Zajčku Janezku se je sanjalo ... Velilconočna zgodblca »Koliko dela imam letos s piruhi,« ga ušesa so kaj dobro čula očetov glas, je tožila mati zajklja. Pridno je likala toda delo mu je presedalo. Urnih sko- hlačke in jopiče svojih otrok in si kov je smuknil pod lesko in se potuh- z modrim predpasnikom brisala pot s nil v reso. Ko pa ga je premagala čela. »Pa tudi kokoši tako počasi pri- lakota, se je priplazil h kosilu. Očka našajo jajca v prodajo. Do sedaj se je ga je temeljito zlaisal. oglasila pri nas le ena«. Očka zajec si »Kje si se pa potepal, ti lenuh, ti?« je s pipo popravil brke in dejal z do- ga je karal. brodušnim basom: »Nič ne skrbi, lju- »Takoj po kosilu pričnemo z delom, ; ba mamica, vsi ti bomo pomagali pri gorje ti, če se zopet kam izgubiš!« — \ barvanju piruhov. Čim pridejo otroci Boječe se je splazil Janezek na svoj iz šole, prionemo z delom. Jaz in Ja- prostor. Jed mu ni teknila. Po ob^du nezek bova medtem zmešala barve. pa so barvali jajca rdeče, rumeno, mo- \ Jaaa-nezek... Jaaa-nezek!« je poklical dro. Nekatera jajca so imela lepe sli- skozi okno. čice. Najboljša so bila čokoladna ali iz Janezek pa je lenaril na pomla- sladkorja. Za najboljl pridne otroke danskem soncu in sanjal. Njegova dol- so pripravili piruhe z malim steklenim 16O okencem, skozi katero se je videlo v sredino. Mamica zajklja je izgotovlje-ne piruhe lepo previdno vlagala v koš, da jib. Janez pcnese v mesto napro-daj. Prihodnje jutro je očka naložil Janezku koš na ramo ter dejal zelo resno: »Ti pojdi s tem košem naprej, ko bodo ostali piruhi gotovi, pridem za teboj. Torej, le urno!« Janezek je hitel, kar so ga nesle no-ge. Kmalu je omagal pod težo koša in si dejal, ta lenuh: »Malo počitka ne bo škodovalo, saj ne morem več dalje!« Prislonil je koš h drevesu. S prednjimi tacami si je skopal v zemljo malo Vdol-bino in udobno legel vanjo. Z gob-čkom je aprezno njuhaj okrog sebe. — Ker ni opazil nikake nevarnosti, je za-mižal in zasmrčal. Pomladansko sonce ga je ljubeznivo božalo po kožuščku in si mislilo: »Ti si pravi ptič. Očka te je poslal v mesto s piruhi, otroci že težko čakajo nanje. Ti pa tu spiš! Ča-kaj, pretkanec, jaz ti že pokažem!« Smehljaje se, je sonce skrilo svoje ža-reče lice za košato bukev. Janezek je ležal v temni senci in zeblo ga je. »Mar je že zima? In sneg? je premiš-Ijeval in v sanjah odprl oči. Vse je bilo belo okrog njega... Nenadoma zagleda pred seboj veli-kansko belo zver, ki začudeno gleda vanj. »Kdo p'a si ti,« ga slednjič vpraša. »Kaj takega, kakor si ti, nisem še nik-dar videl.« »Jaz sem velikonočni zajček. Ime mi je Janezek.« »Velikonočni zajček? Kaj pa je to? Tega še nisem nikoli slišal!« »Mi prinašamo otrokom za Veliko noč piruhe. Tu poglej! V košu jih imam, Toda nisi se mi še predstavil!« Zdajci je zver sedla na ledeno ska-lo in se tako krohotala, da se je z obe-ma tacama držala za trebuh. »Nisem se ti še predstavil? Ti pri-tlikavec v kožuhu! Jaz sem severni medved, strah in trepet živalim in celo ljudem!« »Ljudem«, se začudi Janezek, »saj tu ni nič ljudi, kaj naj pa jedo, kje naj pa stanujejo?« »Pojdi z menoj, jaz ti jih pokažem,« de medved in caplja počasj pred Ja-nezkom, ki si je zelo radoveden na-prtil koš s piruhi in mu sledil. Ko sta prišla izza velike ledene go-re, sta zagledala kopico ljudi, oblečenih v dolge kožuhe in v visoke škornje iz kože morskih psov. Celo otroci so bili tako oblečeni. Vsi vprek so se gnetli okrog velikega morskega psa, ki so ga bili pravkar ujeli. Zdaj pa zdaj si je kdo izmed njih odrezal kos slanine in jo jedel, kakor pri nas sladčice. »Kje pa smo prav za prav, gospod medved? To je čudovita dežela, kjer žive taki ljudje v kožuhih!« je dejal Janezek. »Na Gronlandiji smo in ti kožuharji so Eskimi.« Janezek, ki je bil zelo radoveden in nekoliko kratkoviden, kakor vsi zajci, je stopil bliže. Zdajci ga Eskimi zagle-dajo in prihite trumoma k njemu. Vsi bi radi videli to čudno bitje. »Z bogom,« reče medved »le glej, da se srečno vrneš domov!« »Zakaj pa bežiš, dejal si, da se te ljudje boje.« »Preveč jih je, ubili bi me,« odgovori medved. »Jaz se tudi bojim,« zavpije Janezek, ki je bil zelo bojazljiv. Medtem pa jo je medved že urnih nog odkuril. Janezek se je potuhnil, samo velik koš je štrlel v zrak in na vrhu se je svetilo: iei I Tdeče, rumeno, modro. Tega Eskimi še kričal oče zajec. Tedaj se je Janezek niso nikdar videli. Drug za drugim so prebudil. Zagledal je pred seboj očeta. jemali v roke piruhe in jih metali sem Naprtil si je urno koš, v katerem so ier tja. To je bilo veselja in zabave. bili še vsi piruhi, kakor jih je bila mati , Vsi so hoteli imeti te ljubke, pisane naložila. Manjkal ni niti eden! Tiho je -žoge. Jajca so padala na led, se razbila, Janezek korakal za očetom. Le enkrat pohodili so jih in že je bil koš popol- je dejal boječe: »Oče, saj nisem spal, noma prazen. »Moji piruhi,« je tarnal bil sem v deželi brez piruhov.« Janezek ves v strahu. »Moji lepi, pisa- »Ne govori budalosti... sanjalo se ni piruhi. Kaj poreče očka?« »Pozno ti je.« Janezek je molčal. Zagotovo pa si se spomnil na to, kaj porečem jaz, le ni vedel, ali je bila resnica ali le — ^elo pozno! Tu lenuhariš pod dreve- čudno grozne sanje?... som in smrčiš. Vstani, hitro!«, je za- Po Petru Filiusu — Sl. Turkova