ZAKAJ PRAV JAZ?
Literarni in likovni prispevki, objavljeni v tej številki umetniške priioge, so povečini plod dela mladih ustvarjalcev. Nekateri av-torji so se odzvali vabilu k natečaju OK ZSMS, drugi sodelujejo pri odboru za lite-rarno dejavnost, ki se pričenja oblikovati pri OZKO.
Priloga, izdana ob dnevu mladosti, je drobec mlade kulture. Najbrž bi ne bilodo-volj le želeti, da bi se kdaj razkrita tudi preostala ustvarjalnost in prestopila iz mrakobe polobstoja v luč spodbude in presvetlitev kritičnega razmisleka ter tako osmešila stari pregovor Nemo prooheta in patria sua. Najbrž bi ne bilo dovolj le želeti. Predstavitev ustvarjalnosti, razprostiranje svojega najglobljega bistva zahteva vča-sih od mladih že kar samouničevalno hre-penenje.
Po celoletnih ali še daljših pripravah pride končno le dq enega koncerta, pred-stave, izdaje poezije ali proze, da o likov-nih razstavah ali filmskih projekcijah sploh ne spregovorimo. Predstavitvi lahko sledi zid molka.
Zakaj tako?
Kolikor se zdi poprej zapisana misel pretirana, se moramo le spomniti tradicio-nalne resnice, da ni dima brez ognja. Poj-dimotorej in iščimoodgovorv nassamih, v našem nedejavnem starčevstvu, ki za-jema tudi marsikaterega mladega člove-ka. Možnosti so. Kjer jih ni, pa je gotovo prostor, da jih naredimo; seveda pa ne gre brez trdne volje in žrtvovanja. Možnosti so. Kulturi je posvečen dom Spanski borci in najbrž bo tudi dejavnost mladih dobila v njem ustrezno mesto. (Upajmo, da ne bo prihodnost ogoljufana naših optimističnih pričakovanj!) Možnosti so — tudi v okviru ZSMS in ZKO — za delovanje na način, kakršen je predstavljen na teh straneh, pa tudi za marsikoga drugačen. Možnosti so — zato, da jih mi izkoristimo... ali prepu-stimo pozabi.
Naj bodo torej te besede zapisane tudi v opomin naši včasih že kar brezupni mlač-nosti. Pa zapisane v spomin vsem tistim mladim in malo starejšim, ki so upanju v bdjšo prihodnost posvetili vse svoje živ-Ijenje—in nemalokdaj tudi svojo smrt—s svinčnikom, harmoniko, fotoaparatom ali pa kladivom, lopato ali celo puško v roki. Saj niso pomembna imena!
Družilo jih je isto upanje.
Tudi tele besede bodo izzvenele v upa-nju — v upanju, da bodo vsaj komu izmed mladih (in malo starejših) uspele razpihniti pomisleke: »Zakaj prav jaz?« in ga nago-vorile v ustvarjalno vključevanje v naš vsakdan. V vsakdan, za katerega je Mao Zedong rekel: »Naj cvete sto cvetov!« In mi dodajamo: Naj jih cvete tisoč, sto tisoč,
milijon, dvajset milijonov in še več! Naj cvete vsakemu človeku na Zemlji njegov cvet!
Nekaj cvetov se bo razgrnilo pred vami na straneh umetniške priloge. Nekaterj vam bododišali omamno, drugi bolj trpko. Presodite, pa pomislite — kako sveti moj cvet!
PRAVILNIK
O POGOJIH IN MERILIH ZA DODELJEVANJE
DRUŽBENIH STANOVANJ, S KATERIMI RAZPOLAGA STANOVANJSKA SKUPNOST OBČINE LJUBLJANA MOSTE-POLJE