tr?
D
5
PRIMORSKEM
Trat, 7. dec. 1050
St. 47 - Leto II.
fr
VSEBINA:
1.) MILAN LIPOVEC
Ob poldrugmu stoletji
2.) MILOVAN DJILAS
Sodobne teme
I. Pojavi in bistvo Sovjetske zveze
1L=
369 —
>iINA3Ma IMSHOMIHd
POLDRUG MU STOLETJI
3he s mi raj obzhudiijejo finovl Deshele kranjfke pefmi leporezhne O k’lerih kroshijo napeve vfhezhne Po lvoj’mu nauki sdajiievfi rodovi.
/Je’danef jih ne ftifkajo okovi,
Predvf/m fo tpbi dolslhni hvale vezkie, Ker fi osnanil pervi zlhafe frezhne,
Ko bodo Krajnzam fjali Iepfhi dnovi.
Le nam, Frejnze, rojakam ob Jadrani, Saenkral fhe ni najti poti prave,
De farni bi volili fi postave.
A tudi I6d S love ne z zhverflo brani Besedo Ivo j o, f lavo ozhetnjave -Valjhiin ne smdre mu vldoniti glave.
Mi/«m l/pove 7
MILOVAN DJILAS
SODOBNE TEME
I. Pojavi Irt bistvo Sovjetske zveze
Ze stari Heraklit je vedel, da se narava rada skriva, Hegel pa je iskal pojavnim oblikam razlago v gibanju bistva ter je odkrival njihov dejanji izvor in vsebino. Vendar so bile Heglu pojavn« oblike samo manifestacij* protislovnega gibanja »absolutne idejen in zato ni mogel — tako zaradi nerazvitosti pogojev kakor tudi zaradi svoje lastne razredne omejenosti — ustvaritii iz tega genialnega odkritja enega izmed idejnih osnov za borbo mrjožic in enega izmed racionalnih jeder resnično znanstvene teorije. To je lahko napravil samo Mara, sin in voditelj proletariata, razreda, ki ga }e že samo dejstvo, da mu je zgodovina poverila nalogo, uničiti razredno družbo sploh in s tein tudi samega sebe kot razred — varovalo v največji mogoči meri razrednih, zgodovinsko pogojenih zablod. Mara je s strastjo revolucionarja ter hkrati mirom in globino znanstvenika odstranil lupino s pojavov ter odkril v njihovem idejnem liku — ne absolutno idejo, ki r.aj bi se gibala po Heglovi dialektični shemi, temveč njihovo materialno vsebino: ravno protislovno gibanje materije, kateri pripada tudi človeška družba in njena zgodovina je — četudi pogosto v skrajni liniji — dejanski izvor in osnova vseh pojavnih oblik; zunanji pojavi ifl zunanji videz stvari — Pa naj se pojavljajo v že tako zakriti in popačeni obliki — niso, če jih dešifriramo, nič drURega kot idejni izraz tega, kar se odigrava v materialnem svetu samem.
Vsako gibanje v tem svetu pa je protislovno, vedno novo in povsem neodvisno od človeške volje ki *atb ne pozna nikakršne, tudi genialne Heglove dialektične sheme ne, temveč se njegova resnična dialektična duša srtali.o odkriva, razvija in potrjuje v njem samem, ker je samo večni novi proces, večno novo dogajanje, ki sili človeški razum, da se znova in znova še točneje pojasnjuje, «fotogrefira» v sebi. In meditem ko so ti novi procesi v «m>'tvi» in «živi» materiji kot novi relativno nevidni, pa jih Je v sodobni človečki družbi zaradi naglega razvoj« njene materialne osnove mogoče zaznati, če že oa ra vsak dan, pa vsekakor za vsako generacijo.
Zato bi bil — prav v teh časih — potreben mnogo večji napor, da bi pojasnili povrnivSi se k Marau m Leninu, vire in korenine novih protislovnih pojavov v Sovjetski zvezi, ki so privedli do motenj v socialističnih možganih ter — vrh tega in s tem v zvezi — do gmežisjave, nevere in opatije v praksi proletariata na vsej naši zemeljski obli, ki j« — kakor radi pravijo tisti, ki so izgubili vero v napredek človeka in človeštva — v vesoljstvu tako neznaten delec, ki pa j* — morajo dodati tisti, ki te vere niso izgubili — prav zato, ker n« njej misli in dela človek, tuko neizmerno velika, saj more samo človek razumeti zakone vsemlrja in svojo lastno usodo.
Zgodovina
Kaj lahko vidi danes v zunanjih pojavih Sovjetske zveze ne samo sleherni marksist, temveč tudi sleherni buržoazni politik, in celo navaden človek, ki se ne ukvarja's politiko? Dokazano Je, da se besede in dejanja «nesmrtnih» in »nezmotljivih* božanskih voditeljev »prve dežele socializma« ne skladajo. I.epe besede in pompozne prisege so ostale samo le deklaracija nekdaj v resrtei lepe, toda ne tako dekorativne vsebine. Kakor da sta Imela Prav Hegel, ko je rekel, da se zgodovin« ponavlja, in Mara, ki Je dodal, da se to dognj« prvič kot tragedija in drugič kot farsa. Namesto intemaclonallzma, bratstva in enakopravnosti narodov ter mirnega reševanj« njihovih medsebojnih sporov — nacionalistično mračnjaštvo, markirana okupacija Sešitih, civiliziranih evropskih držav, izvoz kapitala vanje in izžemanje ekstraprofita po metodah prvotne «ku.
mutacije, pripravljanje na osvajalno vojno, baje proti kaptta-linnu, v resnici pa — če *e z njim ne bo mogoče začasno pogoditi — za zagotovitev plena in oavajanje novih ozemelj. Namesto dialektike in materializma — nova sholastika in »novi* subjektivni Idealizem; namesto revolucionarne praks* — samozadovoljni koriitonosnl in koristoljubni praktlclzem. Namesto radostnih in svobodnih oblik duhovnega im družbenega življenja delovnih ljudi, ki so se otresli »skrbi* kapitalističnih gospodarjev in fevdalnih oblastnikov zanie — siva in enolična misel, besni, nečloveški in alkoholični izlivi patentiram* »reče in tako silovit in totalen pritisk železne pete — kt je s »vojo JpJJonalo prodrla v najmanjšo celico družbe; v odnose med možem in ženo, starši in otroci, umetnikom ter njegovim navdihom in delom — kakršnega doslej š* ni poznala človeška zgodovina.
