva, saj so nekateri samostalniki z ničto končnico ženskega spola, nekateri s končnico -a pa moškega; samostalniki s končnico -e so srednjega ali moškega spola. Spol se oblikovno obvezno udejanji pri besedilnem navezovanju ter pri ujemalnem izražanju skladenjskih razmerij, to je v sintagmah osebek — povedek (osebek določa število in spol povedka), samostalniško jedro—prilastek (jedro samostalniške zveze določa spol, sklon in število ujemalnega določila), ujemanje v številu in spolu pa je obvezno tudi v nadstavčnih zvezah kot zaznamovalec koreferenčnega razmerja med naveznikom in nanašalnico. Tako je 'spol' kategorija oblikoslovnega in skladenjskega sestava ter opravlja dve vlogi: je inherentna kategorija oblikoslovno-skladenjskih pravil, ki omogočajo izražanje sintagmatskih razmerij in besedilne povezanosti, hkrati pa opravlja prikazovalno (reprezentacijsko) vlogo. Kot poteza zaznamujočega prikazuje naravni spol, spolno razliko med m in ž kot potezo reference. Obvezno spoštovanje ujemalnih in navezovalnih pravil se križa s prikazovalnimi pravili, tako daje v nekaterih položajih pomenska razlika med samostalniki moškega in ženskega spola nevtralizirana v prid samostalnikov moškega spola: Om + Ož - Om. Tako so oblike ženskega spola in njim pripadajoče reference zastopane z oblikami za moški spol, obrnjeno pa ni mogoče, ne da bi bilo izražanje zaznamovano ali celo nepravilno. Opraviti imamo z nesomemim razmerjem med slovničnimi in prikazovalnimi (reprezentacijskimi) pravili. Oblike moškega spola so posredujoči dejavnik pri prikazovanju ženskega spola kot poteze reference. Ta pravila so obvezna in v nekaterih položajih zahtevajo, da se morajo bitja ženskega spola izražati z oblikami za moški spol. Glede na dejansko referenco se v besedilu pojavi presežek oblik moškega spola in primanjkljaj oblik ženskega spola. Gospodarnost izražanja se dosega v škodo oblik ženskega spola. Lahko bi rekli, da oblikoslovno-skladenjska pravila in načela rabe ne omogočajo enakovrednega prikazovanja spolne razlike moški — ženska, temveč jo prikazujejo prek
255
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
hierarhizacije. Na psihološko pa tudi ideološko-politično priostreno vprašanje, ali prikazovanje spolne razlike prek hierarhizacije oblik in pravil, s katerimi izražamo spol, vpliva na oblikovanje spolne istovetnosti ženske osebe, njene morebitne neenakovrednosti, v pričujoči raziskavi ni mogoče odgovoriti, saj ne vemo, kakšne zavedne in nezavedne učinke ima posredujoča vloga jezikovnih pravil pri prikazovanju dejanskosti in pojmotvomosti.
2. Prikaz slovničnih pravil 2.1. Spol in podspol
S končniškim morfemom ne izražamo samo razlik med moškim, ženskim in srednjim spolom samostalniških besed, temveč tudi podspol. V to kategorijo uvrščamo pomenski kategoriji 'živost' in 'človeškost'. S kategorijo 'živost' zaznamujemo razliko 'živo' — 'neživo'. Če primerjamo sklanjatvene vzorce za samostalnike moškega, ženskega in srednjega spola, ugotovimo, da se pri sklanjatvenem vzorcu za samostalnike moškega spola, če gre za zoološke osebke, imenovalnik ne ujema s tožilnikom (človek — človeka), pri samostalnikih, ki zaznamujejo nezoološke osebke, pa se imenovalnik in tožilnik ujemata (hrast — hrast). Kategorija 'živost' ni kodirana v sklanjatvene vzorce za samostalnike ženskega in srednjega spola, ali, kot ugotavlja J. Toporošič (1981: 81), so zoološki osebki ženskega spola »slovnično seveda neživi«. 'Živost' kot kategorija samostataikov, ki zaznamujejo zoološke osebke m, se iz zoološkega okvira širi v prenesenem pomenu tudi na nekatere druge samostalnike moškega spola.
Druga kategorijapodspola]^. 'človeškost' ali »personalnost«:
»Slovenska ustreznica k »personalnosti« je človeškost zato, ker je osebnostnost nekako težka beseda« (n. d.: 82). Ta poteza je v slovenskem jezikoslovju opisana kot razlika v rabi samostalniških zaimkov na -k. Vprašalni zaimek kdo je moškega spola. V Slovenski slovnici je opredeljen tako: »Zaimek kdo uporabljamo tedaj, kadar sprašujemo po moški osebi ali sploh po kom iz skupine ljudi, v kateri so moški in ženske« (J. Toporišič, 1984: 244). Podobno velja za oziralni, nedoločni, poljubnostni in nikalni zaimek. O spolu zaimkov sklepamo iz prisojevalnih zvez, sledeč pravilu, da spol osebka določa spol povedka: Kdo je prišel? — Kaj je prišlo? Kdo je moškega, kaj srednjega spola.
S samostalniškimi zaimki na k- po referenci vprašujemo, jo izražamo nedoločno ali poljubnostno: Kdo je prišel?—Je kdo prišel? — Nekdo je prišel.—Kaj ga je obšlo?—Nekaj ga je obšlo.—Ali ga je kaj obšlo? Vendar spol zaimkov ne določa spola samostalnika, s katerim v odgovoru oziroma v nadaljevanju besedila poimenujemo referenco: Kdo je prišel?—Ana je prišla, čeprav sta besedi kdo—Ana v nadomestnem razmerju. Spol poimenovanja se ravna po poimenovanju reference, po kateri vprašujemo.
Raziskava samostalniških zaimkov s pokaznim (deiktičnim) pomenom razkrije, da se spol teh zaimkov prilagaja naravnemu spolu nanašalne bitnosti, na katero kažejo. V to skupino uvrščamo osebne in p os amo staljene kazahie zaimke. Pri rabi osebnik zaimkov za 1. in 2. osebo ednine se spol prilagaja naravnemu spolu govoreče ali ogovorjene osebe. Zaznamovalec spola je končnica osebne glagolske oblike: Jaz ti ne bom ugovarjall-a. Podobno velja za osebne, osebnosvojilne zaimke za tretjo osebo in kazalne zaimke: on, ona, ono; njegovi njen denar; ta me je zmotill-a. Ti zgledi kažejo, da se pri pokazni rabi samostalniških zaimkov spol kodira v odvisnosti od reference. Način kodiranja kategorije 'spol' je tako razlikovalno znamenje med sobesedilnim in položajskim navezovanjem. Pri pokazni (deiktični) rabi samostalniških zaimkov pravila prikazovanja prevladajo nad slovničnimi pravili. Zato na teh mestih govorimo o vdoru t. i. neposredne reference v besedilo (F. Recanati 1993). Podobno velja tudi za rabo lastnih imen: Obiskala nas je Koščeva.
Pozornosti so vredni zgledi, na katere je opozoril J. Toporišič (n. d.: 91): Ta velika baraba mi še do danes ni vrnil dolga. — Ta velika baraba je umrla. Preseneti nas namreč dejstvo, da se v spolu povedek v enem primeru ujema s spolom osebka (ta velika baraba je umrla), v drugem primeru pa
256
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
ne (ta velika baraba ni vrnil). Videti je, kot da bi šlo za kršitev pravila, po katerem spol osebka določa spol povedka. Težavo je mogoče rešiti s teorijo povezovalcev, to je samostalniških besednih zvez, ki so nastale s posamostaljenjem prisojevalnih ali istovetnostnih razmemih stavkov (O. Kunst Gnamuš 1995a, b): Ta je velika baraba. Še do danes mi ni vrnil dolga. — Ta velika baraba mi še do danes ni vrnil dolga. V našem zgledu imamo opraviti s stikom kazalnega samostalniškega zaimka ta, ki kaže na nanosnik in zahteva prilagoditev spola nanosniku, in povedkovim določilom velika baraba, s katerim nanosniku prisojamo lastnosti. Spol povedka določa referenca, na katero kaže ta, in ne spol samostalnika baraba. Pridevnik velika določa jedro baraba in se mu v spolu prilagaja. Besedna zveza ta velika baraba je stik dveh samostalniških zvez, ki nista v ujemalnem razmerju; SZ taje m. sp., SZ velika baraba ž. sp. Zato prihaja do razhajanja med spolom osebka (ta), ki določa spol povedka (ni vrnil) in spolom samostalniške zveze velika baraba. Stavek Ta velik baraba mi še danes ni vrnil denarja je napačen, razen če ne predpostavimo, da je samostalnik baraba moškega spola. Naš zgled potrjuje pravilnost podmene, da pokazna raba samostalniških zaimkov zahteva prilagoditev spolnega zaznamovalca spolu reference in da v osebku vsebovani samostalniški zvezi nista v ujemalnem, temveč v stičnem razmerju. Tako nam jezik sporoča, da zaimek ta ne kaže na veliko barabo, temveč na nanosnik, ki ga govorec poimenuje z veliko barabo. Mimogrede kaže povedati, da to navidez nepomembno slovnično razlikovanje podpira teorijo neposredne reference, to je mest v jezikovnem sestavu, ki omogočajo neposredni vdor reference v besedilo.
V slovenskem knjižnem jeziku nimamo členkov, ki bi razlikovali t. i. določno in nedoločno rabo samostalnikov. Naši zgledi kažejo, da je to (deiktično) vlogo mogoče doseči s samostalniškimi zaimki, ki zahtevajo prilagoditev spola (in števila) referenci.
Oblikoslovna pravila slovenskega jezika se tako uspešno prilagajajo potrebi po prikazovanju naravnega spola. Pokazna raba samostalniških zaimkov omogoča ujemanje slovničnega spola z naravnim spolom. Nasprotno težnjo tem, položajsko občutljivim pravilom, pa kažejo skladenjska pravila.
2.2. Ujemalna in navezovalna pravila
Spol ni samo oblikoslovna kategorija samostalniških besed, temveč tudi sestavina skladenjskih pravil, ki vodijo ujemanje med jedrom in določilom samostalniške zveze, ujemanje med osebkom in povedkom ter ujemanje med naveznikom in nanašalnico besedilnega navezovalnega razmerja: (1) pridevniška beseda se ujema v spolu, sklonu in številu s samostalnikom v jedru samostalniške zveze: velik-0 vol, velik-a krava, velik-o tele; (2) osebek določa spol in število povedka: vol se je pasel-0, krava se je pasl-a, tele se je pasl-o; (3) naveznik se v spolu obvezno ujema z nanašalnico in tako omogoča prepoznavo sobesedilne koreference: Peter se je ozrl in zagledal nedaleč na stezi Ano.( i) Stopala je počasi in previdno krilila z rokami. (ii) Stopal je počasi in previdno krilil z rokami.
V primeru (i) iz glagolskih oblik (je) stopala, (je) krilila, ki kažeta ženski spol, sklepamo na koreferenčno poimenovanje ženskega spola (Ana). V primeru (ii) glagolski obliki (je) stopal, (je) krilil kažeta na koreferenčno poimenovanje moškega spola (Peter).
Navezovalna pravila zahtevajo obvezno ujemanje koreferenčnih poimenovanj v spolu in omogočajo, da prepoznamo navezovalno razmerje med naveznikom in nanašalnico. Toda težave se pojavijo, kadar so osebek ali jedro samostalniške besede ali nanašalnicapriredno zloženi, sestavljeni iz samostalnikov ženskega in moškega spola. Tedaj se praviloma uveljavi ujemanje s samostalnikom moškega spola v ustreznem številu. Spobio razlikovanje se v povedku (ki navezovalne bitnosti »sešteje« in jih končniško izrazi kot spolno istovrstne) nevtralizira in uporabijo se oblike za moški spol v dvojini ali množini: Mojca in Peter sta prišla kot Janez in Peter sta prišla; Deklice in dečki so prišli kot Dečki so prišli; Deklice in dečka so prišli kot Učitelji in dečka so prišli; Deklice in deček so prišli.
