Dl« Poslgehfthr bar bezahlt. Poštnina plačana v gotovini.
Št. 11 (800), leto XVI!. — V Ljubljani, 15.3.1945. / Preis — cena 2L
• vsininti p id idii a v ^uiuvuu.
DRUŽINSKI TEDNIK
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 14/111. Poštni pre dal št 253, tel. št. 33-32. — Račun Pošt. hran. v Ljubljani št. 15.393. — Naročnina: A leta 20 lir.
9. mnrec 1945«
Doživeli smo tudi mi. Mi izvoljenci, ki smo se — očitno sol soli ne samo slovenstva — šteli doslej za izjemo. Mi, ki smo se navadili, da podobne, samo še mnogo večje nesreče drugih, celo lastnih rojakov, sprejemamo z »ebrižnim skomigom ramen in z zdolgočasenim obrazom, kakor češ: »Vojna je pač! Kaj hočemo, žrtve morajo biti!« — zraven pa na tihem ugibamov na koliko je neki kava poskočila, ali pa, pri kom bi kazalo povprašati, ali bo kaj gnjati za letošnjo veliko noč.
Petkove bombe niso samo tragično ubile toliko in toliko slovenskih meščanov in razdejale toliko in toliko prijaznih hišic, vil in vrtov. Poleg vsega gorja, ki so ga prizadejale, so tudi trohico dobrega storile: odpihnile so farizejsko krinko z obrazov mnogih naših bližnjih, da so se razodeli v vsej svoji sebični goloti, in omehčale trde glave vsaj nekaterim od tistih, ki zmerom vse bolje vedo.
Petek 9. marca je pisca teh vrstic tragično potrdil v njegovem spoznanju. Že skoraj poldrugo leto piše in ustno svari, s komer koli pride v stik: »Ne vdajajmo se iluzijami Ne zaupajmo njim, ki so nas pognali v gorje te najstrašnejše vseh vojn in najgrc/žovitejše vseh revolucij! Izpre-glejmo, ne zanašajmo se na tujo pomoč, bodimo Slovenci tudi v politiki vsaj malo to, kar slovimo — žal ne po krivem! — da smo v zasebnem življenju:	sebični	in	hladni	raču-
narji.«
Trije so glavni načini bombnega vojskovanja. Lovci in lovski bombniki napadajo s tako imenovanim pUciranjem, t. j. spuste se v strmoglavem poletu na svoj cilj in ga obsujejo z lažjimi bombami in s težjim strojniškim c;;-njem. Te vrste letalski napadi so edini, ki jim gre vsaj načelno' — ne pa zmerom tudi v praksi — priznanje bojnega vite-štva ali vsaj športnosti, l;er je moment tveganja pri količkaj izdatni protiletalski obrambi precejšen. Drugi način obstoji v bombard ran ju določenih ciljev iz velike višine s pomočjo merilnih naprav. Ta postopek je za letalce mnogo manj nevaren od prvega, seveda je pa tudi verjetnost zadetka mnogo manjša. Na tretji način bombardirajo bombniki, ki v veliki višini prelete določen kraj in brez merjenja spuste ves bombniški tovor na preleteni predel in ga z bombami tako rekoč pokrijejo kakor s preprogo. Ta način je za letalce najmanj nevaren in upravičeno velja za najbolj strahopetnega in barbarskega.
Bombardiranje Ljubljane 9. marca spada v tretjo izmed opisanih vrst letalskih napadov. O tem so se mogli prepričati tisoči in tisoči Ljubljančanov, ki so pretekle dni romali v prizadeti mestni okraj, saj niso ugotovili niti enega samega vojaškega objekta na bombardiranem področju, pač pa so videli, da je ves okraj posejan z lijaki od bomb. Če kdaj, imamo to pot pravico govoriti o ciničnem razbojništvu anglosaških letalcev.
Da je tako, potrjujejo Anglosasi sami. Ali bi si bili mar drugače izmislili očitno neresnico o »bombardiranju železniških naprav« v Ljubljani? (Kar je, mimogrede povedano, nov dokaz koliko vere gre njihovim poročilom.) če bi se bili pa zmotili, kakor trdijo tisti naši politični strategi, ki se jim spoznanje zabliska vselej šele takrat, ko jo sami izku-pijo, in če bi bila Ljubljana res tako dobro zapisana pri »zaveznikih«, bi se pa bilo zavezniško vrhovno poveljstvo opravičilo, kakor se je moralo že _ nekajkrat zaradi bombardiranja gvice._ Tega doslej še nismo doživeli in kajpak tudi ne bomo.
Ne, ljubi someščani, ni blo pomota, kakor si mi vsi tolikim j želimo. Niso bile petkove bombe namenjene tej ali tej hiši, ki bi ji ljudo-rnili med vami tako radi privoščili novodobni nebesni blagoslov; tudi ni bomb veter zanesel, kakor nekateri učeno razlagajo (veter je namreč čisto natanko vpoštevan v merilni aparaturi). Temveč je bil cilj bomb Ljubljana sama. Ali res še niste opazili, da doživljajo naši sloven-b k i kraji tostran in onstran raznih meji zares načrtno bombardiranje šele po sestavitvi Titove komunistične t.v Beogradu in po sestanku med Brozom in Alexandrom? In da kakor v Ljubljani tudi v večini drugih bombardiranih slovenskih krajev niso cilj naših ljubih »zaveznikov« vojaški objekti, ampak predvsem civilni predeli?
Trda je pot do spoznanja. Ne daj Bog, da bi jo nov 9. marec moral pokazati še tistim med nami, ki trdovratno vztrajajo v slepoti in gluhoti.
K. B.
Bombna »preproga« na Ljubljano
Terorističen napad Angloameiičanov na vilske in vrtne predele mesta
V Ljubljani, 13. marca. To, česar smo se že dolgo bali, je
Ljubljana doživela v petek: anglo-ameriška letala so odvrgla kmalu po 15. uri tovore bomb na naše mesto, ki so v nekaj trenutkih porušile v najmirnejšem predelu našega mesta mnogo stanovanjskih hiš in vil ter zahtevale po dosedanjih podatkih 46 človeških žrtev in 90 hudo ranjenih.
S tem napadom na naše mesto so porušene vse iluzije, v katerih so živeli naši meščani. Doslej so verjeli, da Ljubljana ne bo bombardirana, ker je pač — zakaj, sam Bog vedi — posebna miljenka bivših zaveznikov. Kruta resničnost jih je morala postaviti pred strašno dejstvo, da Angloameričani, kar smo že napisali v zadnji številki Družinskega tednika, ne izbirajo in je njim pač vseeno, kdo pada in kako pada, glavno je, da je zadoščeno njihovim mrzlim imperialističnim in židovsko-sadističnim ciljem.
Strašen je pogled na razdejanja, ki so jih napravile bombe. Pod ruševinami leže nedolžne žrtve, »osvobojene« po naših »zaveznikih«.