Vsako leto se najmanj dvakrat nad balzamiraMrn Leninovim telesom povzpenjajo tisti, ki so «za daljno bodočnost* balzamirali njegovo misel in njegovo delo. Iz carskih muzejev so se vrnile zaprašene in pozabljene uniforme, pa ne morda iz «slavnih» Jekaterininih časov, temveč iz dobe carja Nikolaja ter s svojim «novim» pološčenim sijajem ogrnile ramena »socialističnih« maršalov, generaiov ir.' policajev. Plehka in banalna laž, demagogija ter inscenirani procesi, podobni procesom proti krivovercem in čarovnicam preračunani na prevaro preprostega, navadnega delovnega človeka — kar samo Po sebi odkriva globoko pireziranje človeka in’ nevero v njegov razum in njegove sile — namesto strastnega, nenasitnega iskanja resnice; laž irj kleveta povsod m v vsem, celo v prikazovanju kapitalizma in posameznih kapitalističnih dežel, ker jim — očitno — ne gre več za t«, da bi spoznali dejanske procese v svetu in njihov notranji smisel in skovali za prakso progresivnih sil novo ter nabrusili staro idejno orožje, temveč samo še za to, da bi nasprotnika in konkurenta «očmili;> ne glede na to, kakšna sta v resnici, temveč kakor je to trenutno potrebno v boju za prizmanje ((zakonitih« pravic do tp ali one Interesne sfere; ne gre jim več Za to, da bi množice drugih' dežel prepričali o tej ali oni slabi strani ali o vseh straneh kapitalizma, temveč za to, da bj jih prevarali in tako vpregli v voz tujih, nepravičnih intere&ov, da bi se poslušno podredile boju za navidezno pravičnost in navidezno resnico.
Vse to je danes v mednarodnem dogajanju, posebno in zlasti Pa v lučt prakse proti socialistični Jugoslaviji, postalo nepo-bitno za vse ljudi, razen za bivše marksiste (tako imenovane Stalinove šole), ki jih dejstva in bumo dogajanje, v katerem
nimajo več večjega deleža kakor paipagaj pri nastajanju STo-
veškega jezika, tolčejo iz dneva v dan po glavi. Nesrečni in negotovi izgubljajo tla pod nogami, ponavljajoč na pamet naučene, preperele «resnice» — ki so bile nekoč točne, dokler jih praksa voditeljev ZSSR ni spremenila v fraze — ((resnice« namreč, da je Sovjetska zveza glavna sila socializma, da je tam socializem, da je svet razdeljen ua dva dela — na svet socializma, miru in demokracije (razume se; s Sovjetsko zvezo na čelu) in na svet kapitalizma, vojne in reakcije (z ZDA na čelu), in da je »veta intemacionalistična dolžnost vsakega proletarca in sploh vsakega naprednega človeka, da z vsemi svojimi silami (fbrani domovino socializma« (dejansko; podpira nepravično, »rjtisocialistično in osvajalno politiko vlade ZSSR) pred napadi kapitalistov itd. ipd. Ves mednarodni razvoj, posebno pa notranji razvoj v Sovjetsiki zvezi, vsa dejstva že nekaj let govore eno, demoralizirani voditelji levega delavskega gibanja, ki se nahajajo med dvema ognjema — prakso in na pamet naučenim; frazami, čedalje hujšimi in težjimi dejstvi ter brezupnimi skrivnimi nadami, da bodo «tam zgoraj« nekega dne že vse uvideli in popravili — pa stopicajo na mestu ter ponavljajo cenene propagandne moskovske šlagerje ali nekdanje resnice in svete dolžnosti revolucionarjev, ks niso več ne resnice ne svete dolžnosti — ker so se v Sovjetski zvezi odnosi spremenili in zaito nikogar več — kot taki — ne obvezujejo za nič drugega, kakor da jih obravnava take, kakršni so v resnici in da v skladu s tem določa svojo prakso, oziroma politiko.
Kateri so ti zunanji pojavi in kje so njihovi vzroki?
Vzroki notranjega razvoja v ZSSR
Izkoriščajoč konflikt med hitlerjevsko Nemčijo in njenima konkurentoma —	Anglijo	in Francijo,	je sovjetska vlada za
zeleno mizo razdelila interesne sfere v vzhodni Evropi in vsilila svoj »socializem«	drugim	narodom Ta	politika	((izkoriščanja
nasprotij«, ki je imela videz klasične revolucionarne marksi-stično-lenlnistične	taktike	in ki je dala	relativno	velike praktične rezultate, ni imela	od marksizma	v resnici	nič drugega
kakor ta zunanji videz. V resnici se je brezobzirno in kratkovidno igrala z usodo narodov — pa tudi svojega lastnega, s taktiko in strategijo mednarodnega delavskega gibarjja ter se Izrodila v bolj ali manj spretno igro, kakršno igra katera koli velika osvajalna država, dokler »e n'i konec koncev kot taka do kraja izčrpala in obrnila proti sebi ves tuji kapitalistični, postopoma pa tudi rjovi socialistični svet Ko se je hitlerjevska Nemčija obrnila proti ZSSR in — po njihovem lastnem priznanju — presenetila '(nezmotljive« voditelje in «dialektlke» mednarodnega proletariata v njihovem samozadovoljnem siju, je spet prišlo do politike interesnih sfer z dovčerajšnjimi zahodnimi «agresorji», k;> so se na čudežen način čez noč spremenili v demokrate in osvoboditelje narodov Ko pa se je vojna začela, jo je Molotov 1939 leta ocenil kot imperialistično, in ta ocena je veljala vse dotlej, dokler je m popravil Stalin novembra 1939 po ustreznih sporazumih s Hitlerjem — ter izjavil, da sta dejansko Anglija in Francija napadli Nemčijo, ne pa ona njiju. In ko se je vojna končala in je izginilo na desetin« in desetine milijonov vojakov (to se pravi; delovnih ljudi) brez jasne irj sploh kakršne koli perspektive, je Stalin v svojem govoru volivcem 1946. leta ((definitivno® in «nepreklicno» ocenil vojno kot vojno, ki je bila «že od samega začetka osvobodilna« ter dal tako svetovnemu proletariatu «jasno» Unijo o največji krvavi kopeli, ki sta jo proletariat in vse človeštvo že prebrodila. Toliko na kratko, da se ne bom spuščal v nepotrebne podrobnosti.