V teh primerih ujemanja povedka z osebkom oblike za moški spol zastopajo tudi oblike za ženski spol; obrnjeno je slovnično nepravilno: *Deklica in deček sta prišli; Deklice in dečki so prišle;
257
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Deklice in dečka so prišle. Izražanje v obliki deklica in deček je prišla oziroma je prišel bi bilo sicer mogoče, a bi občutno podaljšalo besedilo, zato ni v navadi.
Pravilo Ož + Om - Om ima zanimivo posledico. Ženska spolne razlike v dvojinskem izražanju ne more utajiti, četudi bi to želela, moški pa spolne razlike v dvojini ne more izraziti. Če ženska reče bila sva, v obliki sporoči, da je bila v družbi z moškim. Če bi bila v družbi z žensko, bi morala reči bili sva. Če moški reče bila sva, je bil v družbi ali z žensko ali z moškim, spolnega razlikovanja tedaj namreč sploh ne more sporočiti. Slovnično pravilo v tem primeru vsiljuje ženski večjo natančnost pri prikazovanju spolne razlike.
Pravilo Ož + Om - Om je izpeljano tudi v zaimenskem sestavu, kar omogoča položajsko in sobesedilno navezovanje. Osebnim zaimkom jaz, ti, on, -a, -o v imenovalniških oblikah slovenska slovnica sicer prisoja trospolnost (videli smo, da se v teh primerih spol kodira v odvisnosti od reference). Jaz je samo moškega spola, če ga uporabljamo kot samostalnik, za poimenovanje ega (Njegov jaz je močan); v večini drugih sklonov pa se spolno razlikovanje nevtralizira: Jana in Peter sta prišla. Povabi ju v hišo kot Janez in Peter sta prišla. Povabi ju v hišo ali Eva in Jana sta prišli. Povabi ju v hišo. Postavlja se vprašanje, ali spol teh oblik določiti na podlagi koreferenčne besedne zveze (v primeru Jana in Petra sta prišli. Povabi ju v hišo je zaimku ju obvezno pripisan ženski spol. Če pa sta navezni nanašalnici moškega spola, se tudi navezniku pripisuje moški spol. Pri raznospolnih nanašalnicah je naveznik v dvojini ali množini, spol pa je po analogiji s splošnim pravilom Ož + Om - Om moški.
2.J. Načela rabe
Potem ko smo razčlenili oblikoslovno-skladenjska pravila, ki vodijo rabo slovničnega spola, in tista, ki omogočajo prikazovanje spolne razlike kot poteze reference, si oglejmo še načela rabe, ki vodijo izbiro pravil pri nastajanju besedil raznih funkcijskih zvrsti. Medtem ko so oblikoslovno-skladenjska pravila sestavina jezikovnega sestava in v tem smislu razmeroma nespremenljiva in obvezna, so načela rabe izbirna; prilagajati jih je mogoče enakovrednejšemu upoštevanju spolne razlike kot poteze reference.
2.3.1. Množinski osebek
Množinski osebek uvrščam med pogosto rabljena retorična sredstva, z njim se govorec med sporazumevanjem istoveti z drugimi udeleženci govornega položaja. Pogosto ga uporabljajo učitelji v razredu (Danes bomo spoznali samostalnik), vodstveni delavci v institucionalnem govoru, pisci knjig se istovetijo z bralci, politiki z ljudstvom. Ne glede na to, ali je skupina sestavljena iz moških ali žensk ali pa je spolno mešana, se uporabljajo oblike za moški spol množine: pogovarjali se bomo in ne pogovarjale se bomo. Oblike za ženski spol so mogoče le, če so sporočevalka in vse udeleženke ženskega spola. Če bi se sporočevalka v spolno mešani skupini izrekala v oblikah za ženski spol, bi bilo njeno izražanje zaznamovano; nagovarjala bi samo ženske. Učinek enotenja in istovetenja spolno razlikujoče se skupine je praviloma mogoče dosegati le z množinskim osebkom v moškem spolu. Množinski osebek v ženskem spolu je mogoče uporabiti v tej vlogi le v spolno istovrstni ženski skupini, vendar celo v teh položajih ženske govorke pogosto uporabljajo oblike za moški spol.
Če bi hoteli poudariti spolno različnost skupine, njeno sestavljenost iz moških in žensk, bi lahko rekli Smo se zbrali oz. zbrale. Vendar bi se moški težko tako izrazil; zanj je izražanje v oblikah za ženski spol slovnično nesprejemljivo, saj bi se v besedi feminiziral; za ženske je izražanje v oblikah za moški spol sprejemljivo in nezaznamovano. Nevtralizacija razlike moški — ženska v sestavu slovenskega jezika je dosežena z opustitvijo oblik za ženski spol v prid oblikam za moški spol v vseh »seštevnih« položajih, kjer se raznospolni referenti izrazijo v skupni dvojinski ali množinski osebni glagolski obliki. Ali bi govorke ženskega spola v položajih, ki vključujejo neposredno referenco nanje (na primer ogovoma množina), lahko uporabljale oblike za ženski spol? Lahko, vendar bi tako izražanje moške naslovnike izključevalo. Pri raznospolnih referencah in
258
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40. 94/95. št. 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
poimenovanjih zanje so oblike za moški spol vključevalne, oblike za ženski spol izključevalne. Če ženska raznospolno skupino nagovori z obliko za ženski spol, iz nagovora izključi moške člane skupine. Pravila prikazovanja naravnega spola v kategoriji slovničnega spola v tistih oblikah, ki poimenovanja in jjripadajoče nanosne bitnosti »seštevajo« (nadpomenska poimenovanja kot otroci, starši, učenci, učitelji; osebne glagolske oblike v dvojini in množini; samostalniški zaimki v dvojini in množini, razen kadar gre za pokazno rabo), vključujejo operacije nevtralizacije spolne razlike na temelju hierarhizacije, vključevanja in izključevanja. Spolna razlika je nevtralizirana v prid oblik moškega spola, oblike za moški spol vključujejo tudi oblike za ženski spol; oblike za ženski spol izključujejo oblike za moški spol. V številnih samonanašalnih položajih zato govorka ženskega spola ne more izraziti svojega naravnega spola, medtem ko moški lahko prek oblike svoj spol posploši tudi na ženske. Slovnična pravila in pravila prikazovanja se v tem primeru ne skladajo.
2.3.2. Nagovarjanje druge osebe
Navodila in napotki v učbenikih najpogosteje nagovarjajo učence in učenke z oblikami za moški spol:
Moderna fizika je tako mikavna, da se boš z veseljem lotil dela, ta učbenik in tvoj učitelj pa ti bosta pomagala na vsakem koraku do novih spoznanj (F. Plevnik, Fizika, Ljubljana: DZS, 1990: 5).
Oblike, ki zaznamujejo spol (se boš lotil, tvoj učitelj), so rabljene pokazno. Dejanski naslovniki nagovora so učenke in učenci, vendar pisec učbenika slovnično nagovarja samo učence, vsakega posebej, učenke pa le, če so uvrščene v množico učencev. Kadar gre za pokazno rabo (boš, tvoj učitelj) in neposredni nanosnik, pravila slovenskega jezika sicer omogočajo spol zaznamovalca prilagoditi naravnemu spolu. V neposrednih nagovorih je dvospolno poimenovanje znamenje posebne pozornosti in povsem v duhu pravil slovenskega jezika.
2.3.3. Strokovna in znanstvena besedila
Da strokovno izrazje ne izraža spola kot poteze reference, je razumljivo, saj je za strokovno izrazje značilno, da nebistvene poteze zanemari. Kot nebistvena poteza je obravnavan naravni spol, medtem ko slovnični moški spol prevzame vlogo nadpomenke.
(1) Moškega spola so nadpomenke, ki predstavljajo moško in žensko referenco: moški + ženska — človek; deček in deklica — otrok; učenci in učenke — učenci; učitelji in učiteljice — učitelji; oče in mati — starši.
Pri tem pogosto prihaja do neskladja med dejanskostjo in obliko. Pisec govori o tvojem učitelju, četudi predmet poučuje učiteljica. Učiteljice namreč danes prevladujejo, učitelji pa so na šolah kdaj prava redkost. Čeprav je večina učiteljic, stavkajo učitelji; čeprav je učenk in učencev enako število, govorimo o učencih.
(2) Kadar avtorica strokovnega ali znanstvenega besedila izraža splošno veljavno trditev, se izraža v obliki za moški spol, čeprav ima izraz pokazno vrednost in kaže na avtorico:
Kako bom zahtevo izrazil, je odvisno od tega, kako naslovnika z njo obremenjujem. Poved bi govorka lahko izrekla v obliki za ženski spol, ne da bi kršila pravila slovenskega jezika: Kako bom zahtevo izrazila, je odvisno od tega, kako naslovnico z njo obremenjujem. Druga različica nedvomno bolj poudari spolno istovetnost govoreče.
V strokovnem upovedovanju se pomenska razlika moški — ženska navadno nevtralizira v prid oblik moškega spola: govorec, tvorec besedila, sporočevalec, naslovnik, pisec. Kadar so strokovna poimenovanja rabljena pokazno in zaznamujejo osebe moškega in ženskega spola, je priporočljiva raba samostalnikov moškega in ženskega spola, če so ti v jeziku na voljo.
259
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, Jt 7
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
2.3.4. Družbena položajskost
Pomembni položaji v mreži družbenih razmerij so poimenovani s samostalniki moškega spola. Če tako mesto zasede ženska — to se danes ne zgodi ravno pogosto — jo lahko doleti »diskurzivna spolna kastracija«, postane predsednik, rektor, doktor.
(1) Na seji sta bila tudi rektor profesor dr Boris Sket in glavni tajnik Univerze Marjeta Vilfan.
Besedilo poimenuje dva referenta, moškega (Boris Sket) in žensko (Marjeta Vilfan). Toda oblika za moški spol se pojavi trikrat (sta bila, rektor profesor dr. Boris Sket, glavni tajnik), oblika za ženski spol pa le tedaj, ko je uporabljeno lastno ime s pokazno vrednostjo. Z zgledom želim opozoriti na razliko v rabi med samostalniki, ki zaznamujejo nanosnik, in tistimi, ki splošno zaznamujejo vloge, položaje, poklice ali nazive. Položajsko posredovana mesta so večinoma poimenovana s samostalniki moškega spola, čeprav jih zasedajo ženske. Naštejmo še nekaj zgledov:
(2) Predsednik mladinske organizacije je postala Meta Držaj.
(3) Kot član komisije za oceno magistrskega dela sem oblikovala naslednje poročilo.
(4) Sonja Lokar, izvršni sekretar, je v nedeljskem intervjuju razkrila domala vse šibke točke slovenske politike.
(5) Pregledala sem poimenovanja za nazive v svojih diplomah in ugotovila naslednje: 1967 — profesor, 1975—magister, 1981 —doktor, 1987 — izredna profesorica.
V položajskem diskurzu, ki povezuje družbeno vlogo in poimenovanje z osebo ženskega spola, večkrat pride do različnega poimenovanja nanosnika in vloge. Samostalnik, ki kaže na osebo ženskega spola, je ženskega spola, samostalnik, ki poimenuje položaj, pa moškega spola. Spol osebne glagolske oblike določa poimenovanje nanosnika ali neposredno nanosnik, če gre za pokazno rabo zaimkov. Opisanim zgledom nasproten je primer (6), ko je položaj poimenovan s samostalnikom moškega in ženskega spola, čeprav ga dejansko zaseda moški:
(6) Če se držimo jezika novega statuta, potem je treba reči, da je bil za predsednico oziroma predsednika LDS izvoljen Jožef Školč, za generalno sekretarko oz. generalnega sekretarja pa Roman Ravtar ... Statut daje večja pooblastila predsednici/predsedniku stranke.
Čeprav sta obe pomembni vlogi zasedla moška, liberalni demokrati niso zanemarili priložnosti, izraziti svojo ideološko-programsko postavko, ter so vlogi poimenovali s samostalnikoma ženskega in moškega spola. Tako izražanje sicer ni napačno, je pa zaznamovano tedaj, kadar je nanosna referenca že znana, ne samo mogoča.
