Spoštovani bralci, dragi naši prijatelji! Vztrajno se obračajo listi na koledarju našega vsakdana, tedenskih, mesečnih aktivnosti - in življenja na splošno. Komaj sem vam zaželela prijaznih poletnih dni, že je tu zima, z njo pa obetajoči prazniki in novoletni čas. V tem iztekajočem se letu 2011 ni bilo malo dogodkov in izzivov, novih spoznanj, lepih, a tudi manj prijetnih doživetij. Pustimo ob strani dejstvo, daje čas nadvse »turbulenten« in mi z njim. Vsa naša dejanja in investicije so in bodo usmerjene k boljšemu življenju stanovalcev in delu zaposlenih. Tako smo v letu 2011 imeli nekaj večjih investicij, in sicer: • adaptacija tlaka v centralni kuhinji, • prenova kotlovnice - prehod ogrevanja iz kurilnega olja na plin, • obnova klicnega sistema na oddelkih 2,4 in 6, • popravilo vhoda v dom zaradi lažjega dostopa z invalidskimi vozički • popravilo asfalta pred vhodom v dom , • ureditev dodatnega parkirišča za avtomobile zaposlenih in obiskovalcev (1 .faza), • obnova pohištva v ambulanti, • nova kuhinja na varovanem oddelku. Poleg naštetega smo dokončno uredili odvodnjavanje meteorne vode zaradi poplav, na vhode doma namestili video nadzor in domofon, na izhod s terase varovanega oddelka namestili vrata in uredili garderobni prostor za socialne oskrbovalke. Upam, da so vse to naši uporabniki sprejeli z naklonjenostjo, mi lahko le obljubimo, da bomo svoje delo vedno opravljali z nasmehom. Spletanje in utrjevanje zasebnih, družinskih, prijateljskih in drugih vezi, druženje ali pa mirno meditiranje, kakor se kdo bolje počuti, tega vam na koncu leta močno želim. Da bi bili obkroženi z ljudmi, ki vam veliko pomenijo. Vsega tega lepega, pravkar naštetega, in še kaj povrhu, vam iskreno želim v novem letu 2012. • adaptacija dveh dodatnih sob za začasno namestitev novih stanovalcev mag. Renata Prosen DIREKTORICA POKLON JESENI Glasilo Doma Petra Uzarja Tržič Direktorica: mag. Renata Prosen Uredniški odbor: Marjeta Šumič, dipl. delovna terapevtka Oko naj se očesu nasmeji, roka toplo seže naj v pozdrav, beseda naj besedo obogati, ljubezni, sreče, zdravja zaželi. 366 zdravih in mirnih dni v letu 2012 Vam želi uredniški odbor glasila ter uprava Doma Petra Uzarja Tržič! .J Mojca Bohinjec Papler, animatorka Tanja Ahačič, prostovoljka in odgovorna urednica Avtorica izdelka na naslovnici: Majda Klemenčič ISSN: 1855 - 685X Ko se srečujemo POKLICI V DOMU Fizikalna terapija - fizioterapija Brez dvoma lahko prištevamo nekatere preproste oblike fizikalne terapije med najstarejše načine zdravljenja. Pri tem mislimo predvsem na izkoriščanje številnih danosti, ki so človeku na razpolago v njegovem naravnem okolju. Že sam izraz fizikalna terapija izhaja iz narave (grško physis pomeni narava, therapia pa zdravljenje) in pomeni v prvotnem pomenu zdravljenje z naravnimi sredstvi. Fizioterapija je stroka, ki se ukvarja z rehabilitacijsko obravnavo oseb s prizadetostjo gibalnega aparata. Kot organizirana stroka se je razvila sredi dvajsetega stoletja. Leta 1947 je bila v ZDA priznana najprej specialnost fizikalna medicina. Ustanovilo jo je ameriško medicinsko združenje, glavni pobudnik pa je bil dr.Frank H.