V vsem tem sklopu je zanimiv tudi odnos do edtine — jugoslovanske — socialistične revolucije, ki se je razvila in zmagala med to vojno. Najprej se s svojo — čeprav organizirano, toda kot pri vsaki resnični revoluciji antidogroatsko in originalno ličijo — ni aMa<fa|a z uradno moskovsko politiko sode-
lovanja in sporazumevanja s Churchillom: v deželi so se »vojaki« pobeglega kralja Petra skupaj z okupatorjem vojskovali, da bi iztrebili osvobodilne sile, zaradi česar so y Moskvi razglasili Ie-tč ne samo za «sektaške«, temveč so jih celo osumili, da so ((trockistične« (to pa pomeni; nekaj najbolj črnega ih strašnega, kar si je v uradni Moskvi mogoče zamisliti) ter jim dejansko z vsakovrstnimi' izgovori odrekli pomoč (če že niso mogli dati materialne pomoči, ker je bilo to tedaj razmeroma težko, pa vsaj nesebično in odločno moralno in diplomatsko pomoč). Najneprijetnejši dogodek za brezperspektivne birokratske prakticiste in pristaše interesnih sfer iz Moskve je vsekakor bilo Jajce, in sicer ne samo zato, ker je kvarilo trgovino fifty-fifty (pol na pol), sklenjeno «pošteno» na osnovi deležev (pri čemer bi sovjetski delež morali biti jugoslovanski partizani) s Churchillom in ki bj lahko prikazalo sovjetsko vlado kot «neiskrenega» partnerja v obsežnem trgovskem poslu, v katerem je bila Jugoslavija samo del (nož v hrbet ZSSR — kot so rekli v Moskvi Veljku Vlahoviču), temveč tudi zaradi tega, ker se je neodvisno, mimo «višjih» (beri: imperialističnih) planov in »višjih* (beri; nacionalističnih) ciljev porajala neka nova in vrh tega še socialistična država.
In talko je šla dalje. In celo tedaj, ko so hvalili našo Partijo, naše narode in njihovo borbo, so delan to s kislim obrazom, proti svoji volji, pod pritiskom ugleda in slave naših narodov, slave, ki se je širila na vse štiri strar4 sveta in budila vero, da iskra ustvarjalnega marksizma ni ugasnila, temveč znova vzplamtela in da se revolucija spet poraja, še lepša, mlajša in privlačnejša, kakor feniks v antičnih legendah. Ir: navadno, ko so farizejsko poudarjali zasluge in borbo naše Partije in naših narodov, so vse to nasilno trpali v «točno» odmerjeno škatlo uradniške propagande — tako da so bujni udje noše revolucije neposlušno silili na vse strani — skupaj z vsemi tistimi, ki — zvečine ravno po krivdi niških voditeljev ZSSR, Se gledamo zgodovinsko — niso prelili proti fašizmu, razen na drugi strani fronte, niti toliko krvi, kolikor jo je prelila ena sama naša brigada, ustanovljena tam okoli 1942. ali 1943. leta, razen seveda v salvah zmagoslavja, ko sp v Ber-
lirju Jn olerog njega že dogorevale zadlnje ruševine strahotnih hitlerjevskih trdnjav. Polagoma, zahrbtno, vsestransko in na vse mogoče načine so že prav od začetka dejansko omalovaževali t^r farizejsko hvalili r.aše borce in narode, da bi našo revolucijo le na kak način hkrati izkoristili zase (kot svojo interesno sfero) ter jo obrzdali (da se ne bi razvila in dnla svojega prispevka splošni borbi za socializem ter razširila obzorja socializma). Vedeli so že Od začetka, da jih čaka obračun z njo, zato so zahrbtno — idiejino in polltičr.o — spodkopavali
njen pomen, lovili ljudi in spletkarili prati «Wj na vse strani,
z (»bratstvom«, banketi, ((slovanstvom«, «irjtemaciotnalizmctn», in s falzificiranim nmarksizmom-leninizmom* pa zastrupljali misel ter skušali uspavati budnost ljudstva in Partije. Ves čas so samo željno čakal; na trenuten za udarec, kd je v njihovi glavi dozorel s prvim našim državrim aktom v Jajcu (v praksi; s prvo njihovo vojno misijo, ter izbirali način, kako bi ga izvedli. In tako se je to razvijalo vse do resolucije Infornibi-ioja in vsega tistega, kair je prišlo pq njej.
Nauki iz konflikta s KPJ
Voditelji Sovjetske zveze so se iz tega konflikta nekaj naučili- prvič, da je revolucija po sami svoji naravi neposlušna in zanje negotova in zato tudi nepotrebna stvar, in da zadostuje, če komunistične partije podpirajo in pričakujejo prihod njihove armade (ker je zanje, kakor Za katero koli osvajalno državo «vamo» in ((dokončno« samo tisto, kar okupira); drugič — tega je mnogo, toda poglavitno je že obseženo v prvem, namreč; v zunanji politiki ZSSR mora biti bistveno politika interesnih sfer, ki je v pretekli vojni rodila obilne neposredne rezultate; kapitalistične države je treba z vsemi sredstvi prisiliti (tako z notranjo politično akcijo komunistov kot s pritiskom sile), da sklenejo sporazum na tej liniji; revolucije in revolucionarna gibanja, v kolikor se osamosvoje in prekoračijo «realne» okvire in realne možnosti interesnih sfer, je treba ali «spraviti k pameti« (kakor v Grčiji) ali izkoristiti (kakor na Kitajskem in zlasti na Koreji) — strašeč jih z nevarnostjo pred ameriškim imperializmom in pozivajoč jih k zvestob; in-ternaoionalizmu — v sklopu pritiska na zghodne kapitalistične velesile, da bi priznale »zakonite« interese Sovjetske zveze (iruterese, osnovane na temelju takšne ocene odnosa sil, kakršno imajo v dani faz' v svojih glavah voditelji ZSSR), itd'.
Nekaj pa smo se tudi mi naučili iz tega konflikta in svoje lastne prakse, ki se je razvila na osnovi naše revolucije in njenih pridobitev — z ene strani, z druge strani pa — na osnovi konflikta med nami in njimi.