Kakšna ironija!
Tisti, za katere smo leta 1941. šli v vojno, nas danes v zahvalo ubijajo. Namesto plačila dobivamo kazen. Toda kazen nas bo vsaj izmodrila. Ozdraveli bomo — saj tako spoznavamo naše »prijatelje«! In kdor ubija, četudi pod krinko »osvobodilnega« boja, ta ni naš prijatelj.
Takoj po bombnem napadu so prihiteli na pomoč prizadetim predelom mesta oddelki protiletalske zaščite, gasilci, policija in drugi reševalci, Pretresljivi so bili prizori, ki so se nudili. Tu je izginila cela hiša, tam je oče klical sina, drugod spet otrok svojo mater, žena moža.
Tehnični oddelki še danes odkopu-jejo razbite hiše in rešujejo borne ostanke preostalega imetja. Mnogi so izgubili popolnoms vse.
Rešenim žrtvam so izkazali prvo pomoč na licu mesta, ali so jili pa odpremili na rajonsko sanitetno postajo in od ondod poslali v bolnišnico. Mrtve žrtve terorističnega napada so prepeljali na Zale, kjer so izpostavljene na skupnem mrtvaškem odru v molilnici.
Žalna slovesnost na Žalah
V Ljubljani, 14. marca.
V torek popoldne in zvečer se je vsa Ljubljana dostojno in pletetno poslovila od petkovih žrtev anglo-ameriškega bombnega napada.
Po mestu so vihrale žalne zastave, v znak žalovanja pa so od 16. ure dalje bili zaprti vsi kini, državno gledališče, vsi državni in javni uradi, trgovine in vse kavarne.
Proti Zalam so se popoldne začele valiti ogromne množice Ljubljančanov — takšen naval na Žale je v Ljubljani samo ob vse svetih — da se dostojno poslove od žrtev in obsodijo teror Angloameričanov nad nedolžnim civilnim prebivalstvom.
Na Zalah so pred molilnico razpostavili v polkrogu 34 krst (ostale žrtve so bili pokopali že dopoldne). Vse so bile črno pregrajene, le srednjo je pokrivala velika narodna tro-bojka. Krste so bile obložene z venci in cvetjem svojcev in prijateljev, pa tudi drugih Ljubljančanov, ki so se hoteli oddolžiti spominu mrtvih.
Ob 17. uri se je začel mimo krst mimohod množic, ki je trajal vse do 18. ure. Med tem časom so se začeli zbirati zastopniki in predstavniki oblastev. Prikorakala je domobranska godba z dvema častnima vodoma, ob krstah.pa se je postavila častna četa domobrancev.
V tem času je prišel na Žale domobranski poveljnik polkovnik Krener v spremstvu podpolkovnika Vizjaka. SS-Obergruppenfiihrer und General der Waffen SS Roesener jo poslal svojega zastopnika: v njegovem imenu se je slovesnosti udeležil SS-Bri-gadefiihrer Harm. Nadalje so prišli Standartenfuhrer Schammelpfenig, nemški upravni svetovalec dr. Dou-jak. zastopnika nemškega in hrvat-skega konzulata, generalni tajnik Fran Jančigaj itd.
Točno ob 18. uri je prispel na Zale prezident general Rupnik. Zbrana so bila že vsa civilna in vojaška obla-stva, predstavniki mestne uprave in drugi ljubljanski odličniki.
Prezident general Rupnik Je položil, ko je godba odigrala žalno koračnico, svoj venec pred krste padlih, nakar so položili vence še SS-Bri-gadefiihrer Harm. generalni tajnik Fran Jančigaj za mestno občino ljubljansko, nemški upravni svetovalec
za Ljubljansko pokrajino dr. Doujak, domobranski polkovnik Krener v imenu Slovenskega domobranstva, Standartenfuhrer Schammelpfenig v imenu nemškega zveznega štaba, načelnik dr. Hubad za Pokrajinsko upravo, major Lichtenberg za Platzkomman-danture, dr. Hacin za slovensko policijo, kancler Liesenberg za nemški konzulat in prof. Šalih Balijč za hrvat-ski generalni konzulat
Ko se je končalo polaganje vencev, je godba zaigrala Chopinovo žalno koračnico. Od mrtvih se je kot prvi poslovil v imenu Ljubljane in ljubljanske občine
vršilec županskih dolžnosti gen. tajnik Jančigaj:
Velik del optimistične Ljubljane je veroval, da bo našemu mestu priza neseno z bombnimi napadi. Zadnje lepo petkovo popoldne pa ga je bridko prevaralo.
Ko so se v idiličnem delu našega mesta pričele podirati hiše in pokopale pod ruševinami naše someščane, ko so poslale jeklene pošasti iz vedrega ljub ljanskega neba smrt in vzele otrokom očeta in mater, brata in sestro, očetom in materam otroka, ko je kratek čas par sekund ločil ljubeča se bitja za vedno, ko je strašno orožje oslepilo mlade nedolžne otroke in jih pahnilo v dosmrtno temo, ko je kratek hip oropal našega someščana vsega, kar je v dolgih letih dela in truda zbral s skrbnimi rokami in pri-štedil, tedaj so padle vse iluzije in jasno je postalo, da je na strani sovražnika pojem viteštva utopija, da je njega cilj strahovanje civilnega prebivalca ln požig bornega imetja, odgovor pa na mednarodne po konvencijah zajamčena pravice — ironičen posmeh.
Ko se sedaj kot predstavnik občinske uprave v imenn mesta Ljubljane poslavljam od vas, dragi someščani, nekateri stari in drugi zopet v cvetu mladosti stoječi, nekateri nahajajoči se na koncu življenjske poti, drugi zopet na prvem vzponu v življenje in v polnem razmahu življenja, včeraj še premožni, danes pa siromaki. Vem, da vam je bila ločitev od življenja strašna, čeprav jo Je spremljalo Jasno nebo in svetlo sonce in da ste padli kot mučeniki in žrtve za domovino.
Ko vas polagamo danes v raz-bičano domačo zemljo slovensko, mislimo, da bi bilo vaš spomin proslaviti kot dan mučenikov. Naš narod pa naj ga ozaljša na ta način, da bo združil vse, ki so dobre volje ln poštenega srca, k medsebojni ljubezni, ki ne bo trpela nepotrebnega sovraštva, ki bo pomagala nositi gorje sosedu, ki bo naganjala k medsebojni strpljivosti, odstranila vso zavist, ki bo odpuščala in vse razumela in tako ustvarila najuspešnejšo zaščitno obrambo pred letalskimi napadi, katerih sicer ne bo mogla preprečiti, pač pa bo posledice omilila in olajšala.