-Krušen. Kmalu zatem je 1.1950 prišlo pod njegovim vodstvom do združitve fizikalne medicine z rehabilitacijo v enotno specializacijo, ki se je nato postopoma uveljavila v mnogih deželah sveta, pri nas pa od I. Življenje v Domu Petra Uzarja je zares pestro in pisano, prežeto s številnimi drobnimi pozornostmi in skrbjo osebja za dobro počutje vseh varovancev. Veliko imate raznoraznih dogodkov, strokovnih delavnic, izletov, piknikov in zanimivih predavanj. Zadnjič smo imeli skupaj predavanje o čebelah, čebelarstvu in zdravilnih učinkih medu - zares ste z zanimanjem sledili in upam, da ste izvedeli tudi kaj novega. Koristna pa so tudi vaša domska glasila, saj prispevajo k ohranjanju bralne in funkcionalne pismenosti in lahko rečem, da jih vedno z zanimanjem preberem. Večkrat se na povabilo vodstva doma oglasim pri vas, vsako leto pa že tradicionalno ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarju, ko pridemo z Vaško godbo. Sedaj skupaj z Lions klubom Tržič tudi načrtujemo izvedbo enega prvih fizioterapevtskih vadbišč na prostem v Sloveniji, ki bo zasnovano posebej za ohranjanje gibalnih sposobnostih starejših občanov. Zahvala velja vodstvu doma, vsem zaposlenim, še posebej ekipi v kuhinji ter številnim prostovoljkam in prostovoljcem. Pomembna se mi zdi vaša vpetost v življenje občine, odprtost in povezovanje. Jesen življenja je lepa in bogata, še zlasti če jo preživljaš v tako razgibani sredini kot jo najdemo v Domu Petra Uzarja. Uspešno delo še naprej, varovancem pa predvsem zdravja, zadovoljstva, številnih druženj ter obiskov... mag. Borut Sajovic, župan Občine Tržič 1954 dalje. Poleg drugih zavodov za lokomotorno rehabilitacijo ja bil pri nas 1.1954 ustanovljen Zavod za rehabilitacijo invalidov, današnji inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo. Kaj pomeni REHABILITIRATI ? Rehabilitacijo pojmujemo kot tisto dejavnost, ki si z ocenjevanjem, zdravljenjem in rehabilitacijo bolnikov in drugih oseb z različno prizadetostjo, predvsem gibal zaradi bolezni, poškodb ali prirojenih okvar, prizadeva doseči optimalne rezultate. Tako je rehabilitacijska obravnava usmerjena predvsem na ohranjanju in obnovi funkcije oseb z določeno okvaro aii prizadetostjo gibal. Po opravljeni maturi je bila moja želja postati defektologinja, a vpis za ta študij je bil le vsaki dve leti in to leto ravno ne, zato sem se odločila za študij fizioterapije. Pred vpisom naj povem, da nisem kaj dosti vedela o tem poklicu, a moja velika želja je bila zaposlitev v zdravstvu in pomoč drugim. Zakaj sem tako čutila? Kot otrok sem bila do svojega petnajstega leta starosti sedemkrat v bolnišnici, pri štirinajstih letih pa v tako slabem zdravstvenem stanju, da sem se pri sebi odločila, če se pozdravim, je moja izbira poklic v zdravstvu in pomoč drugim. Ja, od vsega pri mojem zdravljenju se mi je najbolj vtisnil v spomin odnos zaposlenih do mene. Ko si je sestra ali zdravnik vzel čas zame, me pobožal, stisnil k sebi, se z menoj pogovarjal, sem se počutila varno, ljubljeno, čutila sem, kako se mi vrača zdravje. Ja, to so osebe, ko te ne vidijo samo po strokovni plati, nisi le kartoteka z diagnozo, ampak bolnik, ki poleg zdravil potrebuje še toplino osebja. Moja prva zaposlitev po diplomi je bila v Kliničnem centru v Ljubljani na oddelku za Centralno intenzivno terapijo. Ker živim v Kranju in je bila vsakodnevna pot v Ljubljano naporna, sem se zaposlila na Inštitutu za pljučne bolezni na Golniku. Tu sem nadgradila svoje znanje, predvsem na področju kardiologije , rehabilitacije po srčnem infarktu. Zasluge za to nosi prof. dr. Marjan Jerše in ob tem trenutku se mu iskreno zahvaljujem za podano znanje. V naš Dom Petra Uzarja sem prišla pred devetimi leti. Ko sem končala študij fizioterapije, sem si glede zaposlitve rekla, v dom starejših pa ne grem delat, saj v poznih letih našega življenja ne moreš več dosti pomagati, le kaj bom kot fizioterapevtka delala v domu. Kako zelo sem se motila vidim šele danes, ko sem tu z vami. Ni lepšega, kot pomagati starejšim, njihovi pogledi, nasmejani obrazi so prava pohvala mojemu delu. Ko sem se po daljši odsotnosti vrnila na delo, sem