Sočasno je izpod peresa skupine »Ženske za politiko« prišla celo kritika Ustave:
(7) Neupoštevanje ženske in ženskega vprašanja kaže že jezikovna dikcija osnutka ustave. Predlagamo, da se poleg moških oblik posameznih besed (npr državljan, tujec, obdolženec, tolmač itd.), ki večinoma predstavljajo neformalno normo ustavne dikcije, zapišejo tudi ustrezne ženske oblike ali pa naj tovrstne izraze nadomestijo spolno nevtralni pojmi.
Uveljavljanje načela, da bi morale biti družbene vloge poimenovane s samostalniki ženskega in moškega spola, bi precej povečalo število besed, čeprav bi ne mogli trditi, da bi bilo to neskladno s pravili slovenskega jezika. Dvospolno bi lahko bile zapisane predloge formalnih besedil, ki se izrekajo z najpomembnejših družbenih položajev, kot je to že uveljavljeno v predlogi prisege, ki jo izreče predsednica oziroma predsednik republike:
(8) Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.
V konkretnem primeru se potem uporabi samo ena različica — tista, ki pač ustreza vsakokratnemu referentu.
260
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Ujemanje spola samostalnika, ki poimenuje nanosnik, in samostalnika za poimenovanje vloge, ki jo ta zaseda, je obvezno, kadar imamo na voljo ustrezna poimenovanja.
Naslednji zgled je vzet iz razprave J. Toporišiča (1981):
(9) Danes bom jaz kuharica, ti, žena, pa kosec.
Spol samostalnika, ki kaže na nanosnik, in spol samostalnika, ki poimenuje vlogo, nista skladna, temveč nasprotna. Kuhal bo moški, kosila bo ženska. Poimenovanji vlog kuharica, kosec ne sledita pravilu o ujemanju spola samostalnikov za nanosnik in vlogo, temveč načelu pogostnosti. Poklic, ki ga pogosteje opravljajo ženske, je poimenovan s samostahiikom ženskega spola (kuharica), opravilo, ki ga najpogosteje opravljajo moški, pa s samostalnikom moškega spola (kosec). Načelo pogostnosti, po katerem zlasti najpomembnejše družbene vloge in položaje zasedajo moški, je morebiti vplivalo na neskladja v poimenovanju nanosnikov ter naslovov, vlog in položajev, če te zasedajo ženske.
3. Sklep
Razčlemba pravil, ki omogočajo prikazovanje spolne razlike, je pokazala, da je kodifikacija kategorije 'spol' v oblikoslovno-skladenjska pravila pripeljala do nesomemega razmerja med slovničnimi pravili in prikazovalnimi načeli. Kadar v skladenjskem razmerju samostalnike moškega in ženskega spola zastopa skupna oblika, je ta moškega spola. Razlika v spolu se na teh mestih nevtralizira v prid moških oblik. Spol na teh mestih zaznamujejo oblike za moški spol. Zato se v števibiih položajih osebe ženskega spola poimenujejo z oblikami za moški spol.
Vendar obstajajo tudi pravila, ki v besedilu omogočajo prilagajanje oblik naravnemu spolu nanosnika: (1) to je razvito (hkratno) dvospolno poimenovanje vlog, poklicev, položajev, naslovov (kmet/kmetica, predsednik/predsednica); (2) pri pokazni rabi samostalniških zaimkov se spol poimenovanja in osebne glagolske oblike prilagaja naravnemu spolu pokazane bitnosti (ti si bila poslanka/ti si bil poslanec); (3) spol samostahiika, ki poimenuje naslove, vloge ali položaje, se ravna po spolu samostalnika, ki poimenuje nanosnik, ki to vlogo ali položaj zaseda.
Literatura
Guenthner,S. (1992): Sprache und Geschlecht: Ist Kommunikation zwischen Frauen und Maennem interkulturelle Komunikation? Linguistische Berichte 138: 123-143. Westdeutscher Verlag.
Hepworth, J., Griffin, C. (1990): The »Discovery« of Anorexia Nervosa: Discourse of the Late 19th Century. Text 10: 321-333.
Kunst Gnamuš, O. (1995a): Teorija sporazumevanja. Ljubljana: Center za diskurzivne študije. Toporišič, J. (1981): K teoriji spola v slovenskem (knjižnem) jeziku. Slavistična revija 1981:79-94. Toporišič, J. (1984): Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.
261
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 40, 94/95, št 7
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Olga Kunst Gnamuš
UDK 808.63-553
SUMMARY
RELATIONSfflP BETWEEN SEX AS A FEATURE OF REFERENCE AND GENDER AS A CATEGORY OF GRAMMAR
The relationship between the category of »gender« as a feature of the morpho-syntactic rules of the Slovene language and extralinguistic »sex« as a feature of referertce are explored. The grammatical category of »gender« encodes cotextual and contextual references, using different cognitive principles. The article discusses the relationships between grammatical rules and
presentation principles. In grammatical gender, which is an inherent feature of nominal words, agreement, predicating and binding rules (i. e. syntactic rules) clash with rules of contextual referring.
262
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40,94/95, št 7
RAZGLEDI
O prvi recenziji v novi makedonski književnosti 19. stoletja:
Zora jugoslavjanska od Radoslava Razlaga, Tečaju. Zagreb 1853* Konstantina Petkoviča
IConstantin Petkovič (1824-1897) seje v Gradcu, tja je odšel iz Zagreba, konec avgusta 1852 srečal z Radoslavom Razlagom (1826-1880). Ogledovala sta si lepote mesta. Razlag' je bil med štajerskimi Slovenci znana kulturna osebnost in izdajatelj revije-koledarja Zora jugoslavenska^. Kot pove že naslov, je bila revija prežeta z idejo slovanofilstva. Tudi Petkovič je bil izobražen in seje gibal v krogih, ki so zagovarjali idejo slovanske vzajemnosti in skupnosti ter v katerih je bila želja po združitvi in osvoboditvi vseh Slovanov izpod tuje vladavine središče njihovega idejnega sveta. Srečanje Petkoviča in Razlaga je bilo pomembno za oba. Petkovič je lahko prebiral dva letnika Zore in se še bolj navzel vseslovanskega duha, saj je Razlag v podporo ideje panslavizma^ članke tiskal tudi v cirilici in v drugem letniku Zore natisnil pripoved Josipine Urbančičeve'*Bom. Razlag seje zavzemal za splošnoslovanski jezik kot obliko združevanja vseh slovanskih narodov — o čemer je sanjaril tudi Grigor Prličev' — Petkovič pa je objavil svojo prvo različico pesmi BBlgarska devojka i nejzina kletva^, prevedel povest Boris in objavil prispevek o drugem letniku Zore.
Petkovičeva recenzija RazlagoveZore je prva te vrste, ker jo je napisal Makedonec o drugem, tujem delu. ki se nanaša tudi na južnoslovanske narode. Pred tem so v novi makedonski književnosti 19.
Pelkovičev prispevek Zora jugoslovjanska od Radoslava Razlaga. Tečaj II. 7S53 je bil natisnjen v 136. številki časopisa Caregradski vestnik 29. avgusta 1853 v rubriki Slavjanski novosti.
' Prim. Spasov, Aleksandar: Prestojot na Konstantin Petkovič vo Hrvatska i Slovenija 1852 godina, V: Isiražuvanja i komentari, Skopje 1978, str. 145-158. Petkovič je poslal dve pismi, obe v hrvaščini, v duhu vsesplošnega slovanstva. »Poslž dugog tumaranja našao sam mladog i vatrenog slavjana R. R. i posle podne š njime razgledao razne cerkve ...» > Drugi dan, t. j. 30. Kolovoza, rano u 8. satih, posetio me je vredni slovenski domorodac i spisatelj R. R. s kojim sam ugodno proveo skoro dva sata, razgovarajući se š njime o jeziku i književnosti našoj, zatim i o ostalih stvarih...«(Poslanica uredniku Nevena M. B. »Neven«, Zagreb, Tečaj I, br. 47,1852,18. Studenoga, str. 747); poudaril V. T.
^  Izšla sta dva letnika Zore. leta 1851 in 1852.
^ V uvodniku Zore je Razlag poudaril eno svojih najpomembnejših idej slovanske solidarnosti: »U 'Zori" ove goditK se nalazi više sostavkov tiskanih ćirilicom! jer to je neophodno potrebno, da se i mi zapadni Slavjani, opet priučimo občeslavjanskoj azbuki« (Spasov, Aleksandar: Nepoznata stihotvorba na konstantin Petkovič, v: Istražuvanja i komentari, Skopje 1978, str. 141).
^ V predgovoru k Borisu (opomba ŠL 8), str. 12-13, je Konstantin Petkovič o zgodaj umrli slovenski pisateljici (1833-1854) zapisal: »Ta pripoved ima zanas tudi drug pomen: napisalajoje rodoljubna Slovenka, stara komaj 20 let (rodila seje 1833), ki z iskrenim ženskim srcem ljubi Slovanstvo v naši žalostni Bolgariji. Ta ljubezen do rodu in svojih bratov jo je prisihia, da je pisala med drugim tudi o Bolgarih.« Petkovič nato na straneh 13-15 nadaljuje z navdihnjenim portretom Josipine Urbančičevc, ki je bil objavljen poleg predstavitvenega članka k njeni povesti Boris v Zori jugoslavenski leta 1852 (prim. Spasov, Aleksandar Prestojot na Konstantin Petkovič .... v: Istražuvanja i komentari, Skopje 1978, str. 153).
^ Priičev je bil makedonski kritik in prevajalec (prim. Priičev S., Grigor Odbrani stranici, Skopje 1959, str. 110).
*  Spasov, Aleksandar: Nepoznata stihotvorbav: Istražuvanja i komentari, Skopje 1978, str. 135-144.
263
JEZIK IN SLOVSTVO, LeUiik 40, 94/95, št 7
RAZGLEDI
stoletja znani kritični prispevki Teodosija Sinaitskega o knjigi Kirila Pejčinovika Utešenie grešnim' in Konstantina Miladinova Predgovorot v Zborniku makedonskih ljudskih pesmi,* vendar gre za makedonska avtorja in makedonski besedili, napisani v posebnih okoliščinah in kot predgovora.
Petkovičeva recenzija je sestavljena iz dveh delov. Prvi govori predvsem o tem, kaj in koliko je v Makedoniji in Bolgariji znanega o drugih slovanskih književnostih. Petkovič na začetku obžaluje in hkrati negoduje, ker je njegov narod premalo obveščen o dogodkih v drugih. Pravi, daje podobno tudi glede pisanja o njihovih delih. Kot primer navaja zbornik Zora, ki je pisal o povesti mlade slovenske pisateljice Urbančičeve-Tumograjske Boris — bolgarski cesar in objavil njegovo pesem BSlgarska devojka. Petkovič predlaga, naj časopisi obveščajo bralce o vsem, kar je napisano v bolgarščini, še bolje pa bi bilo, če bi opozorili, »o čem je treba pisati in kaj tiskati« za šole in bralce. Orisal je skromno stanje makedonske književnosti, njene osnovne potrebe, naloge in nerazsvetljenost ter predlagal, naj kateri od bolgarskih časopisov poroča o novih knjigah, ki jih tiskajo v drugih slovanskih deželah »severni in zahodni slovanski bratje«. Besedna zveza slovanski bratje je zelo značilna za slovanofilski duh, nekak zaščitni znak takratnega časa.'
Za recenzenta Petkoviča so bili najpomembnejši tisti prispevki v Zori, ki pričajo o tem, kaj so drugi slovanski narodi pisali o makedonski književnosti, predvsem pa (zaradi tega je njegova recenzija zelo pomembna za nadaljnji razvoj makedonske književnosti), kaj in kako so drugi slovanski narodi objavljali, katera idejno-estetska merila so prevladovala in kako naj se zgledujemo po razvitejših književnostih. Zgledovanje po drugih književnostih je temeljna misel Petkovičeve recenzije. Prepričan je bil, da bi bilo koristno tiskati prevode prispevkov o »slovanskih literarnih ciljih, lepo napisane in s koristno vsebino«. Tako ravnanje seje Petkoviču zdelo koristnejše kot nekatere druge samovoljne zamisli in zelo razumno. O tej razsvetiteljski in nujni ideji učenja od razvitejših književnosti je Petkovič pisal tudi v predgovoru k svojemu prevodußoma: »Če še nimamo svojega, vzemimo kaj od naših Slovanskih bratov, in se potrudimo, kolikor se lahko, za svoj rod, za splošno in svojo korist.«"'
Drugi del Petkovičeve recenzije govori predvsem o koledarju- reviji Zora, in sicer o njenem drugem letniku. Petkovič je najprej predstavil izdajatelja Radoslava Razlaga, »ki je eden najvplivnejših in najsposobnejših /slovenskih/ mladih pisateljev«. Nato je, kot je v navadi, naštel, kateri avtorji so sodelovali v drugem letniku Zore, in opozoril na nekaj naslovov, vendar, na žalost, poleg ni navedel avtorjev. Poudariti je treba, da so bili prispevki prežeti z duhom takratnega splošnega gibanja, s panslavizmom. O tem najbolje pričajo naslovi prispevkov, besedne zveze s pridevnikom j/ova/w*/, na primer: Slavjanska azbuka. Gramatika (...) vseslovanska, Veroučitelji slovanski ipd.
