36
Beseda
kje si!
Beseda — kje si?
(Piše J. M.fJ
*)&.
Tijilllovcnščina   se   od  leta   1848 U' naglo množi in  razno  olikuje, posebno po časnikih. Mladi pisatelji so takrat brzo začeli rabiti nenavadne besede  in oblike,   pa so poznej —   spoznavši   njihovo   nepriličnost   — jih zopet popustili. Tako se mi zdi, da so nekateri v zadnjih  petih  letih tudi preskočili   prejšnje  navade  ter slovenščino jeli pisati v oblikah in rekih,   ki mnogim   starejšim   niso   po  godu.   — To je bilo menda vzrok, da so  nekateri nasvetovali, naj »Slovenska Matica« izdaje list, v katerem naj se določujejo različne pisave.   Stvar ta je   zelo  kočljiva.   Od  stvarnih   prepirov se  prejde hitro do osebnih.   Ker je pa želeti, da se »Matica« vzdrži nad vsemi strankami, prevladalo je mnenje,   naj   se take jezične  borbe   prepustijo,  kakor  doslej, slovenskim časnikom, kjer se osebnost lože umakne občinstvu in se stvar sčasoma poravna sama po sebi.
I jaz več  ne  maram spuščati   se v take  jezikoslovne, prepire,   a  urednik »Dom in Svet*-a je  želel,   da bi tudi jaz katero o tej stvari rekel. Podati sem se mu moral nekoliko,   in sicer le toliko,   da   razodenem   tu   in  tam  svojo misel ali povem svoje nazore o slovenskem pisanju. Kar bom torej povedal, tega nikomur ne ukazujem; vsak naj si vbere le to, kar je prav in dobro. Tako povem koj nekaj čudnega. Trideset let sem doslej   že podučeval slovensko šolsko mladino ter ji dajal poduk v raznih rečeh, a odslej ne smem več. Po velevi  sedanjih  slovničarjev smem le  še  koga  poučiti,   mlade  poučevati
dajati jim le pouk! —  Pouk, pouk — to je beseda, ki je vsaj jaz nisem slišal med prostim  ljudstvom  in ki je pred nekaj   leti   ni  bilo  brati  v  slovenskih bukvah; sedaj pa šole in zlasti časniki kar mrgolijo   samega pouka,   in mladi profesorji za napako štejejo dijaku, kadar zapiše poduk, podučenje ali poduče-vanje. Ze beseda nauk mnogim ni bila prav všeč zarad zevi, in pisali so torej navuk, navyk (prim. navvknuti, obvyk-nuti,   običaj).   Pouk,  poučitelj je meni »instructio, instruetor«; poduk »Unter-richt« pa je to, kar so nekdaj zvali pod-vižanje (Untervveisungj, z vajo sklenjeno poučevanje. Po tem mi je zelo pomenljiv razloček:   pouk  po  vrhu,  od   strani, poduk temeljito,   z vajo,  da  človek dobi pod ali podlago, na kateri spozna to, kar je res in prav, in na tem podu kakor na  trdnem stalu  ali   stališču se zna   braniti   proti   napačnemu   poučevanju.
Doslej so se dobri učenci svojemu učitelju o slovesu zahvalili za nauk in zahvaljevali za prejeto podučevanje; sedaj smejo le še svoje učitelje zahvaljevati na prejetem pouku. Zahvaliti koga je skoraj to, kar pohvaliti, dohvaliti; osebek zdi se mi prepostransk, zahvala se kaže tu kot bolj vnanja reč. Vse drugače se mi glasi: Jaz se ti zahvalim ali zahvaljujem, vedoma, istinito; povra-čavni se tukaj ni brez pomena, in oblika ta se mi ne zdi ponemčena.1)
'fl^j+l-Afk^^f^
J) Odkar sem  na   govorico narodovo  pazil še   bolj   nego   poprej,   našel   sem   obe   obliki, n. pr. »Jest jih lepo  zahvalim«, pa tudi: »Zahvalil   se mu je«.    Na vsak način treba stvar eevan    \  še pazno preiskovati.                          Uredn.
