M 22, V ( Vtertik 30. Vclkiga travna. I&SO. Izlagaiijc Lavrčlanskih Iitanij. (Dalje, t Skrivnostna roža, za nas lloga prosi! Cerkev božja je na moč prijel in vert, z mnogimi razpoli cvetlic obsajen. Krog in krog je s plo-tam ljubezni ograjen. «le kdo malopridnih med število izvoljenih ne pride. V teni vertu je sam nebeški vertnar vedno pričujoč, seje mnoge semena gnad in čednost. potem pa pomladanske cvetlice vsaktere lepote oterga, in jih v shrambe nebeški-ga kraljestva prenese, tii limharjc blišeče čistosti bele ko sneg; tu vijolice po nebeškim spreober-njenji karmezinaste; tu rože, cul kervi marternstva rudeče. Med njimi je roža nar lepši Hožja mati, Marija devica, ktero cerkev z ravno tem perimkain časti, ko pravi: Skrivnostna roža". Z imeni mnogih cvetlic in dreves bo vrednost Božje matere predpodobno v s. pismu zaznamvana. Zdaj bo imenovana lini bar ali lilija, kar pomeni nedolžnost in čistost njeniga življenja: zdaj balzam, kar pomeni čudno dišavo njenih čednost; zdaj mira, kar pomeni njeno zatajevanje; zdaj nesežgan goreč germ, kar pomeni nedotaknjenost mesa: cipresa, ktera pomeni visokost njeniga zasluženja: palma, ktera pomeni zmago vsih skušnjav, strast in nad-log: oljka, ktera pomeni usmiljenje itd. Nobeni cvetlici pa Marija tako podobna ni, kakor roži, namreč vertni roži ali vertnici. Roža nar bolj vse njeno življenje zaznamva, in Marija lastnosti rože popolnarna nad sabo ima. Vcrtnica (gartroža) jc bela in rudeca. Lastnosti, ktere te dve barvi pomenite, ima Marija, ona je bela in rudeča. Bela po devištvu, rudeča po ljubezni; bela v mesu, rudeča v sercu; bela po olira-njenju kreposti, rudeča po poteptanju grehov; bela po očiševanju nagnjenj, rudeča po zatiranju strast. Ženin v visoki pesmi, t. j. Kristus bo bel in rudeč imenovan. „M o j ljubi je bel in rude ču 5, 10. Bel zavoljo čistosti, rudeč zavoljo ljubezni. Bela in rudeča je Devica ravno zavoljo tega. Nar bolj bela in rudeča je pa Marija devica v svojim vednim devištvu. Koza je bila ali rudeča, devištvo jc pa belo iu rudeče vkupej: belo za- voljo čistosti, rudeče zavoljo zatiranja mesa. Zato je vcrtnica s svojim duliam in s svojo rožnato barvo podoba devištva: zato imajo device nad rožami, rožnatimi venci iu zvezki ali pušelci toliko veselja. Zato se tudi po keršanski šegi mertvaški odri tistih , kteri še kakor device umerjejo, z rožami ozaljšajo, rožni venci sc jim na glavo pokladajo, rožni zvezki v roke podajo. Zatorej bi ženini in neveste. kteri so devištvo že zapravili, nikakor s pušelci h poroki v cerkev priti ne smeli. Koža. akoravno visoko ne rasle, vender grozno močno diši, in svoj duh po dolgim in širokim okrog razšira. Presvcta Devica je prijetin duh, in čudno dišavo od sebe dajala, zakaj ona je bila tempelj čistosti, z dišavami napolnjen. Nekdaj je moglo v tempeljnu kadilo biti, z mazili in nar bolj dišečimi rečmi namešano, tako de je vse prijetno dišalo. II. Alojz. 30, 114. Kavno to še je v tim tempeljnu božjim . v tem živim tempeljnu sramežljivosti, poštenosti, čistosti godilo. O Marija, skrivnostna roža! čudim se neizrečeno prijetnim in močnim dišavam tvojih čednost, in iz serca se sramujem, de vert moje duše tiič kakor tern je in plevelt. j. grehe in hudobije v sebi nima. Oh prosim tc, kakor je nekdaj s. Krancisk ternje, na Merim sc je Benedikt valjal, v rože spremenil; tako spremeni moje napake v čednosti. V zahvalo te hočem večkrat kronati z rožami, t.j. s pobožnim rožnim k ranča m. O Marija, skrivnostna roža, za nas lloga prosi! »OaJjo »lcili.t Pervo cvetje na