Petkovič je bil zelo navdušen, da Zora tiska prispevke tudi v cirilici, saj je okolje, v katerem je izhajala, poznalo samo latinico kot uradno pisavo. To se mu je zdela posrečena poteza, ki je izražala slovansko solidarnost za močno združitev in zbliževanje bratskih narodov. Petkovič je cirilico poveličeval kot najstarejšo in najpomembnejšo pisavo vseh Slovanov. Razumljivo je, daje bil nad združitveno idejo, ki je bila odsev evforičnosti časa in visokih idealov, izvirajočih iz močne ogroženosti zaradi tuje vladavine, zelo navdušen." Takratni viharni časi so lahko rodili tudi take
' Pcjčinovilć, Kiril: Sobrani tekstovi, ur. Blaže Koncski, Skopje 1974, str. 51-52.
* Miladinovci, Dimitrija in Konstantin: Zbornik na narodni pesni, ur. Haralampie Polenakovilć, Todor Dimitrovski, Skopje 1983. str. 7-11.
' Kol potrditev tega navajam nekaj misli iz Razlagovega dnevnika z 19. septembra 1852 po srečanju s Konstantinom Petkovičem" »Srodni dusi u prostranoj Slavii se razumevaju — daj o Bože slogi i vzajemnosti srečen napredek! G. Stojan Dimitriev Petkovič me pohodile počctlcom ovogamestci. Dobro došli pobratimi! (...)iz prostrane Slavii« (poudaril V. T.). Očitno je Razlagovo navdušujoče razmerje do slovenstva in kot njegov prijatelj Petkovič se je tudi sam trudil izbrati primerne in lepe besede.
Boris6, prSvy hristiansky car6 na BISgaryty. PobISgarena Istorijska prikazka, pisana po Slovensky otS Josifine Tumogradske, CarigradS. V8 Typografie-te na Thaddeja Divičiana. 1853, str. 29.
'' Pri Slovencih se je kot odpor proti takratnemu germaniziranju začelo vseslovensko gibanje, v katerem so bili dejavni zlasti sodelavci Zore: R. Razlag, Josipina Toman (Urbančič), Lovro Toman, Jos. Radonievič, Davorin, Lovro Vogrin, Caf in
264
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZGLEDI
utopije. Čeprav težko uresničljiva, pravi Grigor Priičev, je taka ideja nuja časa.'^ Ravno ta nuja časa je ideološka potreba po združevanju vseh slovanskih narodov v najmočnejšem duhovnem sredstvu — jeziku. V zvezi s tem je Petkovič napisal članek Crtica za seruskata carica, objavljen v Zori, v katerem hvali moč in lepote ruskega jezika, ki ga govorijo po neskončnih širjavah Evrope in Azije.
Petkovičeva recenzija zbornika Zora je kratka in informativna. V prvem delu je kritičen do nerazsvetljenosti svojega malo znanega naroda in navaja konkretne primere. V drugem delu pa bralce zelo na kratko obvešča o vsebiiu zbomika. Ni ga toliko zanimala sama vsebina, ukvarjal se je predvsem s pisavo in jezikom prispevkov v Zori, osnovnima posebnostma takratnega gibanja. Pogrešamo vsaj kako osebno stališče do prispevkov, predvsem literarnih, saj je bil Petkovič tudi sam pisatelj. O Zori, ki jo je označil kot zoro jugoslovanske federalistične ideje, je pisal predvsem zaradi vprašanja skupnega slovanskega jezika.
Kljub temu je Petkovičeva recenzija, prva v novi makedonski književnosti 19. stoletja, pomembna, saj je kritično obravnavala domačo intelektualno gluhost in z naprednimi mislimi spodbudila vzvode, ki jih premika književnost—prežemanje, ter je domoljubnemu bralstvu predstavila, čeprav površno, delo iz drugega slovanskega okolja. Pri tem ne smemo pozabiti, daje Petkovič šele začel delati prve literarne korake, saj je bil ravno diplomiral iz slavistike (1851) pri znanem Sreznjevskem in seveda ni imel dovolj literarnih izkušenj, četudi seje že izkazal z umetniško in znanstveno besedo.
Srečanja Konstantina Petkoviča s slovenskimi kulturnimi delavci poleti leta 1852, kako so našega prvega diplomiranega slavista sprejeli tamkajšnji pisatelji, spoznavanje njihovega prosvetnega in javnega življenja, prevod pripovedi Josipine Urbančičeve Boris v makedonščino, recenzija Zore, objavjena v carigrajskem časopisu, poznanje slovenskega jezika in drugo dovolj nazorno priča o poganjkih prežemanja med makedonsko in slovensko književnostjo 19. stoletja.
Vančo Tuševski Univerza Lordnda Eölvösa v Budimpešti
Prevedla Durda Strsoglavec
Božidar Raič. Za slovansko vzajemnost se je zavzemal predvsem Josipinin soprog L. Toman, ki je poveličeval mater Slavo (prira. Slovenski biografski leksikon, 12. zv., Ljubljana 1980, str. 99-100). Prim, tudi leksikon Slovenska književnost, Cankarjeva založba, Ljubljana 1982.
Plim. Štefanija, Dragi: Prličeviot panslavizam, Ohrid 1988.
265
JEZIK IN SLOVSTVO, Letaik 40, 94/95, št. 7
METODIČNE IZKUŠNJE
Maturitetna pisna naloga esejskega
tipa (maturitetni esej) iz književnosti - pisanje, ocenjevanje
1. Maturitetni esej in njegov namen
1.1 Definicija
V tem prispevku bomo nanizali nekaj lastnosti maturitetnega eseja o književnosti (pisne naloge esejskega tipa, ki jo bomo za zdaj, zaradi razširjenosti izraza v praksi, imenovali maturitetni esej). Maturitetni esej je maturantovo samostojno zaokroženo pisno (meta)besedilo o književnosti.
Samostojno: nastaja kot sad posameznikovih duševnih procesov, ki zahtevajo največjo stopnjo lastne udeležbe. Gre za t. i. procese sinteze in vrednotenja, ko kandidat iz znanih prvin tvori novo celoto, v kateri po svoje rešuje dani problem.
Zaokroženo: besedilo ima vse potrebne dele (uvod, jedro, zaključek), poleg tega pa je smiselno (ima prepoznaven namen in temo) in so-visno (tj. povedi se med seboj navezujejo) — po Križaj-Ortar, Bester 1994.
Pisno je tako premišljanje o književnosti na maturi zato, ker zahtevni doživljajsko-miselni procesi, s katerimi se loteva določenega z literaturo povezanega vprašanja, in kompleksnost izraza terjajo od kandidata, da si vzame čas za premislek in ubeseditev. Tega je pri pisnem posredovanju na voljo več kot pri usmem, poleg tega pa je ocenjevalcu lažje presojati vse razsežnosti takega besedila v pisni obliki.
1.2 Namen maturitetnega eseja o književnosti
Kandidat naj bi v takem besedilu pokazal eno od dveh književnorecepcijskih zmožnosti, kate-
rih razvijanje je temeljni cilj srednješolskega pouka književnosti. Pokazal naj bi bodisi zmožnost literarnega branja (lastne interpretacije leposlovnega besedila na ravni doživljanja, razumevanja, vrednotenja in izražanja) bodisi zmožnost literarnega raziskovanja (primerjal-no-problemskega obravnavanja prebranih književnih del) na ravni primerjanja, razvrščanja, sklepanja, vrednotenja.
Glede na temeljne spoznavno-sprejemne inube-seditvene postopke pri interpretaciji enega ali (pri primerjalno-problemskem obravnavanju) več književnih besedil poznamo dva tipa maturitetnega eseja — interpretativni in razpravljalni esej.
Interpretativni maturitetni esej je kandidatova lastna kritična interpretacija določenega (odlomka) leposlovnega besedila ob razčlenjevanju nekaterih (določenih) tipičnih sestavin. Razpravljalni esej pa je širše primerjalno obravnavanje več prebranih (interpretiranih) književnih del iz maturitetnega tematskega sklopa z vidika določenega »tertium comparationis« (kandidat predstavi svojo tezo, razčlenjuje in primerja nekatere tipične sestavine posameznih del, sklepa, izraža osebno stališče in utemeljuje svoje sodbe).
13 Ustvarjalnost in maturitetni esej o književnosti
Oba tipa maturitenega eseja sta po opisanih lastnostih drugotni besedili (metabesedili), ki kažeta kandidatovo zmožnost za dejavni stik (komunikacijo) s prebranim leposlovjem. Ta se vidi predvsem tako, da kandidat piše (neumet-nostno besedilo) o prebranem leposlovju — s čimer dokazuje zmožnost reflektirane recepcije
266
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, JL 7
METODIČNE  IZKUŠNJE
— in pri tem smiselno uporablja književno znanje za reševanje postavljenega problema.
Maturitetni esej se torej ne prekriva z ustvarjalnim (t. i. kreativnim) pisanjem (s pisanjem z ambicijo umetniškega ustvarjanja—»odpiranja in oblikovanja novih svetov«—Trstenjak 1981: 34), temveč s pisanjem »opisnih polog, ... ki pripadajo od predloge različnemu diskurzu, torej drugačni jezikovni 'površini'. Metabesedilo torej posamična protobesedila, njihove skupine in/ali protosisteme parafrazično opisuje, analizira, sintetizira, komentira, vrednoti, aplicira ipd ... « (Juvan 1991: 63-64). V jezikoslovju bi rekli, da je prvotna vloga takega besedila informativna (predstavitvena), vplivanjska, poetična itd. pa so drugotne.
In če si še malo pomagamo s psihologijo ustvarjalnosti: Pri maturitetnem eseju gre, kot rečeno, za sintetično oblikovanje že obstoječih sestavin danega problema v novo celoto. Ta proces pa je (po Trstenjaku 1981) lahko manj ali bolj ustvarjalen. Manj je takrat, kadar je zgolj reprodukcija
— ponavljanje istega, sicer oblikovanje v celoto, ki pa zgolj sledi klišeju. Bolj pa, kadar so opazne različne prvine ustvarjalnosti v okviru možnosti. — V maturitetnem eseju npr. pri izbiri teze v okviru dane teme in v načinu njenega razvijanja (izvirnost zgradbe), v globini in vsebini razlage in argumentov pri razčlembi razmerij in struktur znotraj literarnih besedil in v primerjavah med njimi (odpiranje in reševanje problemov), v izvirnosti pri vrednotenju prebranega, v slogovni izvirnosti (neklišejskosti).
Pisanje maturitetnega eseja se torej po namenu in postopkih loči od kreativnega pisanja. Slednje je namreč pisanje (navadno tudi po tematiki) izvirnega umetnostnega ali polumetnostnega besedila, ki nastaja kot bolj ali manj ustrezen ustvarjalni izid različnih faz ustvarjalnega procesa (spoznavanje problema, inkubacija, iluminacija, verifikacija, Pečjak 1975, po Wallasu 1926). Tako nastalo besedilo s prevladujočo poetično, vplivanjsko itd. funkcijo se tudi v šoli vrednoti z (didaktično prilagojenimi) merili literarnega vrednotenja (Blažič 1992) in ocenjuje opisno, ne s številčno oceno.