„DOM IN SVETI' 1891, štev. 1.
37
Tako tudi nikoli nikjer med slovenskim narodom nisem cul, da zahvaljujemo Boga in dobre ljudi na življenju in drugih dobrotah *), p. na goldinarju, na knjigi, na hruški, na njivi, ki si mi jo podaril! Slovenci smo se doslej zahvaljevali m prejete dari in dobrote, in se hočemo tudi v prihodnje Bogu in dobrotnikom, in tudi jaz nikdar ne bom pisal: »Na tem oslu ali konju te zahvaljujem.« Ko bi mi že kdo rekel: »0 teh darilih, o teh in teh stvareh se ti zahvalim«, naj bi že bilo! Vendar bom s svojimi dobrimi učenci jaz po šoli molil le kakor doslej : » Predobrotlj i vi Bog, zahvaljujemo se ti za nauk in prejeto podu če nje« ipro doctrina et instituti« >ne percepta)!
Kedar se v stavku ali v reku samo-stavnik izpusti ali zamolči, učita Metelko in Janežič, pridevnik sam velikrat prevzame samostavnikovo opravilo, in reče se na pr.: Zdravi ne potrebuje zdravnika. Zadovoljni ima kmalu dosti. Pošteni se poštenemu druži, grešni grešnemu služi itd. Pisali in govorili smo doslej duhovni, duhovnega, in samostav-niško duhoven, duhovna; a novejšem piscem je to greh, in pisati velijo le: duhovnik, pravičnik, grešnik; poštenjak se poštenjaku, ali bolj ljubko, poštenovič se poštenoviču druži itd. Sklicujejo se na opazko Miklošičevo, da se v jezikih, kateri nimajo spolnika ali člena, pridevniki preminjajo v samo-stavnike. Vsled tega potrjujejo pobotne liste tedaj le podpisanci in poclkri-žanci, ne več podpisani ali podkrižani; namestu nekateri se praviloma piše ne-katerniki,    namestu   marsikateri   pa
*) Ta »na« je res vsaj čuden za naše uho, nedomač; sicer pa, kdor bi iskal takih smešnih sestav in izrazov v jeziku, našel bi jih dosti, n. pr. On se mu je zahvalil za hišo = hinter dem Hause.                                     Uredn.
—-63<S
marsikaternik ali popolnoma mari-sikaternik! — Kako pa je v latinščini, ki je brez spolnika, in vendar jej pridevniki pogostoma služijo za sa-mostavnike, in to jako lepo! Po tem takem bodem kakor doslej še v prihodnje učil: Zveličani so ubogi v duhu, krotki, mirni, ne pa ubožci, krotkarji, mimiki itd.! *)
Zbirka pesmij in povestij! No, to je pa spet nova pisava, rekel sem si, in čemu pač! Ta j na koncu bi se moral izgovarjati, in vendar se nikjer ne iz-rekuje; čemu se torej piše? Sila ni mila.
Nekdaj smo množni rodivnik pri ženskih samostavnikih na soglasnik pisali enako imenovavniku v ednini na pr.: Lepih pesem glas, čudnih prikazen, mnogih šival, notranjih misel itd. Po tem se je učilo, da naj se množni rodivnik vjema z enojnim ter piše: lepih pesmi, raznih živali itd. Poznej se je svetovalo, naj se pri samostavnikih z naglašenim i v edinem pokaže množni roclivnik s kakim naglaskom p. gos* kost?, tako tudi dni, ljudi Sedaj pa se pritika j ženskim samostavnikom na soglasnik ne le z naglašenim i v ro-divniku p. gosij, kostij, ampak tudi z nenaglašanim p. pesmij, mislij, boleznij, živalij, povestij!