Slava žrtvam, mir in pokoj njihovim dušami
Po govoru g. Jančigaja je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman ob asistenci kanonikov opravil žalne molitve, nakar se je v lepem govoru poslovil od pokojnih
dr. Gregorij Rožman, knezoškof ljubljanski:
Zadnji cerkveni blagoslov so prejeli zemeljski ostanki naših dragih bratov in sestra, ki jih je ognjena roka vojne tako nepričakovano — v kratkih sekundah — iztrgala iz naše srede. Neusmiljena in nečloveško uničujoča je ta roka. Kar smo doslej sami brali in slišali pripovedovati, to smo presenečeni in v dno duše presunjeni doživeli in moramo ugotoviti: To ni vojskovanje več, to je ubijanje in uničevanje, to ni Junaštvo, ampak zahrbtnost, to ni borba oborožene sile zoper oboroženo silo, ampak neutemeljen napad na mirne, neprizadete civilne osebe — proti človeškim dogovorom in božjim zakonom.
Tak način bojevanja ne obsoja samo človeška pamet, marveč še bolj božji zakon, ki ga je človeškemu rodu Bog sam dal v svojih zapovedih. Za človeka, ki ima vero v vsevednega in pravičnega Boga v svojem srcu, še bolj pa za kristjana, ni in ne more biti hujše obsodbe, kakor je božja obsodba, zoper njo ni priziva, vpričo nje ni noben izgovor mogoč.
Iz naših žalostnih in prestrašenih src se dviga vroča prošnja kakor klic preplašenih otrok k vsemogočnemu Očetu: Gospod življenja in smrti, zadovolji se s temi žrtvami ln zaradi solz in srčnih bridkosti, ki jih vidiš v nas, izkaži se nam usmiljenega, bolj kakor morda zaslužimo, in nam
▼	bodoče prizanesi.
Razbita trupla pa naj spremlja k počitku v blagoslovljeno zemljo naša pobožna molitev — kot zadnji izraz naše ljubezni: Gospod, daj njihovim dušam uživati večni pokoj tam pri sebi, kjer ni več bojev in strahu, kjer se v tvojem objemu vsaka duša umiri za vse veke.
Po govoru ljubljanskega škofa je stopil na govorniški oder
nemški upravni svetovalec dr. Doujak
Izvajal je:
Gospod prezident, ekscelenca, dragi žalujoči svojcil
Angloameriški sovražnik evropske morale in kulture je zdaj prišel s svojim terorjem tudi nad mesto Ljubljano in vrgel svoje bombe nanjo. Prizadejal je temu lepemu mestu bolestne rane, in žalost spričo žrtvovanega cvetočega življenja ne teži samo svojcev mrtvih, ampak vse ljudi, ki so si ohranili jasen pogled in vedo, za kaj gre v tem svetovnem boju. Sovražnik zastavlja vse, da doseže svoj cilj, in se ne straši segati celo po najbrutalnejših sredstvih. Nič več ne bije boja viteškega vojaka, temveč bije brutalno uničevalno vojno proti vsemu, kar tvori Evropo, proti njenim narodom ln kulturi, da, celo proti ženam in otrokom. Ako so mnogi v tem mestu mislili, da bo sovražnik temu področju prizanesel, potem je petkov napad na Ljubljano to utvaro kruto razbil.
Nemški narod danes dobro ve, kaj nasprotnik hočei svest sl je strašne nevarnosti, ki grozi Evropi, in iz tega spoznanja zastavlja svoje življenje neustrašno ln hrabro, pripravljen rajši na smrt kakor pa na usodo sramotne kapitulacije, ki bi prinesla ne le uničenje in iztrebljenje nemškega naroda, temveč propast tudi vseh drugih kulturno visoko stoječih narodov Evrope. Na nemškem narodu sloni torej v tej borbi zgodovinska odgovornost, kateri hoče ob uri n«j* hujše preizkušnje zadostiti. Zato ne bo prej odložil orožja, dokler n« bo izvojevana zmaga.
Če stojijo danes prebivalci tega mesta pred krstami žrtev terorističnega napada z dne 9. t im, tedaj naj imajo zagotovilo, da sočustvujejo s prizadetimi vsa tukaj delujoča nemška službena mesta in da bodo ta mesta v sodelovanju s slovenskimi službenimi mesti vse storila, da se olajšata stiska in skrb, ki Je to mesto prizadela. Takojšnja pomoč vojakov nemške oborožene sile po bombnem napadu Je pokazala, da je nemškemu narodu dobro dejanje prvo. Prepričan sem o tem, da bo skupnost v stiski in največji nevarnosti že povezala vez med Nemci in Slovenci ln da bo v tem boju evropskih narodov na življenje in smrt ustvarjen notranji pogoj za uresničenje tiste evropske skupnosti, ki si Jo je največji Evro-pec vseh časov, vodja velike Nemčije Adolf Hitler, postavil za cilj.
Tako naj bodo mrtveci 9. marca nemi in resni opominjevalci in naj prebudijo evropsko vest Slovencev. Če bo vsak slovenski mož in vsaka slovenska žena v spoznanju, da Je slovenski narod v tem boju za biti ali nebiti, z usodo velike Nemčije povezan. zvesto in hrabro stal na svojem mestu za zmago Evrope in bo ta zmaga izvojevana, tedaj žrtve 9. marca niso bile zaman.
Kot zadnji je izpregovoril
prezident general Sapnik:
Rojakil — SlovenciI
Tu ležijo mrtvi — Slovenci!
Prišli smo, da se poslovimo od mrtvih slovenskih mož, žena in otrok. Prišli smo, da se poslovimo od nedolžnih žrtev, ki jih ja iz toplega družinskega objema in iz našega slovenskega občestva iztrgalo strahovanje židovskega sovraštva, ki se je razbesnelo proti vsemu človeštvu. Prišli smo jemat slovo od žrtev nesmiselnega besnenja, ki se je sedaj razbesnelo tudi nad tistim narodom, kateri ni hotel nikdar ničesar drugega, kakor da se ohrani na tem drobcenem koščku zemlje, kamor ga je pred davnimi stoletji poslala božja Previdnost, kateri ni hotel biti nikdar nikomur v breme, ampak je vedno le želel, da bi živel po božjih postavah in z božjo pomočjo iz skope zemljice kopal sadove svojega .preživljanja.
Vprašam vas, dragi moji rojaki, kaj so vendar naredili tl nedolžni, dobri Slovenci Angloameričanom, da so jih sredi njihovega mirnega dela in snovanja za bodočnost na najbolj grozoten, najbolj nečloveški in podli način zavratno umorili?
Trdno verujemo, da bo Vsemogočni Sodnik sodil hlapčevske rablje satanskega boljševizma in zlatega židov-
skega molohfl; ne sicer takoj, tod« sodil jih bo zatrdno, zakaj božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo.