Maturitetni esej je tako le ena od mogočih oblik pisanja o literatim v šoli. (Sčasoma se bo po predvidevanjih, oprtih na pričevanja iz tujine in domovine, gojil ob drugih možnostih pisnega
izražanja literarne recepcije in produkcije.) Je pač tip besedila, ki vendarle kaže številne bistvene sestavine literarne recepcije, pa tudi sestavine dijakove mišljenjske zrelosti in izrazne ustvarjalnosti, in je najbližji objektivni merljivosti, potrebni za zunanje ocenjevanje.
Med pozitivne učinke vpeljevanja maturitetnega eseja (poleg pouka, ki se, sodeč po opazovanjih, zdaj veliko intenzivneje in na različnih spoznavno-sprejemnih stopnjah ukvarja z literarnimi besedili, ne le z njihovim kontekstom) spada tudi začetek iskanja razlik med šolskim pisanjem opisnih metabesedil o literaturi in ustvarjalnim pisanjem, kamor uvrščamo tudi esej kot polliteramo vrsto. Te razlike so doslej premalo uzaveščene (zato profesorji pogosto tudi pri pisanju metabesedil pričakujejo bolj umetniško izvimost kot pa dokaz, daje dijak delo res prebral in dosegel dejaven stik z njim.
Ima pa maturitetni esej predvsem zaradi »pragmatičnih okoliščin« zimanjega ocenjevanja nekatere dodatne posebnosti.
2. Tehnika pisanja maturitetnega eseja (nekaj opažanj)
2.1 Problem navodil
V tuji pedagoški literaturi in književni didaktiki se lahko poučimo o različnih možnostih pisanja eseja. Glavni sta dve: kandidati dobijo le naslov (ponavadi z opisnim podnaslovom) in pišejo samostojno ali pa dobivajo (včasih zelo nadrobna) navodila (tematske sestavine) za pisanje. Vsaj v programu mednarodne mature se pisanje brez navodil zahteva za višjo raven, pisanje z navodili pa za nižjo raven. V obeh primerih, zlasti pri višji zahtevnosti, so kandidati s postopki pisanja take naloge tako dobro seznanjeni, da zmorejo ustreči pričakovanjem in zajeti vse bistvene sestavine problema (dele teme in načine njenega razvijanja) tudi brez navodil (to se pri ocenjevanju tudi pričakuje, ocenjevalci imajo namreč ne glede na svobodo pisanja kandidatov zelo natančna navodila).
Pri nas smo s pisanjem maturitetnega eseja in predesejskih oblik šele na začetku. Niti profesorji niti dijaki, kot kaže delo na seminarjih in izidi dosedanjih preizkusov, še ne poznajo dovolj ciljev in postopkov tvorjenja maturitetnega eseja.
267
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
METODIČNE  IZKUŠNJE
Zato smo se, vsaj v »prehodnem« obdobju, v predmetni maturitetni komisiji odločiU za vsakokratna navodila ob naslovu (temi), ki bodo kandidate usmerjala h glavnim vsebinskim problemom (poleg teme so torej dani tudi njeni deli) in sugerirala raven njihove obravnave (da ne bi bila v besedilu le obnova in opisovanje, doživetij ali posameznih sestavin literarnih del, temveč tudi razlaganje in utemeljevanje). Kandidat tako ve, na kaj mora biti pri pisanju posebej pozoren.
Kompozicija besedila (tematska koherenca in izbira teze ter načinov razvijanja teme), poglabljanje v nekatera vprašanja (predstavitev doživljanja, globina razlaganja — iskanje logičnih razmerij, vrsta in količina argumentov in protiargumentov), sintetiziranje, jezikovno oblikovanje pa so odvisni od kandidatovih zmožnosti. — Kandidat torej, v skladu z zakonitostmi sintetičnega mišljenja, tvori iz znanih delov (delov teme, sugestij za nekatere načine razvijanja) novo celoto (Marentič - Požamik 1991). —Daje to mogoče početi na različne in svojske načine, se lahko prepričamo npr. v Fabb — Durant 1994:59-60.
Mnenja o navodilih so v praksi sicer različna. Vendar odgovori ocenjevalcev in tudi mnenja nekaterih dijakov, ki so jih anketirali študenti v šol. letu 1993/94, povedo, da je med prvimi in drugimi več zagovornikov kot nasprotnikov takih navodil.
Praksa je tudi pokazala, da kandidat za izhodiščno tezo lahko izbere problem, ki ga sugerira katero koli navodilo, ne pa nujno naslova, ki v formulaciji tudi »ne pokriva« nujno eksplicitno vseh delov teme—vseh navodil. Nekateri dijaki navodilom sledijo po vrsti, čedalje več pa se jih problema loteva po svoje. Nekateri so pri tem (ob izpolnjevanju tematskih zahtev) tudi zelo izvirni—npr. taki, ki v celotno besedilo vpletajo svoje literarno vrednotenje, ki tako postane temeljno ubeseditveno stališče.
2.2 Navodila in ustvarjalnost kandidatov
Ustvarjalnost kandidatov se v maturitetnih esejih kaže z izvirno in prožno izrabo navodil — temeljnih zahtevnostnih parametrov. Kaže se torej v tem, kako kandidati postavljajo tezo, kako vpletajo osebne vtise in argumente, združujejo posameznosti, kako se lotevajo vrednotenja — pa tudi, kako zavestno in argumenti-
rano si »podrejajo« nekatera navodila, kako se v izražanju presoj odmikajo od klišejev itd.
Posebno vprašanje je, kako je z »ustvarjalnim izpuščanjem« navodil v nalogi. Najbrž gre za dve vrsti takih izpustov:
— Prvi tip nalog kaže izdelke kandidatov, ki imajo »ustvarjalne ambicije«. Napišejo sicer »dobro«, izrazno in kompozicijsko zanimivo nalogo, ki napravi na ocenjevalca precejšen vtis. Vendar izpuščenih vsebinskih zahtev v navodilih ne nadomestijo z obravnavanjem teme (predpisanega leposlovja) z drugega, samosvojega zornega kota, temveč leposlovje nekako odrinejo v ozadje oziroma se temi vsaj deloma izogibajo. Tako pogosto ni mogoče presoditi, ali so književna literarna dela po programu sploh prebrali oziroma ali sploh znajo brati literaturo, ki je pred njimi. Tako lahko spretno prikrivajo svoje nebranje in neznanje z izrazno spretnostjo, ki jo bolj blag ali manj izurjen ocenjevalec zamenja z ustvarjalnostjo (to na neki ravni tudi je, vendar se besedilo ne približuje ustvarjalnemu dosežku — umetnostnemu ali polumetnos-tnemu besedilu — toliko, da bi kandidatu spregledali pomanjkljivo povezovanje z literarno predlogo). V takem primeru bo kandidat pač dobil točke za slog, jezik, zgradbo ter odbitek pri manjkajočih vsebinskih postavkah.
— Drugi tip predstavljajo zares izredne naloge, ki prebrano literarno gradivo izrabljajo za lastno ustvarjalno pisanje. Nastane najverjetneje esej kot poUiteramo besedilo (npr. »Kmeclovega tipa«), ki združuje interpretacijo prebrane literature in njeno nadgradnjo v skladu s tvorčevim sporočilnim hotenjem, s svojevrstno idejno — tematsko sestavino in s prevladovanjem vplivanjske, poetične idr. vloge v besedilu nad informativno (Hu-dej 1994).
Vendar so taka besedila med dijaki po naših izkušnjah redka, to pa potrjujejo tudi tuji strokovnjaki (pravijo, da je takih nalog približno 1 %). Ocenjevanje takih esejev bolj upošteva sestavo vsake posamezne naloge kot pa zgolj vnaprejšnja merila. To ocenjevalca ne odvezuje analitičnosti, le da pri tem uporablja tudi dodatna didaktično obdelana merila literarnega vrednotenja, na podlagi
268
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
METODIČNE  IZKUŠNJE
katerih pri zunanjem ocenjevanju napiše številčno oceno (število točk). Ta merila oblikuje sam in jih jasno predstavi ter strokovno (s strokovnimi argumenti, navedbo virov) utemelji v zapisniku. Take naloge bo moral pregledati še tretji ocenjevalec.
3. Vrednotenje in ocenjevanje maturitetnega eseja
3.1 Namen
Maturitetni esej vrednotimo glede na to, ali je kandidat v njem pokazal zmožnost ubeseditve literarne interpretacije ali raziskovalnega (pro-blemsko-primerjalnega) pristopa h književnosti.
3.2 Postopek ocenjevanja
Postopek je razčlenjen v KM (Književnost na maturi 1994). Kot je že tam povedano, gre za kombiniranje dveh ocenjevalnih metod, sintetične (holistične) in analitične, ki šele skupaj zagotavljata relativno objektivnost ocenjevanja (absolutna pri takem besedilu ni pričakovana). Za tako ocenjevanje maturitetnih esejev (in drugih besedil učencev) je torej potrebno vsaj dvakratno branje vsakega besedila.
V KM smo prvo branje izenačili s sintetičnim ocenjevanjem besedila kot celote (po vtisu), drugo pa z nadrobnejšo razčlembo in točkovanjem besedila po priloženih merilih (ki se po vsebini ujemajo z navodili kandidatom).
Vendar nadaljnje izkušnje kažejo, da se sintetična in analitična bralna tehnika v praksi pogosto prepletata. Tako že pri prvem branju tudi analiziramo (iščemo v kandidatovem besedilu posamezne sestavine in zapisujemo pripombe o njihovi kakovosti v ocenjevalno shemo) in tudi pri drugem branju vrednotimo besedilo kot celoto. (Tako ravnanje kažejo tudi zapisniki nekaterih ocenjevalcev.) Tak preplet obeh ocenjevalnih metod je ustrezen in odvisen od posameznega ocenjevalca. Pomembno je le, da vsako besedilo ocenjujemo na oba načina, torej:
— sintetično, kot celoto, ki je na nas napravila bolj ali manj ugoden vtis zaradi zrelosti literarnega sprejemanja, prepničljivosti, izvirnosti v obravnavanju tematike, koherentnosti in izkazanih izraznih zmožnosti kandidata; svojo sodbo opišemo (opiramo se na KM:
36-38) in izrazimo z okvirno številčno oceno (od 1 do 5);
— analitično — torej tako, da kandidatovo besedilo razčlenimo — ugotavljamo prisotnost/odsotnost in kakovost z navodili zahtevanih sestavin v njem ter to tudi točkujemo.
Ker mora biti končna ocena maturitetnega eseja izražena s številom točk, morebitno razliko med sintetično in analitično dobljeno oceno (npr. 3 pri sintetičnem branju, 2 pri analitičnem) korigiramo s ponovnim branjem, iskanjem in utemeljevanjem morebitnih dodatnih točk.
Pomembno je tudi, da ocenjevalec vse eseje najprej prebere enkrat in poenoti ocenjevalno tehniko. Šele nato se lotimo drugega branja in dokončnega ocenjevanja.
33 Ocenjevalna merila
Merila za ocenjevanje vsebinske plati eseja so precizirana v navodilih vsakokrat sproti. Merila za jezikovno plat ocenjevanja so v KM: 46-47. Z naraščajočimi izkušnjami in opažanji ocenjevalcev pa bo mogoče dopolnjevati seznam nekaterih splošno veljavnih meril za obe plati eseja in z dogovorom poenotiti ravnanje v nekaterih dvom zbujajočih primerih.
3J.1 Nekaj predlogov in opažanj
— Za vsebinske napake odbijemo po 0,5 točke pri najbližji vsebinski postavki, npr. pri oznaki oseb.
— Četudi gre za poskus literarnega vrednotenja, ki torej v argumentacijo vpleta literarne sestavine iz besedila, ne dajemo najvišjega števila točk, kadar je vrednotenje površinsko, omejeno le na eno literamo sestavino in v celoti učinkuje naivno, le malo manj kot zgolj doživljajski opis.
— V primerih, ko del besedila ni v celoti odveč, temveč deloma (npr. natančna obnova), in čeprav posredno, le izpolnjuje določeno vlogo, ravnamo po presoji — upoštevamo, kar se pač da.
— Kadar kakšna napačna nadrobnost celote ne moti prav posebno (npr. napačno poimenovanje posameznega stilnega sredstva), tega ne štejemo nikamor.