spoznala, kako res težko me pričakujejo!!! Moja naloga v domu je, da s specialnimi vzdrževalnimi programi zagotavljam našim stanovalcem dobro in varno pokretnost, pri različnih obolenjih in poškodbah pa glede na potrebe stanovalca izberem ustrezno fizioterapevtsko metodo in tehniko. Pri svojem delu tesno sodelujem z domskim zdravnikom in fiziatrom, ki tudi predpišeta glede na diagnozo posameznika ustrezno terapijo. Obravnava naših stanovalcev je timska, tako so stanovalci istočasno obravnavani s strani vseh strokovnih delavcev. Ne smem pozabiti na samega stanovalca, je kot enakopraven član tima in z dobrim medsebojnim sodelovanjem se doseže res tisto, kar stanovalec sam najbolj želi. Na začetku moje zaposlitvene poti sem omenila, da v dom kot fizioterapevtka ne grem. Moje zmotno mišljenje se je kaj hitro razblinilo s kar nekaj primeri dobre prakse. Naj navedem le en primer, kaj se da doseči s fizioterapevtskim pristopom v starosti. V dom je bila sprejeta stanovalka gospa Angelca. Vzrok za sprejem je bil v njeni nepokretnosti in posledično nezmožnosti skrbeti zase. Doma se je gibala na svoj način. Premikala se je po vseh štirih, tako po ravnem kot po stopnicah. Vzrok za tako gibanje je bil v omejeni gibljivosti v kolenih, kar pomeni, da sta bili obe nogi ves čas v pokrčenem položaju v kolenih. Ligamenti pod koleni so bili skrajšani, gibljivosti v smislu iztegnitve ni bilo mogoče dobiti. Gospa pove, daje bila pri ortopedu, ki ji je dejal, da ne bo mogla več hoditi in je bila kar se pokretnosti tiče vezana na invalidski voziček. Ob sprejemu sem pri gospe opravila fizioterapevtski pregled. Nakazana je bila minimalna aktivnost v smislu ekstenzije, iztegnitve. Ta majhni žarek upanja, ki je dal čutiti, da stanje ni zaključeno, me je vodil v sestavo fizioterapevtskega programa. Štiri mesece je bila gospa dnevno vključena v program (termo terapija, pasivno raztezanje, trebušni položaj,v katerem deluje težnost, kasneje smo dodali na predel gležnjev utež...). Tekle so solze, bilo je boleče, a tedensko sva napredovali, tako da danes gospa hodi s pomočjo hojice. Ni lepšega, kot doseči stanje neodvisnosti pri gibanju in ostalih dnevnih aktivnostih. Članom tima, negovalnemu kadru, Mojci, ki vodi splošni vzdrževalni program, moji tesni sodelavki delovni terapevtki Marjeti, iskreno rečem: »HVALA za vse, brez vas ne bi naši stanovalci dosegali vse to, kar želijo sami in so naši skupni cilji izboljšati kvaliteto bivanja tako na fizični kot psihični ravni«. Silva Štiherl, fizioterapevtka Preden se poslovim Ob odhodu v pokoj po tako dolgi delovni dobi v domu se velja obrniti nekoliko nazaj še bolj pa v naprej. 1/ začetku februarja naslednjega leta bo poteklo 28 let od moje zaposlitve v DPU Tržič. Od takrat se je v domu veliko spremenilo. I/ začetku je bilo v domu več pokretnih stanovalcev, zadnja leta pa je vedno več takih, ki potrebujejo zdravstveno nego in tujo pomoč. Zaradi tega je potrebno funkcionalnost doma prilagajati spremenjenim potrebam stanovalcev. To je povezano z večjimi stroški in upam, da bodo finančna sredstva zadostna, da bo to omogočeno. Škoda bi bila, da bi na tem področju nazadovali, saj je dom sicer na lepi lokaciji in priljubljen med krajani. Za prijetno bivanje v domu pa je zelo pomemben tudi dober odnos osebja do stanovalcev, kar mora biti vsem zaposlenim prva skrb. Kot vodja finančno računovodske službe sem to skrb povezovala tudi z vprašanjem: »Kdo je plačnik mojega dela?