/



Grobo izzivalna sopostavitev svetopisem-
skega izreka Beseda je meso postala ter vsakda-
njega izreka Beseda ni konj nas opozarja na nez-
nanske razdalje med mogoèimi vrstami poj-
movanja in vrednotenja besede beseda. Èetudi
odmislimo veèino tistega, kar so filologi, fi-
lozofi in teologi povedali o grškem logosu in
slovenski besedi, ostaja celo za laiènega govorca
oèitno razloèevanje: svetopisemska (bo`ja) Be-
seda se pojmuje kot ustvarjalna in zavezana
resnici, celo resnicotvorna (Bog je rekel: Bodi
svetloba!” In nastala je svetloba), ona druga (èlo-
veška) pa kot plehka, šibka in uporabna za vsa-
kršno manipuliranje z resnico, tako da se uve-
ljavlja v široki pahljaèi govornih polo`ajev —
od zasebnega opravljanja in obrekovanja prek
lahkotne publicistike (Papir vse prenese; Hi-
treje pišem, kot mislim) do politiènih ali ideo-
loških kampanj (Tretjiè ponovljena la` postane
resnica) in do “filozofsko poglobljenega” raz-
pravljanja (Resnic je veè; Resnica o resnici je, da
resnice ni).
V Svetem pismu je nekaj ostrih svaril pred
manipuliranjem z besedami in resnico (“Ne
prièaj po krivem proti svojemu bli`njemu!”
— 1 Mz 20,16; “Sploh ne prisegajte! /.../ Vaš
govor naj bo ´da´, ´da´, ´ne´, ´ne´; kar je veè
kot to, je od hudega.” - Mt 5,33–37), znans-
tveno jezikoslovje pa upošteva ontološko raz-
liko med bo`jo in èloveško besedo ter se pri
svojem razèlenjevanju in razlaganju jezikov-
nih pojavov trezno omejuje na podatke in as-
pekte èloveškega. Zato v jezikoslovnih defi-
nicijah pojmov “beseda”, “jezik”, “besedilo”
ipd. ter v jezikoslovnem razpravljanju sploh
zlepa ne bomo naleteli na besedo resnica; ena
najpopularnejših definicij pojma jezik pravi,
da je to “sredstvo za sporazumevanje”, ne pa
!24
1


:
;