S tem v zvezi je menda že v knjižicah za deco ali male otroke namestu prej navadnega Jurče, Jurček, pisava Jurijče, Jurijček! Dosledno morate iz Antonius pisati namestu Tonče, Tonček, po novoslo venski Antonij če, An-tonijček!!
*) Posebno v znanstveni pisavi ne moremo pogrešati takih pridevnikov, recimo v modro-slovju. Tu naj priznajo jezikoslovci, da mora jezik služiti stvari, predmetu, ne pa stvar jeziku. Zato se vjemam z gospodom pisateljem v toliko, kolikor takih pridevnikov res potrebujemo, n. pr. dobro — das Gute; lepo — das Schone itd. — Pisave gospoda pisatelja nismo preminjali, kakor je tudi v njegovih naslednjih sestavkih ne bodemo.                        Uredn.
„DOM IN SVET5' 1891, štev. 3.
125
in živino ondi, kjer se še pravi na »Pristavi«. Kapucinsko cerkev je 22. junija 1713. posvetil ljubljanski škof Franc Karol pl. Kaunitz. Pohvaliti se morajo v njej lepe slike. Nekaj jih je daroval pri utemeljenju cerkve loški glavar, druge
je   pa v zadnjih  časih   napravil   slikar Gosar iz Dupljan.
Posloviva se s tem od Loke! Ako se izvedo novi železnični načrti, zna postati Loka še važna prometna točka in se  sme  nadejati   velike  bodočnosti.
Beseda — kje si?
(Spisuje J. M.)
II.

Iffač prav stori »Matica«, ako ne ^ izdaje »Besede«, kajti godilo bi se njej, kar se je zgodilo meni v prvem sostavku o tej stvari v pričujočem listu pa v »Slov. Narodu«, in to bi njeni veljavi ne bilo na slavo. Od stvarnih prepirov se prej de hitro do osebnih, pisal sem o novem letu, in — kako naglo, pa tudi kako surovo se je nad menoj spolnilo to prerokovanje! Ker sem si drznil priobčiti nekatere stare svoje nazore o mladem pisanju slovenskem, opral mi je Narodov »Be-sedar« osebo popolnoma prav do čistega, dasi svojih nazorov (ne naukov) nikomur ne ukazujem. Ker bi pa po moji misli celo ne bilo dostojno, ko bi starec tekmoval z mladci v najnovejšem načinu, prosim ponižno, naj mi preučeni (Novomeški) »Jezičar iz Trsta« milostno dovoli, da imam i jaz o sedanji slovenski pisavi svoje nazore, kakor naj tudi on prosto goji svoje!
Povedati vendar moram, da jaz ločim pisavo novoslovensko pa mlado-sl o vensko. Novoslovenščina nasprot staroslovenščini pobira svoje slovstvo sploh od XVI. veka do sedanjega. V zadnjih letih  pa  se prikazujejo v njej
nenavadne besede in oblike po knjigah, zlasti po časnikih, in ta pisava je meni — ml a d os lo venska.
Kakor »poučiti, poučevati, zahvaljevati poučitelja na prejetem pouku, ne-katernik, pesmij in povestij«, — tako je mladoslovenska pisava tudi: »duhovnika nastavljati kapelanom ali župnikom, pripravnika učiteljem, pripravnice učiteljicami itd.« — Kako to, saj je oblika ta navadna že v staroslovenščini? Prav, ali— v novo-slovenščini je ni nikjer, ne med ljudstvom, ne v njenem dosedanjem slovstvu, in Cigale pravi naravnost, da iz krajev, koder se današnjega dne slovenščina goji in neguje, Miklošič v svoji vseslovanski primerjajoči slovnici ne navaja nobenega primera z instrumentalom (»Novice« 1882, str. 166).
