125cERKVENA GlASBA JOSEPH THIROUIN Med esteticizmom in pragmatičnostjo: vprašanje gregorijanskega petja in izkušnja samostana Keur Moussa PRAGMATIČNOST ALI ESTETICIZEM? Pri izbiranju liturgične glasbe, ki bi bila pri-lagojena danim pastoralnim okvirom, na še tako dober namen prežita dve nasprotujoči si nevarnosti: pragmatičnost in esteticizem. Pragmatična drža pušča zadnjo besedo »temu, kar ljudje želijo slišati«, temu, »kar ugaja«, in ki »glas ljudstva« postavi za najvišjega razsodnika pri sestavljanju seznama skladb za bogoslužje. Pesmi, ki jih občestvo glasno zahteva, so pogosto pesmi, ki jih je vajeno ali ki odgovarjajo okusu določene dobe in mode. Če redno ugodimo tovrstnim zahtevam, se rado zgodi, da podležemo skušnjavi inercije in lenobnega konsenza. Vendar za liturgično glasbo velja enako kot za krščansko življenje na splošno: kristjan je poklican, da nenehno ‚izstopa‘ in se vedno znova odpravlja na pot in da se ne zadovolji z vrtenjem v istem krogu ljudi, mnenj in izkušenj. Vrh tega ni rečeno, da na prvo uho prijetna glasba izpolnjuje svojo nalogo. Velikokrat nas glasba, ki duhovno najbolj izpolnjuje, najprej raztresa in zahteva določen čas, da se je navadimo, kajti resnična lepota nas pritegne onkraj nam znanega sveta, onkraj naših takojšnjih zaznav, da bi nam pomagala rasti. Pomislimo na Jezusov stavek ob koncu odlomka o novih mehovih: »Nihče, ki je pil staro vino, noče novega, ampak pravi: ‚Staro je dobro.‘« (Lk 5,39). Nasprotna drža esteticizma se ravna po izključno akademskih in svetovljanskih merilih, s katerimi presoja kakovost liturgične glasbe. Glasba bo ocenjena kot lepa le, če bodo tako rekli »modri in razumni« (Lk 10,21). Esteticizem je neke vrste malikovanje lepote, ki pozablja, da ima lepo v liturgiji pomen takrat, kadar zgane dušo, jo vabi k intimne- mu, osebnemu in pristnemu srečanju z našim odrešenikom Jezusom Kristusom. S pasto- ralnega vidika zlahka vidimo, kakšno škodo lahko povzroči esteticizem v nekem občestvu: elitizem, preziranje »neposvečenih«, napuh, samozadovoljnost. Kadar ju privedemo do skrajnosti, se pragmatična in esteticistična logika stikata v točki, kjer občestvo zapirata samo vase, medtem ko bi morala liturgična glasba člane občestva med seboj povezovati in jih spodbujati k združitvi z Bogom. Pred tema dvema nevarnostima so cerkve- ni glasbeniki poklicani k nenhnemu razlo- čevanju v dialogu s svojimi dušnimi pastirji. Vzemimo konkreten primer gregorijanskega korala. V Konstituciji o svetem bogoslužju 2. Tretji dan_02_julij_2018-8-23_cb.indd 125 23.8.2018 17:32:56 126 TRETJI DAN 2018 3/4 vatikanskega cerkvenega zbora (Sacrosanctum Concilium, 1963) v členu 116 beremo: »Cerkev gleda v gregorijanskem petju lastno petje rimskega bogoslužja, zato naj ob enakih pogojih pri liturgičnih opravilih zavzema prvo mesto. Druge vrste cerkvene glasbe, pred- vsem polifonija, se nikakor ne izključujejo iz bogoslužnih opravil; ustrezati pa morajo liturgičnemu duhu po določbah člena 30.« Ko se spomnimo, da je gregorijansko petje enoglasno petje brez spremljave, ki se je skozi razvoj Cerkve in zahodne glasbe razvijalo po ustnem izročilu, razumemo, zakaj je primer- no, da mu pustimo ‚prvo mesto‘. Vendar je resničnost po naših župnijah precej daleč od priporočil koncilskih očetov. Kaj torej storiti? Ali se moramo vdati duhu časa in iz naših repertoarjev dokončno izbri- sati gregorijansko petje – ki je strogo, v tujem, latinskem jeziku, ki ga je težko spremljati na orgle in si ga verniki težko zapomnijo, ker je brez jasnega ritma? V tem primeru bi grešili zaradi pragmatičnosti in ko Cerkev trdi, da je celo v našem času gregorijanski koral »lastno petje rimskega bogoslužja«, mar s tem ne misli, da gre za najbolj naravno, najbolj prijetno ali najbolj učinkovito cerkveno petje? Hkrati pa se Cerkev zaveda odtujenosti, ki jo gregorijansko petje predstavlja za današnje vernike. Ali to pomeni, da moramo s pomočjo mu- zikoloških raziskav obnoviti idealno gregori- jansko petje, vzpostaviti starodavne melodije, kakor so jih peli skozi stolejta? To bi bil odraz esteticizma in bi bilo podobno gradnji strogo romanske katedrale v 21. stoletju. Omemba »drugega cerkvenega petja« in »polifonije« kaže prav na to, da Cerkev v