334                                           Književna poročila.
L. Tolstoj, Ljudske pripovedke. Prevedel dr. Ljudevit Pivko. Maribor 1913. 8°. 175 str. Cena broš. 240 K, vez. 3 K. — V tej zbirki je prevedenih 16 krasnih pravljic, legend in črtic velikega ruskega misleca. Tolstoj podkreplja z njimi svoje nazore o delu, lastnini, bogastvu, denarju, jezi, prepiru, odpustljivosti, ljubezni do bližnjega, usmiljenju, molitvi in posvečevanju praznika ter kaže pot, ki vodi k pravi sreči človekovi, h kraljestvu božjemu. Večina teh pripovedk je bilo že prevedenih v slovenskih zbornikih in listih. Dr. Pivko jih je nanovo prevedel, oziroma jim popravil obliko. Slog prevoda je lep, domač. Le en nedostatek utegne motiti bralcev užitek, namreč prevajalec ne pojasnjuje, oziroma prevaja vselej nerazumljivih izrazov (barinja, batjuška, šoba, dvogrivenik, kibitka, tarantas, halat i. t. d.), parkrat rabi tudi manj znane besede in zveze, kar pa nas ne more ovirati, da bi zanimive knjige toplo ne priporočali.                                                            Dr. J. M-j.
Dr. Tad. Stan. Grabowski, SJowieriski poemat na tle polskiem. (A. Žakelj - Ledinski: „Vilkovo"). W Krakowie 1913. Ksi^garnia G. Gebethnera i. Sp. V. 8«. 66 str.
Redka čast je vzdramila našega Rodoljuba Ledinskega iz pozabljenosti. Dr. T. St. Grabowski, vneti iskalec poljsko-slovanskih stikov, je posvetil A. Žakljevi pesnitvi „Vilkovo", objavljeni v 14. letnika Novic (1856, listi 65-67), obširno monografijo. V njej govori o poljski romantiki in slovanstvu, o Bleiweisu in njegovih Novicah, ki so se zanimale tudi za poljsko književnost; obširno se bavi na podlagi Marna, Glaserja in Grafenauerja z življenjem in literarnim delom Ledinskega, posebno še z imenovano pesnitvijo „Vilkovo", zajeto iz poljske zgodovine. Pripoveduje se v njej o knezu Martinu Sapjehi, ki ponuja Vilkovskemu raznih dragocenosti za njegov gradič, toda brezuspešno; Vilkovski ljubi in čuva svoj rodni dom s cerkvico kot relikvijo. Sapjeha se kruto maščuje: povabi Vilkovskega v Kozmin na razkošno tridnevno velikonočno pirovanje, med tem pa njegovi kozaki popolnoma razrušijo vas, cerkev in grad Vilkovo. — Pisatelj podrobno analizira junaka pesnitve v luči zgodovinskih virov, iz katerih bi naj bil zajemal naš pesnik svojo snov; kaže na Slowackega („Jan Bielecki"), Mickiewicza („Pan Tadeusz") in Malczewskega („Marya"), ki so baje vplivali na Ledinskega. -- Žal, da je ves drugi del študije, sestavljen z veliko pridnostjo, zazidan na pesek. Grabowskemu je ostalo neznano, da so hodili naši noviški pesniki po svoje motive raje med Nemce, kakor med Slovane. Kar je rekel Levstik o Koseškem, da hodi iz Trsta „na Nemce, pod koši oprtnimi diha težko, al' znamenja tujih pevcev ne tiska rad na tuje blago', to lahko ponovimo o našem Rodoljubu Ledinskem. Za „Razna pota" je pokazal prof. Strekelj pot k Heblovemu „Wegweiserju", za „Vilk6vo" pa dr. Viktor Hahn,1 urednik odlične poljske revije „Pami^tnik literacki", k baronu Fr. Gau-dyju. Gaudy je v „Deutscher Musenalmanach fur das Jahr 1839", ki ga je izdal skupno z znanim pesnikom Chamissom, objavil na str. 246—254: „Des Sapieha Radie"; pozneje je izšla pesem neizpremenjena tudi v njegovih zbranih delih. Primerjajmo začetek obeh:
„ln dem niedern Steinhaus von Wilkovo      „V zidanim gradiču na Vilkovim Steht der stolze Fiirst Marcin Sapieha        Je prešerno stal Martin Sapjeha,
Miihsam schmeichlerisches Lacheln             Mnogoslavni svitli knez Kozminski;
heuchelnd,          Nužno se je silil v smeh perliznjen,
1 Juliusz Slowacki, Franciszek Gaudy i Anton Žakelj (Rodoljub Ledinski). Przyczynek do historyi motywow literackich. We Lwowie, 1913. Nakradeni autora. (Odbitka z „PamieJnika literackiego" 1913, zeszyt II.) 8°. 9 str.