drevesi« družbe sv. kriza. Sicer vemo, de spomladansko cvetje na drevju še ni gotov porok, de bomo tudi \ jeseni zažoljc-niga sadu učakali: mnogotere nezgode zamorejo sc lepo cvetje vničiti in naše sladke nadc za tre ti. Toliko pa'je vendar gotovo, de, ktero dr«\o cvetja nima, tudi' sadii imelo ne bo. Zato pozdravimo k posebnim veseljem preljubi spomladanski ca s - kadar narava iz svojiga zimskiga spanja vstaja in sc po hribih in dolinah, kakor nevesta za ženitvo z nar žlahtnišim r vetjem kinea: nar veči veselje pa še posebno pervo cvetje obudi, ki ga po žalostni zimski mertvosti na drevji zagledamo. O nas že pa zemeljsko, minljivo cvetje toliko razveseli, ne dvomim, de bo pobožne bravce „Zgodnje daniceu se veliko bolj razveselilo, ako jim radostno pervo cvetje pokažemo, ki smo ga na duhovskim drevesu družbe sv. križa zagledali. Po neutrudljivim prizadevanji visokovredniga gospod fajmoštra in tehanta M. Stojana se je že v letašnjim postu tudi v Braslovški fari družba sv. križa vpeljala. Sicer se ta družba še ni postavno vstanovila, ker si dozdaj zavolj še maliga števila družbinikov (šteje jih namreč ednajst) še ni hotla predsednika, odbornikov i. t. d. voliti, ter še le sami gospod tehant začasno vse družbine posle opravljajo, vendar pa je že pervo lepo cvetje pognaia - v veseli dokaz, koliko združene moči zamorejo, — ker je v svoji zadnji seji farno brav-nico pod svojim varstvam in nadzorništvam vpeljati sklenila. l'o svoji nadležni prošnji smo prejeli od rast. gosp. tehanta predlog, ki so ga v ta namen pri zaTlnji seji izustili in družbi v prevdarik podali, mi ga pa tukej sem postavimo, naj bi bil še drugim faram v posnemo ino izgled. „Predlog pri zboru družbe sv. križa, 14. dan m al. travna 1H50. Pri mnogih farali po katolškim svetu so se naredile bravnice, tako namreč, de so vsi tisti, ki radi kaj dobriga in koristniga berejo, v zavezo stopili, ter liste in bukve vkup kupujejo, in jih zdaj eden zdaj drugi na dom vzame in prebere, dokler niso vsim znane. Tako se ljudje za majhin denar v vsem potrebnim podučijo, kar bi bilo dru-gači le bolj premožnim mogoče. Tudi v naši škofii se že tam pa tam bravnice najdejo, in čas je, de hi se tudi pri nas ena naredila, ker jih je tudi v naši fari dosti, ki so veliki prijateli branja, pa marši kteri. ki na bukve le malo oberniti zamorejo. Ile bi bilo mogoče, vsakimu v bravsko družbo pristopiti. kdorkoli je prijatel lepiga branja, bo potreba, dc se znesek za prilaganjc kolikor moči r.izko postavi. Jaz menim, en krajcar na mesec bi koli vsak lehko pogrešil: iu vunder ako >e dru/.ba na sto deležnikov narasc, bo na leto dvajset golil in ar j c v za nakup dobrih bukev oberniti imela, za kar se že lepa rcc bukev dobi. — V kratkih letih si lahko tako število bukev pripravimo, de hojo v vsaki hiši. kjer se en deležnik bravske družbe znajde, brez preneha ene ali druge bukve lahko imeli, dokler sčasam vsake preberejo. S tem pa, menim, bi se k poholjsaiiju zader-žanja in pa k spodobnimi! razveseljenju veliko per-pomoglo. Namesti, dc se ob nedelah in praznikih po bližji službi razidejo in razgubijo, se bodo vsi ene hiše lepo zbrali in kake lepe bukve iz bravnice skupej brali, kako pošteno skupej zapeli. In ta nedolžen kratek ras, ki serce požlahtni in um zbistri, ne bo toliko krajcarjev vzel, kolikor nevarni kratkočasi goldinarjev. De pa naša hravnira nc bo tako dolgo brez knjig, in de se iz malih družbenih priložkov kaj več denarja nabere, sim jaz iz svoje hukvarnice namenil kakih 60 bukev družbi brez vsiga plačila v popolno