gregorijanskem petju prepoznava način petja, ki še posebno »ustreza duhu liturgije«, pri čemer je slednji pomembnejši od zgodovinskih oblik gregori- janskega korala. Gregorijansko petje izpričuje najvišjo obliko ujemanja pomena krščanskih obredov z glasbenim izrazom. V tem je vir navdiha za sodobno liturgično glasbo. Za primer zvestobe, h kateri poziva 116. člen omenjene konstitucije, lahko navedemo izkušnjo benediktinskega samostana Keur Moussa, ki so ga v Senegalu ustanovili menihi iz Solesmesa. V francoski opatiji Solesmes v departmaju Sarthe so v 19. stoletju veliko pozornost posvečali ponovnemu odkrivanju gregorijanskega korala, zato je bilo menihom tega samostana gregorijansko petje zelo blizu. Vendar so ustanovitelji samostana Keur Moussa hitro spoznali, da svojega repertoarja ne morejo kar tako prenesti v bogoslužje v Senegalu, katerega cerkvena in kulturna stvarnost je bila precej drugačna od položaja v takratni Franciji. Postalo je očitno, da bodo morali za samostan napisati nove skladbe, ki bodo gregorijansko petje nekako vključile v senegalsko glasbo. Po dolgem etno-muziko- loškem delu poslušanja in snemanja, ki ga je vodil pater Dominique Catta, je nastala vrsta spevov v skoraj po meri ukrojenem slogu. Na podlagi skupnih značilnosti tradicionalne senegalske glasbe in gregorijanskega korala je nov repertoar združeval: l tipične značilnosti gregorijanskega petja: – enoglasnost, – modalnost (ki ne temelji na tonalnosti, ki se je v zahodni glasbi pojavila šele v 17. stoletju), – rabo tenorja (tonus recitativus), se pravi tona, okrog katerega se razvijajo in nanj vračajo druge melodije, – liturgični korpus, ki predstavlja veliko glasbeno enoto, – preprostost izraznih sredstev, ki spodbuja zbranost in ponotranjanje. l lokalne vplive: – speve samostana Keur Moussa spremlja kora (tradicionalno strunsko glasbilo med lutnjo in harfo), – prisotnost takta (pri gregorijanskemu petju se melodija spreminja le glede na poudarke besed) s poudarkom na sinkopiranih ritmih, – raba domačega jezika, – melodije in psalmodični toni izhajajo večinoma iz afriških melodij. Tretji dan_02_julij_2018-8-23_cb.indd 126 23.8.2018 17:32:56 127cERKVENA GlASBA Opazimo lahko, da je zvestoba gregori- janskemu koralu menihe samostana Keur Moussa pripeljala do tega, da niso uporabili ene od prevladujočih značilnosti današnje liturgične glasbe, in sicer večglasnega petja. P. Catta pojasnjuje, da »enoglasno petje bolje poudari Božjo besedo, še posebej, kadar je ta ritmična. Pri večglasju se pomen besed velikokrat izgubi, oziroma ga ne slišimo, razen v primerih, ko mu uspe besedam podati novo razsežnost in jih obogatiti.« Pevovodjam tudi svetuje, naj se izogibajo naravni težnji po ‚trdem‘ in pozunanjenem petju, ki je brez od- tenkov, pri katerem se – največkrat nezavedno – uveljavljajo posamezni glasovi. Zanimivost gregorijanskega petja je prav v tem, da zaradi svoje modalne zgradbe in odsotnosti večglas- ja, zahteva učenje v zabrisovanju, zlivanju glasov, zaradi česar je poudarjeno tudi vse drugo besedilo in z njim tudi molitev. Opisana izkušnja benediktinskih meni- hov nam je lahko v navdih, da bi znali biti drzni in hkrati ostali zvesti. Naj zaključim z odlomkom iz govora Benedikta XVI., ki ga je imel na Papeškem inštitutu za sakralno glasbo 13. oktobra 2007: »Svetopisemsko in patristično izročilo je zelo bogato in zmožno poudariti učinkovitost sakralne glasbe in petja, da se lahko dotakneta src in jih dvigneta tako daleč, da prodreta v samo intimo Božjega življenja! Janez Pavel II. se je tega dobro zave- dal, ko je rekel, da ima liturgična glasba danes in vselej tri posebne značilnosti: ‚svetost‘, ‚izraz pristne umetnosti‘ in ‚univerzalnost‘, se pravi, da jo lahko ponudimo kateremu koli občestvu na katerem koli srečanju oz. zborovanju. V tej smeri se morajo cerkvene oblasti zavzeti, da bodo modro vodile razvoj tako zahtevne glasbene zvrsti, da ne bodo ‚zamrznile‘ njenega izročila, temveč bodo skušale v dediščino preteklosti uvajati novo- sti, ki veljajo za današnji čas, in tako dosegle sintezo, ki bo vredna visokega poslanstva, ki je glasbi namenjeno pri božji službi.« Prevedla: Jasmina Rihar Tretji dan_02_julij_2018-8-23_cb.indd 127 23.8.2018 17:32:56