Res je imela staroslovenščina pri nekaterih glagolih p. storiti, postaviti kaj za kaj. imenovati ali zvati za kaj, izvoliti, šteti, delati se za kaj itd. v do-povedku druživnik, ki naznanja to, kar osebek v resnici ali v mislih postaja, na pr. Darija pozdravijo kraljem, Darij je pozdravljen kraljem (Darium regem
126                                              Beseda —
kje si?
salutant, Darius rex salutatur). Slovanski jeziki so to posebnost le deloma ohranili, najbolje poljski, ruski in češki, manj hrvatsko-srbski, najmanj ali celo nič — novoslovenski; mladoslovenski jo pa sedaj skor edino goji in ne: guje!
SI ovni carji naši učijo, kakor se je govorilo in pisalo ter se še govori novoslovenski; na pr. Vodnik: Povedani glagoli znajo poleg sebe imeti dva imenvavna ali tudi dva toživna, kakor: Salomon je bil kral; Oktavian se kliče rajši Avgust; Juri se piše Ravnikar; osel ostane osel; me kličejo Jerneja, se skažem pošteniga (str. 127) itd. — Metelko: Vaše žene bodo vdove, in vaši sinovje sirotki; kralji se zovejo pastirji ljudstev; človek ostane človek; spoznam se grešnika; učenika so ga z volili, postavili; bebca me imenuje, dela se učeniga, modriga itd. »Den Accusativ des neuen Attributs oder den Nominativ des Pradicats wird man bey uns nicht leicht in den Instrumental versetzt horen, wie diess in einigen Dialecten, z. B. im Bohmischen und Russischen, der Fall ist, wenn man hochstens manchen pobelhaften Aus-druck ausnimmt: z' oslam ga pita, er heisst ihn einen Esel (Lehrgeb. S. 241)«. —¦ Janezič: Sv. Mohor se imenuje apostelj Slovencev. Gospoda svojih del si ga postavil. Samoto tovaršico si izvoli. Storil se bom mertvega. Gospod je poterdil Davida za kralja nad Izraelom. Ti si me postavil za kralja Izraelcem (str. 192). — Suman ima prvi po Miklošiču : Orodnik zaznamuje, kaj je kdo postal (gibanje) ter pomeni povedno ime, toda redko pri predmetu: Francuzi imenovali su Napoleona cesarom (za cesarja) ; pri osebku: detetom postajem t, j. postajam dete. — Dandanes je povedni   imenovalnik   dobil   prevago:   je
vsa črna postala itd. (str. 187). Vendar tudi: Kaj za ljubo imeti; za tovarša je bil jelen; več nisem vreden tvoj sin imenovan biti; koga za župana stavijo; koga ste mi dali rajavca; blažene imenujemo one, ki so pretrpeli (str. 167). — Sket je 1. 1889 Janežičevim dotič-nim primerom pristavil: Imenovali so ga skopuha. Postavili (izvolili, izbrali) so si ga župana, navadno za župana ali županom. Imenovali so ga za učitelja ali učiteljem. Tu stoji orodnik kot dopovedkov sklon namesto tožilnika (str. 187). — Ta »orodnik« je torej že iz mladoslovenščine!
Slovensko ljudstvo pač nikjer ne govori : Tega smo si izbrali županom, ona dva sta postala svetovalcema, ti trije so izvoljeni državnimi poslanci, te učiteljice bodo imenovane nadučiteljicami itd.! Sploh le pravimo: Tega so nam poslali kapelana ali za kapelana, onega dali za učitelja, to postavili za učiteljico; imenovan je bil učitelj ali za učitelja, postavljen župan ali za župana; služim za hlapca, za deklo; imam te za norca, imenujem te bebca ali za bebca, ne pa bebcem; čutim se Slovenca ali za Slovenca, za Slovana, ne pa Slovencem itd. Zdi se mi, da se v novejši pisavi le preveč bojimo ali ogibamo predloga »za« in da se »zanj« prepogostoma in neprimerno bere »namestu, namesto, ko ali kot, v«, p.: koga za sina vzeti, poj de zanj v ogenj, na vojsko; vsi ga poznajo kot vestnega delavca, bolje in lepše po moji misli: za vestnega delavca; sprejmi me kot najemnika t.]. za najemnika; tvoja nehvaležnost mi bode kot plačilo t. j. za plačilo; posvetili so ga v mašnika, škofa, bolje za maš-nika, za škofa itd. To je po domače; mladoslovenski pisci pa skačejo in preveč naprej hitijo, in — ljudstvo ne bode moglo za njimi.