« Mislim, da je to zavedanje v domu na visoki ravni, vedno pa se da doseči več. Pogoj za to pa so dobri medsebojni odnosi med zaposlenimi. Zato menim, da je to področje pomemben dejavnik za doseganje vedno večje kakovosti dela. V bodoče želim kolektivu doma veliko uspeha pri delu, stanovalcem pa prijetno bivanje v njihovem domovanju. Josipa Erdec 1/ letu 2011 so odšle v zaslužen pokoj naslednje naše pridne delavke: • Metka Brejc - 31 let zaposlena kot bolničarka • Josipa Erdec - 27 let zaposlena kot vodja finančno računovodske službe • Mevlida Džombič - 16 let zaposlena kot strežnica SKOZI ODPRTA VRATA Nove povezave - novi mostovi Združenje invalidov - Forum Slovenije je 16. septembra letos praznovalo svojo 15. letnico. V tem, sicer kratkem in zelo dinamičnem času, se je razvilo v nacionalno invalidsko organizacijo, ki izvaja vrsto posebnih socialnih programov. Najbolj odmeven in za uporabnike tudi najbolj »uporaben« je program Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, ki se v organizaciji izvaja že od leta 2002 in bo tako v prihodnjem letu dopolnil svojih deset let. Program je po oceni strokovne javnosti zelo kvaliteten in je namenjen starejšim, bolnim in invalidnim osebam, ki so izpadli iz različnih socialnih mrež. Največkrat in najbolj boleče jih je prizadel razpad sorodstvene mreže, ko so njihovi sorodniki preminuli, se odselili, ali pa jih je življenje malce odtujilo od svojcev. Socialno, večkrat izoliranim, veliko pomenijo stalni in dogovorjeni obiski v okolju, kjer zdaj žive. Obiskovanje, druženje in pomoč pri različnih stikih s socialnim okoljem je naloga in vsebina tega programa. Šest izvajalcev in izvajalk vsak dan na njihovih domovih ali v domovih starejših obiskuje preko 220 uporabnikov po vsej državi. Tako je v tej verigi tudi Dom Petra Uzarja v Tržiču. To je, po naših izkušnjah, dom, ki je odprt navzven in kar prepleten s stiki okolja. V teh letih druženja z varovanci doma, smo opazili, da so vsi zelo zadovoljni s preživljanjem svojega »delovnega« in prostega časa. Pohvalili so vzorno vodenje, dobro prehrano in možnost, da lahko spoznavajo in spoznajo toliko različnih ljudi, ki jih niti v preteklosti niso mogli spoznati s takšno dinamiko in intenzivnostjo. V Združenju invalidov - Forumu Slovenije se kljub temu, da nimamo niti ene redno zaposlene osebe, trudimo po vseh močeh ohraniti nivo stikov z našimi uporabniki, ki jim je ta program namenjen. Kljub močni recesiji, ki je letos tudi zelo prizadela finančno osnovo delovanja, pa smo ohranili vse svoje navdušenje, prijaznost in resnost, ki je lastna tej invalidski organizaciji. Vedeti morate, da združujemo preko 460 oseb z različnimi vrstami invalidnosti, boleznimi in starostnimi tegobami. Kot rečeno je 220 vključenih v program Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, drugi pa se vključujejo še v druge programe, kot so : Odmev, Pod-uk, Pomoč za samopomoč in tako naprej. Pomoč za samopomoč Pred devetimi leti sem se vključila v program Veriga psihosocialne oskrbe in druženja pri Združenju invalidov - Forum Slovenije. Takrat smo glede tega programa še orali ledino in naši začetki so bili smeli, a usmerjeni le na področje Ljubljane in domov na tem področju. Že leto kasneje, pa smo svoj program razširili tudi na druge dele države. Program je namenjen invalidom, bolnikom in starejšim, ki so izpadli iz različnih socialnih mrež. Za uporabnike je popolnima brezplačen. Vedno pa se program izvaja v dogovoru z vodstvom doma. Na začetku mojega delovanja v Tržiču, je velika večina zaposlenih menila, da sem sorodnica koga od varovancev. Pozneje pa, ko so me videvali z različnimi osebami, se je stvar razjasnila in tudi osebje je spoznalo, da sem izvajalka programa. Moje delo je zelo pestro. Po vnaprejšnjem dogovoru, če je le mogoče, ob istih dnevih, obiščem naše uporabnike, ki so srečanja