Matici Hrvatski je treba le čestitati, da je izdala to krasno knjigo, še preje pa izraziti toplo priznanje gospe pisateljici, vnukinji velikega glasbenika ilirskega, da nam je s tako veščim peresom, v tako bogatem, nam Slovencem s tako prijetnimi pristnimi kajkavizmi posutem jeziku, pričarala pred oči postanek, razvoj, vrhunec in tragični zaton prekrasne ilirske dobe, Lisinski je v tej knjigi le nekako središče, — pa še to ne vedno —, okrog katerega se grupira celo pestro ilirsko kolo: Jelačič, Preradovič, Vraz, grof Draškovič, Rakovac, Dimitrija Demeter, Babukič, Gaj, Llvadič, Farkaš-Vukotinovič, Trnski, Štriga, Stoos in drugi. Literarno-kulturni znanstveniki in špecijalisti naj ločijo v tej knjigi resnico od poezije, podmene od dejstev, to je njihov opravek: nestrokovnjakom, ki želijo spoznati preteklost, da bi vedeli pravilno oceniti sedanjo; razburjeno in nehvaležno generacijo, obenem pa uganiti zvezde bodočnosti, bo ta knjiga prava zakladnica, kjer se bodo seznanjali na umetniški način — skoraj bi rekel, y^ obliki nekakega romana — s starimi Iliri prejšnjega stoletja, z ljudmi krepke volje, polnimi požrtvovalnosti, ki se niso strašili nobenin ovir, ki so pa vendar premalo realno pretehtavali posamezne svoje ukrepe, pa tudi premalo globoko kopali fundamente za v mislih tako lepo ilirsko stavbo. Njihova plemenita navdušenost in požrtvovalnost naj bi nam bila vzor, njihove napake pa opomin za bodočnost, Iz te knjige spoznamo Slovenci, da smo dali Hrvatom dva velika Ilira; pri nas se omenja namreč samo ^Stanko Vraz, če ne vzamemo v poštev drugih Ilirov, ki so ostali doma in se »poslovenili, ..,« Tudi Vatroslav Lisinski je bil iz slovenske rodbine Fux, ki je imela svoje posestvo v bližini Novega mesta ob Krki, Ena loža te rodbine se je preselila v Zagreb in v tej rodbini se je rodil Ignacij Fux, ki se je v dobi ilirskega vzhi-čenja pod vplivom svojega prijatelja Štrige prekrstil v Vatroslava Lisinskega, kar si je dal pozneje na podlagi tozadevne prošnje tudi uradno potrditi, Lisinski se je popolnoma posvetil umetnosti, in sicer glasbi. Vplival je nanj poleg drugih neumorni propagator ilirske glasbe, pozneje operni pevec, Štriga, pa tudi Stanko Vraz, ki se nam v tej knjigi kaže kot finočuteč kritik in estet, — tudi v muziki. ,, Toda domovina za Lisinskega ni imela koščka kruha, ne takrat, ko bi mu ga bila lahko odrezala, kaj šele pozneje, ko so Bachovi huzarji nesrečno Hrvatsko, ki je šla L 1848 Dunaju na led, pritiskali ob tla in dušilf na našem jugu vsako svobodo. Tako je Lisinski, pozabljen skoro od nehvaležnih sodobnikov, umrl 31, maju 1854, Njegovo opero »Porin« sd izvajali prvič šele L 1897 pod intendantom Miletičem v režiji Nikole pl. Faller-ja, Ta žalostna usoda Lisinskega se vije kot rdeča nit preko cele knjige; semintja nas obide toplo sočutje do nesrečnega Lisinskega, drugič pa zopet srd na takratne odločilne kroge, ki so odličnega kulturnega delavca tako sramotno pustili na cesti. Ista čuvstva nam vzbuja tudi kratka, predvsem hrvatski inteligenc! namenjena enodejanka znanega pisatelja, z naslovom: Milan Ogr.izovič: »Nepoznat«. Slika iz prošlog vijeka u jednom činu, Prigodom 100-godišnjice rodenja Vatroslava