Manc in Engels sta opozarjala, da preti zmagovitemu proletariatu na poti od kapitalizma h komunizmu dvojna ne varnost; od' strmoglavljene buržoazije in njegove lastne birokracije. 2e Engels jie na osnovi Manca in skupaj z njim prišel do spoznanja, da je z nastajanjem monopolov postala privatna, kapitalistova lastnina povsem nepotrebna, ker opravljajo sedaj vse delo plačani uradniki. Odvzemanje privatne lastnine kapitalistov mora izvršiti država in to, kakor piravi Engels, je njeno prvo in zadnje samostojno dejanje. <«Prv0 dejanje, ki z njim država v resnici nastopi kot predstavnik vse družbe — to je, ko se polasti proizvajalnih sredstev v imenu družbe — je hkrati njeno zadnje samostojno dejanje kot države.« Engels, Anti-Diihring, CZ 1948, str. 324), Kaj je Engels mislil z ((zadnjim samostojnim dejanjem« države? Misliti je mogdl samo eno: da diržava, to pa je lahko samo demokracija delovnega ljudstva, diktatura proletariata, razlasti, nacionalizira kapitalistično privatno lastnino kot posebna, specialno organizirana, torej: samostojna sila, toda ker izvrši to «kot predstavnik vse družbe«, je tudi to njeno zadnje dejanje nesamostojno («zadnje samostojno aejanje« pomeni hkrati tudi nesamostojnost). To dejanje države je revolucionarno, napredno in Socialistično, ker ne pomeni samo korak naprej v osvobajanju proizvajalnih sil iz njihovih (Družbenih okovov (privatne kapitalistične lastnine, anarhije v Proizvodnji), temveč tudi bistveno, kvalitativno (socialistično) ■'-premembo v proizvodnih odnosih.
Te genialne Engelsove misli' — katerim marksisti, zlasti današnji (kakor tudi mnogim drugim njegovim, Mantovi m In Leninovim mislim o tem vprašanju, zlasti pa bistvu teh misli), ne posvečajo ali si ne upajo posvečati pozornosti — vsebujejo Vse bistvo neizbežne razvojne smeri monopolističnega kapitalizma k odvzemanju in pretvarjanju privatne kapitalistične lastnine v «državno lastnino« — po eni strani, in protislovnega značaja nove države, diktature proletariata po drugi strani (le-ta
je država, ker je organ prisiljevanja — «prvo samostojno dejanje« in ni država v smislu svojih prejšnjih državnih abliik, ker je to država, ki izumira — «zadnje samostojno dejanje«). (Lenin poudarja v «Državi in revoluciji«, da proletariatu nii potrebna vsaka država, temveč samo tista, «ki je tako urejena, da bi takoj lahko začela odmirati in ki mora odmirati«, to pa je lahko samo dosledna diktatura proletariata, oziroma: socialistična demokracija, t. j. tak ((državni« sistem, v katerem delovne množice, t. j. neposredr4 proizvajalci — delavci in delovni kmetje — prevzemajo v «državi» (oblasti) in gospodarstvu vse funkcije v svoje roke in s tem postopoma napravijo državo nepotrebno).
Nadaljnji razvoj k socializmu, kakor sta ga predvidevala Manc in Lenin, mora potekali preko združevanja neposrednih proizvajalcev, zakaj brž ko so državni organi delovnega ljudstva odvzeli kapitalistično privatno lasteiino v imenu družbe, družbi ni več potrebno, da bi kdo dalje samostojno upravljal družbeno lastnino ter samostojno odvzemal jn razdeljeval presežke družbenega dela.
Lenin je genialno odkril in obdelal vsebino tega problema. V ((Državi in revoluciji« pravi, opirajoč se na Mancovo «Kri-tik<i gotskega programa«, naslednje;
O odmiranju države
V svoji prvi fazi, na svoji prvi stopnji, komunizem še n.e more biti ekonomsko popolnoma zrel, popolnoma prost tradicij ali sledov kapitalizma. To nam pojasnjuje zanimiv pojav, da v prvi fazi komunizma še ostane «ozkj horizont buržoaznega prava«. V pogledu distribucije potrošnili proizvodov buržoazno pravo seveda nujno predpostavlja tud4 buržoazno državo, kajti samo pravo ni nič brez aparata, ki lahko prisili ljudi, da spoštujejo pravne norme.
Iz. tega torej sledi, da ostane pod komunizmom določen čas ne samo buržoazno pravo, temveč dla ostane tudi buržoazna država — brez buržoazije!
To se lahko zdi paradoksna trditev ali navadno dialektično igračkanje s pojmi, kar pogosto očitajo marksizmu ljudje, ki se niso niti najmanj potrudili, da bi proučili njegovo izredno 'globoko vsebino.
V resnici pa nam življenje kaže na vsakem koraku, tako v naravi kakor v družbi, sledove starega v novem, Marx pa ni samovoljno vdel koščka »buržoaznega* prava v komunizem, temveč je samo ugotovil, kaj je ekonomsko in politično neizogibno v družbi, ki se poraja iz krila kapitalizma.
Demokracija je oblika države, ena izmed njenih različnih zvrsti. Kakor vsaka država, je torej tudi demokracija organizirana, sistematična uporaba nasilja nasproti ljudem. To je po eni strani. Po drugi strani pa pomeni demokracija fonnalno priznanje enakosti med držiivijani, enr.ke pravice vseh pri odločanju, kako naj bo država urejena, in enake pravice pri njenem upravljanju. To pa je spet pov> zano s tem, da demokracija na določeni stopnji svojega razvoja najprej združuje proti kapitalizmu revolucionarni razred, proletariat, ter mu omogoča, da zdrobi, razbije na drobne
koščke, zbriše z remeljskega površja buržoazni, četudi re-publikansko-buržoaznl državni stroj, stalno vojsko, policijo, ufadništvo — in namesto tega upostavi bolj demokratičen aparat, toda še vedno državni aparat, ki ga predstavljajo oborožene delavske množice, kasneje ya vso ljudstvo, ki sodeluje pri notllct,
Tu «prehsja kvantiteta v kvaliteto«: ko demokracija doseže taksno stopnjo, razbije okvir buržoazne družbe in začne se. njena socialistična preobrazba. Ce dejansko vsi sodelujejo pri'upravi države, se kapitalizem ne more več držati. In razvoj kapitalizma sam ustvarja pogoje za to, da bodo v resnici «vsi» lahko sodelovali pri upravi države.
K tem pogojem spada splošna šolska izobrazba, ki Jo Je »e uvedla vrsta najbolj razvitih kapitalističnih dežel, dalje «šolanje in discipliniranje)) milijonov delavcev po velikem, kompliciranem, podružbljenem aparatu, kakor ga predstavljajo pošta, železnice, velike tovarne, veletrgovina, bančništvo Itd. ipd.
Spričo takih ekonomskih predpogojev Je popolnoma .. mogoče, da pri kontroli nad proizvodnjo In razdelitvijo, pri evidenci dela in proizvodov strmoglavljene kapitaliste in uradnike takoj, čez noč nadomeste oboroženi delavci, vse oboroženo ljudstvo....
Ko bo začela večina ljudstva samostojno in vsepovsod izvajati to evidenco, to kontrolo nad kapitalisti (ki so medtem postali uslužbenci) in nad gospodi lntelektualčkl, ki so ohranili kapitalistične navade, takrat bo ta kontrola postala res univerzalna, splošne, vseljudska in n Ih c* ne JI ne bo mogel izogniti, nihče »se ne bo mogel skriti pred njo#....