Zato, Slovenci, ne klonimo glavi Naša žalost naj bo žalost ponosnih, ki ne bodo nikdar propadlil Kar nas je še preživelih in kar jih bo po teh grozotah preostalo v pričevanje poznim rodovom, ki bodo srečno živeli na tem rajskem prostoru, ki je naša domovina, strnimo silel Vse težke preizkušnje, ki nam bodo še naložena, moramo prestati hrabro in odločno in še za trenutek ne smemo popustiti ▼ neomajni veri v Boga, naš narod in našo lepo domovinol
Zakaj samo ta trdna vera nas bo usposobila, da bomo enotni po misli in duhu vzdržali napore in borba, dokler se Vsemogočnemu ne bo zdelo, da smo vredni, biti dragocen član narodov v novi, boljši dobi, ki bo napočila po tej vojni.
Tem žrtvam, ki ležijo pred nami, dolgujemo, da utrdimo svojo vero in ojeklenimo svojo voljo in da v boju za boljšo dobo človeštva vzdržimo. Samo, če bomo v boju, ki nam jo naložen, vzdržali, bomo tem in vsem drugim slovenskim rojakom, ki so padli za narod in domovino, izkazali vredno čast in jim ohranili za večno čase zasluženi spomin.
Vam, moji ljubi mrtvi rojaki, p« kličem: Ljubi Bog naj vam d4, da bi vam bila naša sveta domača zemljica, za katero ste padli in katera bo nekoč tudi nas sprejela v svoj objem, lahkal
Počivajte ▼ miru in v bližini Boga molite za svoj trpeči narodi
Mrak jo legal na 2ale, ko so zatonile prezidentove besede. Domobranski pevski zbor je zapel narodno pesem žalostinko časten vod domobrancev je oddal žrtvam v poslednjo čast trikratno salvo.
Množica se je še poslednjič poslovila od mrtvih. Srca je bolelo in peklo, a razum je bil čist. Ljudstvo je spoznalo bridko resnico — spoznala je množica svojega »prijatelja«. Mrtvi morajo živim odpirati oči!
Govor g. Cergola,
Set« Informacijskega oddelka
V	torkovi radijski oddaji, posvečeni žrtvam anglosaškega letalskega napada na Ljubljano, je izpregovoril tudi g. Izidor Cergol. Izvajal je:
Na 2alah leži 46 Slovencev in Slovenk. V večnost Je odhitelo 46 bratov ln sestra iz naše srede.
2ivljenje človekovo ni tako cenena stvar, da ne bi imeli pravice vprašati po vzroku te morije. Zlasti pa ni stvar nizke cene za nas Slovence, ki mali po številu lijemo kri in dan za dnem izgubljamo vse nova in nova življenja. Naš narod mora čuvati vsako glavo in prav zato ima ne samo pravico, temveč tudi dolžnost vprašati ob tej strašni tragediji:
Zakaj je padlo 46 sinov in hčera moje krvi in jezika? Zakaj so sredi morda najlepših načrtov za bodočnost bili nenadoma kruto iztrgani iz objema očetov in mater, mož in žena, bratov in sestra svojih? Komu so kaj skriviti, da jih je razmrcvarilo železo ali so jih zasule ruševine?
Težko je to vprašanje. Težko ne samo zaradi prelite krvi, ki ga je izzvala, temveč zlasti težko po tem, ker tir j a ime krivca in srd vsega naroda nanj. Težko pa tudi zato, ker ustvarja odgovornost pred vso zgodovino za tistega, ki odgovarja;..
In ta, ki že odgovarja, nisem niti jaz, niti kakršna kolt skupina, temveč edino in samo resnica, ki je vsakomur odkrita in vsem dostopna. Res je morda grenka, res nosi s sabo morda razočaranja ln strah obenem s njimi. Toda svet je že tako ustvarjen, da zro resnici v oči samo lahko Junaki. Zato pa ni resnica nič manj odločilna in edino merodajna, smer ln merilo, po kateri se razvija usoda slehernega človeka in vsakega naroda.
Ni dolga pot do te resnice ln prav kratka je njena označba. Evo je: Vse, kar Je v najmanjši zvezi z ži-dovstvom in njegovim najvemejšim slugo — komunizmom, je satansko, svet mrzeče in vseuničujočel Vsak narod, ki se preko svojega vodstva kakor koti veže za voz rdečega Mo-loha, je izgubil svojo dušo 1n njegove oči fffb je zalila kri motilnega besal Tu ne igra prav nobene vloge stara »tradicija« niti »zavezništvo« niti zastopstva, ki naj b( dosegla ohranitev svojih dežel, niti želja uveljaviti svojo politiko, V vse poteze in v vsak gib pride strup komunizma, k| ga usmeri v svojo in samo ter edino svcjo smer.
Tako tudi ob strašni tragediji Ljubljane na petek črnega spomina kakršen bo gotovo ostal zapisan v analih našega mesta Ob najboljši vidljivosti vseh objektov: iz višine več tisoč metrov na predel mesta, kjer so samo stanovanjske hiše in vilet v preletu brez kakršnega koli krože-
Sl« J* nekaj TMmT ft sknpfne Klaidoo-krvuo streslo tvoj smrtonosni tovor •a mesto svojega »zaveznika«, ki je fca pritisk tistih, ki so letala poslali, •topil v vojno, izgubit državo in svobodo ter zapadel v okupacijo, nakar Je bil po pclitiki istih »zaveznikovi prisiljen dajati tisoče in tisoče žrtev sa »pravilni« razvoj vojne. Streslo je •voj tovor na ljudi, ki so dan za dnevom, opazujoč svetlomrzle pošasti nad svojimi glavami, verovali in upali, do bo šla ta čaSa gorjA mimo njih.
In ravno to prepričanje in verovanje }e največji donaz naravnost brutalne brezobzirnosti zračnih gang-sterjev. Imali bi vsaj možnost neka-kaga opravičila za ta teror, če bi •tresali bombe na svoje sovražnike, na deželo, ki je v borbi z njimi. Toda anglosaksonski letalci so bombardirali mesto, kjer so mnogi verovali v ■jih in pričakovali od njih osvoboditve, kjer so mnogi dan za dnem iskali opravičila za svoje nekritično taupanje in slepe oči.
Se se spominjamo besedi: kako ftno lahko brezskrbni, saj gredo vendar ne Nemcel Ali: metali so letake, Buj se umakne prebivalstvo toliko in toliko metrov od železniških progi In: zakaj vendar streljajo na njih, saj ml vendar nismo sovražniki Angležev k oni nam nič nočejo itd.
Danes jih ne čujemo več. Morda bodo plačani agenti iznašli jutri nove, ie bolj otročje in smešne od prvih...