Lisinskega. — Tisak i naklada St, Kugli. Knjižara Hrvatskog sveučilišta i Jugoslavenske akademije, Zagreb, Uprizarjati in s pridom uživati bo mogla to lepo umetniško; delce Ogrizovičevo predvsem inteligenca, Najboljši komentar tej enodejanki je pa zgoraj obrav-nana knjiga gospe Antonije Kassoiwitz-Cvijič. Ivan Mazovec. I.Mja Jakovljevič: Študije in iejtoni, Ilija Jakovljevič je samozavesten nezadovoljnež, revolu-cijonarec in oster opazovalec. Že samo to ga usposablja za kritika. Za slovensko uho je njegov slog sicer pre-sladak, toda živahen, bogat, načitan in slikovit, Odklanja vsako kimajočo kritiko, in kdor pozna hrvatsko žurnalistiko, se razveseli ob brezobzirni, razglabljajoči besedi Ilije Jakovljeviča, Vse to je res, toda ob resni literaturi se človek vendar vprašuje, zakaj je Ilija zbral te izrezke iz dnevnega časopisja. Brošura sicer opozarja na književne smeri v mladi Hrvatski in avtor sam se mora šteti med najjačje borce za novi izraz, toda drži se je žurnalistični prah in marsikaj hvali, kar ni hvale vredno, le njegovi ostri, izbrani napadi so opravičeni in vzgled dnevne literarne polemike. ^^ VelikonJQm »Revue Yougoslave«; izdaja »La Ligue des Univer-sitaires Serbo-Croato-Slovenes«, Pariš, 60, Rue des Ecoles, Glavni urednik A, Arnavtovič, Izhaja dvakrat na mesec (dosedaj v dvojnih številkah). Naročnina stane letno 30 fr; polletno 18 fr; četrtletno 9 fr, — Naše poročilo se opira na 10 prvih številk te revije, — V uvodnih besedah poudarja »Liga« žalostno dejstvo, da nas do velike vojne naši današnji zavezniki niso skoro nič poznali iz lastne skušnje, ampak so svojo sodbo o nas črpali pretežno iz nemških, avstrijskih in madjarskih virov. Tudi vojska ni temu zlu skoro prav nič odpomogla, tako da obstoja še vedno v' obilni meri. Da v tem pogledu položaj zboljša, se je odločila »Liga« za hvalevredno podjetje, ki nosi naslov »Revue Yougoslave«, Pa ne samo ta cilj si stavi novo podjetje, ampak tudi ustvaritev stalnih umstvenih stikov med Jugoslovani in Francozi; v to svrho je povabila za sotrudnike celo vrsto znanih francoskih prijateljev Jugoslovanov, Glavni sotrudniki so med Jugoslovani: A, Arnavtovič (urednik), Aleks, Belič, vseuč, prof, v Belgradu, I, Ratimirovič, Miloje Milojevič, s posameznimi članki so zastopani naši mirovni delegati in diplomati n, pr, Jos, Smodlaka, Ante Trumbič, Ivan Žolger, M, Spalajkovič in kn. L, Vojnovič itd. Tudi Francozov deluje več, posebno Ernest Denis, prof, na Sorboni, Emile Haumant, prof, na Sorboni, in Jean Brunhes, prof, du College de France, i, dr. — Vsebina revije obsega večinoma članke informativnega značaja iz vseh mogočih panog tvarne in duhovne kulture Ju-goslovanstva, Priobčenih je v francoski prestavi več srbohrvaških narodnih pesmi ter umetnih v prvi vrsti srbskih, pa tudi hrvaških in slovenskih pesnikov, V drugem aktualnem delu prinaša revija vse mogoče zapiske in preglede počenši od politike, preko gospodarstva in nacionalnih vprašanj do glasbe, gledališča, slovstva in upodabljajoče umetnosti- Ta del je pravzaprav najzanimivejši in najbogatejši cele revije, v primeri s prvim, kjer prevladuje sem in tje gladko-stilizirana fraza oficialnega značaja, je ta del strogo