Ob razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju
Kar je staro, je morda tudi dragoceno
(až) Šolarje, ki prihajajo na razstavo: Ljubljana po predzadnji modi, ki je odprta že nekaj časa v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, je kar zanimivo opazo-vati: ogledujejo si obleke in predmete iz časov med obema svetovnima vojnama, ozirajo se na velike f otografije, kjer spreha-jalci z Ijubljanske promenade zro s sten v dvorano in se sem pa tja kar na glas po-smejijo.
Kajti to je tako daieč od današnjih dni! Za-bavno je gledati stare f rake in klobu ke, ogrliča-ste našitke na ženskih oblekah, metuljčke in trde ovratnike moških srajc, predvsem pa čip-kasto perilo, žensko in moško. Vse skupaj je tako zelo drugačno od zlizanih kavbojk in to-vamiškega perila!
Marsikdo med njimi pozna stare šivalne stroje, ki so razstavljeni v improvizirani krojaški delavnici, saj so še prav taki, kot so jih videli na obisku pri svojih babicah in starih tetah. In vendartolikostarih stvari na kupu še niso vide-li. Prostor s stroji, krojaškimi lutkami, metri in šivankami, z dolgim pultom, kroji in blagovi in starimi likalniki je skoraj prav tak, kot bi ga bili samo za pol ure zapustili vajenci, »sarrio da grejo na malico« — kot se je spomnil neki sedmošolec, očitno trdno zasidran v današ-
njem času.
Marsikateremu starejšemu obiskovalcu pa so oblačila znana še iz njegovih mladih dni. Roke včasih kar zasrbijo od želje, da bi spet občutil otip kakšnega starega »krep maroke-na« in »klokeja« in »pikeja«, le kdo še pozna ta stara blaga?
Kot smo izvedeli od Tanje Tomažič, ki je v Slovenskem etnografskem muzeju priprav-Ijala razstavo, je bilo precej oblek muzeju tudi podarjenh. Med drugimi darovalci je pokloniia zelo dragoceno oblačilo tudi tovarišica Dani Tominčeva, že vrsto let občanka šišenske ob-čine. Takole nam je povedala:
— Po naključju sem izvedela, da v muzeju pripravljajo razstavo o tern, kako in kje so se oblačili Ljubljančani. Poskušala sem pomagati po svojih močeh že s spomini, ob tem pa mi je prišlo na misel, da'imam nekje Š6 stvari od svoje mame. Tako sem našla še kar dobro ohranjena oblačila. V6asih smo si jih otroci na-tikali za pusta, a na srečo smo jih kmalu založili in so se tako ohranila. Zdaj sem jih z veseljem podarila muzeju. Oh,kaj vse bi se bilo najbrž še ohranilo, če ne bi bilo vmes hudih vojnih časov! je zavzdihnila tovarišica Tominčeva. — Saj veste, tudi po vojni nam nekaj časa ni šlo naj-bolje, zato smo obleke mnogo bolj predelovali
in znosili do konca.
—  Na razstavi je tudi več klobukov, ki jih zdaj že bolj redko nosijo. Ali ste tudi za to kaj pobrskali po skrinjah? smo jo še vprašali.
—  Dvaslamnikasemimelapravzaresšev skrinji v kleti. Prepričana sem, da ima še mar-sikdo kaj podobnega doma, le da ne ve, kje to z veseljem sprejmejo. Po mojem je bolj pamet-no, da se take stvari podarijo ali prodajo v muzej, kot da bi se doma vsako pomlad uba-dali s požrešnimi molji. Tako pa bodo morda le še komu na ogled.
Upajmo, da so besede tovarišice Tomin-čeve spodbudile še kakšno pridno gospodinjo, da bo pobrskala po omarah, saj so predmeti, ki se včasih zdijo nerabni, še kako potrebni in dragoceni za muzejske razstave, ki nam kaže-jo, kako smo včasih živeli. Poklic krojača in ši-vilje, ki so nam ga skušali predstaviti skupaj z oblačili, že skoraj izumira. Prav presenetljiv je podatek, da je bilo leta 1928 v Ljubljani kar 278 krojaških in šiviljskih delavnic, danes pa jih je vsega skupaj 66, v občini Šiška pa le sedem.
Razstava bo odprta še do poletja.