lastino pokloniti. Tako zamore vsakdo, ki se v to družbo poda. že pervi dan ene ali druge bukve dobiti, de jih na dom seboj vzame. Dalej menim, de bo sploh vsak deležnik pri volji, polovico letniga zneska, to je dva sreberna groša na- prej plačati, de je družba v stanu, zdaj kmalo od začetka kaj noviga si omisliti. De se ta stvar v lepim redi obderži, se bode zapisnik naredil, v kteriga se v enim predalu družbeniki zapišejo po tej versti, kakor bojo pristopili. V tem predalu se bode prostor pustil za zapisovanje priložkov. V drugim predalu bojo zapisane vse bukve in vsi listi, ktere bo družba imela. Predej se popišejo bukve, ktere jaz družbi zročim, in potem vsake druge po tej versti, kakor si jih bomo pripravili. Per vsakih bukvah se bo veliko prostora pustilo, de se bo vselej lahko zapisalo, kteri družbenik jih je poslednjič prejel. Vsake bukve bojo dobile svojo številko, ki bo tudi v zapisniku zapisana. Skerb zapisovanja za zdaj sam prevzamem. De mi ta opravek manj časa vzame, je tudi treba dneve odkazati, v kterih se bo eno in drugo opravljalo. To mislim tako: 1. V bravsko družbo se bo zapisal, kadar kdo pristopi, vunder le ob nedeljah in praznikih po popoldanski službi božji. Bukve se bojo dajale vsako mlado nedelo — tudi po popoldanski službi božji. 3. Ob mladih nedeljah se tudi že prebrane bukve nazaj pernesd. 4. Priložki se bojo prejemali dvakrat v letu, namreč: kvaterno nedeljo o binkoštih in kvaterno nedeljo v adventil, vselej za pol leta naprej. Per tisti perložnosti se bo zbranim udani tudi rajtinga povedala in odborniki družbe bojo razsodili, kakošne bukve de se imajo za zloženi denar perpraviti. Sploh se bo gledalo na željo večine. Ako družba sv. križa kak popravek ali do-stavek v tem predlogu želi. ga naj razodene in sc bo tukej dopisal. Stojan m. p. Ta predlog je bil 14. dan maliga travna od zbranih udov od besede do besede poterjen, in velja v tej reči za postavo.4* Ko se je naprava te bravske družbe v cerkvi farmanam oznanila, je v celi cerkvi veliko veselje obudila in dan na dan dohajajo, ki želijo družbi pripisani biti. Zaupati tedaj smemo, de bo ta lepa naprava veselo in srečno napredovala. Veseli nas pa tudi to še posebno, de je družba sv. križa brav-nico v svoje varstvo in nadzorništvo vzela; zakaj take naprave potrebujejo močniga temela in dobriga in stanovitniga vodstva. Bavno zato so že tam pa tam lepo cveteče bravnice žalostno pešati začele, kjer jih je le kteri duhoven ali pa šolski učitel na noge spravil, zakaj nastopniki nimajo vselej s svojimi predniki enakih misel, enake gorečnosti in enakiga nadušenja: družba sv. križa pa jim bo, kakor zaupamo, veči stanovitnost in daljši obstoj zagotovila. Tudi družbeniki nar ložej po fari na bukvi-ec pazijo, jih priporočujejo, k branju spodbadajo in zelje in potrebe farmanov spoznajo in jih v zboru per nakupovanji novih bukev naznanijo. — Kar pa pravila vpeljave in vodstva bravnic zadeva, se ve, de ni treba, de bi po vsih farali enake bile. Tako vem. de se v nekterih farah le per pristopu mali znesek (v eni fari plačujejo 5 grošev srebraJ enkrat za vselej plača, in ker vsako leto veliko novih udov pristopi, pravijo duhovni, de imajo dnarjev vedno dovolj. Zato naj se povsod družba sv. kriza čez to posvetuje in naj poteni pravila vsta-novi, kakor si ji nar boljši zde: naj skerbi za čedno in perpravno shrambo bukev, in naj vodstvo bravnice vselej kterimu zastopnimu in gorečimu družbeniku zroči, ki more zraven pa tudi posebno poterpežljiv in perljudin biti in per farmanili zaupanje vživati. K— Sedajni obsir katolške cerkve* Spisal Valentin Sežun. XIII. Avstriansko cesarstvo. 