— Za zastranitve v eseju, ki niso povezane z navodili in nimajo nobene vloge (sociologi-
269
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
METODIČNE IZKUŠNJE
ziranje, moraliziranje), pa odbijamo točke. Za vsako zastranitev, ki je cela poved ali več, odbijemo pri slogu ali vsebini eno točko.
— Za več kot dve zastranitvi v besedilu odbijemo tudi eno točko od zgradbe.
— Za slabo upovedovanje (tvorjenje povedi ali delov povedi) odbijemo 0,5 točke pri slogu ali pri jezikovni pravilnosti.
(Pazimo, tako kot povsod, da za isto napako ne odbijamo točk pri dveh postavkah, ampak le pri eni.)
— Za klišejsko izražanje, ki obsega celo poved ali jo celo presega, odbijemo pri slogu 0,5 do 1 točko.
— Kadar se katera jezikovna napaka (npr. raba vejic) preveč ponavlja (več kot desetkrat), naj se odbije polovica vseh točk za jezikovno pravilnost (torej 3,5 t. samo za vejice).
— Za izviren vsebinski dodatek (prispevek k argumentaciji, povezan s temo), ki presega zahteve iz navodil, dodamo na koncu po lastni presoji do 2 točki k vsebini.
(To je le nekaj predlogov. Popolnejši seznam bo nastajal z izkušnjami in se bo dopolnjeval na seminarjih za ocenjevalce.
Že ti predlogi pa so namenjeni zmanjševanju razlik v ocenjevalni tehniki med posameznimi ocenjevalci.)
Maturitetni esej o književnosti
(povzetek)
— Samostojno, zaključeno, pisno (meta)besedilo o književnosti.
— Dokaz kandidatovih sposobnosti recepcije enega ali več literarnih besedil (interpretacije, primerjanja-raziskovanja: interpretativni, razpravljalni esej).
— Namen besedila pogojuje drugačen tip ustvarjalnosti kot pri ustvarjalnem pisanju.
Maturitetni esej
— metabesedilo — opisna pologa (dokaz zmožnosti lit. recepcije);
— informativna/poetična, vpliv, vloga;
— ustvarjalnost v elementih (preoblikovanje znanega v novo celoto):
? izbira teze
? izvirnost zgradbe
? globina in vrsta razlage in argumentov pri analizi in vrednotenju razmerij in struktur
? izvirnost sloga (neklišejskost)
? izvirnost v izražanju doživetja in vrednotenju leposlovja;
Ustvarjalno pisanje
— izvirno umetnostno/polumemosmo besedilo (dokaz nadarjenosti za lit. »produkcijo«;
— poetična/vplivanjska, informativna vloga;
— ustvarjalnost (spontano odpiranje in oblikovanje novih svetov) — poglavitna sestavina procesa in izida:
o izvirnost vsebine in izraza
? nekonformizem
? odprtost
? svobodnost...
270
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 40,94/95, št. 7
METODIČNE  IZKUŠNJE
— tema in sestavine so dane;
— vrednotenje; sintetično (po vtisu), analitično (razčlemba besedila po sestavinah, vidnih iz navodil, v izednih primerih z merili za um. ustvarjalnost, ki so dodatna);
— ocenjevanje: številčno;
— tehnika pisanja: mogoča navodila (tema in deli, sugestije za razvijanje).
— tema in sestavine so proste (v šoli včasih deloma dane);
— vrednotenje: literamo — iskanje umet-niškosti (subjektivno in z didaktično prilagojenimi merili lit. vrednotenja);
— ocenjevanje: opisno;
— tehnika pisanja: spontano (v šoli so mogoča navodila).
Boža Krakar - Vogel
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Literatura
Daniel Bergez, Le commentaire compose au baccalaureat. Hachette 1986.
Milena Blažič, Kreativno pisanje. Zavod RS za šolstvo in šport 1992.
Nigel Fabb, Alain Durant, How to write Essays, Dissertations and Theses in Literary Studies. Longman, New York 1993.
Sonja Hudej, Šolske ure besediloslovja. Zavod RS za šolstvo in šport 1994.
Janko Kos, Očrt literarne teorije. DZS 1994.
Barica Marentič - Požamik, Poglavja iz didaktike. N. mesto 1991.
Boža Krakar - Vogel, Nada Barbaric, Rafka Kim, Književnost na maturi. Zavod RS za šol. in šport 1994.
Martina Križaj - Ortar, Marja Bester, Erika Kržišnik, Pouk slovenščine malo dmgače. Založba Different do.o, Trzin 1994.
Vid Pečjak, Psihologija spoznavanja. Drž. zal. Slovenije 1975.
Anton Trstenjak, Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica 1981.
271
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, šL 7
OCENE IN  POROČILA
Brižinski spomeniki v italijanščini
Pred skoraj petdesetimi leti je dr. Janko Jež predstavil v Rimu Brižinske spomenike, ki so bili dotlej italijanski javnosti neznano dejstvo. Članek je izšel v reviji La cultura nel mondo (Kultura v svetu), dr. Jež pa ga je pisal, ko je predaval na rimski univerzi slovenščino. Ker je bil takrat vodilni slavist na isti univerzi prof. Enrico Damiani, predavatelj za bolgarski jezik, in je ravno ob tistem času končeval svojo zajetno knjigo o slovanskih književnostih, a še ni bil seznanjen z našimi Brižinskimi spomeniki, je vse zadevne podatke takoj uvrstil vanjo. Še po desetletjih univerzitetni profesorji trdijo, da je Damianijevo delo za italijanski prostor najboljša predstavitev slovenskega slovstva. Seveda knjige ni mogoče nikjer kupiti, ker se z njo dogaja to, kar vemo tudi o drugih delih pri nas doma! Pomalem so knjižne prodajalne podobne zelenjavnim trgovinam: kar je najnovejšega, dobiš, kolikor hočeš, kar je izšlo pred nekaj leti, je že zastarelo!
Vmimo se k Brižinskim spomenikom! Knjige nikjer ne bo mogoče prezreti: je dovolj velika, obsežna in prinaša doslej najizčrpnejšo dokumentacijo o naših prvih zapisih Knjigo krasi lepa italijanščina, živahen predgovor Paola Pa-rovela, jasen faksimile, dodani pa so diplomatski prevod, kritični in fonetični zapis v slovenščini ter italijanski prevod. Nadvse dragocen je zgodovinski pregled dogodkov pred Brižinskimi spomeniki. Prav ta del zgodovine Slovencev je bilo nujno osvetliti italijanskemu bralcu. V tržaški italijanski javnosti ves čas doživljamo izpade, ki skušajo naprtiti slovenskemu delu prebivalstva težke grehe iz zadnje vojne, tako da se je med publicisti marsikdo znašel v polemiki z italijanskim iredentizmom, ki nikakor ni nedolžen pojav v mestu v Zalivu. Prav zato je prevod Brižinskih spomenikov predstavljen kot sočasen pojav z italijanskimi
Placiti Cassinensi, t. j. italijanskimi prvimi zapiski. Težko je demagoge prepričati, da so Slovenci zgodovinski narod. Dr. Janko Jež je dobro preizkušen z nevihtami, ki so se sproščale v italijanskem tisku s hipotezami, da so se naši predniki podali na obalo šele po drugi svetovni vojni, kakor tudi o žaljivih trditvah, da je bila Gregorčičeva poezija zlonamerna.
Tržaška založba Mladika in firenška založba Vallecchi Editore sta z naslovom Monumenta Frisingensia v pravem času predstavili prve slovenske zapiske, ob njihovi tisočletnici.
O Brižinskih spomenikih je bilo veliko napisanega in dognanega, ob raznih priložnostih pa se oglaša mnenje, da bi morali še naprej iskati doslej neodkrita slovenska besedila v raznih arhivih, ki so jih svojčas prebrskali Slovaki, bi pa utegnilo biti v njih še kaj tudi v našem jeziku. Morali bi pregledati padovanske in beneške arhive, saj se v njih nahajajo molitveniki, ki jih že stoletja niso odprli. Poleg tega bi bilo umestno večkrat poudariti, da so bili najditelji dragocenih pergamentov že v začetku prejšnjega stoletja v Brižinju prepričani, da so spomeniki slovenski, medtem ko so nekateri slavisti, zlasti Isačenko, o naši dragoceni listini dvomili.
Ob velikih predstavitvah bi morali zaslužnim možem, ki so ohranili in izročili Brižinske spomenike kultumemu svetu, dodati še eno ime. To bi bil Friedrich Schnurrer, rektor tübingenske univerze na začetku 19. stoletja. On je namreč Brižinske spomenike izročil javnosti prek Do-cena in listina je imela odmev v velikih univerzitetnih središčih, ne pa v Ljubljani! Profesor Martin Jevnikar domneva, da niti Kopitar ni doumel, kakšno dragocenost ima v rokah, razumel je predvsem Dombrowski. Vsi zapletljaji, ki so se sprožili od leta 1803., so omenjeni, le da ne v celoti, ker bi sicer brez dodatnih razlag
272
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št 7
OCENE  IN  POROČILA
zavedi bralca, ki bo prvič seznanjen s slovensko kulturo.
V knjigi je italijanskemu bralcu v razumljivi in sodobni italijanščini natančno prevedeno besedilo vseh treh spomenikov. Stil prevodov ustreza pristnosti izvirnika; v tem je odtisnjena vera, s katero se je srednjeveški človek obračal k Bogu. Kesanje, eno poglavitnih dejanj tistega časa, je izraženo v ganljivih detajlih, v svetem strahu pred neznanim; prav vse je prepričljivo, od prošnje za odpuščanje izvirnega greha do grozeče izpostavljenosti pred Gospodom na sodni dan. V natančnem prevodu izzvenijo molitve in obrazec za kesanje drugače kot v slovenščini, ker se tudi poetične strukture med jezikoma ne krijejo. Knjiga je opremljena z vsemi bistvenimi pojasnili, saj mora našim so-
sedom dokazati, da gre za poetično liturgično besedilo, ki so ga še stoletja uporabljali med Slovenci.
Ko smo končno dosegli samostojno državo in ker nekateri verujejo v magijo števila tisoč, ne smemo prezreti, da je tisočletnici Brižinskih spomenikov prvi posvetil veličastno knjigo Slovensko slovstvo pisatelj in literarni zgodovinar Anton Slodnjak. To je bilo v letu 1968. Danes smo lahko ponosni na staroste, ki so pravočasno razumeli, daje razlika med književnostjo velikega in malega naroda v tem, da je književnost velikega naroda razbobnana po vsem svetu, književnosti malega naroda pa kradejo ideje, zamolčujejo njeno starost in izvimost ter jo odrivajo na rob.
Irena Žerjal Trgovski tehnični zavod Žiga Zois v Trstu
273
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 40, 94/95, šL 7
OCENE  IN  POROČILA
Zbirka Šolska ura (Didaktične skice)
Zbirko Šolska ura (s podnaslovom Didaktične skice) izdaja Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. Namenjena je učiteljem slovenskega jezika in književnosti v srednjih šolah in seveda tistim učencem, ki se želijo poglobiti v nekatere učne enote. Zbirka je začela izhajati leta 1992, do konca leta 1994 je izšlo 8 zvezkov.
*
Šolska ura z Vladimirom Bartolom (prva izdaja leta 1992, druga 1993, tretja 1994)
Silvo Fatur uvodoma pojasni, da gre v tej knjižici za objavo študij, ki so bile prvič predstavljene na Opčinah in v Trstu na 3. primorskih slovenističnih dnevih spomladi leta 1992.
Zoltan Janje avtor študije z naslovom Trivialna literatura v šoli. Najprej poudari nenadni uspeh Bartolovega Alamuta v tujini. Ta roman vsebuje veliko potez trivialne literature. Bartol se doslej v naši šolski praksi skorajda ni omenjal, uspeh Alamuta v tujini pa je za učitelje izziv, da se ukvarjajo tudi s trivialno literaturo. Ravno z obravnavo trivialne literature naj bi pri učencih presegli razdaljo med bralnimi navadami in cilji pouka književnosti. Pisec navede temeljne lastnosti trivialne literature, potem pa poda svoje pedagoške izkušnje glede obravnavane problematike. Pot je jasno začrtana in ob ustreznem delu naj uspeh ne bi umanjkal; učenci naj bi se od trivialnih usmerjali h kakovostnim delom, seveda ob čedalje pozomejšem branju besedil.