vedno veseli. Z vsakomur se pogovarjam in mu skušam popestriti njegov vsakdan. V to spada: branje različnih zanimivih črtic ali Zelo pomemben pa se nam zdi tudi stik s širšo slovensko javnostjo, zato vsak teden na različnih radijskih postajah v državi organiziramo tudi kontaktne radijske oddaje, kjer se je v teh letih zvrstilo skoraj 2000 oseb. Dolga leta smo imeli tudi stalno radijsko oddajo na Radiu Tržič, ki pa je kasneje usahnila, kljub naši želji, da bi se to odlično sodelovanje še nadaljevalo. Mogoče pa se le najde čas in možnost tudi za to. Zelo smo bili veseli, da smo sodelovali v vaši prireditvi od Dnevu prostovoljca 3. oktobra in dodali kamenček k mozaiku vaših široko razpredenih dejavnosti. Tudi v prihodnje nam bo sodelovanje z vašim zavodom v veselje. Vsak teden, pa ga vedno znova, ohranja naša izvajalka programa Simona Bašelj, ki vas nekatere v domu tudi stalno obiskuje. Borut Pogačnik, predsednik Združenja invalidov - Forum Slovenije časopisnih člankov, sprehodi po bližnji okolici, spremstvo na poti do zdravnika ali v kakšno drugo ustanovo in vse drugo, kar še prinese čas. Potrebe so različne tudi zaradi spreminjajočega zdravstvenega stanja uporabnikov, pa tudi časa, ki je na voljo. V teh letih sem imela priliko spoznati veliko novih obrazov in usod. Ker obiskujem tudi še druge uporabnike na področju Gorenjske in dela Ljubljane, sem na poti praktično vse dni v tednu. Kljub tej zasedenosti, pa nikoli ne pozabim na nobenega uporabnika in se vsakomur, kolikor je mogoče, posvetim z vso pozornostjo. Ljudje, ki so v našem programu, so zvečine starejši, bolni in invalidi ter so tako potrebni še posebne pozornosti. Veliko sem se naučila v izobraževalnih programih naših ustanov, posebnih predavanj, ki jih organizira naša organizacija, največ pa iz praktičnega dela z ljudmi v zadnjih devetih letih. Proslava ob Mednarodnem dnevu starejših, ki je bila v ponedeljek 3. oktobra, pa je bila tudi priložnost, da sem spoznala, kako odprt je Dom Petra Uzarja tudi do svoje širše skupnosti. Z menoj je bila na proslavi tudi moja uporabnica - članica naše organizacije Albina Peternelj. Z njo sva predstavili moje delo, pa tudi vse upe in težavno življenje invalidov v nekaterih okoljih zaradi arhitekturnih ovir. Malce groteskno pa je bilo tudi spoznanje Albine Peternelj, ko je po več mesecih prisilnega bivanja v stanovanju zaradi arhitekturnih ovir šla z menoj v trgovino in ugotovila, da so se v tem času vse cene spremenile, saj je bila ravno menjava tolarja v evre. Kot je povedala na proslavi, je Albina hotela kupiti za vsakogar kakšno darilce in je tako ugotovila, da seje »svet« podražil za precej več, kot je bila še pred meseci navajena. Povedano nam sporoča, da so marsikje invalidi odrezani od našega nemirnega in z naglico zarisanega življenjskega utripa. Menim, daje poslanstvo nas, ki izvajamo takšne in podobne programe prav v tem, da zmanjšujemo razdalje in odstranjujemo ovire v glavah ljudi, ki menijo, da so starejši, bolni in invalidi v domove samo odloženi. Nasprotno, moje izkušnje v teh letih kažejo, da so naši starejši občani, še kako živahni, samo nekdo jim mora pri tem pomagati in jih stalno vzpodbujati. Proslava v Domu Petra Uzarja 3. oktobra je bila dober prikaz, kako je mogoče sožitje med generacijami in sproščanje vseh ovir pri navezovanju stikov z lokalnim okoljem. Upam, da bom, če bo le mogoče, še leta dolgo obiskovala naše uporabnike in jim prinašala delček sonca v njihova življenja! Simona Bašelj, izvajalka programa Veriga MISLI SVOJCEV NAŠIH STANOVALCEV ^ DEDEK Pred 71. leti si se rodil, mater in očeta razveselil. S sestrami ste se po kmetiji lovili, včasih