Od trenutka, ko so se vsi člam družbe ali vsaj njih ogromna večina naučili, da sami upravljajo državo, ko so sami vzeli to stvar v svoje roke, ko so «uredill» kontrolo nad neznatno manjšino kapitalistov, nad gospodiči, ki bi radi ohranili kapitalistične navade, nnd delavci, ki jih je kapitalizem globoko spridil — od tega trenutku dalj" začenja izginjati potreba vsakršnega vladanju sploh. Cim popolnejša je demokracija, tem bliže Je trenutek, ko postane nepotrebna. Kolikor demokrat.čnejia je -država)), ki jo tvorijo oboroženi delavci in ki «ni več država v pravem pomenu te besede«, toliko hitreje začenja odmirati vsak < država.
Kajti, ko se bodo vsi naučili vaditi in ko bodo v resnici samostojno vodili družbeno proizvodnjo, ko bodo samostojno vodili evidenco in kontrolo nad delomrzneži, gosp-dlči, sleparji in drugimi takimi »čuvarji kapitalističnih tra dičij« — takrat bo izmikanje tej vseljudski evidenci in kontroli nujno postalo tako neizmerno težavno, tako izred no redka izjema in bo verjetno vsakemu izmikanju sle dila tako nagla in resna kazen (kajti oboroženi delavci so ljudje zdravega življenjskegu razuma, ne pa sentimentalni intelektualčki, in zato ne bodo dovolili, da bi se kdo suni z njimi), da bo nujnost spoštovati preprosta, osnovna pra vila vsakega človeškega sožitja, prav kmalu postala navada.
In takrat se bodo na stežaj odprla vrata za prehod od prve faze komunistične družbe k njenj višji fazi, hkrati s tem pa se bo tudi začela doba, v kateri bo država popol noma (podčrtal jaz) odmrla. (Lenin, nDriava in ret)ol« cija«, CZ 1949, str. 84-»«).
Da ne bi preširoko razglabljali! Marx, Engels in Lenin se strinjajo v bistvenem: prvič, da je v prehodnem obdobju država nujna, toda ne vsaka država, temveč tista, ki postopoma odmira, in drugič, da njene funkcije najpoprej prehajajo na družbo’ (odmirajo) na področju gospodarstva (Engelsovo «zad nje samostojno dejanje« Leninova »evidenca in Kontrola« (Nemžka beseda «absterben», ki jo Mor* in Engels uporabljata. ko gre za odmiranj« države, ni - in ne more biti adekvatno prevedena, kar pomeni dejansko izumirati kos zn kosom in ne da izumim ves organizem. Nevi 'n, besed' (causfterbenu ločno araia bistvo njune mm - in kakor v>dm<' iz aornjega citata tudi Leninove - namreč: izumirajo posamezni deli, posamezne funkcije države, ne izumre pa tak03 država na sploh, zato naši prevajalci niso vzeli besede »izumi-
rati# temveč «odmirafi», ki sicer ni povsem točno, a je vendar
bližja nemški besedi «absterben»),
Kaj nam dalje odkrivajo ta stališča učiteljev delavskega razreda? Prvič to, da sq tudi samo proletarsko državo, diktaturo proletariata, kakor vsako drugo državo, obravnavni! le kot organ nasilja, kot «potrebno zlo« — kakor se izražajo, ki je potrebno, da se raziaste privatni Izkoriščevalski lastniki ter onemogoči strmoglavljenim izkoriščevalcem, da bi se s silo spet dokopali do oblasti, ali tujim osvajalcem, da bi vdrli v socialistično deželo. Niso pa priznavali niti določevali novi državi skoraj nobene druge funkcije. Jasno so razlikovali razvojne laze te in takšne države: država začenja odmirati (v smislu nemške besede »absterbtn«) v nekaterih — v prvi vrsti ekonomskih — funkeijah takoj, popolnoma pa šele tedaj, ko bodo proizvajalne sile na visoki razvojni stopnji,- t. j. v komunizmu- Kaj to pomeni? To pomeni, da začno posamezne funkcije države odmirati takoj, zelo kmalu po nacionalizaciji proizvajalnih sredstev. To pa ne pomeni,, da s tem država sla. bi (kakor bi to radi razumeli buržoazni reakcionarji in njihovi maloburžoazni prirepnikl). Nasprotno: s tem ko množice v če-dalje večji meri sodelujejo v njej, se država hkrati krepi in preneha biti država v starem smislu. In ne samo to; če njene posamezne funkcije odmirajo, to ne pomeni, da v toku razredne borbe za socializem, borbe med ostanki stare in silami nove družbe ni mogoče ali ni treba drugih funkcij krepiti — če je to potrebno, da se ohrani in zagotovi razvoj socialistične lastnine In družbenega reda. Tudi v tem se odkriva dialektična protislovnost nove države,
Primer Nemčije
In dalje: iz Engelsove analize (na osnovi Marxa),. prav tako Pa tudi iz analize, ki jo je dal Lenin v »Imperializmu« in drugih svojih delih, sledi, da so uradniki v organizaciji in vodstvu gospodarstva (v monopolu) nadomestili starega, klasičnega individualnega lastnika-kapltalista, In res, vse statistike kažejo, da je birokracija z nastankom monopolov silovito narasla. V tem pogledu je karakteristična Nemčija po Hitlerjevem prihodu na oblast, v kateri je po uiadnih podatkih — število uradnikov in nameščencev naglo naraslo od 19.1 odst. (1, 1925) in 18,5 odst. (1. 1933) na 20.4 odst, (1. 1939) (z ozirom na vse prebivalstvo), in kazalo pri tem še dalje tendenco naraščanja. (Charle Betlheim, «Nemška ekonomika pod nacizmom«. Pariz 1940).. Proces naraščanja birokracije na s^loh in prehajanja vodstva gospodarstva v roke uradnikov namesto individualnega kapitalista in formalnega zakonitega lastnika je naraven in zakonit proces v monopolistični razvojni fazi kapitalizma. »Delo« lastnika je sedaj večinoma samo še najsplošnejša kontrola ir» rezanje kuponov, Borbeni, podjetni duh kapitalistov upada in prehaja na ((stimulirane« urednike, ki, čeprav formalno niso lastniki, poosebljajo kapital ali — točneje: borbo za izžemanje in realizacijo- presežne vrednosti, V tem smislu tudi, stara klasična buržnazija razpada na brezdelno, privilegirano in bla-zirano kasto, ki se ukvarja samo še z rezanjem kuponov. K' iz dna duše sovraži ves človeški rod 1n prihaja na dan * najbolj despotskimi zahtevami, ter na množico uradnikov in vodilnih funkcionarjev