„DOM IN SVETI« 1891, štev. 3.                                   127
Tudi naj nihče ne misli, da je po-grešno in neslovanski pisati: vidim te zdravega nam. zdravim, izvolili so ga za župana nam. županom, piše C i g a 1 e v »Novicah« (str. 172); marveč navaja Miklošičeva sintaksa dokaj takih primerov iz drugih slovanskih jezikov, pa tudi iz staroslovenščine, kakor: Grigorij postavjen byst patriarh; led byst voda topla; hrv. sila se načini dcvojka; srb. za svedoka Boga prizivam; česk. slouži za pacholka (za hlapca); rus. ležal tri časa za mrtvo, ja videl ego zdorovago (ne več: zdorovvm). In tako se v drugih jezikih slovanskih raba tega predikativ-nega instrumentala čim dalje tem bolje
umika sintaksi na klasična jezika oprti, ki se sme imenovati tudi evropska, kakor piše Miklošič: »Die den europaischen sprachen analoge ausdrucksvveise drangt die eigenthumlich slavische immer mehr zuriick, eine erscheinung, die sich auch in anderen sprachen unseres welttheils beobachten lasst; denn ein gewisser, man mochte sagen, neo-europaismus strebt die sprachen der an der cultur theilnehmenden volker Europa's, wie zu einem idiom zu vereinigen«.
Bode-li novoslovenščina imela v sebi toliko ponovljive moči, da se omenjenega starega načina poprime sploh keclaj v besedi in v pismu, kdo  ve?
Andrej Kačic-liošič
(Spisal Fr. Kovačič.)
(Dalje in konec.)
je vodila Kačica   pri
'^ sestavljanju   njegovih   pesmij,
pravi nam sam v »pozdravu pri-
ljubljenomu štiocu (bralcu)«. On pravi:
»Svrha pak, za koju ovi trud činim, jest
najprva: slava i poštenje božje.....,
druga: neka se sadašnji i poslidnji vitezovi mogu ogledati kano u zrcalo u hrabrenita vojevanja i glasovita junaštva svojih dida i šukundida (pradedov), da jih slobodno i veselo mogu naslido-vati i s obcenitim neprijateljem boj biti; treča pak svrha moga truda jest ova: da se slavna imena vitezova i glaso-vitih junaka  mogu za  punovikova na
svitu uzdržati.....« Trojni je tedaj
namen   njegovega   dela,   prvič:   slava
božja, ker se Bogu mora vsako dobro delo posvetiti, drugič: da si potomstvo vzame za vzgled svoje prednike, kateri so vse radi žrtvovali »za krst častni i slobodu zlatnu«, in slednjič : da se imena slavnih vitezov in junakov otmo pozabljivosti.
Jedna izmed temeljnih idej v njegovih delih je: zmaga krščanstva nad polmesecem. Dolga stoletja se je krščansko Slovanstvo krvavo borilo za sv. vero in slobodo proti krvoločnemu Turku. Večkrat so mislili, da je krščanski Evropi odbila zadnja ura; pred turškim sultanom se jo tresel ves svet, toda junaki »slovinski« niso obupali. Dasi zapuščeni od vsega sveta, niso izgubili v najstra
„DOM iN SVETS' 1891, štev. 4.