mamo razdražili, hitro kazen ste dobili. V šoli si bil priden, odlične ocene si dobival. Odličen arhitekt si postal, rad ljudem si svetoval. Z Marijo si se omožil, tri otroke si dobil. Kmalu ti so že odšli, prvo vnučko si dobil in se že novih veselil. v_ ŽIVIMO ŽIVLJENJE Moje bivanje v domu Minilo je že deset mesecev mojega bivanja v tem lepem in urejenem domu, z zelo dobrim osebjem. Ni se bilo lahko odločiti za odhod v dom. Po smrti mojih staršev sem 50 let živela sama, imam samo dobre in skrbne nečake in nečakinje. Ko pa pride starost in bolezen mora človek pomisliti tudi na to, da nimaš več možnosti varno živeti sam. Privaditi se moraš na bivanje v sobi s sostanovalko, kar ni lahko, a vsega se navadiš, posebno, če se razumeta med seboj. Želela sem si enoposteljno sobo, a teh je v domu premalo, poleg tega pa mi moji dohodki ne dopuščajo, da bi si jo lahko privoščila, kljub 35. letom delovne dobe. Čeprav več nisi rosen cvet, še vedno veliko veš, včasih malo pretiravaš in se smešno obnašaš a dragi dedi, brez sonca rože ne cvetijo, tako kot nam brez dedkov živeti ni. vnukinja Sara V našem domu pa se vedno kaj lepega dogaja. Imamo več takih skupin s katerimi bistrimo naše ostarele možgane, poleg tega pa tudi različne prireditve in družabne dogodke. V času mojega bivanja v domu sem doživela že veliko lepega, izleti na Brezje, Bled, užila prelep sončen dan na Ljubljanskem gradu, kar je bilo res prekrasno doživetje in ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem, ki nam to omogočate. Prav lepa hvala pa tudi vsem sestram, ki za nas skrbijo in nas spremljajo. Marija Stegnar, stanovalka LJUBLJENA LJUBLJANA Izlet v Ljubljano V sredo, 21. septembra 2011, smo oskrbovanci Doma Petra Uzarja in strokovni delavci obiskali Ljubljanski grad. Peljali smo se z avtobusom. Vso pot smo spremljali skozi okno bežečo pokrajino in se veselili, da se bomo z vlakcem popeljali na Grad. Vožnja ni bila dolga in že smo izstopili iz avtobusa in se posedli na klopce belega vlakca. Odprti vagončki so nam prijali, saj je bilo kar toplo. Vožnja je bila kratka in izstopili smo. Zagledali smo lep, na novo urejen grad, ponos mesta Ljubljane. Grad je pisno prvič omenjen leta 1144 kot sedež koroških vojvod Spanheimov. Preuredili so ga v 15. stoletju, v 16. In 17. stoletju so nastali objekti, ki mejijo na grajsko dvorišče in tvorijo sedanjo celoto grajskega poslopja. Zaradi izgube strateškega pomena gradu z obzidjem je vzdrževanje gradu postalo finančno breme, zato je počasi začel propadati. V začetku 19. stoletja so oblasti v gradu uredile kaznilnico in delno vojaško utrdbo in s tem zmanjšale priljubljenost zgradbe med prebivalci mesta. Mestna občina Ljubljana je leta 1905 odkupila grad in v njem naselila prebivalce, ki so tu prebivali do srede šestdesetih let 20. stoletja, ko so pričeli z obnovo gradu. Grad so obnavljali 35 let. V okolici gradu je še pomnik zgodovine: spomenik puntarjem in tlačanom. Ostanke utrdb v bližini gradu je znan arhitekt Plečnik preuredil v zanimivo sprehajališče. Na gradu so zdaj poročne svečanosti, kulturne prireditve in razstave. Kaj smo videli mi? Pot smo začeli skozi grajski vhod gradu. Od spodaj navzgor smo opazovali grajsko obzidje (z vrha obzidja se lepo vidi vsa Ljubljana), se sprehajali po grajskem dvorišču (tu se odvija razgibano družabno življenje skozi celo poletje), od daleč gledali na vrh petkotnega grajskega stolpa, od koder se v lepem vremenu baje vidi Triglav. Vse to smo opazovali z zanimanjem, a smo komaj čakali, da se nekam posedemo in si kaj privoščimo. Žal, cene v Gostilni na gradu in v Grajski kavarni so bile previsoke, zato smo misli že usmerili