157
Potovanje dijakov v Harlovec.
Kadar jamejo dolge in hladne noči nastopati, se vla-stavice zberajo nekaj dni verh streh in zvonikov, preden zbežijo v toplejše dežele, kjer najdejo zavetje pred ojstro zimo. Mladim se toži po okolici, kjer so jim bili posvetili pervi soinčni žarki; otožuo letajo okrog gnjezd, se na njih okroglasti vhod žvergole pobešajo, milo pogledujejo v svoje umetno prilepljene zibelke, ter poslednjič zgine nenadoma vsa černokrilata družbica. Tudi dijaki, kadar odhajajo šolski prazniki, se kaj milo ozirajo po vseh straneh svojega rojstnega kraja, po zelenih gajih in livadah, po različnih ver-huncih in gorah, ki so jim bili pervi znani; se poslavljajo s preljubimi roditelji, z brati in sestricami in drugimi znanci ter v mesto hitijo se uklanjati modricam.
Dokaj vode je naš velikanski Triglav potocil v Savo iz svojih sneženih shramb od tiste dobe, ko se je troje to-minskih in petero gorenskih dijakov (študentov) snidlo v Ljubljani, da bi skupaj potovali v Karlovec.
V neki kerčmi poprašamo, ko je bil ravno teržni dan, če je kak dolensk vozar žita pripeljal na terg, da se ž njim peljemo proti horvaški meji. Kerčmar, mož prav veselega značaja, se ravno napravlja iti po vino na kerški brod, pa nas brez posebne zgovornosti kraali pregovori, da privolimo ž njim popotvati po Savi. Spremembe vesele človeka, kače tudi ni bilo v žepu. Sava res marsikterega zasuje, pa za dijaka je včasi memo uje strašnejši učiteljov svinčnik, — odpeljemo se torej urno v Zalog do ladjostaje.
Prazni sodi se hitro vmestijo v ladijo in mi čakamo željni odhoda. Brodniki so mokrega zraka vajeni; jim ni zameriti, če na suhem težko kraj zapuste, kjer se suša krotuje s polnimi kozarci. Zato pa tudi po Savi popotovati ni vselej pospešno, slasti če kapljica gospodarju nos poru-dečeva kot togota puranu glavo. V taki okolšini smrekova na steni viseča vejica razodeva za ladijo magnetično moč, ki jo hipoma sred Save proti bregu oberne in ustavi.
Ker sedaj ob Savi gori in doli nevtrudljivo železni konj perha, zato mislim, dragi bravec, opustiti popis teh kotov, ki jih popotniki sami lahko vidijo memo derdraje, in naj ti rajši nekaj opomnim, kar je za naravoslovje važna drobtinica.
Kadar hlapon od Ljubljane snuje dimni oblak, se dragi moj! na levo čez bistro Savo, preden smukne v pogoniški prerov, kviško ozri; ali pa, kadar od štajarske meje derči proti ravno temu prerovu, poglej na desno ter imaš nad seboj Vače, terg na visoki gori.
Ta okolica je mnogo sežnjev nad savskim tokom, in vendar so njega dni tu ribe plavale v kaj obilnem broji, kjer se zdaj zmed hiš bleši lepa in prostorna cerkev sv. Andreja. Naj se ukvarjajo s preiskovanjem učeni naravo-znanci, kje je v tisti dobi imela svoj tok Sava in ali niso morda njeni penasti in hladni valovi strahovito bobneli po neznanih, temnih ponorih; jaz naj v tej zadevi le povem, kar sem sam vidil. Neki samec, ki je krošnjo nosil in prodajal robo na vatle, si zida hišico na severni strani terga, eno leto preden sem jaz bil na Vačah v službi. Za klet (kelder) je bilo treba kopati in dokaj zemlje premetati, ki sem je še našel cele kupe poleg zida. Poglaviteu del te zemlje pa so bili razdrobljeni ostanki okamnjenih rib.
Nevoljen in žalosten sem bil, da so nevedni delavci s krampi tako razdrobili zanimive ostanke povodnih prebi-vavcov, da razun glav cele ribe ni bilo ugledati. Glav pa in ustnic razne velikosti sem bil obilo nabral, ki sem jih bil domoljubnemu gosp. Janezu Kersnik-u, bivšemu učitelju naravoslovja v Ljubljano poslal.
Sme se soditi po tistih ribjih glavah, da so cele ribe tehtale 10 do 20 liber. — Kjer so zdaj Vače, je nekdaj bila velika shramba vode, verh ktere so lahko čolni plavali. Južno steno te shrambe je že davno zglodal nepo-kojni zob časa.