stvaren in aktualen. Razume se, da med članki prevladuje vsebina tičoča se važnih zunanjepolitičnih vprašanj in vprašanj, ki so ravno1 na dnevnem redu mi- 89 rovne konference in katerih pravična rešitev je za nas življenjske važnosti; s tega stališča se opravičijo tudi omenjeni splošnostilizirani članki, katerih namen je poudariti naše simpatije do naroda, kateremu so v prvi vrsti namenjene informacije te revije — do Francozov. Kakor sem že omenil, so v listu i med sotrudniki i-med informacijami zastopane vse tri kulturne skupine jugoslovanskega naroda, vendar nikakor ne tako, kakor bi mogoče mi z našega stališča lahko želeli, ker smo ravno mi Slovenci in Hrvatje v inozemstvu, posebno še v krogih antante, katerim so te vrstice namenjene, skoroi popolnoma neznani. Ne mislim delati za to odgovornega uredništva lista ali vodstva »Lige«, to bi bilo popolnoma krivično. Prepričan sem namreč, da je krivda popolnoma, če ne pa vsaj po večini, na naši strani. Mi kot celota (izvzeti so seve redki posamezniki) se še vedno nismo vmislili prav v vlogo samostojnega, drugim enakopravnega naroda, ki ne pričakuje, da bodo drugi, čeprav bratje po krvi, storili zanj to, kar je dolžan vsak narod storiti sam: zavedati se svoje kulturne enakopravnosti in avtonomno, ne štedeč sredstev, samozavestno in velikopotezno stopiti pred svet. Skromnost je lepa reč, a na svojem mestu. Tudi med narodi poznamo sicer narode Hochstaplerje, ni pa vse hohštaplerstvo, kar služi povzdigi narodnega ugleda pred svetom. Podjetju, o katerem govorimo, manjka očividno slovenskih (tudi hrvaških!) sotrudnikov; če jim jih sami na lastne narodne stroške ne bomo nudili, nam jih ne bodo drugi iskali. T d bo tem lažje sedaj, ko študira že nekaj naših ljudi v Franciji in ko imamo tudi v domovini že celo vrsto tega jezika zmožnih ljudi, od katerih marsikateri bi bil nedvomno pripravljen posvetiti svoje življenjsko delo ti smeri, samo' življenjski obstanek v tujini bi mu bilo treba zagotoviti; a niti to bi ne bilo neobhodno; tudi iz domovine ima lahko stalne stike z uredništvom in ga zalaga z vsem potrebnim. Seveda ga je treba iz javnih sredstev postaviti v tak položaj, da se mu ne bo treba boriti za vsakdanji kruhek in bo brez težave velik del svojega časa in večino svojih moči sistematično lahko posvetil temu delu. Kulturnih sinekur nam je treba! To v mojih očeh ne pomeni korupcije — seve če se na ta način podpirajo res zmožne in delavne moči! — in tozadevni izdatki bodo rodili narodu prej ali slej veliko vredne sadove. Dosedaj čitamo med sotrudniki samo enkrat ime vseuč, prof. Žolgerja, ki je napisaJ. črtico o Slovencih, ki je prav splošna, a popolnoma zadošča za občo informacijo. Črtica se nahaja v št. 5,—6. (maj) 1919, str. 237 si. in ima naslov »Les Slovenes«. Na začetku pisatelj kratko poudari važnost slovenskega ozemlja v političnem razvoju Evrope, ki napravlja ''z vprašanja usode slovenskega naroda evropsko vprašanje prav prve vrste, V prvih dveh poglavjih riše pisatelj kratko zunanjo zgodovino Slovencev do velike vojne; v 3, riše vlogo Slovencev v boju proti Nemcem, posebno v svetovni vojni. V zadnjem poglavju se kratko pa prav izčrpno dotakne vprašanja naših novih meja napram Nemcem, Ogrom in Italijanom in zahteva, da se v našem vprašanju mirovna konferenca postavi strogo na Wilsonovo stališče. Žalibog, je to edini članek o Slovencih v ti reviji, ki nas ga ni treba biti sram. — Poleg tega je prinesla št. 1./2. na str. 40 prestavo Lovro Tomanove pesmi »O, Sava!