Hrošček — vsevedež
(Ruska pravljica.)
Nekoč je živel mož, ki je bil dobil v mladosti od svoje mamice priimek »hrošček«. To ime se ga je dodobra prijelo. Tudi pozneje, ko je odrastel, se ga ni mogel na noben način iznebiti. Karkoli je počel in govoril, vedno so mu ljudje dejali: »Kaj boš ti, hrošček? Kar molči in izgubi se!« — In vsi so se mu smejali...
Pa je zatrdno sklenil, da si bo skušal pridobiti med ljudstvom spoštovanje in ugled. V ta namen je odnesel neki kmetici kos platna in ga skril v njen kozelc med slamo. Žena je vsa v skrbeh ves dan iskala pogrešano blago, toda nikjer ga ni mogla najti.
Ko se je že večerilo, jo je primahal »hrošček« k plotu njenega vrta. Nekaj časa je opazoval, kako ženščina brezuspešno išče izgub« ljeno blago, nato jo je vprašal: »Soseda, kaj dobim, če ti povem, kje se nahaja tvoje platno?«
»Kako pa naj to veš?« mu odvrae žena.
»Jaz vse vem,« se razkošati »hrošček«, »in vse znam!«
Kmetica zaploska z rokami in se zasmeje na ves glas: »Česa mi vendar vsega ne poveš, hrošček!«
»No dobro, če mi ne verjameš, potem pa glej, kako boš našla svoje platno!« ji svečano odvrne »hrošček« in se hoče oddaljiti.
»No, le počakaj!« pravi kmetica, »dam ti nekaj funtov masla in vrečo moke, če mi najdeš platno!«
»Hrošček« se za trenutek dostojanstveno zagleda v daljavo, potem pa počasi spregovori: »Tvoje platno leži v kozelcu med slamo.«
Še vedno smejoč se in neverjetno zmigajoč z glavo je šla žena na označeni kraj; našla je platno in glasno hvalila »hroščkovo« vse« znanje.
Ko pa sta šla moka in maslo že h kraju in je zopet glad trpinčil ubogega »hroščka«, je skrivaj odpeljal nekemu gospodarju žrebe v gozd in ga privezal k drevesu. In ko se je pričelo spet vsepovsod iskanje za izgubljenim konjičkom, je obljubil iskalcem, da jim za dvajset rubljev pove, kje se nahaja žrebe. Njegov ugled je tudi po tem čudežu zrastel in vedno več ljudi je pričelo verovati v njegovo vseznalost.
Tedaj pa se je zgodilo, da je izginil kralju ondotne dežele drago* cen poročni prstan. Vse so preiskali, stikali so po vsem gradu, po parku in v okolišnih gozdovih, toda vse iskanje je bilo zaman. Končno je prišlo nekemu dvorjanu na um, da bi povedal kralju o vsevednem »hroščku«. Takoj so poklicali vse* vedeža na dvor in hoteli izvedeti od njega, kje se nahaja izgubljeni prstan. Sam kralj ga je izpraševal.
»Hrošček«, ki je bil od samega strahu tako poten, da je kar teklo od njega, pa odvme: »To je zamotana zadeva, kralj! Dovoli mi, da natančno premislim.«
»Dobro, dovolim ti, da premišlju* ješ do jutri zjutraj,« mu reče kralj. »Če do tretjega petelinjega klica po< gruntaš, kakor sem te prosil, te bom bogato nagradil. Če mi pa o prstanu ne boš mogel nič povedati, si nič* vreden goljuf in moraš umreti!«
Odpeljali so ubogega »hroščka« v samotno celico, postavili pred nje« ga obilno kosilo in ga pustili samega.
Tu je zdaj sedel ves žalosten in skesan in je preklinjal svojo lahkomiselnost in svoje navidezno vseznanje. Smrt mu je bila zago* tovljena. Tresel se je po vsem životu, šklepetal z zobmi in prečul v strahu vso noč.
Poročni prstan so pa izmaknili skupno kraljev kočijaž, kuhar in sluga. Tudi ti niso mogli vso noč zatisniti očesa.
»Če ta mož res vse ve,« je menil sluga, »in nas jutri naznani, potem je po nas.« In svetoval je obema svojima soudeležencema sle* deče: »Veste kaj, splazil se bom do vrat vsevedeža in bom prislu* škoval; mogoče se pogovarja sam s seboj in zvedel bom, če smo resnično izgubljeni.«
Rečeno — storjeno. Sluga se je oprezno splazil do celice in pri* tisnil uho na ključavnico. V tem trenutku pa je zapel petelin prvikrat.
»Moj Bog,« vzdihne »hrošček«, »to je prvi — sedaj moram po* čakati še dva.« (Mislil je namreč petelinja klica.)
Ves prepaden je zbežal sluga k svojima tovarišema in zajecljal:
»Spoznal me je! Ko sem pritisnil uho na ključavnico, je takoj rekel: To je prvi — sedaj moram počakati še dva!«
»Gotovo bo tudi mene spoznal?« je menil kuhar in se napotil k vratom. Tedaj je petelin zapel drugikrat.
»To je drugi,« reče vsevedež, »zdaj manjka samo še tretji!«
Smrtnobled je planil kuhar k slugi in kočijažu.
»On vse ve!« je zakričal. »Pojdimo, prijatelji, pojdimo takoj k njemu in ga prosimo usmiljenja.«
»Da, da!« so vzkliknili vsi trije in odhiteli k »hroščku«.
Ko je petelin tretjič zapel, je jetnik glasno vzdihnil: »To je bil zadnji, zdanilo se bo — moja ura je prišla.«
V smrtnem strahu se je naslonil na zaprta vrata. Ta so se nena* doma odprla in »hrošček« je ves začuden obležal v rokah vseh treh zlikovcev, ki so ga jokajoč pričeli prositi, naj jih vendar nikar ne izda kralju.
Vsevedež je hitro pogruntal, da se je stvar zasukala v njegovo dobro. Velikodušno je obljubil tatovom, da jih ne izda, če mu na mestu izroče prstan. Prav radi so to storili. »Hrošček« je privzdignil zrahljano desko v celici in skril prstan pod njo.
Ko je prišel kralj s svojim spremstvom v celico in vprašal vse* vedeža, kje da se nahaja prstan, se je »hrošček« ponosno razkoračil in vprašal: »In kakšno plačilo dobim za svoj odgovor?«
»Izvoli si ga sam!« mu je odvrnil kralj.
Tedaj je zahteval »hrošček«, da ga imenuje za ministra svoje države in mu dodeli v službo kočijaža, kuharja in slugo. V vse to je kralj privolil.
Pa je privzdignil vsevedež desko in izročil kralju pogrešani dragoceni prstan; ljudstvo pa mu je pričelo vzklikati, ga dvignilo na raine in poneslo v slavnostnem sprevodu skozi mesto. Postal je prvi kraljev minister in glas o njegovem znanju je prodrl celo preko meja države, prav v našo lepo Jugoslavijo. Toda kar je bilo poglavitno — iiihče se ga odslej ni več upal imenovati »hroščka«.