14. Ogersko. (Dalje.) B. Kresija na desni strani Donave z i milijon in 950.000 ljudi v 1 I županijah. V tem oddelku Ogerskiga, ki jc nar manj z ljudmi nekatolške vere napolnjen, so: E i se ns ta d t (Kis-Marton), v prav lepim kraiu med vinogradi s 5500 ljudi, kterih je do 900 Judov. Tukaj je nar veči križev pot na Ogerskim z romarsko cerkvijo Marijo Einsiedl. (iraa ?n vert kneza Eszterhazv razodevata kraljevo bogastvo in imenitnost, v franciškanarskini samostanu je pokopališč rodovine Eszterhazv, ktera je nar imenit-niši in nar bogatejši ogerskih plemenitnikov. Knez Pavel Eszterhazv, star oče sedajniga kneza Pavla, je silno veliko svojih prihodkov v lepšanje in zidanje katolških cerkva po Ogerskim obernil; njegov sin Miklavž je pridno zaljšal svoje brezštevilne gradove, in je ob času Napoleonove visokosti (1810) per očitnih obhodih in veselicah v Parizu slovel zavoljo velicih potroškov, ki jih je v dražili oblačilih itd. razodeval. Ravno to se je tudi perpovedovalo od njegoviga sinu Pavla, ki je bil veliko let av-strijanski poslanec na Angleškim : tega sin. Miklavž Pavel (rojeni. 1817), se je te leta v Londonu oženil z anglikansko grafinjo Jersev. Po dokončani poroki po šegi katolške cerkve, ktere ud je ženin, sta bila poročena od nevestniga strica, oksfordškiga škofa, po šegi anglikanske krive vere. Steinamanger (Zabaria, Sombathelv) z 3900 ljudi v prav rodovitni ravnini, ima zalo stolno cerkev z 2 v podobi piramide sozidatiima turnama. in 3 samostane, Škof tukaj je zdaj čast. g. (Jabriel Ballassa: v njegovim kapitelnu je (i korarjev. Ves p rim (Veseprem) per vodi Srd ima do 11.800 ljudi, med njimi čez 700 Judov. V sredi mesta je visoka skala, na kteri školiski grad in lepa stolna cerkev stoji. Tudi je v tem mestu hiša, kjer odsluženi fajmoštri skupej prebivajo, škof tukaj je zdaj čast. g. Janez Banolder, rojen v I. 1806: v kapitelnu je 10 korarjev. Ilo leta 1849 je bil tukaj škof grof Dominik Zicliv - Vasonvkeo . rojen I. '1808 na Dunaji, 1. 1842 "je bil iz "Rozenavske škofije v Vesprimsko prestavljen. Veliko je to mesto pred Turki terpelo: v I. 1551 so ga bili per-vič vzeli in do 1. 1565 imeli, v I. 1593 so bili Turki spet njegovi gospodarji in sol. 1663 strašno po njem ropali in požigali. Rab (Civor) per vtoku Rabe in Kapče v Donavo, šteje do 18.CKH) prcbivavcov. med kterimi je 600 Judov, veliko Starovercov in Luteranov. Katoičani imajo tu 8 cerkva, hvale vredna je stara stolna cerkev Device Marije vnebovzetja z zalim koram in altarji iz marmorja: cerkev Benediktinar-jev (popred Jezuitov), in nova farna cerkev. Sta-roverei in Luterani imajo svoje cerkve. Habsko škofijo je bil že sv. kralj Štefan I. 1009 postavil: sedajni škof je gosp. Anton Kamer, v kapitelnu jc 13 korarjev. (Dalje sledi, t ftarodo vnos t« Rlahovest piše: „Po spričevanji pražanski-ga dopisovavca do dunajskih novic \Vanderer, vzbuduje pastor Košut narodovne vspominke, ter tako opanuje občutljive poslušavce. Ravno tako, in z veči pravico, bi mogli tudi katolški pridigarji z narodovne strani buditi navdihnjenje za katolško cerkev.u K temu Bla h o ves t pristavi: .,Kar nas tiče, štejemo duhovnu v greh, ako ljudstva narodovnost z nogami tapta, iz kteriga izhaja, in kterimu ima biti vodnik in oče; štejemo niu v nečastno slaboumnost, ako se boji, — v nemajhno zmoto, ako ne ume, narodovnosti oberniti v po-moček svoje delo si prilajšati, ter zmago (aospo-dovo pospešiti. Taki duhovnik ne premisli ne vi-sokiga pomena dražili solz, ktere jc (»ospod Jezus nad Jeruzalemam jokal, in ne zna ceniti zgleda sv. Pavla, kteri je bil pripravljen, preklet, zaver-žen biti za zveličanje svojih bratov: takimu je uni veliki čudež pri poslanji sv. Duha. čudež mnoge jezike govoriti na pol mračnost. — Ali, bodi Bogu hvala, tacih duhovnov, ako ravno ni prav brez njib, pri nas ne bo ravno mnogo; ker ravno nasprot, katoliškimi! diihovstvu v Cehih gre poglavitno za-služenje v ohranjenji in vzvišanji narodovnosti.'