181
novega življenja. — In kolorit? Tudi ta je povsem izboren. Boje so žive in ubrane; dihajo nežnost, in so spojene druga z drugo v naj milejših nijansah; a pri vsem tem nedostaje jim kontrastov. V celoti ni nič bombastičnega, vse naravno, vse resnično! Res, to delo je krona vseh umotvorov WoIfovih.
Iz leta 1865. je njegova lepa slika sv. Ruperta v farni cerkvi tega svetnika na Dolenjskem.
Slikal je tudi 1868. leta glavni altar Št. Jakobske cerkve, kar je slik al fresco; pri tem delu pomagal mu  je  še  zdaj
v Ljubljani v veliki bedi in zapuščenosti živeči akademijski slikar Ivan Tavčar. Ta slika je deloma reprodukcija. — »Ex ungue leonem«, slove latinski pregovor, in uresničil ga je Wolf s slikanimi kulisami, koje je za malo svoto izdelal 1. 1882. za Božične predstave ljubljanskega Marijanišča. Kar se tiče krajinskega kolorita in krasne perspektive, so pravi umotvor. Isto velja ob ozadju »oljske gore« — predstavlja mesto Jeruzalem v luninem svitu — v tukajšnji frančiškanski cerkvi; le žal, da ni na presno slikano.                           (Konec.)
Beseda — kje si?
(Spisuje J. 31.) III.
'" ^jjpPaglo napreduje naša mila slo-^P venščina in prav ic, da se trebi in olikuje, kakor je lastno živim jezikom. Zvonec nosijo v tem oziru navadno nekateri časniki in posamni književniki. Šola vendar, to pa je staro pravilo, drži naj se le gotovih, vže utrjenih oblik; naj v pisavi ne zaostaja, a tudi ne prehiteva,
Razklali ste nas in kdo ve, kedaj bomo Slovenci složni v tej pisavi, rekel sem nekako pred tridesetimi leti, kadar so »Novice« pisati jele r samoglasnik, in res — danes še nismo jedini (cf. »Danica«, »Cvetje« itd.). »Usus tvrannus —- r je tiran«, pisal sem takrat, in — nasprotnik onej pisavi — poprijel sem seje naposled sam zaracl potrebne sloge. Kadar pa bode rusovščina jezik obče-slovanski, kakor obetajo nekateri, izginil bode zopet r samoglasnik!
Razklali ste nas sedaj na pr. v glagolih II. vrste, da eni pišejo: dvigniti, dvignit, dvignivši, dvignil, dvignjen, dvignjenje; eni pa: dvignoti, dvig-not, dvignovši, dvignol, dvignen, dvig-nenje.
Nekdaj smo pisali prvo obliko: dvigniti, dvignil. L. 1854. je Janežič v slovnici svoji privzel opazko: »Na Štajerskem je pogosto nedoločivna končnica -noti v navadi, ki je staroslovenščini najbližja m torej zaslužuje, da bi se je za glagole II. oblike sploh popri-jeli in pisali: m in o ti, ganoti, dvignoti itd. (str. 71).« Zaslužuje, pa ne zasluži, rekel sem tedaj, in sem te misli še sedaj.
Staroslovenščina ima v glagolih II. vrste poseben ¦— skaljen — glasnik nosnik (o«, w, uo1 uon), ki ga v latinici Miklošič znači %, Šuman g (1884 str. 63),
182
Beseda
— kje si ?
čegar glasu naš čisti o nikakor ne kaže in ga torej popolnoma namestovati ne more. — Praviloma vendar staroslo-venski nosnik sl pišemo v novosloven-ščini z o in tako, pravijo, bodi dosledno ! — Ni in ne more biti, kajti železne doslednosti v živih jezikih nimamo. Kdo namreč bi svetoval, naj se staroslo-venski maka, maeiti piše novosloven-ski moka, močiti, močitelj, močenec, nam. muka, mučenec itd. ? Prav iz tega vzroka prija mnogim trenutek, trenutje bolj nego trenotek, trenotje; tako tudi minuli teden bolj nego minoli, in celo tisuč, tisučnica bolj nego tisoč, tisoč-nica, kar — se ve —¦ naglavnim grehom prištevajo mladoslovenski profesorji.