v Naklo, kjer smo imeli naročeno kosilo. Hura! Jedli bomo! Gostilna Marinšek je znana kot dobra gostilna. Kosilo je bilo zares izvrstno. Poleg juhe, krompirja, mesa in solate smo se posladkali še s kremno rezino in po vrhu popili še kavico. Ta nam je dvignila razpoloženje in dala moč, da smo zdržali še pot z avtobusom do Doma.lz avtobusa smo izstopili utrujeni, a se je splačalo. Ni nam bilo žal! Nisem mislila, da bom šla. A zdaj mi ni žal. Nova izkušnja iti na izlet z ostalimi oskrbovanci me je bolj udomačila. Spoznala sem se še s tistimi, ki jih do sedaj nisem imela možnost pobliže spoznati. In pa: Ljubljana je moje mesto. Tu sem živela več kot polovico svojega življenja. Veliko mi je pomenila. Vse moje aktivno življenje se je odvilo tukaj. Pred štirinajstimi dnevi sem se z ladjico peljala po Ljubljanici. Kakšna krasota! Mislila sem, da poznam Ljubljano do zadnjega kotička, a sem se motila. Tega, kar vidiš med vožnjo z ladjico, še nisem videla! Narava in urejena Ljubljana! Župan mesta Ljubljane ima prav: Ljubljana je najlepše mesto. Ida Debevec, stanovalka Najlepši spomini - spomini na Ljubljano Ko sedim pred oknom in zrem na dvorišče doma kjer je vedno živahno dogajanje, mi misli pogosto zbežijo nazaj, na otroška in mladostniška leta, ki se jih zelo rada spominjam. Rojena sem bila leta 1921 v Karlovcu, kamor so se moji starši preselili iz Vinice. Bilo nas je sedem otrok. Ko mi je bilo tri leta, smo se selili v Ljubljano. Najprej je odšel moj oče, ki je dobil zaposlitev v Plinarni, potem pa smo za njim prišli še mi, moja mama, moji bratje in sestre. Na začetku smo stanovali pri teti, v sobi hotela Bellevue, katerega lastnica je bila, nato pa smo si našli stanovanje na Bežigrajski ulici. V osnovno šolo sem odšla s šestimi leti. Pet let sem jo obiskovala, nato pa sem nadaljevala šolanje v triletni meščanski šoli. Nato je mama želela, da bi šla študirat. A meni to ni dišalo, raje sem se odločila za obrtno šolo in se izučila za klobučarko ter se kasneje zaposlila pri modistki gospa Majer, kjer sem ostala do pričetka druge svetovne vojne. Med vojno so se razmere zelo spremenile in priložnosti za delo je bilo vedno manj, zato smo se po vojni z mamo in sestro preselili v Tržič, kjer se je razvijala industrija. Stric mi je našel delo v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Na novo okolje sem se težko navajala saj sem Ljubljano zelo pogrešala. To mesto mi je zlezlo pod kožo saj sem tam pognala svoje korenine. Tam sem odraščala, pridobila izobrazbo, navezala številna poznanstva in prijateljske stike, tam je živelo veliko naših sorodnikov, s katerimi smo se veliko obiskovali, tam sem se naučila prvih plesnih korakov. Všeč mi je bilo družabno življenje, ki je bilo izredno pestro. Hodili smo na plese, obiskovali gledališke in operne predstave. Poseben carje imela Ljubljana v zimskem času, ko je bila zelo lepo okrašena. Sicer pa je bila Ljubljana lepa v vsakem letnem času. Še dobro, da smo se z očetom ter brati in sestrami, ki so ostali v Ljubljani, pogosto obiskovali, drugače bi bila ločitev od tega mesta zame zelo boleča. Oče je namreč še vedno delal v Plinarni, bratje in sestre pa so študirali. A sčasoma sem se navadila na življenje tudi v Tržiču. Konec koncev se človek ne more kar naprej seliti. Tu sem vzljubila hribe in prelepe gore, ki so me prevzele, zato sem jih zelo pogosto obiskovala. Kmalu sem se tudi poročila in rodila se mi je hči. Pogosto sem ji pripovedovala o letih, ki sem jih preživela v naši prelepi Ljubljani. Še danes mi pri srcu postane prijetno toplo, ko se spomnim nanjo. Štefka Pogačar, stanovalka Spomini na otroška leta v Ljubljani Otroštvo sem preživela v Ljubljani, in sicer v Mostah. Bila je cvetna nedelja (6. aprila 1941). Ko sem zjutraj vstala, mi je mama naročila, naj grem po mleko: »Pa pohiti, nikar se ne obiraj. Butarice že čakajo, da jih z bratom odneseta v cerkev.