* — Zares je po naši misli dolžnost sleherniga keršau-skiga učenika, se vsih pripušenih pomočkov po-služiti, kteri so v stanu, duh keršauski oživljati, buditi in ohraniti. Mladost sploh teži za svojo domačijo in eelim domačinstvam— to je natorna reč; in to čutilo se bo leto na leto bolj razodevalo: kdor se bo temu svojoglavno zoperstavil, bo vso vero (zaupanje) pri občinstvu zgubil, in njegovi nauki, ako se še toliko lepi in resnični, bodo pri množili, ki bi jih sicer sprejeli, v terdo steno zadevali. Svojoglavnost in huda terma nikjer toliko ne škoduje. kolikor pri keršanskim učeniku, toraj opomnimo zopet na zgled velikiga aposteijna, ..omnibus omnia factus sum,u kar je bilo v tem listu že enkrat v misel vzeto. Kako deleč pa de se je duhovnu v ti reči pustiti, kersanska modrost uči; llog nas vari zmote množili sedanjih časov, ki narodovnost na oltar postavijo, se pred njo kakor pred inalikam klanjajo, ter ji vero in vse drugo pod noge veržejo! Nad nekim vikšim duhovnim pastirjem imamo živ in djansk zgled, koliko blagoslova nad keršanstvo zamore z božjo pomočjo priklicati, kdor se zave duha časa. in ga ve v prid obračati. —r — Število kristjanov na *vetu. Po spisovavcu Rolibi-tu jc kristjanov katolških: ločeneov na vzhodu: protestantov: 139.000.000 62.000.000 59.000.000 skupaj: 260.000.000 Kako .v o xc kristjanjc m no* Hi. štelo sc jc kristjanov pri koncu 1. stoletja 3. 4. 5. 6. 7. M. 500.000 2.000.000 5.1NNMNNI 10.000.000 16.000.000 20,000.000 28.000.000 30.000.000 pri koncu 9. stoletja 40.000.000 „10. „ 50,000.000 Z .,11. Z 70.000.00« , 12. ; 72.000.000 1». - 75.000.000 14. Ni,000.000 _ 15. - lOO.OOO.OOO IG. - 125,tM>0.000 17. L 1H5,(MNMMM) _ IN. 250,000,000 ln zdaj v 19. stoletji 2GO.OOO.OOO Misleč liravcc ne bo zgrešil, kako močno se jc zlasti poslednje stoletja keršanska vera razširila, ker v teku 200 — 300 je naraslo število na dvakrat toliko. Ako v ti nori dalje pnjde. sc bo v prihodnjih treh stoletjih keršanstvo do 500 in 600 miljonov namnožilo. Ako še pomislimo, de turško cesarstvo razpada, in mahomedanstvo (turška vera ) tone, de se Kina (Kitajsko) odpera keršanskim blagovcstam (misjonarjem). de Afrika - dosihmal nepristopna - zaeenja nastavljati seree besedam evangelija Kristusoviga: ako poslednji«* še pristavimo, s koliko gorečnostjo razhaj.vo keršanski mis-jonarji do vsih koneov in delajo po vsih straneh sveta, smemo skoraj brez skerbi misliti, dc se ho z božjo pomočjo keršanska vera. se hitreji ko dosihmal. razširjala med Turki. Judi in ajdi. \asa dolžnost pa je, pred vsim skerbeti. de sc bo tudi prav po keršansko živelo, de se zedinijo razločeni bratje. — nasa dolžnost je. podpirati po vsi svoji moči misjonarje. in v hogoljuhni spokornosti in ljubezni moliti, de naj bi se spreobernili bratje, ki so pogreznjeni v zmote iu pregrehe. (Itlahov'). J. ©«l Savlnc. IIiiiko»tno ^alioto. liadostno piimem dniies za pero. ker zamorem nekoliko veselih novic tebi, ljuba Danica! dopisati, ktere ti bojo gotovo dopadle. Ilauio pridejo duhovni odekstr-cicij iz