Toda vsem tem naj bo jasno:
Med slovenskim narodom in današnjo politiko »zaveznikov« hlapčevanja ftidovstvu in Moskvi stoji 46 mrtvih In razmesarjenih Slovencev, ki so padli ne krivi ne dolžnil
Njihova kri ne kliče po maščevanju, kajti to je pridržano edino Vsemogočnemu, toda njihove ugasle oči 4n mrtva srca nas zaklinjajo, da spregledamo. Zahtevajo od nas poguma, da pogledamo resnici v oči. Molče nam kličejo, naj ne spregledamo svarilnih znakov ob naši poti, naj se zadnji trenutek morda zavemo smrto-Bosnosti današnje anglosaksonske politike, ki v službi Satana seje tačas *mrt nad Evropo, mesto da bi jo pomagala braniti; ki podpira povsod rksponente Moskve, mesto da bi jih
pomagata nsfCevatl, M ntMja organ*
•ke narodne centre, mesto da bi jih pustila v miru, del« in borbi proti tolovajski rdeči kugi, ki na ta način Tazbija tudi narode kot take in jih napravlja za lahek plen strupenih bacilov komunizma.
To »o, bratje bx sestre, opomini mrtvih. To naj bo sicer zelo, zelo drago plačan nauk za nas in naš narod. To pa naj bo tudi poslednji opomin
Kakor se v zraku danes anglosaksonska in moskovska politika popolnoma ujemata in medsebojno podpirata tudi v naši deželi, prav tako se tudi na zemlji ena in druga politika skladata v celoti. Ni slučaj, da so istočasno s smrtno točo bomb frfotali po zraku letaki o krimski konferenci, v katerih se govori o popolni soglasnosti vseh treh sil in kjer naj bi si Churchill, Roosevelt in Stalin baje prijateljsko podali roke.
Res je; ta politika uničevanja, ubijanja in rušenja vsega, kar ni pripravljeno podvreči se komunizmu in preko njega židovstvu, je popolnoma soglasna, ker jo diktira samo eden: Stalin. In samo tako je tudi razumljivo, in le tako se da razlagati tudi terorističen napad na protikomunistično Ljubljano.
In dokler bo ta »zavezniška« politika taka. nimamo od nje ničesar pričakovati. Nobeni »angleški interesi« tega ne morejo spremeniti, kajti ne vem, če je bil čisto angleški interes bombardirati Ljubljano. Bil pa je gotovo interes vserušilnega židovstva in komunizma, v čigar službi stoje danes londonski raasoui, ki upravljajo, žalibog, ta imperij. V tej službi bodo pa stali vse dotlej, dokler bodo vodili borbo proti evropskim narodom, ne pa proti komunizmu, kjer koli naj se ta pojavi.
In vse dotlej nima niti Evropa niti noben krščanski narod v njej, pa tudi ne mi Slovenci pričakovati z zapada nič dobrega: niti po zemlji niti po zraku niti po morju, kajti povsod je danes še v ozadju temna silhueta večnega Zida z njegovo tačasno figuro Josipom Visarionovičem Džugašvili-jem — imenovanim tudi Stalin.
Ce bomo tako razumeli tefko preizkušnjo, ki }e prišla • petkovim napadom nad naie glave, *e bomo Častno in pietetno oddolžili svojim mrtvim sorojakom. Naj se ne zgodi, da jutri, Bog ne daj, kdor koli pade r svoji dovčerajinji zablodil Razumite klic svoje vesti in razuma, poglejte resnici v oči! Premagajte razočaranje in razbristrite pojme! Današnja doba zahteva velike ljudi težkih preizkušenj.
Naj nam bo čmi petek 9. marca leta Gospodovega 1945 mejnik in poslednji opomini Naj nam iz duše vzklije trden sklep: staviti se popolnoma v službo naroda kot junak in borec!
Iz užaloščenega srca pa naj se nam dvigne goreča želja k Vsemogočnemu:
Podeli našim mrtvim, ki smo jih prerano in tragično izgubili, miren počitek in večno zveličanje! Napravi jim lahko njihovo in našo lepo slovensko zemljol
Imena žrtev
Objavljamo prvi seznam mrtvih, ki nam je bil na razpolago:
Ivan Babnik; Viktor Logar, cand. ing.; dr. Frauc Marinič, zdravnik, in njegova žena Ana; Drago Besov; Alojzija Žnidaršičeva, soproga uradnika; Marjeta in Pavla Markičeva; Silva in Marjeta Modičeva; Alojzij lakos, javni uradnik; Tani Dularjeva, pletilja; Viktorija Kambičeva. dijakinja; • Karla Kančeva, soproga zdravnika in njena hčj Pavla; mestni delavci: Jakob Pevec, Jože Markovič, Franc Jelševar; Angela Ovnova, trgovka; Josip Polse; Marija Potočarjeva; Jože Hribernik; Janez Omerzu; Ema Delakova: Rudolf in Vika Ramorjeva; Viktor Zajc in njegova žena Elizabeta; Marija Šušteršič, Niko in Dora Valjalo; Marija Kekova; Iva Žerjavova, vdova po podpolkovniku; Jože Majcen; Anica Lam-petova. žena javneua nameščenca; Pozaršek Martin, upokojenec; Marija Daxova, uradnica; Valentin Čop, podpolkovnik v p.; Pavel Tomažič, uradnik; Ivan Sever, bivSi poslovodja; Igor Ramor, mag. ph. m njegova žena Vera.
In nenadoma je nastal vihar...
Napisal Hans Colbcrg
Besede generala Rtpika slovenski mladini
V	soboto zjutraj je priredil mladinski urad v kinu Matici prvo slavnostno predstavo za mlade narodne pionirje in pionirke, katero so počastili s svojo navzočnostjo gospod pre-zident general Rupnik z gospo soprogo, nemški mladinski svetovalec g. dr. Ko-schier, Leiter des Amtes > Propaganda, Presse und Kultur« g. Verhouz, vodja mladinskega urada g. Bajde, načelnik Informacijskega oddelka g. Cergol, načelnik prosvetnega oddelka prof. Sušnik in mnogi vzgojitelji naše mladine ter zastopniki tiska. Zbrane sastopnike ohlastev, javnosti in mladino je v kratkem, a lepem nagovoru pozdravil g. Nikolaj Jeločnik, ki je očrtal zlasti skrb gospoda prezi-denta za našo mladino, katerega želja je bila pripraviti tej mladini tudi take predstave, kakršna je ta kot prva v seriji nadaljnjih.
Ob velikem navdušenju zastopnikov ©blastev in javnosti, posebno pa še B!’adine, je nato izpregovoril še go-»pod prezident general Rupnik:
»Slovenska mladina! Fantje in dekleta 1 Ker ste vi, ki ste tukaj *brani, prvi zvesto in pridno izvrševali svoje dolžnosti kot narodni pionirji, sem ukazal Mladinskemu uradu v »po-ra-sumu t nemškim svetovalcem dr. Koschierjem, da bodite vi tudi prvi deležni prireditve, kakršne bodo oddaj na »poredu v okviru naše mladinske organizacije, ki obsega vso ^ j vensko mladino. Kaj pomeni ta ■nganizacija xa vas in za bodočnost plovenskega naroda, sem že povedal
V	uvodniku ▼ prvi številki vašega
novega mladinskega lista. Prepričan sem, da se boste držali tam nakazanih smernic in dokazali, da je slovenska mladina sposobna in voljna sama sodelovati pri upravljanju svojih stvari in da bo zastavila vse svoje mlade sile, da bo v vzgoji in izobrazb; dosegla ono stopnjo, zaradi katere bo nanjo ponosen ves slovenski narod in nam bo postala v resnici najsvetlejša nada za lepše bodoče dni, za katere se zdaj žrtvujemo, delamo in trpimo.