npr. sredstvo za razkrivanje (spoznavanje,
sporoèanje) resnice.
V jezikoslovju bomo naleteli le na dosti
ohlapnejši pojem “resniènost”, pa še pri tem
je `e celo stoletje uveljavljena semiološka teo-
rija o simbolih kot popolnoma prevladujoèi
vrsti znamenj èloveškega jezika, naèelno ne-
odvisnih od zunajjezikovne resniènosti. Sim-
boli ne temeljijo na naravno zavezujoèi sklad-
nosti med predmetom in znamenjem, ki
predmet “zastopa”, temveè na naravno po-
ljubnem, le z omahljivo in ideološko obar-
vano dru`beno konvencijo vzdr`evanem raz-
merju med zaznamovanim in zaznamujoèim
(natanèneje: med socializiranimi predstavami
o delih zunanjezikovne resniènosti in socia-
liziranimi predstavami o govornih oziroma
pisnih ustreznikih tistih delov resniènosti).
Dele` in vloga drugih, nesimbolnih vrst zna-
menj (ikon, indicev in simptomov kot re-
sniènostno motiviranih znamenj na podla-
gi oblikovne podobnosti, naravne vzroèno-
poslediène ali prostorsko-èasovne povezanosti
ipd.) sta sistemsko obrobna.
Ker je torej (èloveški) jezik glede zunaj-
jezikovne resniènosti “po naravi” nevezan,
je z njegovim izrazjem mogoèe enako gladko
izrekati resniène in neresniène trditve. Jezi-
kovno sporazumevanje zato ni obmoèje raz-
krivanja resnice, temveè obmoèje dru`bene
sprejemljivosti in èlovekove svobode — s tem
pa tudi osebne odgovornosti. Odgovornost
je predvsem na osebi, ki trditve izreka, de-
loma pa tudi na osebi, ki neresniène ali
dvomljive trditve nekritièno sprejema ter s
tem brez ugovarjanja dopušèa ali celo spod-
buja nadaljnje manipuliranje z resnico ozi-
roma širjenje neresnice. Za kritièno poslu-
 #
šanje ali branje (razumevanje) ter za uèinko-
vito ugovarjanje se deloma usposabljamo v
spontanem uèno-vzgojnem procesu, deloma
tudi v organiziranem šolskem izobra`evanju
(medijska vzgoja, razèlenjevanje besedil, kul-
tura dialoga), vendar za ustrezno ravnanje ob
(dez)informacijskih cunamijih, ki smo jim
izpostavljeni na domaèi in svetovni ravni, bis-
tveno premalo. Resolucija o nacionalnem
programu za jezikovno politiko, sprejeta v
Dr`avnem zboru RS maja 2007, zato na veè
mestih opozarja na poveèane sporazumevalne
potrebe sodobnega èloveka in poziva k veèji
skrbi za njegovo sporazumevalno zmo`nost.
Ta pomeni preseganje jezikovnega znanja (in
jezikoslovja) v o`jem pomenu besede ter upo-
števanje vrašèenosti govornega dejanja v go-
vorni polo`aj kot `ivljenjsko totaliteto. Šele
iz nje je mogoèe sklepati, ali je izreèena tr-
ditev (ne)resnièna, za katero vrsto morebitne
neresniènosti gre in kateri naèin odzivanja
nanjo bi bil najustreznejši. Prepoznavati je
treba dobesedne in prenesene pomene besed,
povedi in celotnega besedila ter jih vrednotiti
na osi: zmota (fikcija brez namena) — re-
sniènost — neresniènost — umišljenost (fikcija
v znanstvenem, umetnostnem ipd. obliko-
vanju) — la` (fikcija z namenom zavajanja).
Posebno zahtevno je obravnavanje t. i. del-
nih resnic kot zmote ali kot la`i. Delne re-
snice so lahko sad avtorjeve umske nezmo`-
nosti ali tehniène oviranosti za popolno spoz-
navanje in izra`anje resnice (nedostopnost
podatkovnih virov, èasovna stiska, pomanj-
kljiva splošna ali strokovna izobrazba, pod-
vr`enost ideološkim stereotipom), lahko pa
tudi sad namenskega zamolèevanja nekaterih
podatkov, znanega kot prikrivanje resnice,
cenzura, uradna (poslovna, vojaška ipd.)
skrivnost, selektivnost, tabu idr., ali sad za-
sipanja z resniènimi, vendar nebistvenimi po-
datki za preusmerjanje naslovnikove pozor-
nosti (zamegljevanje, prekrivanje resnice z go-
stobesednostjo, ponavljanjem stereotipov,
rabo tujk in drugih pomensko manj jasnih
izrazov ter s parajezikovnimi sredstvi, kot so
npr. gibanje, barve in glasba v televizijskih
oglasih; besedna inflacija, logoreja).
Zaradi velike razširjenosti takih pojavov
smo danes v Sloveniji daleè od uveljavljanja
Havlove maksime `iveti v resnici. Naj nave-
dem nekaj primerov, kako so z neresnico kon-
taminirana obse`na podroèja naše dru`bene
zavesti in zlasti medijskega poroèanja.

Nadaljuje se raba “samoupravne” in druge
podedovane dru`benopolitiène terminologije
(npr. prekinitev dela, dru`bena lastnina, èasov-
no umešèanje zgodovinskih dogodkov “po
našem štetju” ipd.), hkrati pa se vpeljujejo novi
izrazi politiène korektnosti (npr. pravice dr`av-
ljanov in dr`avljank, do`ivljenjski zapor, dru-
gaèna spolna usmerjenost, medijski plurali-
zem, poprava krivic iz polpretekle zgodovi-
ne) in mehanièno preneseni izrazi iz izroèila
zahodnih parlamentarnih demokracij (npr.
pojma levica in desnica brez ustreznih refe-
renc v socialni, politièni in kapitalski podlagi).
Zdaj veljavni Zakon o medijih je zaradi
doloèbe o obvezni objavi popravka oziroma
odgovora na objavo neresniènih trditev (tudi
“delnih resnic”) dele`en hude kritike, èeš da
preveè omejuje svobodo tiska ter zanièuje
uredniško strokovnost in odgovornost. Po
dosedanjih primerih objave zahtevanega po-
pravka oziroma odgovora in primerih zavr-
nitve take zahteve je mogoèe reèi, da zara-
di uveljavljanja omenjene doloèbe ni bil do-
slej noben medij oškodovan, verjetnejša pa
je domneva, da je kritika doloèbe podobna
pretakanju krokodiljih solza, ker se gospo-
darji “èetrte veje oblasti” ne bi radi odpove-
dali monopolu pri medijski konstrukciji real-
nosti in pri vplivanju na javno mnenje.
Odzivi na nedavno policijsko afero zaradi
Vojnovièevega romana Èefurji raus so pri-
pomogli k širokemu razèišèevanju pojmov
/