Scnt-Andreja. Veselje sc vsakimu na licu bere. in vsak sc srecniga šteje, de je perložnost imel. se vdeležiti jih: cele vravnavc pa in izverstnih govorov deležniki elo prchvaliti nc morejo. Kksercicije je vodil slavno znani Karmelit i/, (iradca I*. Dominik Sartori. kteri si jc h svojo perljudnostjo. pobožnostjo, učenostjo in neutrudljivo gorečnostjo neizbrisljiv spomiuik v sercu deležnikov postavil. Nekteri govori so po pol drugo uro terpeli. pa pozornost ponlušavcov bi sc celi dan tudi utrudila lic bila. Posebno izverstin je neki bil govor od ter peči ga Izveličarja. Kristus s ternjevo krono na glavi. s škerlatnim plajšem na ramah in z medlim ter-htam v roki — živa podoba cerkve v sedajni dobi. Krona — cerkve terpljenje: plajš — nje zasramovanjc : te rs —- nemoč tega sveta in nezntagljiva moč svete cerkve. Knnzideracije pa ho imeli sami milostljiv i knezoškof; vsaka vcr«tica jc bila sedajnimu času pernierjena. Ne-varnosti in potrebe sv. cerkve h posebnim oziram na našo škofijo ho bile z živimi barvami narisane, in iz njih pravila posnete, kako ima dušni pastir v sedajni dobi se zaderžati. II sklepu so se zbranim za veselo pokoršino zahvalili, ki so jo njih poklicu »kazali, in nado izrekli, prihodnje leto ravno toliko ali pa še več nvojih duhov-nkih sinov in sndelavcov okoli sebe zbranih zagledati. Vem pa . dc svojim duhovskim bratam le kar besedo iz UHt vzamem, ako milostljiviga kuezoškofa tu očitno zagotovim, dc ni jc Hcrcc še mnogiga in mnogigaduhovna te dni v Sent-Andrej želelo; pa kaj dc je pot v resnici predaljna. in dc preslavne ..neue P.rrungcnschaften" res marsikferinu duhovnu skorej nemogoče -tore. stroške tako daljniga pota pogrešiti. O de bi milši zvezda že skorej nad naso škofijo zasijala, de bi se škofijske meje drugač vredile in škofov sedež bolj v sredo škofije postavil! — Vdeležilo se je eksercicij devet in petdeset gospodov; se ve, de večidel od njih je bil od koroške strani. Pa tudi Sent-Andrejška duhovšina je z lepim izgledam nam drugim naprej nvetila; zakaj zunaj p. n. vi-sokovredniga prosta stolne cerkve, ki so sami te dni vse posle v kaneelii oskerbovali, in zunaj p. n. visokovred-niga tehanta in fajmoštra stolne cerkve, ki so tudi sami veliko faro oskerbovali in tudi sami na spoved hodili, so hc vsi duhovni z milostljiviin škofam vred eksercicij popolnama v delt žili. Tu se je tedaj dopolnil prigovor : tjuod v is ab aliis fieri , i pse primus feeeris. Druga vesela novica je : Komej so se gospodje iz Sent-Andreja odpeljali, so žc srečali pet patrov Liguor-janov , ktere ho škof povabili , de bojo od dones noter do kvaterne nedelje v Se nt-An d rej i misjon za ljudstvo imeli, perviga v naši škofii; srečali ho pa že tudi trume ljudstva iz kolj daljnih krajev, ktere jc svetoželja v S. Andrej peljala, tamkej najti obilno duhovskiga kruha in sprave z Brigam. Bog daj temu pervimu misjonu svoj nar obihiiši blagoslov . in de bi mu skorej tudi v drugih krajih misjoni sledili! Tudi v knnzideracijah so Škot misjonc z gorko besedo perporočali. Tretja vesela novica pa je. dc jc žc popolnama gotovo , de sc bo četerto leto bogoslovskih šol za našo škofijo že prihodnjo jesen v S. Andrej preselilo. Kdcn čast. gg. korarjev bo profesor pastirske vednosti, eden pa direktor in špiritua! ob enim. Per pomanjkanji posebne hiše bojo bogoslovci in direktor v škofovim poslopji stanovali. Kdor vse okoljšine naše škofije in Ce-lovškiga mesta pozna, bo poterdil, koliko hvalo je cela škofija škofu za to žc tako dolgo zaželjeno prenaredbo dolžna, pa tudi za veliki