S svojim dosedanjim zadržanjem in delom ste zaslužili, dragi moji fantje in dekleta, mojo toplo zahvalo in javno priznanje. Ponosen sem na vas, dragi moji mladi prijatelji, zakaj prav s svojim mladostnim optimizmom ste zgledno poučili marstka-terega našega rojaka, da je prav in pametno, da gremo tudi preko neprijetnih stvari z vedrino in dobro voljo, če hočemo doseči ono svetlo bodočnost, h kateri vsi stremimo. Kot skromen izraz mojega priznanja in pohvale naj bi bila današnja prva mladinska predstava, ki je namenjena prav vam in pri kateri vam želim mnogo koristne zabave. Poskrbljeno je, da bo deležna naša mladina v bodoče cele vrste takih predstav in drugih prireditev, pri katerih bo združevala v sebi prijetno in koristno zabavo. Živela lepša bodočnost naše mladine! Živel slovenski narod!«
Prezidentovemu govoru je sledilo predvajanje odličnega nemškega filma »Robert Koch«, ki je kaj primeren za namene takih prireditev.
Poziv Socialne pomeči
Za številne oškodovance zaradi letalskega napada na Ljubljano potrebujemo nujno razna oblačila, kuhinjsko posodo in pohištvo.
Darujte ali nam vsaj prodajte take predmete.	Socialna	pomoč
Saspodurjem poškodovanih poslopij 1
Gospodarji, ki so njih hiše *H ka-
Ka koli druga poslopja, poškodovana i sovražnem letalskem napadu, naj Be takoj Javijo na policijski stražnici svojega policijskega okraja. Navedejo Baj poškodbe n« poslopjih ta najnujnejše potrebe, da bo mogoče Hmprej
K stanovati r hiSah in rabiti po-J». Policijska stražnica sprejme to
E Javo tor jo posreduje tehnični za-tni službi, ki takoj ugotovi obseg
rifikodbe in množino potrebnega gra-va, nato pa uprava policije I*da •otrebna potrdila in nakazila m £*■»-Ji v o. Sele s temi nakazili tn potrdili ml lahko stranka pridobi potrebno gra-Svo pri pristojnih korporacijah.
Ponavljamo, da brez prijave policiji Bi mogoče dobiti nobenega nakazila ■a gradivo.
Opozorilo I
Dogodilo se je že več neereč s neeksplodiranimi ročnimi bombami, ki so ostale v »negu in to sedaj, ko Je sneg skopnel, postale zopet nevarne.
Prebivalstvo ae zato opozarja na n«-vaniot»t takih bomb, katerih naj *e M dotika, ntarvoč naj vsako tako »ajdbo takoj javi najbliiji vojaški po-Mdkt. ki bo poakrbela. da •» nevar-aost odstrani.
Sožalje g. pzezidentu
Po petkovem terorističnem letalskem napadu na Ljubljano so prezi-dentu Pokrajinske uprave generalu e Rupniku izrazili sožalje za nesrečne žrtve SS-BrigadefUhrer Harm, ki ga je poslal kot svojega zastopnika SS-Obergruppenfilhrer Erwin ROsener, dalje zastopnik nemškega konzula v Ljubljani g. Llesenberg ta upravni svetovale« g. dr. Domjak.
Sožalje mestu Ljubljani
Nemški upravni svetovale« za ljubljansko pokrajino g. dr, Herman Dou-Jak je izrazil svoje prisrčno občuteno sožalje predstavnikom mesta Ljub-ljane.
Ravnolako jo Izrazil predstavnikom mesta svoje solalje generalni konzul Nezavlsne Države Hrvatoke g. prof. Šalih Baljlč.
Uradni razglas
Lnftwamsender des HGheren SS-und Pollzeitthrers im Wehrkrel* XVIII Laibach oddaja »daj pri letalskih alarmih sproti poročila o položaju ▼ zraku — v vednost prebivalstva.
Za posluSanje teh poročil Je boba radioaparate naravnati *» val odda io« postaje Ljubljana.
Nov zatemnitveni čas. Do vštetega 18. mavca je zatemnitev obvezna od 1&.55 do 6.05 ure.
Zapora lepenke. Stl Pokrajinske uprave je izdal odredbo, s katero stavlja pod zaporo vse zaloge lepenke. Lepenka je vezana od zdaj naprej na .nabavnice, ki jih izstavlja Pokrajinski gospodarski svet izključno le tistim oškodovancem po bombnih napadih, ki s potrdilom policij&ke uprave ali protiletalske zaščite dokažejo po-škodbe na oknih.
Obratovanje tramvaja. Sel pokrajinske uprave je odredil naslednje: Električna cestna železnica sine obratovati v času od tt. zjutraj do 19. zvečer neprekinjeno, od 19. dalje pa samo vsake pol ure. — Ta odredba stopi .takoj v veljavo.
Prodaja radijskih aparatov in njili sestavnih delov je po odredbi šeta Pokrajinske uprave slavljena pod zaporo. Trgovci so dolžni prijaviti zaloge in voditi knjigo o prejemu in oddaji blaga. Prodaja aparatov in njih sestavnih delov je od zdaj naprej vezana na nabavnice.
Prepovedano trganje vrbovih macic. Po § 150 gozdnega zakona je trganje vršičkov in mačic vrbovja na zemljiščih, ki spadajo pod odredbo g. z., zaradi zaščite čebelne paše prepovedano in kaznivo. Po § 3 zakona o varstvu poljščine in prepovedano trganje mačic na vrbovju. Vsi prestopki zoper ta dva paragrafa »e kaznujejo
Zbiranje starec« papirja. Slov. Rdečemu križu je nabirka starega papirja
Bilo je okoli poldveh zjutraj. Tedaj sta oba mlada ribiča odvezala »voj čoln z jadrom in odplula na morje. Nič prej in nič pozneje kakor navadno.
Paul je pravkar razvil jadro, medtem ko je Jurgen vzel v roko krmilo in naravnal čoln v zaželeno smer. Potem je s6del k bratu, potegnil iz žepa mehur za tobak, si počasi natlačil lahno upognjeno pipo in si jo svečano prižgal. Pri tem je vrgel levo nogo čez desno in se z desnico naslonil na obod.
Gledal je svojega brata, njegove skupaj stisnjene ustnice, ki so se zdele ko zaprisežene, da ne bodo več spregovorile.