Študija je za učitelje koristno pomagalo tudi pri obravnavi tematskega sklopa Umetniška in trivialna literatura v 4. letniku srednje šole, končno pa je Bartolov Alamut le dobil svoje mesto v naši šoli, saj je zastopan v Berilu za 3. letnik srednje šole.
Silvo Fattir je prispeval članek Vladimira Bartola roman Alamut kot domače branje ob metodologiji problemskega pouka književnosti. Pričujoče besedilo bi dal brati dijakom 3. letnika gimnazije v Sloveniji, oziroma 4. letnika slovenskega liceja v Italiji; to utemeljuje s psihološkim razvojem mladostnika.
V nadaljevanju se sklicuje na Rosandičev Problemski pouk književnosti; glede na njegove postavke naj bi obravnavali Bartolovo besedilo. Upoštevali bi različne dejavnosti učencev — vsak izmed njih bo pozoren na določene prvine v besedilu. Naloge pokažejo, koliko in kako so učenci dojeli besedilo.
Na koncu tega prispevka je postavljeno vprašanje, zakaj je roman Alamut uspel. Odgovor: ker je berljiv, ker ima zgodbo. So dela, ki se berejo, in dela, ki se študirajo. Alamut se bere.
Zdenka Blažko je avtorica prispevka Ajdovski mladostniki o alamutskem svetu. Njeni učenci so v 3. letniku dobili Alamuta za domače branje. Navaja, kaj so ob branju ugotovili, na kaj so bili pozorni, kaj se jim je zdelo pomembno. Ugotavlja, da so delo postavili više, kot je postavljeno v slovenski literarni zgodovini in med bralci.
Marjan Štrancar je izdelal didaktično skico z naslovom Inkvizitorjev svet v Alamutu. Njegovi učenci so pisali esej, v katerem primerjajo Brate Karamazove Dostojevskega in Bartolovega Alamuta. Pisec ugotavlja, daje v izdelkih veliko citiranja in nepreglednosti, kar daje vtis neenotnosti.
*
Šolska ura s Kosovelovo Kons. 5 (prva izdaja leta 1993, druga 1993, dva dotisa)
Uvodoma sta ponatisnjena začetek in konec poljudno napisane brošure agronoma Alojzija
274
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
OCENE  IN  POROČILA
Jamnika Gnoj je zlato!. Kot vemo, je bil ravno naslov te knjižice povod za nastanek znamenite Kosovelove konstrukcije. Na naslednji strani je faksimile rokopisa Kosovelove Kons. 5.
V kronološkem zaporedju si sledijo literamo-zgodovinska in interpretativna besedila, ki govorijo o obravnavani Kosovelovi pesmi. Nekatera so navedena v celoti, druga le delno. Tu so odlomki iz razprav in študij naših eminenmih literarnih zgodovinarjev in teoretikov (npr. Antona Ocvirka, Franca Zadravca, Alfonza Gspa-na).
Za njimi so celotni ali le delno navedeni prispevki, v katerih avtorji razlagajo in utemeljujejo svoje poglede na Kosovela in zlasti na njegovo Kons. 5. Zelo tehtna in logično izpeljana je interpretacija Silva Faturja.
Več avtorjev (Janez Vrečko, Miran Hladnik, Marjan Štrancar) opozarja na zelo površne in nedosledne zapise Kons. 5 v dosedanjih objavah. Iz njihovih in tudi nekaterih drugih prispevkov razberemo široko paleto mogočih interpretacij Kons. 5 ozhoma celomega Kosovelovega pesniškega opusa.
Nives Lapanje - Mohorčič v svojem prispevku dokazuje, da je mogoče s primernim pristopom uspešno obravnavati Kons. 5 tudi v 8. razredu osnovne šole.
Zanimiva je interpretacija Bojana Kranjca z naslovom Matematikov pogled na Kons. 5. Prispevek nas pouči o tem, da je takšno besedilo mogoče razložiti tudi z drugačnimi, ne le literar-nozgodovinskimi metodami.
Osrednji in seveda najpomembnejši del publikacije je prispevek Marjana Štrancarja Kons. 5 — še vedno izziv učencu in učitelju. Tu gre za prenos s področja teorije v šolsko prakso. Pisec podaja svoje pedagoške izkušnje z obravnavano učno temo.
V razdelku Cilji prikaže svoj namen in pričakovanja ob obravnavanem književnem besedilu. Poudari, da tej temi namenja več ur, kot ji je namenjenih v učnem načrtu. Didaktično izhodišče naj bi bil pogovor med umetnikom in bralcem. Učenec naj bi doživel avtorjevo izpoved. To naj bi ga peljalo h kreativnemu pisanju. Pomembna je odprtost za nove in nove interpretacije.
Kosovelovi poeziji so v 3. letniku srednje šole namenjene tri šolske ure. Marjan Štrancar natančno izdela načrt za vsako uro posebej. Ob koncu 3. lemika predlaga Integrale za domače branje. Tu se nam postavlja vprašanje smotrnosti oziroma izvedljivosti tega predloga. Vemo namreč, da je seznam domačega branja že zaokrožen glede na veljavni učni načrt, zato je vsakršna širitev obveznosti učencev sporna.
Za 4. letnik so spet natančno podane naloge učencev. V prvi učni uri naj bi učenci ustvarili predvsem čim duhovitejše oziroma izvimejše interpretacije obravnavanega besedila. Kot primer navaja nekatere najboljše. V drugi učni uri naj bi učenec povzel teze osrednje literature o Kons. 5. Potem naj bi sledila končna sinteza. Nastala naj bi interpretativna sestavljenka — to je nekakšen »novi kons«, izdelan v Kosovelovem stilu. Učenci in učitelj torej sprejmejo izziv — Kosovela razložiti na njegov način. Pisec navede izdelke svojih učencev, za katere lahko ugotovimo, da se vklapljajo v koncept. Lahko torej sklepamo, da je bil projekt uspešno izpeljan.
Na koncu je še oblikovno-slogovna razčlemba. Marjan Štrancar razčlenjuje Kosovelovo pesem glede na obliko in slog ter jo skuša umestiti v sodobni čas. Izkaže se, da pesem deluje sveže, da je torej sodobna, saj jo brez težav postavimo v sedanjost. Kons. 5 se tako prelije v naš čas, govori torej nam in zdaj.
Jana Kvas je avtorica dveh Šolskih ur. Prva je Šolska ura z Gregorjem Strnišo, podnaslov Interpretacija poezije (izdano leta 1993).
Uvodoma Stmiševo poezijo označi kot upesnje-no filozofijo o vesolju. Opozori, da so za dojemanje in sprejemanje te poezije potrebne nekatere umske zmožnosti. Zato predlaga, da obravnavi te poezije posvetimo več kot eno šolsko uro. Svoj prispevek imenuje varianta.
V osmih točkah pojasni smisel branja in interpretacije v procesu literarne vzgoje.
Metodična varianta »A« je naravnana na to, da pesništvu Gregorja Strniše namenimo tri šolske ure. Prvo uro predstavimo avtorjevo osebnost, predvsem njegovo pojmovanje pesniškega vesolja. Kot vir naj služi razlaga samega avtorja. Pot od biografskih okoliščin in avtorjeve filozo-
275
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
OCENE  IN  POROČILA
fije k obravnavi konkretnih besedil Kvasova utemeljuje z zahtevnostjo Stmiševe poezije.
Za temeljno razumevanje Stmiševe lirike navede ključne življenjepisne podatke in pesnikov ustvarjalni opus. Kot pomagalo uporablja avtorjevo spremno besedo k izboru Vesolje (citati počasi uvajajo bralca v samosvoj pesnikov svet), misli, povzete iz pogovora v Kranju in iz njegove razprave Relativnostna pesnitev.
Ura interpretacije 1: Mozaiki
Avtorica najprej poudari zadrego učiteljev književnosti ob interpretaciji lirike. Predlaga interpretacijo »nekje med gledališčem in znanstveno delavnico«. Pri šolski interpretaciji lirske poezije se izgublja racionalni del, ker je lirska poezija pač subjektivni svet. Za takšno interpretacijo je potrebna predvsem občutljivost učencev. Vemo pa, da učenci raje berejo fabulativno prozo. Učitelj mora s svojimi interpretacijami spremeniti učenčevo razmerje do poezije. Če to doseže, bo učenec začel poezijo globlje dojemati.
Besedila, primema za interpretacijo, so vzeta iz ključnih Stmiševih zbirk. Prvo besedilo. Mozaiki, interpretira učitelj sam. Sledi vodena interpretacija. Načrtovana pot pelje od občutja do interpretacije v ožjem smislu; ta poleg čustvenih prvin vsebuje tudi razumske. Učitelj naj učenca navaja na sintetično in kritično branje. Od besedilnih prvin pridemo do pesniškega jezika. Kasneje interpretacija postane problemski pouk, kjer učenci problem odkrivajo sami.
Ura interpretacije 2: Večerna pravljica
Tokrat je intepretacija vodena (določena je z učnim načrtom). Kvasova to uro imenuje metodična varianta »B«, če obravnavamo samo to Stmiševo besedilo. Potek učne ure je natančno določen. Učenci poprej dobijo natančne naloge. Pesem preberejo vsi, naloge pa dobijo po skupinah. Učna ura poteka po metodi celostnega učenja. Interpretacija je vodena, saj učitelj pripravi teze ali vprašanja. S tem, da učenci kritično analizirajo opravljene dejavnosti, se usposabljajo za samostojno interpretacijo. Sledijo vprašanja in navodila za vodeno interpretacijo ter primer miselnega vzorca.
Ura interpretacije 3: Cikli
Tretja učna ura je izpeljana kot samostojna interpretacija ciklov, ki so jih učenci že poprej prebrali. Osredinimo se na idejno razčlembo. Delo poteka po skupinah, učiteljeva navodila so le splošna. Vsaka skupina izdela svoj miselni vzorec. Kot sinteza je izdelan pregledni vzorec.
V sklepu so zgoščeno podane temeljne poteze pesnikovega razvoja, isto pa je potem prikazano še v miselnem vzorcu.
Na koncu avtorica omeni še varianto »C«, po kateri bi se zaradi zahtevnosti izognili obravnavi Stmiševe poezije v srednji šoli. Vendar je zaradi nedvomne kakovosti njegovega ustvarjalnega opusa takšno početje nedopustno.
Dmga Šolska ura, ki jo je prispevala Jana Kvas, ima naslov Šolska ura s Kajetanom Kovičem, podnaslov Stopinje k Južnemu otoku (izdano leta 1994).
Učni načrt določa, da v srednji šoli obravnavamo dve Kovičevi literami besedili: Psalm in Južni otok. Zato osrednji del publikacije sestavlja interpretacija teh dveh pesmi. Interpretacije drugih pesmi so dodane z namenom, da izhodiščni besedili lažje umestimo v Kovičev pesniški opus ali da jih uporabimo, če njegovo poezijo obravnavamo v več kot dveh šolskih urah.
Prvi del študije ima naslov Pesnik na poti. Tu so navedene nekatere pesnikove izjave, ki naj služijo kot kompas na poti k Južnemu otoku. V zgoščeni obliki je podan Kovičev pesniški razvoj do zbirke Ogenjvoda.
Drugi, osrednji del, je poimenovan Stopinje k Južnemu otoku. Najprej je naveden Kovičev moto v zbirki Pesmi štirih, sledijo načelne izjave štirih avtorjev o svojih pogledih na poezijo. Potem se avtorica loti obravnave ključnih Ko-vičevih pesmi od Pesmi štirih do zbirke Labrador. Domiselno jih imenuje Pesmi — stopinje, s katerimi se bližamo Južnemu otoku. Interpretacije so izčrpne; če je le mogoče, avtorica poišče vzporednice z literarnimi besedili drugih piscev.
Ko pride do pesmi Psalm, v obliki nalog poda prvine interpretacije. Interpretacija pesmi Psalm je natančna in, to je posebno pomembno, večni-
276
JEZIK IN SLOVSTVO. Letnik 40, 94/95, št. 7
OCENE  IN  POROČILA
vojska. Enak postopek uporabi pri pesmi Južni otok.
Na koncu je povzetek, v katerem so podane bistvene ugotovitve.
