147 Poučni in zabavni del. Potopisne črte. Iz Ljubljane v Ljubljano. Spisuje J o s. Levičnik. (Dalje.) Zagrebško centralno pokopališče se pač s popolno pravico sme imenovati kraj pokoja, kraj miru; ono je v istini pravi mirodvor. Tam vlada namreč res tolika tišina, tak mir, kakeršnega želimo na podlagi vere po smrti drugim, in tudi enkrat samim sebi. Odmaknjen ni le mestu, ampak vsemu šumu in šundru sveta. Kar zadeva njegovo lego, trdijo potniki, ki so obhodili že veliko sveta in poznajo položaje pokopališč na Reki, v Bologni, Vilni i. t. d., da ona zagrebškega mirodvora. ki se nahaja vrh gričev in na najlepšem prostoru njegove okolice, nobeden ne prekosi. Razteza se od večera proti jutru, gomile (grobi), kakor tudi pota in gredice uravnane so natanko po tehničnih načrtih, cvetličja pa je nasajenega po njem toliko, da obiskovalcem le grobi, njihove ograje, križi in spomeniki dokazujejo, da se nahajajo na grobišči. Popolnoma dodelano pa pokopališče vendar še ni. Izgotovljenim arkadam (pokritim hodiščem in prostorom za lastne družinske grobnice [rake]) ob vhodu v pokopališče pri desni roki gradijo se k levi v enaki vrsti in menda tudi širjavi nove, in nekako ginjeno me je iznenadilo, da ravno v prvej med njimi počivajo telesni ostanki soproga (pl. P.) one gospe, katero sem prejšnji dan kot dobro znanko iz mladostnih let v Zagrebu obiskati želel, pa je ne našel doma. Arkade ob desnej roki obhodil sem vse in bral na krasnih in tudi prekrasnih grobnih spominkih mnogo mi znanih imen. Mej vsemi pa me je najbolj zanimal grob Petra Preradovič-a, slovečega hrvatskega pesnika, katerega ime mi je bilo znano že od mladinskih let. Če ravno je bil vojak, vendar njegova pevska struna ni umolknila tudi v najviharnejših vojskinih časih. Umrl je kot gene-ral-major 1. 1872. na Dunaji; ker pa je bil v svoji pesmi „Putniku izrazil željo, da bi po smrti rad počival v domači zemlji, spolnil mu jo je hvaležni narod 1. 1879. — V neposredni bližavi, vendar zunaj pokopališčnega obzidja, nahajajo se tri mrtvašnice ena poleg druge: katoliška, pravoslavna in židovska. Po novošegnih strehah soditi so zgrajene tudi one zelo ukusno; — od blizu si jih vendar nisem šel ogledat. Se bo li zgradilo s časom poleg pokopališča še kaj druzih poslopij, mi ni znano. Več ali manj bi morebiti to motilo sveto tišino, ki zdaj ondi vlada. — V željah, da kakor je pokopališče prelepo, naj bi bil tudi mir vseh ondi poči vaj oči h sladek in večno-srečen, zapustil sem kraj pokoja, in napotil se urnih korakov nazaj proti Zagrebu. — Dospevši nazaj v mesto, bil je še en kraj, ki me je za ogledovanje mikal in vabil, in to je bil nadškofijski perivoj „Maksimira, ali kakor so ga pozneje tudi nazivali „Jurjevec". Ker mi je še dovelj časa preostajalo, spolnil sem si tudi to željo. Na Jelačičevem trgu kot postaji konjske železnice (tramvaja) zasedel sem toraj vagon, da se odpeljem do tega dobre pol ure od mesta oddaljenega kraja. Železnični tir vodi skozi Jurišičevo ulico, zaobrne pa se kmalu k levi in pridrži v Vlaško ulico, ki je za Ilico in Novo vasjo menda najdaljša v Zagrebu. Imajo jo pa tudi za najstarejšo. Prvi njeni prebivalci bili so baje Italijani, katere Hrvatje tudi Vlahe nazivljejo. Skozi to ulico, ki se razteza proti izhodu, vodi glavna državna cesta proti Varaždinu. Ogleda vredna je v njej lepa, v bizantinskem slogu pozidana cerkev sv. Petra, ki mora biti delo novejših časov. (Njeno notranje poznam od leta 1871.) V tej ulici nahaja se tudi nadškofijska sirotišnica, znamenita zaradi tega, ker je bilo to poslopje v XIII. stoletji samostan Dominikancev, katere redovnike je baje ljudstvo posebno čislalo. Tudi velika vojaška bolnišnica zgrajena je letos in sicer v neposredni bližavi sv, Petra cerkve. Konec Vlaške ulice prične se ob straneh ceste drevored, ki mora že zelo star biti; vsaj debela in visoka drevesa dado kaj tacega soditi. Tramvaj skonča se v Maksimiru, t. j. pri vhodu v njegov velikanski perivoj. Predno častite in spoštovane bralce vpeljem vanj, naj navedem kaj malega o njegovi zgodovini. Utemeljil ga je v pričetku tekočega stoletja tedanji zagrebški