»Jurgen!« je nato dejal Paul, samo da bi prekinil ta molk. Toda brat se je delal, ko da ga sploh ne sliši. Sele ko je Paul drugič imenoval njegovo ime, se je obrnil in vprašal (kako pa naj bi bilo sploh govora o čem drugem): »Misliš pač, da bi razpela še veliko jadro?«
Prvi trenutek ni mogel Paul ničesar odgovoriti. Na veliko jadro je mislil, seveda, na veliko jadro. Moral je napeto pomisliti, da se ni razjezil. Navsezadnje sta vendar brata, in živita že osem let, vse od očetove smrti, skupaj svoje borno življenje, se 'skupaj bojujeta proti vsem malim in velikim nezgodam, uživata skupaj revne sladkosti življenja, skupaj . ..
Vstal je, stopil naprej, pograbil umazanosivo veliko jadro in se ozrl proti bližajočim se oblakom. Nu, lepo, je pomislil, vsaj ni vedno enako.. Toda to rečem, če se mi izogne, ga bom moral prisiliti. Tako ne more več dalje. Dovolj dolgo sem čakal. Bolje je vse končati kakor sam6 molčati in čakati. Nekoč se vendar mora zgoditi. Če ne danes, potem jutri. Eden jo mora pustiti. Ti ali jaz? Ali si morda misliš, da bom liso pustil tebi? Kar tako preprosto, meni nič in tebi nič: vzemi si jo, bodi srečen z njo, me zelo veseli? — Smešno!
Dekle se je pojavila pred njim. Dvignila se je iz teme lepa, moj Bog,
dosedaj prinesla lep znesek v njegove človekoljubne namene, pomagala pa tudi s predelavo domačemu podjetju in njega delavstvu. Zato se vodstvo SRK obrača ponovno do uradov, podjetij in privatnikov v prošnjo, da mu oddajo star papir, lepenko itd. Darovalci manjših količin naj blagovolijo oddati papir gospodarskemu oddelku v šoli pri Sv. Jakobu, večje količine pa prevzamemo na pismeni ali telefonski poiiv (n»8a St. 21-29).
Naditiinie omejitve o jM»tro5njf plina.
Šef Pokrajinske uprave je z dnem 12. marca l&lo določil, da mesina plinarna oddaja plin z normalnim pritiskom samo zjutraj od 6.45 do 7.15 in opoldne od 11 do 12.30. Oddajanje plina ob drugem času mora brezpogojno odpasti. Ostale določbe odredbe
*	dne 1. II. t. L ostanejo nespremenjene.
Gledališki igrale« Emi! Kralj umrl.
1.	marca je umrl tudi v Ljubljani znani dramski igralec Emil Kralj, ki je bil zadnje čase član koroškega obmejnega gledališča.
Nov list v Idriji. Lokalni list »Mi gremo naprej« se je preimenoval v »Idrijčan«.
Osebne vesti
POROČILI 80 tl:
V Ljubljani: r. Kudolf KerilC, »tud. tur., In gdč. Anica Knlf^eva.
časti tamot
UMRLI 80:
V Ljubljani: Sveto/ar Befiek, privatni uradnik; Magda Wftllent«schaRova; Ivana Skrbeto-va, posestnica iz Žužemberka; Marija Močnikov, soproga viS. policijskega nadzornika v pok.; Alojzij Klefinik, zldaraki polir; Ivanka lionCeva; Jože Pavllii, zvaniftnik drž. ielernic; Neža Ahčanova, soproga i<*I. strojevodje t pok.; Antonija Trlnkova, posestnica:	Ivan
Škerjanc, žel. uradnik ▼ p.:	Jrra®c B°nta,
natukar; Marij* Zujiarleva: Pavl« Medenova, Jo«'p Štrukelj, taoohni uradnik v p.; Muri « Me. vrriova, poae«tn!c* v K rakovem Majna Kr« rsrieva. dijakinja ur8ulin»ke me6čannke Sole; Marija KuSarJeva; FrančiSck 2idlicky.
Naie sožalje!
Ljubljanskemu prebivalstvu 1
Zadnja velika nesreča je usoden opomin prebivalstvu, naj » čim večjo resnobo in vestnostjo upošteva vse predpise letalsko eaščite. Hitite takoj na varno v lakloniSča, čim čutite nevarnost, ter s® ne tanaSajte na alarme.
Mestno tupanstvo Je *e o pravem času organizirano oskrbovalno slnfcbo takoj po nesreči postavilo oškodovancem na razpolago.
Ta oskrbovalna služba skrbi m-žasna prenočišča, *a »kupno prehrano oškodovancev ter za nadomestilo i*-gubljenih živilskih, oblačilnih, tobačnih in drugih nakaznic, razen tega pa tudi za prevoz in shrambo pohištva in gospodinjskih predmetov na druge kraje ali v »kupna skladišča. Vsak oškodovanec Ima pravico *a prenočišče in prehrano pet dni po napadu.
Oškodovanci naj se tako po nesreči javijo na »hirališčih oskrbovalne službe.
Zbirališča oskrbovalne službe, ki že poslujejo, so naslednja:
1. Gostilna Tomič, Koleziteka ni. I#;
J. Gostilna »Pri k>vcu«, Rimska ee-ata. na oglu Bleiwefsove ceste;
8. Mladinsko zavetišč« na Viču, Ce-•ta XVII. M. 5.
Kakor rečeno, vsa ta zbirališča ze poslujejo in so popolnoma na razpolago vsem oškodovancem. Služba je trajna.
Za pomoč in podporo naj se zbirališčem javljajo seveda samo resnično oškodovan; in pomoči ter podpore potrebni. Sleherna zloraba bo kaznovana po zaslužen ju.
Prijatfljenci bodo dobili na zbirališčih oskrbovalne irkaziiice s pravico za hrano in vse druge pody>ore. Brc* te oskrbovalne izkaznice oškodovanci ne bodo mosli nikjer dobiti podpor.
Ponavljamo, da bodo oškodovanci, ki so kakor koli izgubili živilske, tobačne, oblačilne in druge izkaznice, prav tako pa tudi taki, ki so izgubili živilsko zalogo, obleko, obutev itd., dobili na zbirališčih nadomestne izkaznice za nabavo vseh teh predmetov. Z vso resnobo svarimo pred zlorabo in izkoriščanjem javne dobrodelnosti? Posebno Pa opominjamo pred skušnjavo, da bi ta ali oni morda skušal izkoristiti nesrečo drugega z odvzemom ali tatvino niegovega blaga. Vsaka »ak* tatvina bo kaznovana * smrtjo!
tako lepa. Cisto razločno jo je videl: svetleči sc plavi lasje, velike modr* oči, ozke rdeče ustnice — vse, vse. In Bpoznal se je, kako koraka ob njeni strani, tako blizu, da čuti toploto njenega telesa. Tedaj Je odločno obstal, ovil okoli nje roke, in še preden se je mogla lise obraniti, jo je poljubil na usta.