«, ki jo je prevel neki L. A. Ker nimam originala pri roki, ne morem soditi, koliko je vredna prestava sama na sebi, vendar sodeč po drugih prestavah posebno srbskih narodnih pesmi in jugoslovanskih himn, sklepam, da so vse te prestave le zasilne, Poleg tega bi se pa dalo v našem pesništvu najti še marsikaj, kar bi nas bolje predstavilo Francozom, če se je prav prevajavcu šlo bržkone za to, da poda kak pojav rodoljubne poezije, mogoče celo z jugoslovanskega in ne samo slovenskega stališča. — V št, 3,—4, str, 110 prinaša Victor Berard v lepo napisanem sestavku »la p i e r r e de K o s s o> v o« francosko prestavo slovenske himne »Naprej zastava Slave!« Čeprav nas ta prestava nič prav posebno ne zadovolji (priznati pa moramo, da tudi slovensko besedilo himne ni ravno na višku poezije), jo radi zanimivosti vendar navajamo našim čitateljem, da lahko sami primerjajo: En avant, drapeau de la gloire! Aux armes, enfants valeureux! Cest au fusil qu'est la parole pour le salut de la Patrie. Que les armes de votre main portent la mort a 1'ennemi, piusque c'est lui qui nous oblige a sceller dans le juste sang la liberte de notre peuple! Les bras autour de notre cou, la chere mere en priant nous disait, et 1'aimee en pleurant nous priait: »Reste mon fils! mon bien-aimek Adieu, mere, adieu, bien-aimee! Ma mere est la patrie; mon aimee, c'est la gloire! En avant, au combat pour elles! En avant itd. Da uredništvo samo čuti vrzel, ki jo povzroča pomanjkanje slovenskih sotrudnikov, nam dokazuje dejstvo, da je priobčilo v št. 9.—10. dopis iz Ljubljane iz peresa žurnalista Otona M o> r a v c a pod naslovom »1 e jour de Vid en SI o ve ni e«, ki je v glavnem prevod uvodnika ljubljanske »Jugoslavije« na Vidov dan 1.1919. Izmed drugih člankov omenjam posebej samo dva, ki sta zmožna bliže zanimati čitatelje našega lista: Prvi je govor J o v a n a Ž u j o v i č a 10. jan. 1919 na slavnostnem večeru, ki ga je priredilo na čast jugoslovanskim vseučiliščnikom društvo »Rapprochement Universitaire« v Parizu. Govor je tiskan v št. 3.—4. str. 137 pod naslovom »Poiurle rapprochement universitaire«. Po avstrijski in bulgarski invaziji v Srbijo je mnogo srbskih dijakov odšlo nadaljevat svoje študije na Francosko, Da se to vprašanje uredi, sta obe prizadeti vladi napravili dve takozvani »con-ventions scolaires«. Da se to metodično in sistematično izvrši, je bil izdelan obširen načrt, katerega osnovna misel je bila vzgoja srbske mladine v francoskem duhu. ne le v Franciji, ampak tudi doma v Srbiji; dalje priprava mladih francoskih in srbskih učenjakov za znanstveno delovanje v obeh prizadetih zemljah; organizacija francoske propagande v vseh jugoslovanskih zemljah ter jugoslovanske v Franciji, Sklenili so' imenovati enega »attache universitaire serbe« pri poslaništvu v 90 Parizu in »a, u, francais« v Belgradu, in ustanoviti francosko-jugoslovanske inštitute