monopolov, ki izžemajo in realizirajo presežno vrednost. Na drugi strani sta se vloga države in naraščanje državnega kapitala v gospodarstvu znatno povečala-V tem pogledu je spet značilna hitlerjevska Nemčija, ki je * visokimi davki na dohodke in z ustanavljanjem velikih državnih podjetij (n. pr. ((Herman Goering Werket) krepila v raznih oblikah državni kapitalizem. Razni državni ukrepi v gosp°; darstvu so so zlasti ,med druno svetovno vojno In po njej dobil' velikanski pomen. V Angliji in ZDA dosega n. pr. progresivni davek na čisti dohodek 90 odst. (Zato ni slučajno besno vpitja monopolistov, ki se imajo za predstavnike «osebne iniciative« in «svobode« v oospodarstvu, ((iniciative«, ki so jot svojča* s, silo iztrgali šibkejšim nasprotnikom — proti »socialističnim« ,davčnim ukrepom ameriške ali angleške vlade) To pom ni, da so državnokapitalistični ukrepi dosegli velikanski obseg in o®
niso nič drugega kakor nadaljnje razvijanje iste tendence uradniškega vodstva podjetij, ki se sedaj izraža v neizmerno večjem vmešavanju države v gospodarstvo. Sam razvoj monopolov, o čemer je govoril že Engels, je privedel do tega, da )e odvzemanje podjetij kapitalističnim lastnikom popolnoma dozorelo, da se izvede. Celo v samih kapitalističnih državah se je ta proces zelo daleč razvil, toda prav zato, ker so to kapitalistične države, tega procesa ne morejo izvesti do konca (to lahko stori samo do kra ja si calističria v d ni fa/f in ir>nr ••••li demokratična država, država, ki odmira), (t.j. diktatura proletarca). Zato imajo ti ukrepi' kapitaldržave	:>di
samega njenega značaja — državnokdpitalistični, ne pa socia-
O državnem
Nacionalizacija kapitalističnih podjetij v Sovjetski zvezi, ki jo je izvršila, diktatura proletariata pod Leninovim vodstvom, je bila progresivno in revolucionarno dejanje in je dejansko pomenila kvalitativni skok iz starih (kapitalističnih) v nove (socialistične) družbene odnose. S tem se je tudi začel in se nujno mora povsod začeti — v tej ali oni obliki, v tem ali onem tempu — socializem (prva samostojno dejanje države v .imftni! ,ys? -družbe), Družben^ razlika- med državnim kapita-,lizinom v-?a6etku, ko država še igra svoje prvo in zadnje samostojno, dejanje, se ne kažq samo v,drugačni razvojni tendenci (v socializmu: k popolni.zmagi komunizma m odmiranju države, v kapitalizmu: k otiranitv.i kapitalističnih odnosov in ovekovečenju države) ter različni ski'bi ?.& delovne- množice ;in: uvajanju drugačnega, socialističnega,• sistema nagrajevanja,; temveč tjucii v samem pojmu in bistvu lastnipe. Prva socialistična je v začetku, kakor smo videli, nujno državna, in njej ustrezajo (čeprav še nezadostno .razviti) tudi družbeni odnosi. V -bistvu bi lahko ves problem omejili zgolj na značaj države — ta je buržoazna, ona proletarska, piiva sili h krepitvi biroKrati- in, državno-kapitalističnih sil, druga h krepitvi vloge neposrednih proizvajalcev, k likvidaciji državne vloge v gospodarstvu.
Vsaka družba mora proizvajati določen presežek* da se lahko obnavlja -in giblje daljo. Obliki tega presežka in načinu njegovega prilaščanja ustrezajo, poleg drugega, tudi oblike družbe (suženjstvo, fevdalizem, kaj italizem). Kt'o pa si pri la '.ca in razdeljuje presežek dela tako v državnem kapitalizmu, kakor v prvih trenutkih socializma, ko igra država <e samostojno vlogo? V prvem in v drugem primeru — država. Ali tudi tu so bistvene razlike, ki izhajajo iz gornje razlage (državni kapitalizem porablja ta presežek za mastne plače in privilegije birokratov,, za saniranje raznihs kapitalističnih podjetij in kapitalizma v celoti, socialistična država pa za graditev socializma in za pravične — za to fazo pravične, v Marxovem smislu še nujno buržoazne pravičnosti — plače delavcev in nameščencev).
Toda kako in v koliki meri bo-obstajala ta prva — državna — oblika družbene lastnine, je v prvi vrsti — če ne celo izključno — odvisno od- razvojne stopnje proizvajalnih sil (s čimer se razume tudi njihova struktura). Jasno je namreč, da mora v neki skoraj popolnoma kmečki ali na pM kmečki deželi trajati vloga države v borbi proti privatnokapitalističnim tendencam in gospodarski razdrobljenosti tPr za organiziranje in združevanje proizvajalnih sil dalje kakor v kaki industrijsko razviti deželi, v kateri je vmešavanje države v gospo, darstvo že samo zaradi razvojne stopnje proizvajalnih sil i— razen v kolikor je treba odvzeti proizvodna sredstva izkori. ščpvalskinv razredom,. — ne samo nepotrebno, temveč direktno zavira njihov razvoj.
Ce pa diktatura proletariata v gospodarstvu ne odmira, t. j. če presežek, dela, katerega prevzema in razdeljuje, ostaja in se utrjuje kot izključno njena funkcija, če torej diktatura proletariata-ohranja svojo samostojno vlogo (Objektivne razloge za osamosvojitev države (pretvorbe države) v (isilo, ki stoji nad družbo)), o katerem navore Marx~Engels v svojem pismu K. Schmidtu 7. oktobra 1890. Tam piše med drugim naslednje:
listični značaj. Toda omenjeni državni ukrepi ne pomenijo, da
je z izrivanjem privatnega lastnika prenehal tudi kapitalistični odnos v proizvodnji, če je privatnega lastnika V funkciji last. ništva zamenjal nekdo drugi (to pa je lahko samo država) in kot taki nam ne odkrivajo samo dejstva, da se monopoli in sistem monopolov lahko danes obdrže in razvijajo — poleg drugega — samo s takimi ukrepi, temveč nam tudi kažejo, da je podržavljanje, oziroma: nncionalizacija. oziroma prehod mo-nopolis;ične lastnine v roke ljudstva (t. j. osvoboditev proizvajalnih sil iz njihovega kapitalističnega monopolističnega oklepa) nujen pogoj za neoviran razvoj proizvajalnih sil in nadaljnji nujni družbeni napredek.