158
Jezera s podzemeljskimi odtoki, kakorsno je cerkniško, ki se da v kot spraviti (to je, s peticami), narašajo in upadajo po meri vodenih nastopov in odstopov. Kadar so te baze jezera polne, ribe veselo po njih plavajo, zakaj nad seboj gledajo modro nebo, pod seboj imajo gladke zelene travnike; al z odtokom vode jim tudi odteka veselo življenje. Takrat, da svoje življenje ohranijo, kar urno in nemudoma plavajo ter se zgnetajo kupoma v jame in studenčne globine, kjer v tesni ječi pogostoma mora slabša sestra krepkejši svoje meso in košice v hrano prepustiti, da dočaka vnovič vodenega nastopa , ki jo reši žalostne tamnice in ki jo vzdigne na krasno, veselo in prostorno planjavo.
Na Vačah v studenčni globočini željno čaka množica rib, kdaj se bo vodena ravnina do njih vzdignila in jih rešila smertne ječe. Al voda ni več do tiste višave dospela, studenec tudi v globini vsahne in ribe poginejo glada. Vek za vekom memo derči, ribje trupla, dasiravno niso umetno bile maziljene, se gnjilobe ubranijo, dokler jih poslednjič ne razkosi nevedna hlapčonska roka. Berž ko ne bi se v kletu nove hišice kak okamnjen košček ribjih ostankov še našel, če bi koga mikalo ga pogledati, zato zapustim to okolico in hajd s tovarši dalje po Savi!
Ljubljanski kerčmar pa ni bil kisla glava; on jame dijake k petji nagovarjati. IVeutegoma se skobaca neki mo-drični sin v ladji na sod ter kaj ugodno prepeva pesem od Kamenčanov. Kamenčanom, ki so se tudi v ladji po vino peljali, in jih nismo poznali, ni nedolžna pesmica nič do-padla, temveč so se togotili, in ako bi kerčmar ne bil zagovarjal pevca, bi jo bil skupil. Pač ni vredno se jeziti, če kdo za kratek čas zapoje kako staro pesem, ki ni brez soli; ali pa če kdo pove kako smešno povedko starodavnih časov, iz ktere se zve kaka okrajna šega. V7 tej zadevi mislim, da so Šebrelanci bolj modre glavice, ki mi ne bodo zamerili, drugač bi rajše molčal, če povem povedko, ki sem jo slišal na Tominskem. Ta povedka pa tudi ne utiče zdanjih Šebrelaneov, temveč nekdanje stare stare predede, ki so še hlače nosili pod kolkom na dolgim jermenu.
V tistem kraji so ljudje — tako se pripoveduje — dokaj časa terpeli ko černa živina, kadar so derva nosili navzdol po dolgi stermini z visokega Purezna. Nekega dne, ko sonce pripeka, da ptički zevajo in se ogreva ležerčna okrog svojih lukinj, se dolga versta z dervmi otovorjenih noscov po stermi stezi pomika in teko jim ko grah debele kaplje z obrazov; kar nenadoma tistega, ki spredaj korači ves zgerbljen pod težkim brunom, kača piči v peto. On peto hitro zmakne, pozabši na breme, ki mu znad ram smukne ter zderči v dolino. Tovarši to viditi, pomečejo derva osupnjeni od sebe, ki zaropotajo urno tje doli, kamor so jih nesti mislili. Vsi kmali ga prašajo, kako je on to reč zuajdel; on pa, nekoliko z nogo otresaje pokaže pod germ rekoč: „Tam-le je bila neka bezalka, ki me je v peto zbodla, in zato sem opustil bruno znad ram". Vredna je — rečejo vsi — da je poišemo in da jo vsaki hvaležno poljubi, zakaj odsihmal bomo uamest silnega truda z dervmi le igrali. Vsujejo se okrog germa ter hrepene bezalko pristojno poljubiti. Pa le tisti, ki so najbolj silni bili, so se je dotaknili, preden je ušla. K sreči so pa tudi tisti ko ščet gosto in terdo brado imeli, da jih ni bezalka poškodovati mogla.
Ladja mirno dalje plava memo Zagorja, kjer se premog koplje. Ako tu pazljivo spodnjo stran premoga, ki je iz najposlednje lege, pregleduješ, boš najdel marsikako pol-žarco povodnih polžev, kar te tudi močno opominja nekdanjega jezera. Pa tudi to drobtinico naj drugi bolj olišpajo, kajti meni se mudi hitro naprej.                         (Dal.  si.)