škof Maksimir Vrhovec, od tod mu prihaja tudi ime. Velikanski perivoj razteza se deloma po ravnini, še več pa po gričevji z amfiteatralično lego in obsega prostor dveh in pol štir-jaških kilometrov. Po dobro in umetno speljanih cestah, potih in stezah sprehajati se zamore človek cele ure; goščave men ajo se z zelenimi tratami in cvetličnjaki, dva velika ribnika vabita k vožnji v čolnih; razgled na mnogih mestih raz vzvišenih prostorov na blizu in daleč pa je kar omamljiv, tako da mnogi trdijo, da se komaj v vsej Evropi najde kaj enacega. Česar pa narava sama ni imela za olepšavo perivoja, to je dostavila umetnost in darežljiva roka Vrhovčevega naslednike, škofa in pozneje nad-škof-kardinala Jurija pl. Haulik-a, katerega ime moram tu še enkrat častno omeniti. Okoli 1. 1840. ni dal namreč on perivoja le zdatno povekšati, marveč okrasil ga je z mnogimi lepimi stavbami, ki se nahajajo v njem na raznih mestih. Tako vidimo n. pr. nadškofovski gradič (Vilo), trinadstropni lepovidek (vidikovac, Kiosk,) glorieto, prekrasno kapelico sv. Jurija, lovsko hišo (kučo) i. t. d. Pri vhodu v perivoj vravnan je bil zelo obširen, okrogel, z belim drobnim peskom nasut prostor, v sredi katerega je bil dal napraviti na sunetrično visokem kamnitem po-stamentu po slavnem dunajskem umetniku Fernkorn-u iz brona vlit jezdični kip svojega patrona sv. Jurija. Na kvišku [spenjajočemu vranci sedeči svetnik bori se z zmajem, ki se togotno zvija pod njegovimi nogami. Zaradi tega krasnega spominka so bili nazivali skoro gotovo perivoj tudi Jurjevec. Prvo je bilo, ko sem stopil vanj, da sem 148 pogrešil ta njegov prelepi kinč. Pogledal sem na desno in levo, kam so ga morebiti premaknili zaradi tega, da bi cesta vodila naravnost v perivoj. (Prej so morali namreč voziti nekoliko na okrog okoli spominka.) Toda sv. Jurija ni bilo videti nikjer. Napotil sem se naprej po perivoju, pa dalje ko sem šel, bolj našel sem vse nekako opuščeno, zanemarjeno, skoraj bi dejal: dolgočasno. Kedo bi si mislil, da se celo v Maksimiru pozna, da je nad-škofova stolica osirotena, in kako potreben bi že bil pri vsem novi nadvladika. Rad bi bil prišel do jako mične kapelice sv. Jurija, (katere sem se še iz 1. 1871. dobro spominjal,) a nisem vedel kateri izmed mnogih potov bi me pripeljal do nje. Ker se je bil pa jel približevati tudi večer, vrnil sem se zopet nazaj proti vhodu, da bi se odpeljal s konjsko železnico nazaj proti mestu. Čakaje ondi na prihod „ vlaka", prideta mimo mene dva priprosta seljaka iz okolice. Zaprašam ju: „Kamo vam je prošel (odšel) sv. Juraj iz perivoja" ? a dobim za odgovor nekako nevoljno-razdraženo: „Madjaroni so ga nam nutra v Zagreb iztirali!" — Zdaj mi je bilo še le jasno, zakaj se mi je jezdični kip na Akademičnem trgu v Zagrebu videl tako znan. Tja so ga namreč prenesli in postavili. O takem početji pač človek nehotoma lahko prevdarja in premišljuje, kaka razlika je med dostojan- v stveniki in dostojanstveniki. Škof Vrhovec in nadškof Haulik delovala sta na to, da sta pridobila Maksimir-Jur-jevcu glas svetovne znamenitosti, in v ta namen žrtvovala gotovo velikanske svote; — nadškof Mihalovič pa ni bil zoper to, (vsaj misliti se zamore tako), da se je toliki kinč odvzel nadškofovemu prerivoju, ter prepustil Zagrebu, ki bi za take mestne olepšave vendar moral skrbeti sam. Pač toraj ni čudo, da se izvolitvi kanonika V—, za zagrebškega nadškofa stavijo tolike zapreke nasproti, in da o tem celo sam Rim (t. j. papeževa kurija) nič slišati in vedeti noče. Dobro misleči Hrvatje in Rim gotovo dobro vedo, česa se branijo. Bog naj reši to zamotano in tako dolgo že trajajočo zadevo v prid in blagor dobre in pravične stvari, ter v duševno in tudi materijelno srečo osi-rotene nadškofije. Da se tudi Slovenci zanimamo za ko-nečno srečno rešitev te zadeve, naj se nihče ne čudi. Prislovica pravi: „kri ni voda". Ko smo se 1. 1881. nekateri slovenski romarji v Rimu poklonili ravno takrat tudi ondi navzočemu biskupu milg. Strossmajerju, nas on ni le preprijazno sprejel, ampak nam tudi mej drugim dejal „Mi, Hrvatje in Slovenci, moramo biti eno!" (Dalje prihodnjič.)