kapitalizmu
i vStvar se da najlaže razumeti s stališča delitve dela. Družba poraja določene obče funkcije, brez katerih ne more obstajati. Ljudje, ki so za to postavljeni, tvorijo novo vejo delitve dela znotraj družbe. Tako se oblikujejo njihovi posebni interesi tudi nat',) .roti V-Hm, ki so jim poverili ta polnomočja', o samosvoje se od njih.in — držam je tu. Potem pa se godi podobno kakor v trgovini o blagom in pozneje v trgovini z denarjem: nova samostojna oblast sicer na splošno sledi gibanju proizvodnje, vendar pa zaradi relativne samostojnosti, ki ji je lastna, to i se pravi, ki'je bila nekoč prenesena vanjo in ki se (je v njej sču:r,ma dalje razvila, prau t:ko spet učinkuje nazaj na pogoje in potek proizvodnje. To je., medsebojno učinkovanje dveh ir enakih »til, ek canskega gibanja in nOVe politične oblasti , ki stremi po cim <večji samostojnosti ,in ki ima, ker se je že utrdila, tudi svojr> lastno gibanje. Ekonomsko gibanje se sicer na splošno uV/ javi, mora pa tudi doživljati, da nanj povratno ir	( v ’	‘	r’io	ki	ga	je samo ustvarilo in
obdarilo z relativno samostojnostjo, gibimje namreč po tej strani državne obla: ti, po drugi strani pa opozicije, ki je nastala hkrati z njo... Povratno učinkovanje državne oblasti na ekonomtki razvoj je lahko trojno: Deluje lahko v isti smeri . in tedaj gre stvar hitreje; deluje lahko proti njemu in tedaj se dandanes pri vsakem velikem narodu prej ali slej razkroji; lahko pa zapre ekonomskemu razvoju določene smeri in ta razvoj preusmeri —- ta primer se naposled reducira na enega izmed obeh prejšnjih. Jasno pa je, da v drugem in tretjem primeru politična oblast lahko veliko škoduje ekonomskemu, razvoju in na debelo razmatuje sile in gradivo. Nasilje (t. j. državna ebiesi) je tudi ekonomska potencah (Mane-Englet, Iz pisem o zgodovinskem materializmu, CZ 19i8, str. 18-19 in 22.) (ta pa je lahko samostojna samo tedaj, če upravlja gospoda» stvo in vedi razdeljevanje delovnega presežka, oziroma: proizvajalne sile države, ker brez tega — v skrajni liniji — ni in ne more biti govora o nikakršni samostojnosti), tedaj se bo vsaka razlika zabrisala, s čimer državni kapitalizem seveda n* bo postal socializem, ampak obratno: prvi socialistični korald diktature proletariata in prva — državna — socialistična lastnina se bo postopoma spremenila v despotsko vladavino birokracije in državni kapitalizem, v en sam. vsesplošni državni monopol, v restavracijo in kontrarevolucijo posebne vrste — posebne vrste zato, ker ne obnavlja stare, individualne kapitalistične lastnine, ki se je že v kapitalističnih monopolih začela spreminjati in dejansko izginjati kot individualna, ne pa tudi kot kapitalistična lastnina (ki pa v kapitalistični državi ne more popolnoma izginiti prav zato, ker je to kapitalistična država) temveč državno — v bistvu kapitalistično — lastnino. Družbena lastnina, k> je nujno imela državno formo kot začetno obliko, postopoma izgine in se spremeni v svoje nasprotje — v izključno državno lastnino. S tem je država — četudi ne za vse večne čase in s stališča zgodovinskega materializma niti ne za dolgo obdobje — postala samostojna sila, sila, ki stoji nad družbo. S tem pa nujno nastajajo tudi vse druge družbene spremembe:	upravljanje gospodarstva in razdelje-
vanje presežnih proizvodov (dejansko sedaj: presežne vrednosti) prehajata popolnoma v roke države, s čimer sta zadu-
— 375
JIINASUJa IHSHOMIHJ
Seni vsaka demokracija In svoboda (monopol je Po syojj naravi — zlasti pa vsesplošni, državni monopol — sovražnik Vsake svobode in demokracije), razlike v plačah in raznovrstni privilegiji, ki so v začetku (ko je država še'igrala svojo prvo in zadnje samostojno dejanje) bili neznatni, se čedalje bolj poglabljajo itd. ter nastajajo tudi bistvene, reakcionarne kvalitativne spremembe v zunanjepolitičnem kurzu — v smeri čedalje močnejših in na koncu — z zmago državnega kapitalizma — totalnih teženj za osvajanjem in osvajalnimi vojnami ter pretvarjanjem drugih narodov v svoje kolonije. Zakoni monopolističnega kapitalizma začenjajo delovati z vso živalsko brutalnostjo, spreminjajoč v svoje navadne poslušne hlapce tako izvrševalce kot same svoje iniciatorje in protagoniste. Družba se čedalje bolj razkraja: na sloj mezdnih delavcev in kasto visoko plačanih brezvestnih, svojeglavih, potuhnjenih in biutalnih državnokapitalističnih birokratov.
Ta proces se ne more gladko in mirno razvijati v državi, ki je socialistična, še tem manj, ako je bila v njej izvedena socialistična revolucija. In prav ta proces lahko s točnostjo zgodovinske kronike zasledujemo v Sovjetski zvezi. Zmaga državnokapitalističnih tendenc pa ne pomeni samo konec vsakega družbenega (socialističnega) napredka, temveč tudi porajanje protislovij in tendenc, ki so tipične za monopolistični kapitalizem.