oziroma komiteje v Parizu, Zagrebu in Ljubljani, Po vojni naj bi se ustanovila »Ligue dentente educative« in akademije naj bi zasnovale medzavezniške znanstvene organizacije. Zanimivo je tudi število srbskih profesorjev, ki delujejo na francoskih univerzah: Tako so na »faculte des let-tres de Pariš« 4, na »faculte de droit« 2, na »ecole des langaes orientales« 1, na »ecole des hautes etudes« t, na »faculte de Grenoble« 1 in v Clermont-Ferrandu 1 srbski profesor. Tudi važen kader vplivnih mož in zato se ne smemo čuditi, če se o Srbih izven Jugoslavije toliko govori in piše, o nas pa tako' malo. Drugi članek, ki ga tu omenjamo, je v št. 5,—6, Dr, VI, R. Petkovič, l'art dalmate au moyen age. Članek, ki je opremljen z več ilustracijami, podaja prav izčrpen pregled čez glavne dalmatinske umetniške spomenike; v splošnem navaja občeznane posebnosti dalmatinske umetnosti, med katerimi je ena glavnih in najizrazitejših čudovita konservativnost, s katero se daleč v renesanško in celo v baročno dobo ohranijo srednjeveške umetniške tradicije, Na drugi strani pa skuša dati razlago tistim posebnostim dalmatinske umetnosti, ki sol tako izrazite, da kljub vsem sorodnostim dalmatinske umetnosti z beneško n. pr, vendar povzročijo, da tvori dalmatinska prav izrazit krog zase, Odkod ta posebnost, na to nemški umetniški zgodovinarji, ki so se sedaj z dalmatinsko' umetniško zgodovino še najtemeljiteje pečali, niso odgovorili in so se večjidel zadovoljili z označbo dalmatinske posebnosti, tu pa nam pisatelj naskicira nakratko poskus dati razlago tem poftezam in v glavnem ima gotovo prav, v detajlih pa bo to vprašanje mogoče preslediti šele, ko bo zbranega zadosti gradiva, ki pride vpoštev, — v tem oziru smo pa Jugoslovani še prav pri prvih začetkih in ni upati, da se bo kmalu kaj razjasnilo, Petkovič namreč postavi trditev, za katero skuša prinesti tudi par dokazov, da dalmatinska umetnost ni stala samo pod ogromnim, očividnim in že precej preiskanim vplivom Italije koncem srednjega veka, ampak v prejšnji dobi nič manj pod vplivom srbske in madjarske umetnosti. Dokazati skuša, da so' bili ravno srbski kralji tisti, ki so prenesli n, pr, motiv fasade z dvema zvonikoma v Dalmacijo- Dalje trdi, da je bila srbska umetnost ves čas svojega obstanka bolj pod vplivom orientalske kot bizantinske umetnosti. Pot potih Hunov, Slovanov in Madjarov je prodirala v Evropo orientalska umetnost in sodelovala pri spočetju posebnega značaja srbske umetnosti, na drugi strani deloma samostojno pri postanku umetniškega značaja v srednjem veku, delotoa pozneje potom vplivne srbske umetnosti, ki je bila dalmatinski tudi plemensko sorodna. Vsa ta mnenja so važen kažipot za samostojno' jugoslovansko raz-iskavan;'e in razlaganje naših umetnostnih spomenikov. — Drugi del revije je čisto informativno-stvarnega značaja, kakor sem že omenil, in daje poleg informacij za tujino obširen pregled jugoslovanskega kulturnega, življenja med emigranti, posebno v Franciji. Iz navedbe literature, ki izhaja, iz prireditev umetniškega značaja (posebno velikih muzikalnih prireditev) ter cele vrste predavanj je razvidno, kako ogromne važnosti za informacijo tujine o nas je delo naših