	




“fikcija”, “realizem” in “literarna resnica” na
podroèju besedne umetnosti. Razkrila se je
stara zmota mešanja izjav in stališè posamezne
literarne (fiktivne) osebe z avtorjevimi sta-
lišèi. Èe se ob tej prilo`nosti samokritièno
ozremo v slovensko katoliško preteklost, naj
omenimo podobno zmoto pri obravnavanju
Cankarjevih Hlapcev (še pred desetimi leti
jo je ponavljal visok cerkveni predstavnik):
Kakor pri romanu Èefurji raus ni dopustno
obravnavati izjav imaginarnega lika Marka
Ðorðiæa o policiji kot stališèe njegovega av-
torja Vojnoviæa, tako Jermanovih ostrih izjav
o protireformaciji v drami Hlapci ni mogoèe
mehanièno identificirati s Cankarjevim mne-
njem, saj gre za izjave literarne osebe, potreb-
ne za stopnjevanje dramskega konflikta (ve-
mo pa, kako se je ta konflikt v drami kon-
èal in da npr. Josip Vidmar z njegovim iz-
tekom nikakor ni bil zadovoljen). — Fikcija
je za besedno umetnost resda bistven, ne pa
tudi zadosten pogoj; ni vsaka fikcija umet-
nost in celo znotraj iste besedne umetnine
se lahko znajdejo tudi resnièno problematièni
odlomki. Ob razèišèevanju razmerja med fik-
cijo in resniènostjo v literaturi je Tomo Virk
omenil Tavèarjev roman 4000 kot primer re-
sniène (namerne) `aljivosti na Mahnièev ra-
èun, Zdru`enje policistov pa se je v izjavi o
Vojnovièevi knjigi (Dnevnik 27. 1.) vprašalo,
kakšen bi utegnil biti dru`beni odziv, “ko bi
naslednji literarni junak skozi fikcijo pove-
lièeval pedofile, holokavst ali pa genocide v
bli`nji zgodovini”. Does anything go? Zato
prej omenjena potreba po dodatnem uspo-
sabljanju za kritièno branje in razumevanje
ter za uèinkovito ugovarjanje neresniènim tr-
ditvam obsega tudi potrebo po izbiri ustrez-
nega naèina odzivanja — na ravni estetske kri-
tike, morale, politiènega odloèanja ali kazen-
skega prava. Treba je obvladati strategije, po
katerih se nestrinjanje z izreèenimi trditvami
lahko izteèe v ugotovitev nesporazuma ali pa
v ugovarjanje, spor in celo spopad.
Z veliko neresnic in delnih resnic je kon-
taminirano slovensko izrekanje o slovenšèini
in o razmerju Slovencev do nje. Slovenci
imamo zadosti razlogov za moralno zaveza-
nost in simpatijo do svojega jezika, saj je v
naši jezikovni zavesti `iv spomin na zgodo-
vinsko izkušnjo s strateškim pomenom sim-
bolne vloge jezika v obdobjih dr`avnopoli-
tiène nesamostojnosti in kulturne zatiranosti.
Za naše do`ivljanje identitete je kljuèna last-
nost pripadnost skupnemu maternemu je-
ziku, slovenšèina naj bi veljala za vrednoto
in jedrno sestavino narodne kulture in prav
zavezanost tej vrednoti je bila v 20. stolet-
ju kar trikrat med poglavitnimi razlogi za slo-
venske dr`avotvorne poteze, ko je postaja-
lo oèitno, da je slovenšèina v tedanjih dr`av-
nih okvirih zapisana hiranju in izginitvi.
Kljub temu je v jezikovni zavesti in ravna-
nju številnih Slovencev opaziti nekakšno raz-
cepljenost: deklarativno priznavajo in èus-
tveno poudarjajo kljuèni pomen jezika za slo-
vensko kulturno identiteto ter zagotavljajo
svojo `e kar sladkobno ljubezen do “klene
slovenske besede”; ko pa bi bilo treba to po-
trditi z dejanji ali za slovenšèino celo “kaj
`rtvovati”, se hitro poka`ejo neodgovornost,
nesamozavest, izgovori, dvom o potrebnosti
njene rabe in hitra pripravljenost, zamenjati
svojo “ljubljeno materinšèino” s katerim tu-
jim jezikom. Te`ko bi bilo razlo`iti, kakšna
miselnost in kateri interesi so bili v ozadju
uradnih predlogov, ki so zakonske predpise
o obveznem upoštevanju slovenšèine v vi-
sokem šolstvu in na nekaterih delovnih me-
stih v gospodarstvu, zdravstvu idr. uvrstili
med “administrativne ovire” in “birokrat-
ske ovire”, èeš da nedopustno ote`ujejo pre-
tok znanja in inovacij, doloèba o slovenšèini
v imenih podjetij pa da ote`uje “mednarod-
no prepoznavnost gospodarskih subjektov”
(èeprav je med najmoènejšimi slovenskimi
podjetji in izvozniki vrsta takih s slovenskimi
imeni: Iskra, Belinka, Gorenje, Krka, SIJ,
/