dar, ki ji ga h tem perncNo, de bogoslovce elo v svoje poslopje vzeti blagovolijo. Pa vendar šc dalje želje nc smemo in nc moremo zadušiti, naj bi žc skorej mogoče bilo. tudi ostale tri leta iz ptujc na domačo zemljo preseliti; naj dc bi sinovi okoli svojiga očeta bili, zakaj otročja reja gre takrat nar bolje od rok . kadar se otroci v očetovi hiši znajdejo. Več pa v tej zadevi govoriti nc smemo, de se ne bomo tu ali tam skeleči!) ran dotaknili in nevoljc obudili. Tudi se je že pred veči mi mesci v S. Andreji družba sv. križa zbrala in postavno vstanovila : dala je že tudi svoje pravila natisniti, ki so ob enim prav čedno in razumljivo razložene. Ker se nam jc že od več htrani želja na znanje dala. dc bi se te pravila za Slovence tudi v slovenskim jeziku dobile, dc bi sc imelo udam kaj v roke dati, si bomo per/.adeli, v kratkim ti želji zadostiti. Tudi podoba hv. križa, kakor se bo udant v znamnje združenja podelila . pred nami leži. Imeli so p. n. knezoškof željo, medaljo omisliti, tako dc bi bila na eni strani podoba sv. križa, na drugi pa podoba sv. Andreja, patrona družbe sv. križa v naši škofii. Ker se pa na Dunaji, kar je zares žalostno in bi se komej verjelo, medaljea ni mogla napraviti, ste se jim samo dve podobi v jeklorczu poslale, kteri ste ravno zato ovalne oblike, ker so bile za medaljo namenjene. Na prodaj pa sc te podobe mende nikjer ne dobe, in škof jih lc tje pošiljajo. od kodar se jim na znanje da . de se družba sv. križa zbera. V zaspanim Celju, kjer se marljivi duhovšini zemlja za vpeljavo družbe hv. križa še ni pripravna zdela, ee jc pa že pred Božičem bratovšina keršanskiga nauka vpeljala, zato kjer jc obiskanje keršanskih naukov leto na leto bolj pešalo. Veselo je slišati, de se je že tudi precej veliko študentov iz vsih gimnazialnih šol te bratovšine vdeležilo. kteri se ne sramujejo, med proste ste kmečke fantiče in rokodelske učenec v cerkev h ker-šanskim naukain hoditi, kar jc gotovo v sedajnini času kaj čisto noviga. pa tudi očitno in glasno p o h val o zasluži. Taki pobožni študentje pa sc hojo posebno lahko rabili, dc bojo z manj podačcniuii keršanske nauke ponavljali, kdo nc vidi tukaj očitniga božji ga blagoslova, ki nad tistimi milodari leži. ki jih duhovšina prostovoljno skupej zlaga in borne učence podpira ? Spregledali so namreč učenci, kdo dc jih resnično ljubi, aii tisti, ki jim sicer sladke besede dajejo, pa v svoji sebičnosti za njih potrebo nobeniga usmiljenja nimajo, ali pa tisti, ki samim sebi pertergajo . de njim njih revšino polajšajo. Zato se zdaj toliko zaupljivši duhovšini približajo. s tem pa tudi s sveto cerkvijo bolj sprijaznijo, kar gotovo nc more drugih . kakor lc dobre nasledke imeti. Ura-tovšino vodijo sami v. c. g. opat. in tudi sami nepre-iicbama v farni cerkvi keršanske nauke iu pobožne pogovore deržč. — 'J. tega mesca so imeli pri č. g. šolskim ogledu v Hraslovcah učitelji tega okroga učiteljsk zbor. Predmeti, ktere so g. ogleda zboru v pretrcsaujc še posebno predložili. so bili: 1. Kako bi sc dalo splošnimi! petju per javni službi božji zopet na noge pomagati? Kako naj hi sc v šoli ravnalo . de bi se učenci posebno v takih postav kili dovoljuo izurili, kterih v življenju pogoje potrebujejo? .'1. Kako bi sc dala pobožnost in strah božji v otroškim sercu globokeje uterditi. de bi sc otroci, ko iz šole stopijo, tako hitro ne spridili, in v mlačnost in lenobo v dopolnovauji keršanskih dolžnost nc zapadli ? Posebno važni so bili pomcuki o pcrviiu predmetu. Z.