-    164
Potovanje dijakov v Karlovec.
(Dalje). Kmali, ko zagorske vrata na desni strani Save pustimo, ho tudi brodniki naši bolj resnobni in nad Prusnikovim tokom omolknejo, se odkrijejo in glasno molijo. Nekterih brodnikov jezik kaj rad kletvinske besede izgovarja in dasiravno so te baze ljudje blizo ciste vode, vendar marsikteri njih usta izmivati zanemarja. Ker sedaj nismo vedli vzroka njih po-božnosti, smo se čudili in nekaka groza nas je obhajala. Sklenivši molitev nam vele se v sredo ladije spraviti; potem zgrabi čversto vsaki svoj drog, nakrenivsi ladijo v stermi, v terdo skalo vsekani tok, po kterem, ko se nemilo potrese, ko ptica naglo smukne. Zdaj se le vemo, zakaj so brodniki molili; bali so se namreč, da bi se ladija ne razdrobila, in ker je cela ostala, je tudi veslarska družba ohranila stare navade. Večkrat sem premišljeval, kakošen je tisti duh po-božnosti bil, ki je vse brodnike hipoma spremenil v goreče molivce, pa je precej spet zginil. Ne vem, če taka po-božnost zavolj strahu kaj več velja memo plesavske pobož-nosti. Naj se prederznem o nji nekaj povedati. Nekaj Pri-morcov se z obljubo zavezuje, da gredo na božjo pot, in se rešijo svoje obljube, da plešejo na čast Materi Božji. Tudi so zato pred nekoliko leti imeli posebno plesise, vendar pa zdaj tudi temu plesu klenka. Da bi mu odklenkalo do čistega! V Litihu in v Ahnu so leta 1504 plesavske družbe s svojim plesom zelo nadležvale cerkve; zares je bila to velika sitnost.
Dolgo dolgo so nam že prijazne zvezde svetile, preden naša ladija priplava do kerškega broda, kjer smo prenočili. Po večerji trudni brodniki poležejo po slami, mi pa po terdih klopeh, kjer bi se bilo v tisti blaženi dobi dalo po gosposko spati. Miloserčna natakarca pa, ko veslarji pospe, nam prinese polno naročje blazin, ter jih nam po-klada pod glavo. Koj potem pa se terdo spanje kot Adama o stvarjenji Eve tudi nas polasti, dokler nas zjutraj ne predrami nadležni stoterni „živživ" kranjskih pa stajarskih vrabcov. Hitro zdaj ustanemo, ter se, ko bi trenil, napravimo,  zakaj   dijaku   ni   treba   pred   sercalom   dragega časa
zgubovati in po sivankarsko las svedriti in jih v papir zavijati, ter jo pobrišemo do kerške vasi, kjer smo zajterkovali. Tu smo bili nakanili memo Mokric čez Samobor se peljati. Nekterim tovaršem je bil Samobor se popred znan. Sonce je kaj močno prigrevalo in po cesti se je okrog voza prah valil kot dim okrog ogljarske kope, zato sklenemo naravnost čez visoko goro, dasiravno so nam vsi prelazi s stezami vred v tej okolici popolnoma neznani bili, jo v  Karlovec pomeriti.
Dovoli mi, dragi bravec, da nazočemu potopisu, preden Kerko prestopimo, pristavim kratek popis Mokric iu Samo b o r a.
Mokriska okolica vsakemu popotniku, če ni drenavega serca, mora dopasti. Tu se glas, če tudi manj glasno za-kričiš, kakor je v trojanskem boji ranjeni Davor (Mars) kričal, po treh slovenskih deželah odmeva. Oj ! to je veselje! Poslopje mokriške grajšine je zares ponosno in spre-jemlja miroljubne goste le iz ene strani v svoje naročje; ako so pa prihodniki sovražni rogovileži, se z verigami most, pod kterim je globok jarek, potegne čez vrata in sovražna derhal kmali odnese pete. Pred mostom sem takrat vidil dvoje verb žalostnic kaj veselo rasti. Njune pretenke vejice so čarobno visele z visokih verhov do tal, kot dolgi zalo počesani lasje krasne divojke. Tu najdeš dokaj obsen-čenih sprehajališ, ki jih umetno zaljšajo mnogoverstne cvetlice. Verh lepe okroglaste vinske gorice stoji vinski hram, v kterem je sod brez obročev. Sod pa je čveterovoglat; miza bi v njem stala, iu tarokisti bi lahko složno kralja klicali. Kadar je poln, se pač v njem godi dobra kapljica za oživljati stare kosti!
