99LEPOSLOVJE I. Misel je mlin in duh je tok vodá. Hči oči je in slišane besede melje, dokler reke mimo ne spelje poplava prepolne vsebine srca. Najlepša je, ko je v notranjosti mir, s podobami oblikuje modrost in čez reko deroče usode je most, da potihne med dušami v srcu prepir. Misel je mama in žena, orodje in pot, čeprav sama srca ne osreči, utira pot željam zasanjanim mimo zmot, povečuje se iz velikega v majhno in v velikem izginja, če hočeš biti srečen, te počasi spreminja … Luč mora svetiti, če ne, je temno, a mora kdaj ugasniti, da noga stopi v temo, luč mora biti, saj kjer je, je vse svetlo in brez truda vidi pot naprej oko. Kadar luč sveti, v srcu je toplo in tema nima proti njej moči, nobene človeške ni poti, ki ne bi hodila tam, kjer je lepo. Luč nosi svetlobo, v njej je toplina, svoboda, resnica in pot, a v njej je tudi tiho skrita bolečina, saj ni luči, ki ne bi v sebi pogorela, ni je, ki bi je Bog ne ustvaril in iz nič se ni nobena vzela. Potujem s potjo pod nogami in s potjo v sebi, s sanjano potjo. Ne koraki ne ljudje je ne zmotijo – ker s svojo potjo smo vedno sami. Pot se strmo vije, ker postaja pot poti, a ta je že od prej, še preden med drevesi se utre praznina in iz polnosti SMILJAN TROBIŠ Popotovanja 100 TRETJI DAN 2017 3/4 se nova sveta pot rodi. Poti nas vodijo k sebi, k cilju konca, strmo se dvigajo kot na krilih angeli, in v modrini se na koncu polastijo sonca. Večna je pot in vedno srečno zmaga, ovinki so le stranpoti – a vedno vrneš se, ko pot te sama ulovi. Po zunanji resničnosti se kot potok vsa previdna in preprosta vije, iz oči in iz obraza sije, človek sam je z njo, je otok … Ena je in vsi jo gledajo in se čudijo. močna je kot večnost, kakor spev neba, kakor sonce, kakor krila angela in iz nje ustvari harmonijo, tiho nežno besed melodijo … Tema je v praznino sonce skrila, v zmedo misli zapodila in zdaj hitijo iz okvirja svojih umazanih in čistih sanj. Potem ostanki misli molijo k svetlobi, ki je v srcu nič več ni, in molijo dni in noči zaprte v svoji temni mračni sobi. In se zdani in v jutru spet tema zbudi noč misli in srca, noč slepih oči, ki jim le malo manjka do poti svetlobe, ki bi vse rešila, stvari iz teme v lepoto prebudila, srce boleče ozdravila in ga poljubila. Molitev je skrivnostna beseda srca, čez zemljo in vesolje sega, najtršim zle namene zbega, čeprav v srcu samo tiho trepeta … Med drevesi je razpeta pot 101LEPOSLOVJE in kadar se zapleteš v podrasti, v svoji temni črni strasti med mislimi resnice in bogastvom zmot te reši iz teme tebe samega, iz zaprtosti v tvoj tesni krog, doseže te tako, da pozabiš sebe. II. V vesoljnem miru odloča Bog, v modrini, ki nad nami je visoko, v mislih, ki pod nami so globoko … Cilj je že dosežen, če veruješ vanj, vsak dan te spremlja, prime te za roko, v njem zakoreninjen si globoko vse bližje je resnici, ki izhaja iz sanj. Vsa tema pade v jamo, če je cilj svetal, če odpreš se stvarstvu, če se sprostiš in vržeš se s tečajev, da bi lažje sebe drugim dal. Žal ti je, najdeš svoje dobro dno, tam se te dotika duh ljubezni, od tam se spet daruje tvoje skrito oko. Zasidraš spet čoln v obalo vesti in ne premaknejo te več viharji, radost življenja prav iz dna žari … Mir ni mir, če ne pride iz očiščene vesti, če ne potihne tvoj prepir v notranjosti, če ne veruješ, da si očiščen do kosti, bel, kakor bodo nekoč bele vse poti. Mir vedno čaka. To tiho čakanje se dviga v nebo kot pričakovanje sla, ki bo nekoč pomiril tvoja nihanja in bo izpolnil tvoje sanje. Mir je dobrota, nasprotje strasti, 102 TRETJI DAN 2017 3/4 dotakne se te, ko srečaš dobre ljudi in v tebi se vse umiri, zaživi tisti radostni čut za lepoto, ki se le v čistosti prebudi in bo edini čutil v večnosti … Nihče lepote ne more ujeti v svoj krog, saj le s trpljenjem v dušo pride, in z zmotno mislijo odide, kot da je blizu nebesom, kot da je Bog. Čistost tiho stopa med ljudmi, opazi jo le lepota nedoumljiva, ki se očem smrtnikov skriva in le v čutih čistih zažari. Premakneš roko in se skrije, odide z zvenom besed, že misel jo lahko ubije. A vedno se pojavi tam, kjer bije srce, in iz dna zapleše melodije, ki jih le za silo sliši svet. Dotakne se mojega utrujenega telesa v najbolj vsakdanjih odmevih dne, sreča me nemočnega, še preden prispe. Natoči mi misli iz moje krvi, ko lagodno vlekne se moje telo in misli z menoj potujejo od glave do srca, do očiščene vesti. In zaprem trudne, izmučene oči, ki brez misli in zavesti merijo korake prehojenih strmih poti. Telo se pod lastno težo sprosti, moči v temo izginjajo, oči se budijo in telo, moj duh se budi.