 #
`ito, Lesnina ...). Upoštevanje slovenšèine
da povzroèa nepotrebne stroške (npr. za ti-
skanje slovenskih plakatov ali navodil za upo-
rabo izdelkov), jezikovno ustvarjanje posebej
za slovenski trg pa se “sploh ne izplaèa” (ne-
prese`eni sindrom Stanka Vraza v slovitem
pismu Francetu Prešernu: tiskanje sloven-
skih knjig v nizkih nakladah, danes pa raz-
vijanje ali prevajanje slovenskih raèunal-
niških aplikacij). Slišati je bilo celo trditve
o izrazni nezadostnosti in estetski manjvred-
nosti slovenšèine: sam nekdanji predsednik
Slovenske akademije znanosti in umetnosti
je rekel, da “ni mogoèe pisati vrhunskih
znanstvenih èlankov v slovenšèini” (Zvon
2006/1, str. 16.), urednik Radia Slovenija pa
izjavil, da slovenska skladba za evrovizijsko
tekmovanje “v anglešèini enostavno zveni bo-
lje” (Dnevnik 10. 5. 2006). Do javnega ugo-
varjanja takim izjavam prihaja redko, celo
krèenje zagotovljene rabe slovenšèine kot
uènega jezika na slovenskih univerzah ob
uveljavljanju bolonjskih reform in ob pri-
pravljanju novega zakona o univerzi se ne
zdi posebno spotakljivo. Med 39 zahtevami
slovenske študentske organizacije vladi (Delo
19. 4. 2006) ni bilo zahteve po izrecno za-
gotovljeni mo`nosti niti za opravljanje iz-
pitov v slovenšèini. Èe do javnega odziva-
nja na neustrezno obravnavanje slovenšèine
vendarle pride, se preveèkrat ponuja v dveh
skrajnostih: v togo obrambniški ali anar-
hièni. Prva usmeritev bi bila za jezikovno po-
litiko nerealna in neuspešna, druga pa za slo-
venšèino pogubna. Kompromis med njima
se zdi skoraj nemogoè, saj je bilo tudi ob up-
ravièenem vztrajanju pri uresnièevanju po-
litiène enakopravnosti slovenšèine (in drugih
“manj razširjenih” jezikov) v okviru Evropske
zveze ter ob drugih primerih zavzemanja v
prid slovenšèini kar med Slovenci samimi
slišati oèitke o ksenofobiji in omejevanju
prostega pretoka ter zaviranju tehnološkega
razvoja ali posmehovanje (“romantizem”).
Slovenstvo kljub pridobljeni dr`avnosti ne
bo nikoli imelo zagotovljenega obstoja brez
boja, navedena dejstva in izjave pa ka`ejo,
da lepo število Slovencev ni samoumevno
pripravljenih na trud ali celo boj (uèenje,
stroške, politièno izpostavljanje idr.) za od-
govorno spoznavanje, priznavanje in nada-
ljevanje trubarjevsko-prešernovskega jezikov-
nega izroèila. Slovenšèina za številne Sloven-
ce še zdaleè ni vrednota najvišjega ranga,
vrazi in de`mani niso le stvar slovenske pre-
teklosti. V tem nihilizmu — in ne v neugod-
nih objektivnih okolišèinah — je razlog, da
izraza “ogro`enost slovenšèine” danes — kljub
lastni dr`avi — ne bi smeli izrekati samo s
podcenjevalnim nasmeškom.
/