Sloveči kralj Samo je v začetku 7. stoletja združenim kranjskim, horvaškim iu štajarskim Slovencem vladar bil. Morebiti je mogočni knez, dasiravno zgodovina ne pove, pod ktero gomila počivajo njegove kosti, ravno v Samo-boru stanoval in se po njem to mesto zove še dandanašnji tako. Takrat tudi tu ni bila za krojače slaba doba, ki so neutegoma šivali franškim poslancom kralja Dagoberta obleko po slovenski šegi; drugači bi jih mogočni Samo ne bil pustil čez prag svoje sobe. Ako je težko se ogerniti s suknjo, ki je vrezana po šegi ptujega naroda, bogme! je še težje oblačiti domače misli v ptujo obleko.
Ne vem, kako je takrat serce bilo Dagobertovim poslancom; meni, vem, da je straha trepetalo, zvedši približajo se mestu, da bo treba potni list, ki ga nisem imel, tukaj pokazati. Ze sem vidil, kako me bo vradnik stermo pogledal, kako se bo nepriljudno zaderl in kako se mu bo za nekaj palcov pretegnil obraz, na me razsipaje obilen zaklad razžaljivih psovavk, ki se menda še pogrešajo po naših slovarjih. Celo vroče mi je skoraj prihajalo, mislečemu, da bi utegnil s posebno častjo, ki pa nisem hrepenel po nji, klempati do svoje domače gosposke zastran potnega lista, ko sem bil že tako truden, da sem komaj nogo memo noge premikal, in se mi je že skoraj vsaki droben kamuiček predebel zdel,  čez kterega je  bilo  treba stopiti.
„Korajža velja!" — rečem sam sebi v tej tesnobi in grem z nekako posiljeno serčnostjo v mesto, kjer kmali zagledam množico gosposkih ljudi se živo pogovarjati. Pri-bliževaje se jim se spodobno odkrijem; kar se neki gospod na me ozre ter me prijazno pobara: kdo da sem in kam da grem? Na vprašanje mu lepo odgovorim; on pa mi prijazno odgovori:  ;,srečno!if   —  iu  vse je  bilo s tem opravljeno.
Poln veselja, da se je ta reč tako po sreči mi sveršila, sem še tisti večer enmalo dalje popotval, zakaj serce mi ni bilo več težko in tudi noge popred, težke ko svinec, so mi bile zdaj  lahke kot pero.
Ta prijazni uradnik mi je potem še večkrat prišel na misel, in kakor se je lani po časnikih bralo, želi resnobno tudi naša visoka vlada, naj bi se uradniki v vsem tako obnašali do ljudi, da si naklonijo njih zaupljivost. Čast tistim, ki to  store!   zakaj oni   ljudem,   pa v resnici   tudi   sebi več
165
koristijo, kakor morebiti sami mislijo. Nečloveški uradniki pa, ki mislijo, da svojo službo takrat najbolje opravljajo, kadar po sekiricah oštevajo ljudi, ki mnogokrat neslano in nezabeljeno vživajo in tudi vcasi namesto kupljenih materne podplate tergajo, da le morejo dati cesarju, kar je cesarjevega, — taki, rečem, pa tudi toliko pokvarijo, da ni moč povedati. Zoper terpinčenje žival so posebne družbe; zoper terpinčenje ljudi bi družbe tam malo opravile, kjer velika postava svete vere ne velja: ,5Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe". Za trinoge te baze bi se le Iek morda najdel, ako bi jim nenadoma v roke prišel kak imeniten in blagodušen gospod v obleki revnega kmeta. Kar je vertu ograja, to so človeški družbi postave; pameten jih toraj spoštuje; al iz postav se ne sme le strup serkati, temveč bčelice se morajo v tej zadevi posnemati, ki umejo nabirati po cvetlicah vsake ver h te koristnega vozka in sladkega medli. Ako bi bil samoborski uradnik nečlovešk merzoljud, bi bil mene takrat prišteval ljudem nevarnega značaja in iz postave bi bil on toliko natlačil strupa, da bi bil mene v njem napol ugonobil. Ker je pa bil mož v tej zadevi bčelici podoben, me je razveselil z umnim in prijaznim obnašanjem in mi okrepčal trudne ude, da sem jo, kar sem že opomnil, pri ti priči iz Samobora še dalje odrinil.
