Slovenska književnost in učitelji. epo število sotrudnikov imate, go-  spod urednik! 103 sotrudniki v dveh tečajih ni malenkost. Ce odštejemo temu številu pisateljo neučitelje (profesorje in dr.) ostane nani Je vedno 95 učiteljev, ki so delovali predlansko m lansko leto ,,Učiteljskemu Tovarišu''. Le tako naproj! Drugi naš uriteljski list — ..Popotnik" — pa irna od svojoga rojstva do konca preteklega leta 18(> sodelovaleev, mod teini 34 oeučiteljev in 152 uriteljskega stanu. Te številke nas navdajajo s ponosoni, a vendei1 nain nekaj kali to veselje. Cc si oglcdaino dolgo vrsto sotrudnikov pri obeh ueiteljskih listili, kaj zapazinio? Vidimo neveselo prikazcn, da naše lepe tovarišico niso tako zastopane, kakor se spodobi njib številu. ,,U(v:iteljski Tovafiš" inia sedem, ,,Popotnik" pa saino tri sotrudnice! Pesnikove besede: «Dolžan ni samo, kar veleva rau slan. Kar more t.o rnož je storiti do!žan!» veljajo i Vam, mile tovarišice! Jednake pravice, jednake dolžnosti. Vemo dobro, kaj je vzrok tej neveseli prikazni — toda inimo. Upamo, da se nam te dobrohotne bcsede no bodo štelo v zlo. Tudi ,,Pedagogiški letnik" marljivega ^Podagogiškega društva" je živa priča, kako se zanima slovensko učiteljstvo za svojo strokovno književnost. Dosedanji štirje letniki odlikujejo se posebno s spisi vrlih gg. Bozlaja, Gaberška, Lapajneta, Žunira i. dr.; nekateri važnojši spisi izšli so tudi v poscbnib odtiskih. Omeniti nam je tudi v preteklem letu izJle knjige ..Napake pri vzgoji otrok", poleg nemškega ]>riredil Fr. Jamšek, ki nam jo podal že prej ,,Šolske Drobtinice". S posebnim veseljem pa omenjamo ,,8ree'' — spisal znameniti italijanski pi- satelj Edmondo de Amicis — ki je izšlo v stirili zvezkili pri Giontiniji v prestavi vrle Janje Miklavčičevc, ki bodi v zgled svojim tovarišicam. Pozabiti ne sraemo marnega Ant. Ko- sija, ki nam je podal tri zvezke lepih »Narodnih legend", sedaj je pa začel iz- davati _Zabavno knjižnico za slovensko mladino", katere sta izšla prvi in drugi zvezek. Učitelji so izdali še druge knjige in knjižice, katerih narn ni treba naštevati, saj jih pozna vsakdo, ki se zanima za našo književnost. V imeniku sotrudnikov ,,Ljubljanskega Zvona" našteli smo 28 učiteljev, ki zalagajo ta leposloven in znanstven list z raznovrstnimi spisi. V tem listu srecamo ljubko pripovedovalko Marico Nadlišek, učiteljico v Trstu, ki piše zanimive povesti in novele. V koliko sodelujejo uoitelji pri drugih listih, ne morerao povedati, ker se ne priobcujejo imeniki sotrudnikov. Lahko pa rečemo, da podpira učiteljstvo skoraj vse liste z izdelki svojega uma. Da bi bili vsi učitelji pisatelji, ne moremo nikakor zahtevati, toda nekaj stori lahko vsakdo v prid književnosti. Gola istina je, da se danes zahteva mnogo od učitelja: biti mora orgljavecj vrtnar itd.; sedaj bo moral biti še kos zdravnika, nazadnje morda celo — živinozdravnika. Toda marljiv ueitelj si že dobi čas, ki ga more obrniti v prid slovenski književnosti. Ker je učiteljstvo v vedni dotiki z narodom, ima tudi najlepso priliko za nabiranje velevažnega narodnega blaga: pesnij — če mogoce z napevi — pripovedek, pregovorov, neznanih besedij in krajevnih imen itd. Popišejo naj se narodne šege in noše, kjer so se ohranile. Važni so tudi temeljiti popisi uineteljniških starin. Vsak po svoji zmožnosti! Kako pa podpira učiteljstvo gmotno slovensko književnost? Pred nedavnim časom pisal je slovensk 1 ist — nepolitišk — da je dobra trotjina njegovih naročnikov uuiteljskega stanu. Hočete li boljših dokazov gmotne podpore? Poznamo učitelja, ki jo izdal svoje dni pri svoji skromni plači — 400 gld. — v jednem letu nad štirideset goldinarjev za knjige in casopise. Vsak ueitelj je naročnik več listov in nd vsaj jiidneinu književnemu društvu, in slednji žrtvuje nekoliko na leto za knjige. Skoraj pri vsakem učitelji najdeš precejšno knjižnico, ki ima pri nekaterih po par stotin zvezkov. Zal, pokarati moramo zopet nežne svoje tovarišice. Marsikatera je namreč naročena na kak ilustriran nemški list dvomljive vrednosti, na kakštio kužljivo ,,Romanbibliothek", ali na polzke romane, le za dornače časnike in knjigo ni krajcarja. Priznati moramo resnici na ljubo, da so tudi tukaj izjenie in sicer jako castne. Tovarišice, ki se čutite prizadete, ne zamerite nam teh besedij, nego položite lepo roko na svoje srce rekoč: niea culpa! Ne raziimi nas nikdo krivo! Zaliti ne mislimo žive duše, in tudi odvračati koga od svetovne neraške književnosti ni nam na uimt. Vsakdo podpiraj v prvi vrsti domačo književnost, to je naša misel. Z mirno vestjo lahko rečemo, da nčiteljstvo v obče podpira književtiost v graotnem oziru po svoji inoči. l)a, dobe se učitelji, ki store v tein ozirn mnogo več, nego drugi v boljšili razmcrah ž\vc('i izobraženci. Da inia Družba sv. Mohorja tako ogromno število udov, je tudi nekoliko zasluga učiteljev. Njih požrtovalno delovanje v šoli se kaže vidno pri Uružbi sv. Mohorja. Učitelj bttdi tudi veselje do čitanja z izposojevanjem knjig iz svojc knjižnice, pri niladini, kakor pri odraslih ljudeh, kajti šolske knjižnice so ponajveč jako siromašne. Sploh niso zasluge slovenskega učiteljstva za književnost tako majhne, kakor se misli navadno. Fdor se hoce nekoliko preprieati o Umii, beri lanskega ,,Tovarisau ali 29. zvozek ^.lezičnika", ki ga pouči, kakšnih zaslug imajo nekateri učitelji, posobno Praprotnik in Tomšič. S terui vrstieami tiismo liotli peti slavospeva učiteljstvu, nego opozoriti, da je tndi glede književnosti po svojib močeb na svojeni niestti. Nadalje je namen temu sj)isu, vspodbuditi tovariše, posebno pa drago tovarišice k vstrajnemu delovanju v prid naše književnosti na kateri koli način. Šo nekaj! Hrvaški ,,Pedagogiški zbor" bo izdal spomeniški spis o priliki tristoletnice slavnega Komenskega, isto storili bodo tudi učitelji drugih slovanskih narodov. Naša misel je, da mora tudi slovensko uciteljstvo izdati o tej priliki slavnostno knjižnico. Na delo torej! (Članek je bil že prej spisan, kakor smo začeli pri- Ured.) Zupniioc. občevati ,,Didaktiko". ",« •-i^i'