< potrebno se jc namreč spoznalo, dc naj bi sc učitclaiu in duhovnaui prepovedalo, svojoglavno in brez potrebe nove pesmi in uapeve vpeljavali. stare pa, kterih so ljudje ze vajeni, odpravljati Komcj se namreč farmaui enih pesem iu vi/ nekoliko pervadijo. pa pride drugi učitel ali drugi duhoven, in glej! hipoma morajo vse stare pesmi in vize pod klop in nove pridejo na versto. Pa zakaj? kar zato. ker so te njemu bolj všeč. kakoi une. ljudje pa. predin se novih pesem navadijo, že stare pozabijo, veselje jim upade iu splošno petje po cerkvi umolkne. ter ^ lc kak zapivkan ueilel ali kaka za-piv kana pevka na koru kikira. dc bi človek kar utckcl. Zato sc jc dalej za potrebno spoznalo, visokovredni or-dinarjat prositi, de bi sc pevske bukve z uapevi vred zložile in kakor postavne po ccli škotii vpeljale, po kterih bi sc moralo po vsili farali ravnati. Vaja v petji pa bi se mogla potem zc precej v začetnih šolali zaveti. — Tudi naša misel je ta . de se bo le po tem načinu splošno petje po cerkvah zopet vpeljati dalo. ki jc v prav mnogih krajih ze popolnama zibnilo. Tudi v dveh poslednjih predmetih se je marsikaj dobriga in lepiga govorilo, pa vendar nič posebno noviga. Ali j« pa zdaj s tem ze vse /.gojeno? Še lic: poglavitno še le pride, namreč: tudi vse to storiti in dopolnili, kar se jc sklenilo. \a*a cisto osebna misel od vsili takih in enakih shodov iu posvetovanj jc namreč ta: de bomo tako dolgo prazno slamo mlatili in besede zamc-tovali. dokler nc bomo pogumno, pridno in stanovitno k delu segli Ce lc nekoliko nazaj pomislimo, koliko se jc kar prelecenc dve leti eez razne reci ze posvetovalo, govorilo m pisalo, kako malo od vsiga lesa pa se je izpeljalo! Zbori sc razidejo. nadu-cni govori sc pozabijo iu vse ostane pri starim! Tudi lansko jesen, ko siiio se v duhovskim svetu od ilružbc sv križa pomenkovali. so vsi pričujoči pcrkimali. kako dobro in potrebno de je. to družbo brc/ odloga in nota bcut po vsih farah na enkrat vpeljati. Pa glejte, ljubi bravci ! per kimanju je tudi ostalo ; zbor se jt ra/.sel. leto bo skorej obleklo, od družbe pa še ni sko-h 2? I,sin '/.,,,h tnir> ts.Vt rej nikjer - - ne duha ne sluha To jc namreč na~a splošna iu nalezljiva bolezin . dc sicer vemo eden dru-gintu dobre svete dajati , vsak za sebe pa roke križem deržimo. ter le bodimo okrog dela, kakor maeka okoli vrele kaše. K —. ICttzfSlctl po ker*aii*kiiu *ie(u« Iz Cehov. Obhodne vaje v Tre bon ju Koliko blagoslova bozjiga prikličejo nad keršansko ljudstvo obhodne vaje. mišjo ni ali cksercicije. pokažejo tudi Trchoujskc obhoduicc. kterih popis iz lllahovcsia tukej ob kratkim posnamemo. — Gospod trcboiijski dekan . goreč in izverstin mašnik Gospodov, je poklical sam pet duhovnov rcdeintoristov in jim je svoje drage oveiee zrocil. Iludjcjovski skof neuiogši sam priti, jc poslal namest sebe korarja ,1. K -incrja. Ze zaeetik je pokazal . de seree ceskiga ljudstva je dobra zemlja za rc-nieo božjo: koliko bolj pa konec! Prcjdcn so du-duhoviii prišli, je bila velika cerkev z v«imi svojimi prostori polna, kakor bi bila nabita. Pridigar redem-torist si upi na lečo, naznani zacetik . namen in prid 0 lili od ii i c ( misjoDov i. razjasni sam, kdo de on jc. -de je tovarš reda (kloštrai ua/av ideuiga. povsod zani-čevaniga iu preganjaniga. iu dc samo prosi. naj bi počakali z obsodkam. ter vidili dela. in p" tem po sadu sodili. Povedal jim jc. kaj se govori od obhoduic. _de i/, ljudi bedake delajo", in več tacili obrekovanj. Vendei po-teni Trebonjcani na vse take la/i zauičcvavcov sv. vere iii>M nir porajlali. Skoz dvanajst dni