Kmali grede zagledam na desni strani pota malo in snažno hišico, poleg ktere je milo šumljal majhen potočič, in tu sklenem prenočiti. Za večerjo je bilo obilno sladkega mošta in okusne pečenke. Po tem se spravim spat. Al opolnoči me preskerbni kučegazda prebudi in bara: Ali sem kaj žejin?" Jaz ga lepo zahvalujem, da je tako skerben; al on nič ne posluša, temveč zbeži in urno prinese poln verč mošta, ki obema kmali zopet oči zatisne do belega dne. Komaj ustanem, že prinese gospodarica ručak na mizo. Bila je, ako se še prav spominjam, verla Teržičanka.
V tej okolici je dnar takrat zares teknil; zakaj za večerjo, polnočno pijačo, posteljo in za ručak sem tako malo plačal, da bi se v Ljubljani v kavarni pri kavi skorej ne upal druzega rožička vgrizniti, ako bi več ne bilo v žepu, kakor sem takrat potrošil.
Kakor sem že omenil, smo s tovarši bili sklenili, po ^celi novi in neznani poti iti v Karlovec; toraj zapustimo kerško vas, prekoračimo most in gremo kar veseli po kolovozu med poljem, kjer nas ne nadležva cestni prah. Konec polja dotečemo vinorejca, v borno pertenino oblečenega, ki je ravno sel v svoj vinski hram pokušat, ali bo kaj dobra kapljica, da mu preliti  pot in obilne žulje poplača.
Mož se kar nič ne obotavlja v naši družbi deveti biti, ter vedčen poprašuje, s čem da se ukvarjamo. Neki tovarš mu šaljivo natvezi, da smo čevljarji, ki umetno zdelujemo prečudno zalo obutev za teržaške gospe ter jih z žido šivamo. Mož, prost vsake zvijače, nas kaj debelo gleda in si šteje v posebno čast kramljati s takimi mojstri.
Kratkočasovaje se pridemo do vinskega kleta, in on nas prisili se usesti poleg njegovih sodcov, iz kterih ne neha natakati z nekoliko odkrušenira verčem, dokler ne obesi tistemu norčave opice za povračilo, ki mu je bil popred na-tvezil kocastega medveda.
Dolencom gre hvala, da so v svojih vinogradih, kadar terta kolikaj obrodi, skoraj preveč gostoljubni, in če je ptujec kak reven muhavnik, se mu kaj lahko pripeti, da pozabi, kdaj sonce zahaja in da ne najde lahko vrat. Do-brovoljni možiček nas s pijačo dobro pogosti, pa tudi černi kruh bi se nam ne bil uperal; al škoda, da on ni za nas vedil, da ga je bil le sreden hlebček seboj prinesel. Ob odhodu mu kaj hvaležno želimo, da bi mu terte vselej rodile obilno grojzdja z debelimi jagodami kot kurje jajca; al on deržaje v roki poln verč nas vedno kliče nazaj v hram, mi pa smo mogli terdovratno preslišati njegovo prijazno vabilo.
Zapustivši kranjske vinograde gremo ročno bolj in bolj k rebru čez Stojodrago, kjer so sem ter tje naseljeni zedinjeni Gerki, in potem čez samotne pašnike, kjer ni bilo
takrat nobene cede viditi, pa tudi ne slišati glasu kakega pastirja. Mislili smo, kadar prihropemo na berdo, da bomo gotovo vidiii horvaške vinograde, zelene travnike in plodo-nosne njive; al zmotljiva domišlija nas je hudo vodila za nos. Pridši na verh berda, stoji zopet pred nami drugo še večje berdo, kjer ni oko zapazilo ne pašnikov, ne lepih livad, ne žitnih njiv in tudi ne najborniše kočice, temveč gosti černi gojzd nam široko nasproti gleda. Poslednji sončni žarki ravno ugasnujejo po černo-zelenkastih verhih visokih smrek; večerno petje drobnih ptičic potihuje in iz horvaških in kranjskih nižav se suujejo cele jate černokri-lastih in s pepelno-sivkastimi jobcami ogernjenih vran, ki se nad nami vertijo v prostornem kolobarju. Skoraj bi mislil, da černokljunke vražijo vremensko spremembo, zato pridejo nocoj, da si poišejo suhega prenočišča med gostim smrečjem, pa tudi se mi pozdeva, da nas hočejo šaljivo popraševati: „No modric sinovi! pod ktero hojo ali jelko bote spali in kje si bote nabrali drobnic za večerjo?a
Sitni vihar čmernih skerbi se sicer nerad zaletava v veselo družbo mladih učencov, vendar nas željno namerja zdaj dobiti v svojo pest, ko se čedalje bolj mrači in se bliže pomikamo po vsaki stezi tamnemu gojzdu. Pregovor je: kader je kdo v kaki stiski in se srečno reši, da se je zjutraj prav prekrižal; tudi mi smo se bili menda prekrižali, zakaj ravno pred gojzdom ogledovaje okrog sebe zapazimo v bregu čepeti leseno bajtico in se kar urno do nje potrudimo.
