Vrabčkov Miklavž
V opuščeni škorčji gajbici je bilo pred svetim Miklavicm veselo. Za-man je gospa vrabčeva ukazopala svojim otrokom, naj posprairijo gajbico. Ker so bile use njene bese-de bob ob steno, jih je napodila na vrt, da bi je pri delit ne motili. Vrabčcvi so pričakovali obisk.
Stari Kos ¦— Bog vc, kako se je tega domislil — je obljubil, du pri-de letos na obisk kot Miklavž in da prinese otrokom darit. Kos je bil star godrnjcič,  samotar  in  odovec.
Vrabčevka, ki je bila tudi vdova — starega vrabca, je ncdavno ujel zlobcn deček v zadrgo — je bila res gospodu Kojsti hvaležna in zato je tako skrbela, da se u njenem sta-novanju vse lepo posprairi.
ln ko so bila okenca lepo umiUt, miza pokrila s koščkom platna, je poklicala  olroke.
%Da se boste lepo vedli!*. jim je rekta. »Pride Miklavi! Veste, tisti, ki hodi tudi k tjudem in nosi otro-kom darila. Lepo mu nekaj zapoj-te! Ali znaš katero?« je. vprašala najmlajšega vrabčjega sina.
»Jl/ama, znam! Tisto: Jaz pa le počas..,«
y>No, ta ni ravno najlepša, pa naj bo. ln ii?« se je obrnila k drugemu.
»Jaz pa zncim tote: Prišla bo po-mlad...«
»Ta je že Irpša. Ampak lepo za-pojte, sueti Miklauž posluša usak dan angelčke in li lo znajo!«
Oglasil se je zvonček. Mimo oken-ca je šinila senca. tJe ie tukaj,« je zctšepetala mama in vrabčki so jo pobrali vsak v sooj kot.
»No, ali imate pridne otroke? Vas ubogajo? Znajo pcti?&
»Seveda znajo.n. so slišali vrabčki materin odgovor Miklavžu.
»Tako, tako.t je rekel globok glas. vPrcpričal se bom. Torej začni ti, mali črnoglauček.f€
Ker pa so imeli vsi vrabčki črne glave, je začel kar eden izmed njih: »Jaz pa le počas ...« iti druga doa: »Prišla bo pomlad ...«
/ no, to je bila pesmica, ki je Mi-klavžu ngajala. Hrž je začel delili slaščice in druga darila. Hazdajal jr jabolčna jedrca, suho grozdje, pa ladi nrabfji mami jr dal nekaj :r-nu: prosa. Vsi so bili peseli.
Samo najmanjšemu vrabčku je bil rumen kljun Miklavža tako sumljii', da je uprašal matno, ko je Miklavž odšel:
tMama, ali ni bil to naš kos? Saj veš, kako mc je nekoč prijel, ko srm mu pred nosom odnesrl naj-lepšo češnjo?tc.
Mama pa ni odgovorila. Samo s predpasničkom si je brisala oči, ker se je spomnila na pokojnega sopro-ga, ki ga je tisti hudobni dečfk pri-pravil ob življenje.
Kako bi bil danes vesel!...