To »učno uro« odliloije izviren pristop, preglednost in doslednost pri izpeljavi postavljene naloge.
*
Šolska ura s Prežihovimi Samorastniki je
posvečena 100-letnici rojstva Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca (izdano leta 1994, dva do-tisa).
Marjan Štrancar najprej utemelji namen te Šolske ure. Voranc je nedvomno pomemben slovenski kulturni ustvarjalec, kar upošteva tudi prenovljeni učni načrt.
Janez Mrdavšič monografsko predstavi Preži-hovo življenje in delo; prispevek je dokaj ilustrativen in pregleden.
Silvo Fatur je avtor članka Prežihov Voranc, kot ga lahko predstavimo v srednji šoli. Gre za ponatis objave iz JiS 1973/74, ki se nanaša na tedaj veljavni učni načrt. Takrat se je Vorancu zaradi političnih razmer namenjalo bistveno več pozornosti kot zdaj. Fatur za obravnavo Vo-rančevega opusa nameni kar pet šolskih ur. Zanimivo je, da se osredini na manj obravnavano besedilo Prvi spopad in ravno to uporabi za predstavitev pisca.
Članek je pregleden in metodološko dosledno izpeljan.
Marjan Štrancar je izdelal didaktično skico interpretacije z naslovom Prežihov Boj na požiralniku. Najprej prikaže nastanek besedila in pojasni vzroke za nastanek. Nato navede literar-nozgodovinske in interpretativne odkruške (kaj so o tem delu zapisali drugi). Sam izhaja iz grotesknosti kot ene izmed prvin Vorančeve pripovedne proze. Iz tega izhodišča gradi tudi svojo interpretacijo. Ob delu z besedilom naj bi učenci s pomočjo učitelja ugotavljali in razčlenjevali prvine grotesknega v vseh plasteh literarnega dela. Pisec pravi, da je groteskno osrednja odlika tega Prežihovega besedila.
Isti pisec je prispeval tudi študijo Šolska ura s Samorastniki (gradivo za analizo in interpretacijo). Uvodoma pojasni nastanek te povesti, na-
to navede, kako so to delo označili razni literarni zgodovinarji in teoretiki. Vpraša se, ali so Samorastniki novela ali povest. O tem naj bi se s pomočjo literamo-teoretičnih pomagal odločili učenci. Marjan Štrancar delo imenuje povest. Hkrati se odloči za t. i. problemski pristop k besedilu.
Sledi interpretacija Samorastnikov. Izhaja iz posameznih sestavin besedila in jih razloži oziroma umesti v kontekst. Učence ves čas spodbuja k lastnemu premisleku o posameznih sestavinah besedila. Poudarek je na več poteh oziroma možnostih interpretacije, vse pa izhajajo iz besedila samega. Ob koncu študije pisec poda sugestije za pisno esejistično razmišljanje (navede seznam tem za pisanje).
Zinka Zorko je avtorica prispevka Dialektizmi v Boju na požiralniku in v Samorastnikih. Avtorica poudari, daje Prežih pisal v knjižnem jeziku, v pripovedno prozo pa je vpletal stalne besedne zveze, izreke iz ljudske modrosti. Sledi navajanje in obravnava dialektizmov iz Boja na požiralniku in Samorastnikov. Končna ugotovitev je, da je Voranc prešel iz domače govorice v knjižni jezik, vendar pa ni skrival svojih narečnih korenin.
Marjan Štrancar na koncu zvezka predstavi naloge, ki se nanašajo na obravnavani Prežihovi literarni besedili. Izhajajo iz pozornega branja samih besedil. Nekatera vprašanja so nejasna (niso dovolj definirana), zato bodo učenci nanje težko zadovoljivo oziroma pravibo odgovorili.
Uvodničar v naslednjo Šolsko uro opozarja, da je bilo zbirki med uporabniki večkrat očitano, da se ukvarja le z literarno problematiko, nič pa se ne posveča jeziku. Zato so Janez Duto, Marija Končina in Mojca Bavdek pripravili Šolsko uro z neumetnostnim besedilom (prva izdaja leta 1994, druga istega leta, en dotis). Gre za gradivo, ki je nastalo za seminarje in na seminarjih za srednješolske profesorje v šolskem letu 1993/94. Te naloge so bile namenjene pripravi na poskusno maturo.
Prve tri vzorčne razčlembe so pripravili avtorji knjižice in so bile uporabljene kot delovno gradivo na seminarjih. Nadaljnje tri so nastale v delovnih skupinah. Dve razčlembi sta objavi predmaturitetnega preizkusa v 4. in 3. letniku.
277
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
OCENE  IN  POROČILA
na koncu pa je objavljena še pola za preskusno maturo. Vsi primeri razčlemb imajo navedene tudi rešitve nalog.
Teh devet primerov razčlembe neumetnostnega besedila je nastalo v pripravah na maturo. Lahko ugotovimo, da zaoteegajo kar nekaj besedilnih vrst oziroma funkcijskih zvrsti. Tipi nalog so dokaj raznoliki in se skušajo spopasti tudi s problemom različnih težavnostnih stopenj.
Objavljeno gradivo bo zagotovo v pomoč učiteljem in zlasti učencem pri pripravi na matiu-o.
*
Tudi Šolska ura s SSKJ (izdano leta 1994) se, kot pove že naslov, posveča jezikovnim vprašanjem. Njen namen je, da bi učitelji slovenskega jezika pri delu v razredu pogosteje uporabljali Slovar slovenskega knjižnega jezika. Zaradi domneve, da se SSKJ pri pouku premalo uporablja, so organizatorji 5. slovenističnih dnevov v Kopru posvetili okroglo mizo ravno tej temi.
V prvem prispevku Branka Lazar najprej prre-gledno prikaže dosedanje slovensko slovaro-pisje. Nato predstavi nastajanje Slovarja slovenskega knjižnega jezika od začetkov do izida zadnje knjige.
Sonja Stare je avtorica prispevka Delo s SSKJ pri pouku slovenskega jezika. Njena izhodiščna teza je, da se dijaki pisno in ustno čedalje slabše izražajo. Med svojimi učenci je izvedla anketo, kije potrdila njeno trditev. Zato predlaga pogostejšo uporabo SSKJ pri pouku slovenskega jezika. Sledi prikaz njenih učnih metod, katerih cilj je, da bi dijaki čim več uporabljali SSKJ. Navede seznam gesel, ob katerih dijaki odkrivajo, kako v slovarju najdejo razne podatke. Gesla so dovolj raznolika, da ponazorijo bogastvo jezikovnega gradiva. Ob delu dijake usmerja z vprašanji, ki jih uvajajo v pozorno branje. Ob koncu dijaki sami sestavijo geselski članek oziroma lasmi slovarček. Sklep je logičen: če se dijak navadi uporabe slovarja, se bo ob tem naučil tudi natančnejšega izražanja.
Marija Mercina je prispevala sestavek Kam s Pleteršnikom? Njen prispevek ima tri dele. V prvem govori o Pleteršniku in njegovem delu. Sledi avtoričino samospraševanje o smiselnosti rabe Pleteršnikovega slovarja pri pouku slovenskega jezika, saj ta ni naveden ne v učnih
načrtih ne v katalogih znanj. Kritično oceni sedanjo pedagoško prakso glede obravnavane tematike. Nato prikaže svojo rešitev, zato predstavi učno uro s Pleteršnikovim slovarjem (najprej naloge učencem, sama učna ura, domača naloga). Sledi prikaz izidov njene ankete med učenci. Ob koncu avtorica poda svoje razmišljanje o Pleteršniku in njegovem času.
Sestavek Metoda igre pri slovarskem delu jezikovne vzgoje je prispevala Vera Tuta Ban. Avtorica opozarja, da je zlasti v manjšinskih šolah nujno posvetiti skrb širjenju besednega zaklada, saj se tako izognemo občutku manjvrednosti. Razloži svojo metodo slovarske vzgoje pri pouku v osnovni šoli. Kot temeljno nalogo uporabi igro, saj tako učenci lažje pridobivajo jezikovno znanje.
Boris Pangerc je avtor prispevka Nekaj misli o vlogi in pomenu narečja v učnovzgojnem procesu obveznega šolanja. V njem podaja svoje desetletne pedagoške izkušnje na nižji srednji šoli v Dolini pri Trstu. Tamkajšnji otroci živijo v jezikovno zelo občutljivem območju, zato so pri jezikovnem pouku potrebni zelo pretehtani postopki. Pangerc predlaga (oz. prakticira), da v šoli uporabimo narečje kot didaktično in pedagoško prvino. Učenec tako postopoma preide pot med narečjem in knjižnim jezikom. Tudi to je ena od poti, ki pri mladem človeku utrjuje občutek narodne zavesti.
V prilogi pisec poda nekaj primerov, ki dobro ponazorijo njegovo delo v razredu.
Silvo Fatur je prispeval esej Življenje naših besed. Gre za pregled dodatka k zadnji knjigi SSKJ, kjer so navedene besede, ki jih je uveljavil najnovejši čas. Fatur razvrsti besede glede na posamezna pomenska področja, hkrati pa jih duhovito komentira. Ob koncu eseja je premisleka vredna ugotovitev, kako hitro posamezne besede, ki so v nekem obdobju povsem navadne, odidejo v »ropotarnico zgodovine«.
*
Sonja Hudej je avtorica Šolskih ur besediloslovja (izdano leta 1994). Podnaslov Temeljni pojmi besediloslovja in jezikoslovne (lingvistične) analize besedila nakazuje bistvo obravnavane tematike.
Avtorica uvodoma pojasni, da je knjižica namenjena učiteljem in učencem kot pomožno
278 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40,94/95,5t. 7
OCENE  IN  POROČILA
gradivo pri učenju besediloslovja in sporočanja. Pri tem upošteva zaiiteve, ki jiii predpisujeta Predmetni izpitni katalog za maturo in Katalog znanja iz slovenskega jezika in književnosti na štiriletnih srednjih šolah. Poudari, da je pri obravnavi treba dosledno upoštevati postopnost in sistematičnost, če hočemo doseči postavljene cilje.
V prvem poglavju zgoščeno razloži temeljne pojme besediloslovja. Drugo poglavje obravnava pomensko razčlenjevanje in razumevanje besedila: Natančneje so določeni termini propozicija, vsebovano in sklepanje ali podmena. V tretjem poglavju je prikazana analiza slovnične povezanosti v besedilu. Četrto poglavje nakazuje štiri mogoče oblike razvoja teme v besedilu (tipi tematske strukturiranosti). V petem poglavju se obravnava funkcija (vloga) besedila. Temeljna teza tega poglavja je, da je sestava besedila podrejena namenu avtorja v določenih okoliščinah.
Teoretična dognanja publikacije so praktično preverjena v šestem poglavju, kjer avtorica razčlenjuje eseja M. Rožanca Katolicizem in M. Kmecla Staromodno posvetilo.
Zvezek, ki ga je prispevala Sonja Hudej, je napisan zelo sistematično, zgoščeno, v pregled-
nem in logičnem zaporedju. Posebno odliko mu dajejo številni primeri, ki dobro ponazarjajo teoretična dognanja. K razumevanju in nazornosti prispevajo tudi grafični prikazi nekaterih primerov.
Založba napoveduje izid naslednjih treh zvezkov zbirke:
— Šolska ura s Kafkovo Preobrazbo
— Šolska ura z Grumovim Dogodkom v mestu Gogi
— Šolska ura s Pavletom Zidarjem.
Za sklep lahko poudarim, da zbirka Šolska ura nedvomno uresničuje cilje, ki jih je predstavil Silvo Fatur v predgovoru k prvemu zvezku. Pisci prispevkov v zbirki objavljajo svoje velikokrat nove in izvime pristope oziroma rešitve nekaterih jezikovnih in književnih vprašanj. Vse to delo je seveda namenjeno izboljšanju in posodabljanju didaktike slovenskega jezika in književnosti, hkrati pa pomeni spodbudo stanovskim kolegom za lastno iskanje.
Načrtovalcem zbirke bi priporočil le, naj v prihodnje bolj upoštevajo razmerje med zvezki z literarno in jezikovno tematiko.
Ludvik Lazar
Srednja šola za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani
279
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št 7