« Ubogala sem jo. Vračala sem se proti domu, ko sem zaslišala sirene. Ljudje so vpili, kričali in iskali varno zatočišče. Zopet se je oglasila sirena. To je bil alarm za prebivalce naj se umaknejo na varno. Nemci so začeli bombni napad na Ljubljano. Namenjeni so bili v Beograd, a med potjo so hoteli porušiti še Ljubljano. Tekla sem po bližnjici kar čez njivo. Za našo hišo pa je bila partizanska protitankovska. Tudi oni so streljali. Pritekla sem na domače dvorišče, ko me je oplazil rafal. Padla sem na tla, razlila mleko in glasno jokala. Kričala sem od strahu in bolečine. Takrat je pritekla iz hiše mama in videla, da imam obraz ves krvav. Drobec šrapnela me je zadel v bližino oči, ranjena sem bila po rokah in nogah. Kmalu je prispelo vozilo vojaške prve pomoči. Odpeljali so mene, ranjenega oficirja in mladega fanta. Temu fantu niso mogli pomagati. Jaz pa od takrat slabše vidim na desno oko. Ervina Mavrič, stanovalka r LJUBEZEN Ti si za mene in jaz sem za tebe in pravi nebeški raj. En glažek vinčeca, poljub na usteča. Življenje kratko je. Jaz ljubim te. Prebudi se draga moja! Prebudi se draga moja! Ljubezen bova pila, neskončno se ljubila in srček na srčku bo. ANGELCA VIDMAR J Boža Kramar Ana Praprotnik NAJ, NAJ Najbolj ustvarjalna stanovalka doma - Majda Klemenčič Tokrat predstavljamo Majdo Klemenčič, ki s svojimi spretnimi nogavic niso zavrgli, ampak so jih zakrpali, oziroma postopali, prsti ustvarja risbe, slike, mozaike, izdelke iz slanega testa, gline Za to so potrebovali leseno gobico, če pa te niso imeli, so vzeli in tirno mase. kar žarnico. Majda je postopala nogavico tako natančno, da se sploh ni poznalo, daje zakrpana. Majda se je z ročnimi deli srečala že kot majhna punčka. Mama jo je naučila, kako se zakrpajo nogavice. Včasih strganih Šivanja se je naučila v šoli. Spominja se, kako so pri gospodinjskem pouku sešili vsak svojo spalno srajčko. Vse ročno, nič strojnega dela. Najprej so urezali blago, potem ročno obšili vse dele in nato skupaj sešili. Mama je videla, kako je Majda spretna, zato ji je kupila šivalni stroj. Prvo oblačilo, ki ga je zašila s strojem, je bila jutranja halja, po tržiško šlafrok. Potem se je lotila šivanja hlač. Majda je ob večerih rada pletla in kvačkala. Preden je prvič rodila, je za dojenčka sešila toplo vrečo. Ko je bil njen sin star 12 let, je bil že uspešen smučar, zato mu je spletla pulover, ki je imel na sprednji strani podobo smučarja. Kmalu po odprtju Doma Petra Uzarja , so se v domu začele zbirati ženske, ki so vile vešče ročnih del. Tudi Majda je bila med njimi. Veliko nogavic, puloverjev in copatk za dojenčke so spletle in nakvačkale. Danes Majda več ne kvačka in ne plete. Njeni ustvarjalni prsti pa ne mirujejo. Najbolj se sprosti in uživa v likovnih delavnicah, ki jih vodi Vinko Hlebš. Tam Majda slika različne motive. Njena najljubša tehnika slikanja je olje na platno. Všeč ji je, kako Vinko Hlebš svetuje glede motiva in mešanju barv. Majda ne zamudi nobene ustvarjalne delavnice, njeni izdelki iz slanega testa, iz filca ali gline so res imenitni. Sedaj ji je najljubša tehnika mozaik. Ustvarila je že pet mozaikov, ki samo še čakajo steklarja, da jih uokviri, da bodo potem krasili kakšno steno v našem domu. Majda pravi, da jo to delo umirja, sprosti, zato ji želimo še naprej veliko zdravja, delovne vneme, novih zamisli in ustvarjalnega duha. Tanja Ahačič m teka življenja privre na dan