(Konec sledi.)
170
Potovanje dijakov v Karlovec.
(Konec).
V samotni bajtici najdemo druge ljudi: mladega Vlaha (Gerka) in njegovo ženo. Mož je ravno gnal v hlev majhno čedo koz, pa prešički so tudi že ležali pod posteljo, spod ktere plašno planejo, ko se truden tovarš terdo vsede na njo. Lahko bi kdo mislil, da smo zašli v kočo divjakov. Marsikaj se je tu pogrešalo, česar je drugod v obilni meri; pa smo tudi nekaj našli, česar se v predragih in blišubnih sobah le poredkoma najde, to je: dvoje preblagih sere moža in žene, kterima je sijala iz obrazov resnična poštenost brez zvijače in  hinavšine.
Ko moža vprašamo, ali bi hotel iti nam do perve vasi skozi gojzd pot kazat, on kar vesel skoči, se pre-obleče v bele, ozke, suknjene hlače, si noge omota v bele onožke *") in priveze skorej na pol nove opanke, verze pisano torbo čez ramo pa klobuk na glavo in glej! junaka pred nami ravne, čverste in krasne postave, da si ga lepšega misliti ne moreš. Gospodinja pa v tem nas prijazno postreže z dobrim vinom. Bila je žena lepolična in bistrega pogleda; pisani čveterovoglati predpas, ravno tiste robe kot torba njeuega moža, ji je segal do kolen, zobje se ji bliše kot slonova kost, v kitah po podobi česnjevih strokov jo dovelj   vpletenih košic.    V posebnih okolišinah se pa košeni
*) Onožek __   Schuhfetzen.
171
kine name8tuje   s svetlo   rudnino,   tudi srebernim   in zlatim dnarjem.
Ako bi kdo to preprosto Vlahino v samotni bajti preoblekel v zalo gosposko obleko , bi utegnila med mestnimi gospodičnjami biti  kar je solnce med zvezdami.
Veseli vodnik otovori okrog sebe naše culice in cela družba ga pohlevno nasledva po temni in s koreninami prerašeni stezi. Dasiravno nese kot tovorna žival, mu je vendar pot le igrača; za nas pa, ki se spodtikamo nad vsako korenino in jo se serdito bercamo, je bila kar huda muka. Kadar pa le dolgo tavamo in tavamo, zaslišimo dobro daleč pse lajati, in vodnik naš, misleč nas razveseliti, reče: „Več se čujejo cucki iz Horvaškega". Al nas je ta napoved še le prestrašila, ko smo prerajtovali, koliko poti bo se treba storiti. Neki tovarš celo žalosten pade pod bukev, rekši, da kar več ni gospodar svojih kosti zavoij truda in hude žeje; pa tudi cela družba bi takrat ne bila očitala kupčije traciškemu kralju Lizimahu, ki zabaranta v neizrekljivi žeji svojo kraljestvo za  požirek  merzle vode.
Nezmerno žalostna položi Agar svojega sinka pod drevo, ter jokaje odide, da bi ga ne vidila žeje umerati; angelj božji pa jo razveseli ter ji pokaže vodnjak; tudi naš milo-serčni spremljevavec angelju enak, zvedsi, da nas terpinči žeja neusmiljeno, nam pove, da smo blizo vode, samo da bi jo bilo moč s čim zajeti, ker je v -»oboki jami. Pa kar ročno nas tje odpelje, in ko vodo zapazimo, se eden urno navpik k vodi nagne, dva pa ga za noge deržita ter ga spustita do vode, dokler se je ne naserka do dobrega. Tako smo se zaporedoma vsi napili hladne vodice. Ako bi bil med nami kak trebuhar, bi bil mogel pa več časa žejo ter-peti, podoben lačnemu Tantalu, ki za jabelkom plava, pa mu spred ust  v tem   hipu vhaja,   ko   ga  vgi izniti  namerja.