V tem smislu pravi Janežič (1869 str. 84): »V serbščini in hrovaščini imajo vsi glagoli II. verste spono nu: dvignuti, ganuti, taknuti itd., od tod njih deležniki: dvignut, ganut, taknut itd. in naš trenutek in trenutje«. — »Ker pa nekteri Serbljani tudi pravijo: minjen, ganjen, taknjcn, spomenjen itd., se da to, kakor tudi Babukič v svojej slovnici uči, le iz slovenskega miniti, ganiti, takniti itd. izpeljati« (1854 str. 71). Ondi tudi piše: »Nedoločivnik s končnico -nutl se sliši na Kranjskem pa le na Gorenskem in večidel na Koroškem pri enem samem glagolu t. j. minuti, minem, ki je pa na Dolenskem sploh le v IV. obliki navaden t. j. miniti, minim, kar kaže, da ima svoj n iz debla in svojo korenino v glagolu manem, meti, nekdaj menti, in ne iz druge oblike kakor ganem, sunem (str. 71) itd.« Primeri vendar stsl. minati, ser. mi ire. — Pisave na -nuti, -nul omenja tudi Metelko (1.1825 str. 109), glagola minem, minul in minil, miniti, in — kar se mi zdi jako znamenito, da v preteklem tvornem deležniku, kakor tudi v nedoločniku glagolov II. vrste ne   piše s  polglasnikom,   marveč s či-
stim i na pr.: nagnil, mignil, sunil, dvignil, dvigniti, dregniti itd.
»Pervotna spona II. verste no se je ohranila le pri ogerskih in nekterih štajerskih Slovencih (okoli Radgone), ki še dan danešnji prav po starem govore: ginoti, minoti, pahnoti itd.; tudi nekteri no veji pisatelji slovenski jo češče jemljejo v rabo (Janežič 1869 str. 83).« — »Na vzhodu se je g obdržal, tudi pri hrvatskih Slovencih ni redek: razgr-noti, zginoti, struhnoti itd.; na zahodu je navaden mesto g neorganično oslabljen glasnik i, redkeje glasnik u: digniti, minuti (Suman str. 63).« — Temu na-sprot sem že nekdaj potožil: Ako se tudi tu pa tam, le po nekaterih krajih, sliši in govori tako, bomo-li po nekaterih ravnali se vsi drugi ? Sploh skorej se po Slovenskem govori in čuje na tanko : dvigniti, vrnila, mahnila, obrnili, pokleknili, sklenili smo, ne sklenoli! Koliko bolje se glasi: usahnil, umaknil, umolkniti, obrniti, nego: dvignol, vtek-nolo, izpreobrnolo, pokleknovši, dekla je obolznola, dete je obmolknolo itd. Kako je to grdo in neprijetno; zvoni mi nekako — tuje!
In kar mi posebno veleva, da se naj ogibam pisave na -noti, -nol, -novši s čistim o, je to, da sedaj Slovani nobeni, celo Poljaki ne, ki še vendar imajo (staroslovenskemu nosniku) enak glas, ne pišejo tako; da se mi Slovenci po tem takem le še bolj odmikamo od njih, in da ravno tisti, kateri bi po svojem besedovanju Slovane v pisanju radi približali, nas s tem le še bolj begajo (1863 str. 12).
Taka je tudi s trpno-preteklim deležnikom, ki se sedaj v mladoslovenski pisavi prikazuje navadno brez j: dvigne n, dignen iz digng-e-n (Suman str. 63), sklenen, n agnenj e, izpreobrnenje itd. — »Prvotna oblika trpno-preteklega cle-
„DOM IN SVETi' 1891, štev. 4.