emigrantov, Žal, tudi tu poigrešamo Slovencev! — Omenjamo samo par najvažnejših tozadevnih pojavov: 31, jan, 1919 je pre- daval v »cercle Volnev« v Parizu M, Ibrovac o jugoslovanski umetnosti; 1. marca isti o istem predmetu v »Association francoslave de 1'Univer-site de Pariš«; 1, aprila se je otvorila v »Petit Palais« jugoslovanska umetniška razstava, v katere središču je bil J, Meštrovič; pri založništvu Bloud et Gay, Pariš 3, rue Garanciere, je izšla Stanoje S tano jevič- a : Histoire nationale suc-cincte des Serbes, des Croates et des Slovenes s predgovorom Ch. D i e h 1 - a, — V »Revue des Sciences politiques« je Bogumil V o š n j a k priobčil članek »les origines du Rovaume des Serbes, Croates et Slovenes«. — V Parizu je začel izhajati kot glasilo društva »C o m i t e central des etudiants Yougoslaves en France« »G lasnik jugoslavenske o mladi ne«, — Št, 9,—10, R. Y, je bila posvečena spominu kosovske bitke, — Upam, da ste dobili vtis, kako bo'gata je vsebina te revije, treba samo, da se Slovenci zavzamemo zanjo in izrabimo1 priliko, ki se nam po nji nudi, in tudi sami pripomoremo k pravilnejši informaciji inozemstva o Jugoslaviji in njenem kulturnem bogastvu, FrgU Umetnost. Popovič Branko: L'art moderne yougoslave v »Questions contemporaines« št, 21, ponatis iz »Revue Yougoslave«, izdala »Ligue des universitaires Serbo-Croato-Slovenes«, Pariš, rue Michelet 9, 1919, Str, 24, Cena 2 fr, — Spis podaje poskus orisati postanek in razvoj jugoslovanske moderne umetnosti in ilustrirati njeno sedanje stanje z deli, ki so bila razstavljena na jugoslovanski umetnostni razstavi v Parizu začetkom 1, 1919, Trojen je izvor postanka moderne jugoslovanske umetnosti, kakor nam to predstavlja Popovič: Naj-prvo kratka doba začetka po politični osamosvojitvi Srbov v prvi pol, XIX,; ta začetek je bil zasnovan na ozadju cerkvene umetnosti, ki se je nahajala že v prav degeneriranem stadiju in so se v nji križali vplivi in spomini na grške, italijanske in ruske ikonopisce nižje vrste. Pisatelj nazivlje to fazo končni stadij stoletnega zastoja obenem pa začetek obnovilnega stremljenja. Nato se pojavijo' vplivi akademične umetnosti raznih evropskih kulturnih središč in nazadnje vpliv velikih tokov umetnostnega razvoja zadnje dobe v Parizu, Miinchenu, Dunaju in v Rusiji, To je seve zunanji hod razvoja, njegova oblika, ki razloži zunanje lice jugoslovanske umetnosti, ne pa njenega pravega lica, njene duše — tega, kar jo dela v splošnem toku svetovne kulture jugoslovansko. In vaza to osamosvojitev je dala jugoslovanskim umetnikom narodna pesem in zgodovina, ljubezen do rodne zemlje in svobode ter posebno narava, kar je naravno pri narodu, ki je bil pravkar poklican od tlačenega v ozki zvezi z naravo živečega naroda k novi vlogi naroda, priobčujočega se celokupni kulturi svobodnega sveta. Tako moramo konstatirati, da je bila v ti fazi razvoja oblika umetnosti akademična, nesvoja, ne osebna, odgovarjajoča tokom v ostali Evropi, novo, lastno pa se je kazalo samo v izbiri sujet-ov, v izbiri tega, o čemer naj govore splošno priznane oblike, Reakcija proti akademizmu pomeni prihodnjo fazo in tu se pojavijo pri Jugoslovanih prvič čisto umetniški 91