Komaj pa žejo ukrotimo, kar jame želodec godernjati, da je skledica kave pa kozarec vina za celi božji dan in še velik kos noči vendar Je preslaba postrežba za-nj. Da bi nevoljnega sitneža skoraj utolažili, pospešujemo pot na vso moč; al ko pridemo v kerčmo, zvemo v veliko nam bridkost, da sta le hlapec in dekla doma in da nimata celo do nobene jestvine ključa. To našega vodnika močno prestraši, zato hitronožen kakor sernjak, če tudi ljudje že spijo, leta od hiše do hiše, da nam kaj jesti dobi, se kmali verne veselega obraza in pove, da je nam poskerbel večerjo in posteljo.
Berž gremo ž njim vsi zadovoljni, in kmali stoji na mizi velika skleda krompirjevih žganeov, po kterih smo z lesenimi žlicami kaj marljivo segali; tudi zabela s svečnim lojem ni takrat kar nič kazila sladu, in tako smo vsi enoglasno poterdili, da je glad najboljši sukač.
Domači se umaknejo in nam prepuste svoje mehke pernate postelje. Namest zagrinjal čez okno potegnemo deske iz lesene stene in prav dobro pospimo. Ko se zjutraj prebudimo, pospravimo zopet lesene zagrinjala med steno in se začudimo, ko sneg ugledamo. Zdaj smo še le živo spoznali, kako srečni smo bili, da se nismo bili podali brez vodnika v gojzd, kjer bi drugač bili primorani bili prenočiti, stradati in od potu premočeni po pasje zmerzovati; zakaj nihče ni imel kresivnega orodja pri sebi.
Kakor pobožni Tobija svojega zvestega spremljevavca domii se srečno vernivši popraša: s čim hoče plačan biti? prašamo tudi mi svojega za nas prav skerbnega vodnika zastran plačila, in ko se obotavlja povedati, mu prostovoljno toliko podelimo, da je bil kaj zadovoljen. On se prijazno poslovi ter radostno potuje skoz gojzd nazaj v svojo leseno kočico.
Učilnice res z raznimi vedbami obogatijo človeški um; al le preporedkoma tako požlahnijo učeneovo serce, kakor je požlahnjeno bilo serce našega zvestega vodnika, ki ni nikdar dihal med šolskimi stenami. Bilo mu je prirojeno dobro serce.
Temna noč natke  zali  beli  pert in ga  nam pregerne
tje verh horvaških vinogradov. Na pernatih blazinah se dobro okrepčamo ter jo zjutraj urno naprej mahamo. Komaj pa nam spod nog zgine beli pert, kar stoji pred nami vinski hram enake barve. Tukaj zdaj namesto ptuje černorujav-kaste kave poserkamo nekaj meric prežlahne tertne kapljice, s ktero bi se vsaka kraljeva miza smela ponašati; zakaj bila je rumena ko čisto zlato, gibala se je urno in neutrudijivo v kozarcu v brezbrojnih iskricah in je prijetno ter okrep-čljivo prešinovala vse člene celega života.
Lahko bi že skoraj „kraljeviča Marka" zakrožili, toda oči ne najdejo tukaj hrane, ko se po širokih ravninah megla napaja in čedalje višje kipi; zato nemudoma odrinemo, in komaj dospemo na cesto, ki veže Zagreb s Karlove o m, se vlije silna ploha, ki nas primora teči pod streho neke velike lesene hiše.
Naših kranjskih kmetov življenje ti je znano, dragi bravec! Dovoli mi, da kaj malega povem o ho r vaške m kmetiškem življenji.
V hišo stopivši pozdravimo domače z narodno zdravico ^Hvaljen Bog!u Omizje je bilo polno možakov, ki niso pili ne vina ne žganja, temuč tobak, da se je snoval gost dim po hiši. Po tleh je le — osmero zibelk stalo. Vedčni pobaramo: Ali ni kdaj kake pomote in ali vsaka mati dobro razločuje svoje dete? Pa so nam prijazno rekle, da se tega ni bati, in če ktero dete zavoij glada joka, ga precej tista potolaži, ki ga perva sliši. Zeue so ravno znašale ko pridne mravlje skupaj zamazano obleko za perilo; prijazno so med seboj kramljale in ena drugi pomagale, kar je nam mično dopadlo, kajti med ženskami, ki pod eno streho stanujejo, se kaj rada vojska uname. Po tem smo sodili, da so ženske po Horvaškem zanesljive in krotke, in če se kdaj kaj kuha med njimi, berž da takrat zakipi, kadar kučegazda kam odmakne pete. Najstarji je po navadi ^kučegazda", ki zapoveduje in ga cela hiša spoštuje. Da so ženske tu zares pridne, se popotnik lahko prepriča, saj skorej drugač ženske ne sreča kot s predivom na strani glave, iz kterega grede nitko slini in svedra. Ko te predice toliko sline potrošijo v prejo, ima pa tudi zato njih jezik manj delavnikov ko drugod.
