Ribič in njegova žena (Francoska pravljica.) * |ivel je nekdaj ubog ribič, ki je bil v službi zelo hudob« nega gospodarja. Ta ga je slabo plačeval in razen tega hudo karal, kadar je bil ribji lov slab. Če pa je bilo neugodno vreme in ribič ni mogel na morje lovit ribe, se je včasih dogodilo, da je moral s svojo ženo stradati, ker mu zli gospodar ni hotel posoditi de= narja za ta čas. Njegova žena mu je večkrat dejala: — Oj, če bi bila le tako bogata, da bi si mogla kupiti lasten čoln. Potem bi ti lovil ribe in jih sam prodajal na trgu. Tako bi bila manjša reveža kot sva sedaj. Ribič in njegova žena sta štedila, kolikor je bilo mogoče, jedla sta siabo in malo. Toda vse je bilo zaman: komaj sta prištedila maihno vsoto denarja, že je prišlo slabo vreme in ribič ni mogel na morje lovit. In tako je vse porabil, kar si je bil z veliko težavo prištedil. To se je godilo leto za letom in uboga človeka sta si večkrat žalostno dejala: — Prej bova umrla, preden boVa imela lasten čoln. Nekega dne vstane ribič, kot je bila njegova navada, zelo zgodaj zjutraj in zapazil. da je njegova velika košara, ki jo je jemal s seboj na lov, polna najlepših rib. Kot po navadi je bil pustil košaro v kuhinji poleg peči. Nikakor si ni torej znal razložiti, kdo bi mu bil naložil po noči ribe v košaro. Se bolj se je pa začudil, ko je opazil na košari listek z napisom: Vsako noč bo košara polna. tako kot je danes. Na ta način si boš kmalu lahko kupil svoj čoln, toda samo pod pogojem. da niti ti niti tvoja žena ne bosta skušala nikoli zvedeti, kdo da sem. Ribič je te ribe prav dobro prodal, kajti bile so velike in prvo» vrstne, in njegova žena je skrbno spravila v skrinji denar, ki ga je prinesel domov. K.ot je bilo obljubljeno na listku. je bila košara vsako noč napolnjena z najlepšimi svežimi ribami. Tako se je že čez nekaj tednov nabralo v ribičevi skrinji toliko denarja, da je slednjič mogel kupiti svojo barko. Izpolnila se mu je srčna želja. A kljub temu je bila njegova košara vsako jutro polna svežlh rib, ki jih je prodajal poleg onih, ki si jih je sam milovil. Samo ob sebi se razume, da sedaj ni več služil prejšnjemu hudobnemu gospodarju, temveč je bil sam svoj gospod. Tako je imel vedno več denarja: skrU nja je že bila polna srebrnikov in zlut> nikov. Ribič in njegova žena sta po* stala zelo bogata in ničesar jima ni manjkalo. Začela sta se lepo oblačiti in zgradila sta si celo novo hišo sredi velikega vrta, v katerem je žena m\-sadila mnogo zelenjave in lepih cvetk. Kmalu pa je ribič zapazil, da je njegova žena vedno bolj zamišljena. kot bi jo nekaj skrbelo. Mislil je, da ima kakšno skrivno željo, kateri ne more zadovoljiti. Zato jo je slednjič vprašal. kaj da ji je. Priznala mu je tedaj, da jo že več tednov muči silna želja, spoznati onega, ki jima vsako noč napolnjuje košaro z ribami. — Neumna sva, je dejala, da se za to stvar ne zanimava. Skrijva se zvečer za zastorom in tako bova pač lahko neopaženo videla, kdo nama prinaša ribe. — Bodi no pametna. ji je odgo> voril mož. Edina stvar, ki jo neznani dobrotnik zahteva od naju, je, da se ne zanimava zanj. To je vendar lahko. Če noče, da bi ga poznala, pustiva ga pri miru, čemu bi delala proti njegovi volji? Toda njegovo dopovedovanje je bilo odveč. ženske so piič pre? več radovedne, pa tudi svojeglavne. Ribič se je le redko prepiral z ženo, toda vsakokrat je on odnehal, čeprav žena ni imela prav, to pa samo radi ljubega miru. Tako se je zgodilo tudi to pot: žcaa ga je toliko časa prepričevala, dokler ni bil sit njenega besedičenja in se ji je vdal. Mesto da bi šla zvečer spat, sta obesila v kuhinjo veliko zagrinjaio na ta način, da sta izza njega dobrD videla košaro, ki je stala poleg ognjišča. Polna luna je sijala skozi okno in v kuhinji je bilo svetlo kot po dnevi. 262 Počasi so tekle ure. Kibič je bil ves dan na morju. Bil je tako tru* den, da je komaj držal oči odprte, zato ga je žena večkrat vščip* nila v roko, da ni zaspal. Slednjič je počasi bila polnoč z vaškega stolpa. Ko je izzvenel zadnji udarec, sta mož in žena začula lahen šum. Tedaj je žena, rado« vedna kot je bila. malo potegnila zaveso v stran, in tu sta zapazila v mesečnem žarku. ki je padal na tla, zelo staro, sključeno ženo z be= limi lasmi, oblečeno v prekrasno škrlatasto obleko iz pristne svile, okrašeno z dragocenimi čipkami. V roki je držala paličieo iz slonove kosli. koje ročaj je bil iz čistega zlata. Bila jc morska vila. > Kibič in njegciva žena nistn mogla razumeti, kako je vila mogla 1 priti v hišo, ko so bila vendar vrata in okna zaprta. Toda nista imela , časa o tem razmišljati, kajti vila je stopila h košari, dvignila svojo i čarobno palčico v mesečini in naenkrat so se iz srebrnega traka lunine luči začele sipati najlepše ribe v košaro, ki je bila v nekaj trenutkih do vrha polna. Tedaj se je stara, dobra vila obrnila in je hotela oditi. Toda nena« | doma se je ustavila. zmajala z glavo in se nemirno ozirala po kuhinji. . — Tako, je zaklicala z jeznim glasom, nista me torej ubogala ... Je že prav... Drago bosta to plačala in nikoli me ne bosta več videla. ] Ko je vila spregovorila te besede. se je zablisknilo v sobi, da je ribiču in njegovi ženi kar vzelo vid. V prvem trenutku sta mislila v ' i 265 svojem strahu, da ju je vila oslepila. Mencala sta si oči, ko sta spet spregledala, vile ni bilo nikjer, luna pa se je bila skrila za črne oblakc. Vila se ni nikoli več vrnila in nikoli več ni bila košara polna rib. Vhiši pa je vladal večen prepir, kajti mož je vedno očital ženi, da je ona vsemu temu kriva. Zdaj pa poslušajte, kaj se je še dalje zgodilo! 1 Nesreča nikoli ne počiva, pravijo. Nekega dne je vihar vrgel ribi« čev čoln na čeri in ga razbil, ribič sam si je plavaje komaj re.šil živtje* nje. Prehladil se je bil v ledeno mrzli vodi m je zbolel. Ves denar. ki si ga je bil prištedil, je porabil za bolezni in tako mu ni preostalo drugega, kot da je vstopil v službo za majhno plačo k prejšnjemu hudobnemu gospodarju. Lakota in pomanjkanje sta se spet naselila v ribičevo kočo, iz bogastva sta spet padla v revščino. Kaj vse naredi radovednost! Dr. B.