183
lcžnika se glasi: dvignen, zaklenen, na-tisnen, nagnen itd. Po uplivu nedoloč-nikove oblike: -niti, ki se je namesto prvotnega -noti v pisavi udomačila, pa se n kakor pri glagolih IV. vrste umeh-čuje: dvignjen, zaklenjen, nategnjen, nagnjen itd. (Sket str. 80).« — »Deležnik trpno-pretekli ima po vplivu ne-določnikove oblike na niti tudi omehčan n : nadahnjen, vukradnjen, pognjen Habd., crknjen, preleknjen gekriimmt beli Kranjci; zaklenjen, preobrnjenStapl., vzdignjen;   vendar  trenutje   oka  Krelj
v
zraven trnjenje Trubar iSuman str. 64).« —¦ Terpivni zalog, večidel rajši: ganjen nam. ganen (Vodnik 1. 1811 str. 78). Metelko ima vse praviloma: dvignjen, dvignjenje, nagnjenje (str. 108 1. 1825). — »Vsi ti glagoli — glagolsko nalogo s koncom i — dobivajo v terpivnem priložaji -en. Tukaj pred e se pa i v j spremeni. To se takole godi: glagol-skim nalogam mahni, suni, dvigni itd. se -en natakne, tedaj mahnien, sunien, dvignien, in i v j: mahnjen, sunjen, kakor v hranien, hvalien, svarien t. j. hranjen, svarjen (Janežič 1854 str. 70).« In res — praviloma se iz dvigniti, skleniti trpno - pretekli deležnik more le tvoriti: dvignjen, sklenjen, in tako tudi nagnjenje, spreobrnjenje.
»Le kdor piše infinitiv na -noti, ta sme v participu po staroslovenskem vzoru pisati:   sklenen,   ker   se  dela
po infinitivu«. Tako Cigale v »Novicah« (1. 1875 str. 193).
To meni prija, ali po tem se ločijo glagoli IV. vrste od onih iz II. vrste, to pač ne velja. Prav vsled tega novo-tarjenja se prikazuje v najnovejših listih in knjigah pogostoma zmešnjava: hra-nen, sklonen, neizpremenen, napolnen nam. pravilnih hranjen, napolnjen iz IV. vrste hraniti itd. Tako se v znanih molitvah v prvem natisku čita spreobrnjenje, v drugem že spreobrnenje, v tretjem se bode zahtevalo morebiti celo izpreobrnenje! Čemu to?! Zoper to pisavo je tudi naše dolenjsko ljudstvo, katero po svoje izrekuje: stisjen, bilo je sklejeno, povzdigjeno, nagjenje nam. stisnjen, nagnjenje itd. Primerimo i hr-vatsko-srbsko mahnjen, taknjen, spo-menjen; i stsl. dvižen iz dvigjen, nasproti dvignoven itd.!
Po vsem tem mi je prav po godu opomba Sketova: »Spona ni se je preobrazila iz prvotne spone no, kakor še dandanes ogerski in nekteri štajerski Slovenci (ob Muri in Dravi) govore: dvignoti, gasnoti. Namesto no govori se med ljudstvom večjidel nn: trenuti, vrnuti; zato tudi v pisni slovenščini: trenutek, trenutje, in navadno minul nam. minil. — V slovenski pisavi se je spona ni skoro popolnoma udomačila in naj tedaj tudi ostane jedina v rabi (1. 1889. str. 79).«
fo
Spomini s planin.
Srni.
?fPpe plaši se, ne pni ušes! S|» Zapusti temnih borov les! 4| "Pod skalo sivo, ljuba srna, "J    Vodica vre na dan srebrna.
Ohladi te studen napoj! Obsij večerne zvezde soj! Ob tebi pa po dnevnem znoji Planinski mir še mene poji! -
A,  M.