Na posled, ko se ne prevedri, se pogodimo s kuče-gazdom za voz do Kari ovca. Enako v sod natlačenim slanikom se na-nj zgnetemo; razpnemo svoje dežnike; vozo-taj prisede in udari po konjih rekši: ^Hajd ričko!" in konjiči bežijo ko ptica po zraku. Ko bi ne bilo viditi drevja tik ceste, bi bili mislili, da nas delfini peljejo čez silno morje, kajti kolesa so neprenehoma do pest po vodi bredle. V kratki dobi pa smo na Banji pred mostom, kjer se od vsake živine odrajtuje mostovina. Turopoljci in drugi ple-menitaši niso plačevali mostovine. Tudi dijaki se v tej zadevi štejejo v versto plemenitašev. Vendar pa nismo vedili, ali ta pravica le domorodeom ali tudi ptujim vojakom velja; tedaj se ustavimo na Banji, dokler se do čistega znebimo vseh stvari, od kterih bi se utegnila tirjati mostovina.
Premočeni smo bili do polta, blatni, da tovarš tovarša po obrazu ni poznal, in ustnice so nam mraza šklepetale ko terlice. Skoz in skoz nadložni se hitro podamo k Rib-ničanu ^Matičku", ki je bil posestnik mnogo polnih sodov. Kerčmar nas vesel pozdravlja in kmali pripravi za želodec in merzlico dober lek, to je, krepkega popričnega gulaša pa staro mero vermuta (peljinovca). Kaka pijača je ver-mut? V sod se naloži dobrega grojzdja, vmes nekoliko pelina in mnogoverstne dišave; zalije se potem s starini vinom ter se pusti goditi nekaj časa ; in s tem lekom pod nemškim imenom se ozdravljajo trudni udje in druge bolezni.
Med Banjo in Karlovcem teče Kolpa, po kteri se leto in dan pripelja v ladijah do Karlovca dokaj žita. Mesto je s terdnjavo ograjeno, ki ga pa zato, ker ga že nisem vidil več let, zdaj ne mislim popisati.
Kaj rado se pripeti, da tisti, ki po Horvaškem potuje,
172
v marsikteri kerčmi po kmetih se za dnar ne dobi potrebne postrežbe; Karlovec pa je v tej zadevi najbolj podoben Utopii.
Utopija je nek presrečen kraj, kakor se pripoveduje, kjer ne vsaki lahko, če ga le koiikaj mika, umiva z najboljšim vinom; kjer nek klobase po drevji visijo, kot abrenki po naših leskah ali pa češarki po smrekovih vejah, in kjer debeli prešiči kar zložno okrog tavajo z nožem na herbtu, s kteriin si lahko vsakdo odreže košček okusne pečenke.
Ozri se v Karlovcu okrog in glej! pred to gostiv-nico celega pečenega skopca, ki mu niso kosti polomljene, — tam pod unim oknom ti plava cel kermak ( prasec) v obilni maščobi; — stopi v kerčmo, od peči ti udarja v nos na vso moč pečenkni duh; — šetaj čez most na Banjo, tu stoje pod milim Bogom kakor krepki porobki posekauega drevoreda železne peči, kjer se od jutranjega zora do terde noči marljivo prepeka slanina. In če se bojiš pogretega koščka, se ti opresen odreže in popred kot dvakrat most premeriš, se ga že more želodec radovati.
Naš gospodar je marsikterikrat rekel: „Dijaki! ako vam je drago, da vam Dorica pripravi pečenke, dajte cvan-cigu (dvajsetico), in s tem malim dnarjem nam včasi kupi ob teržnih dneh purana, da ga je bilo kaj oberati. „Sed tempora mutantur" — — — to je: „Cas je veliko kolo, ki se neprenehoma verti in nas silovito za seboj  vleče!"
X.