In ko vsakovrstni apologeti državne lastnine, dejansko: državnega kapitalizma v Sovjetski zvezi (resda ne tujega, «konkurentskega», temveč svojega ((domovinskega», «patriotič-negas) pripovedujejo, da je samo pri njih s podržavljenjem proizvajalnih sil (ki ga sicer skrivajo za nekdanje socialistično podržavljenje s pomočjo države) uničeno protislovje med proizvajalnimi silami in odnosi v proizvodnji, da so z likvidacijo privatne kapitalistične lastnine zgradili socializem in da že prehajajo v komunizem, tedaj s tem samo olepšujejo stvarnost, ki je pri njih zaradi specifičnih zgodovinskih okolnosti priti-rana do vrhunca, ki pa se je močno očrtala in se čedalje močneje očrtuje pri samem monopolističnem kapitalizmu. Podobni so tistim buržoaznim ekonomskim teoretikom (Benthamu, Malthusu in drugim), ki so zmago industrijske revolucije v Angliji proglasili za uresničenje vseh božanskih človeških idealov, izraženih' v geslu: svoboda, enakost, bratstvo in — religija. Za zaostalo Rusijo, v kateri poteka sodobna industrijska revolucija na državno-kaipitalistični osnovi (zaradi splošne zaostalosti in gospodarske razdrobljenosti, zaradi blokade razvitih kapitalističnih dežel, ki se niso hotele ne mogle sprijazniti z izgubo tako velikega surovinskega in tržnega področja ter zaradi nizke socialistične zavesti avantgarde — zlasti po Leninovi smrti — in od tod tudi samih množic itd.)., pomeni gospodarski napredek v tej smeri brez dvoma velikanski korak naprej v primeri s fevdalno-kapitalistično polkolonijo in se zato lahko v zavesti ljudi — zlasti če imamo pri tem pred očmi, da je potekal na osnovi «socialističnih« parol in velikih revolucionarnih pretresov, ki jih je izzval Oktober — pojavlja določeno dobo kot socializem. V primeri z razvitimi kapitalističnimi deželami pa danes, niti v družbenem pogledu, ne pomeni nikakršnega napredka, v pogledu socializma pa pomeni njegovo totalno negacijo in nazadovanje v novi svojevrstni obliki. Ce je namreč razvoj proizvajalnih sil predpostavka in pogoj socializma, tedaj ni identičen s tem razvojem kot takim. Tudi kapitalizem je nenavadno visoko razvil proizvajalne she in jih razvija dalje — kljub gnitju in stagnaciji. Socializem pomeni hkrati tudi določene družbene odnose (demokracija neposrednih proizvajalcev in njihova neposredna «oblast» — brez države — nad proizvajalnimi silami itd.). Pri tem je treba upoštevati tudi še drugo dejstvo: državni monopol, oziroma — državni kapitalizem v ZSSR je lahko zmagal edinole s tem, da je odpravil privatno kapitalistično lastnino. Toda pray to tendenco so zelo
močno, pokazali tudi monopoli y kapitalizmu: monopoli se niso povzpeli do take kraljevske moči samo s tem* da so požrli mali in srednji kapital, temveč tudi s tem, da so uničili osebno iniciativo in — do neke mere — napravili privatno lastnino posameznih kapitalistov brezosebno ter jih vključili in podredili splošnim interesom samega monopola. Zato ni prav nič čudnega, da si sovjetski ekonomisti nikakor ne morejo priti na čisto z ekonomskimi kategorijami: vrednostjo, denarjem, blagom, rento itd., in da se jim kažejo v obrnjeni, «socialistični» obliki, ker njihove »socialistične)) teorije stalno bije po glavi kapitalistična (državna) praksa in jih bo bila vse dotlej, dokler ne bodo proglasili samega državnega kapitalizma, kar nekateri že sramežljivo in prikrito tudi delajo, za socialistični ideal in sploh ideal človeštva, ali pa nastopili z odkrito in neizprosno kritiko družbenih temeljev svoje dežele.
Proces prehajanja od državnih oblik socialistične lastnine k državnemu kapitalizmu je potekel, če ga vzamemo v celoti — kljub vsem prelomom, kolizijam in skokom — premočrtno — od začasnega upravljanja gospodarstva, ki je bilo ob začetku nujno v boju proti privatnim lastnikom, do popolnega stalnega gospostva nad gospodarstvom. Toda ta proces še malo ni bil miren, pa tudi ne lahak za njegove 'protagoniste. Predvsem so ideje oktobrske revolucije in težnje množic pritiskale v določeni, socialistični smeri, v smeri socialistične demokracije, privatna 'lastnina pa v smeri povratka k staremu, točneje — v smeri svobodnega kapitalističnega razvoja (v glavnem brez fevdalizma, ker so bile fevdalne tendence Po revoluciji relativno slabe, kar spet ne pomeni,- da birokracija v ZSSR nima pomembnih privilegijev fevdalnega značaja). To je bila zahrbtna in krvava borba, v kateri so se morale — v boju proti prvi tendenci — državnokapitalistične sile maskirati z zvestobo idejam in tradicijam Oktobra in socializma, proti drugi pa — z metodami nadaljnje nacionalizacije (zlasti na vasi). Elementi prvotne akumulacije v Sovjetski zvezi so bili obilni tako po oblikah kot po obsegu. Na račun bede delavcev in ekspropria-cije zaostalega kmeta je bila zgrajena orjaška tvorba državnega kapitalizma, edina v današnjem svetu, v tej luči ni kolhoz nič drugega kakor kolektivni mali kmet, proti kateremu se mora državni kapitalizem tudi danes neizprosno boriti (prisilni odkup proizvodov, ki je v prvi fazi bil upravičen in nujen ukrep socialistične države proti kapitalističnim elementom, pomeni sedaj dejansko boj s kolektivnim delovnim kmetom za absolutno rento); To je v dejansko spremenjeni obliki stara klasična borba med kapitalistom in zemljiškim lastnikom za absolutno rento, borba ki se bo nujno bila vse do popolne zmage državnega kapitalizma v kmetijstvu in pretvorbe kolhoznikov v mezdne državne delavce (že sedaj je v kolhozih demokracija likvidirana in uradniški kader — predsedniki kolhozov in drugo osebje — se šola in postavlja v kolhoze od zgoraj ter hkrati «slimulira» z visokimi nagradami na osnovi donosa, to se pravi, na osnovi izžemanja presežne vrednosti, bodisi z dviganjem delovne storilnosti, bodisi s prekomernim delom. V kolhoz torej čedalje bolj prodira izključno oblast visoko plačane in privilegirane birokracije v podobi direktorjev, generalnih direktorjev in vsakovrstnih neštevilnili šefov h1 podšefov v industriji, trgovini itd.) (Čeprav je ta proces pomenil neizprosno borbo, je hkrati dejansko pomenil tudi slabljenje razrednega boja socialističnega proletariata (proti kapitalističnim in državnokapitalističnim tendencam). Velikanska množica uradnikov, malih buržujev in vseh mogočih karieri-stičnih elementov, podedovanih iz stare'družbe, množica, ki se ni otresla navade, da malo dela ter na lahek način in dobro živi na račun delovnega ljudstva, se je vključila v državni a parat. Pa'tudi velik del razlaščenih kulakov je našel svoje mesto med drugim v široko razpleteni stražarski službi nad kaznjenci v Sibiriji),	(Nadaljevanje sledi)
0S6I ejquiaaop i