Potem je lise spoznala njegovega brata. Jurgen je bil starejši ko on, razumnejši. Zaradi tega mu je oče tudi prepustil vodstvo čolna. Bil je srečen, da mu je mogei predstaviti liso, njo, o kateri mu je bil že toliko pripovedoval. Se zdaj vidi, knko ja narahlo sklonila glavo in se s svojimi modrimi očmi zazrla v brata, dolgo, predolgo.
jurgen ni dejal ničesar, le toliko, da ga veseli, da jo je spoznal. Vse to se je prav za prav zgodilo tudi zelo naglo. In vendar je ostalo nekaj med obema, česar Paul spočetka sploh ni doumel. Kakor da imata dva človeka, ki se še nikoli nista videla — ne, dva zvona, vlita v različnih krajih, isti ton in tudi popolnoma isti zvok.
Cesto, ko jo je potem držal v rokah, se mu je zazdelo, da ni poljubila njega, ampak njegoveca brata. Ilsine oči so bile tedaj široko odprte, gledala je čezenj in se smehljala z nedoumljivim smehljajem, da jo je izpustil in se je poslovil od nje prej kakor po navadi.
Ali jo brat ljubi? Ali ljubi ona njega? Prav nič mu ni treba, da bi mu to kdo potrdil. Vendar ni videl tistega, kar je videti želel, ko je na skrivaj zasledoval Jiirgenova pota, ali če je skušal dekle zapeljati v past.
Paul je zamahnil z roko po zraku in pljunil čez krov. Začudeno je spoznal, da ni razen njega, morja in meseca nikjer ničesar. S smehljajem na ustnicah je stresel pepel iz pipe, potrkavajoč z njo ob jambor, in se vrnil k bratu.
Jurgen je stal ob krmilu: dosegla sta bila svoja lovišča. Brž so bile pripravljene mreže. Zunaj je ostalo le še nekaj končnih vrvi. Pa tudi te so bile kmalu n meščene. Mogla sta se torej zadovoli >a vrniti domov.
Medtem se je bil veter nekoliko okrepil. Valovi so I tjuskali že više. Tedaj je Paul vtaknil roke v žep in menil kakor Ic tako mimogrede: »Ti, ali sem ti to že pripovedoval? lise ima neko nove znanje «
»Kako to?« i 5 vprašal Jurgen čisto mirno, in zdelo se je, da ga to prav nič ne vznemir t. »Videl sem ju vče-raj. MoUkega n* poznam. Ni domačin. Velik fant. Zd. se mi, da je eden izmed tistih, ki '»rade nasip. Sla sta na peščine.«
Molk. »Zakaj mi to pripoveduješ, Paul?« ga je nazadnje vprašal Jurgen in se okrenil k bratu. Toda prav tako naglo se je spet ozrl stran.
»Oh. nič, le kar takoj mislil sem, da te bo zanimalo.«
Dolgo sta oba molčala. Tara čez je oddajal svetilnik svoje znake v noč. Svetlo, temno, svetlo, temno. Pod njunimi nogami so se lesketali svetli boki rib.
»To ni res,« je dejal Jurgen čez čas. »Prav gotovo si se zmotil, lise ne hodi z nobenim tujcem «
»In če tl pravimi«
»Potem lažeš «
Paul ae je obrnil od rib. stisnil roko v pest in se nagnil naprej.
V	tistem trenutku se je zagnal v čoln velik val, potem se eden in še
eden in nato je tulil vihar brez prenehanja.
»Zvij jadra!« je zakričal Jurgen. Paul je skočil naprej in se lotil dela. Toda naj se je že kakor koli trudil, jadra ni mogel sneti. Na pomoč mu je moral prihiteti Jflrgen. Vedel )e takoj, kaj mu je treba storiti, in delo je bilo opravljeno. In medtem ko je Paul zvijal vihrajoče jadro, se je zgodilo tisto, kar vse življenje — ne, tistega v tem trenutku še ni mosel vedeti. Videl je samo, kako jfe Jurgen razširil roke in padel v morje.
Paul je naglo pograbil rešilni pas. Okleval. Od kdo ve kje mu je klical neki glas: »Zdaj je samo tvoja, samo tvoja in tebe ne obremenjuje nobena krivda, če ga ni več, ljubi jo, slišiš, in ona ljubi njega; ne bodi tako neumen — tako neumen — tako ne-umenl«
Tedaj je Paul zagnal pas čez krov. Cez nekaj minut je Jurgen že spet splezal v čoln in dejal zadovoljno: »Tokrat je pa le šlo po sreči, kaj?«
Vihar jima potem ni mogel več do živega. Gonil je vodo a čedalje bolj pojemajočo močjo odprtega morja sem, da sta mogla oba ribiča mirno pluti naravnost proti obali.
»Povej mi,« je dejal Jiirgcn, ko sta končno dosegla obalo in stopila na kopno, »ali si res videl liso s kom
drugim?«
»Moja častna beseda.«
»Nu, torej,« se je zasmejal JOrgen, »potem je vse v redu. Pustiva jo, naj gre s komer hočel Pojdil Zaslužila sva si toplega groga! Hočeš?«
Z navzdol visečima rokama sta stopala oba brata skozi noč. Vihar ee Je bil že skoraj popolnoma polegel. Celo mesec je spet pogledal bza mrkih in debelih oblakov. In zdelo se je, ko da se po vsem tistem h»-dem nemiru veselo smehlja.
Tbdo preMRoVfmfe voi&rctt&a ga (t
ičalo, ds jo vsi napori ta upi h !e pasti n mogoč« priti
tuje pomoči, a tuja pomoč poceni konec svobode. On ni. kakor Jetrne, računal s plemenitostjo kneza ■ Vinka.
Kljub temu dolgo ni izgubil ravno-kžjo. Sele ko so potekale ure druga *a drugo in se položaj niti za las ni Menjal, je pričel postajati živčen m Razdražen. Nazadnje se je kakor blazen zaletaval v stene, preklinjal in dolžil jeaneo svoje nesreče. Končno se je pa vendarle pomiril. Nedvomno le zasnoval nov načrt, ki se mu je idel vreden upanja v rešitev tudi iz lega, na videz tako brezupnega položaja.
XIV.
Vinko je po razgovoru s knezom »korai pobegnil na prosto. Cufil je neskončno potrebo biti nekje popolnoma sam s svojimi bolnimi mislimi.
V	sobi ni čutil lake samote. Zdelo se mu je, da mu štiri tesno razvrščene stene omejujejo razmah občuiij, ki so «nu valovala v duši. Odšel ie po stezi do studenca in zavil nato v pragozd, ki se ie širil vsenaokoli v neznane daljave. Toda zdaj ni videl ne dreves »e živali. Pogreznjen vase je skušal do dna doumeti vse, kar je pravkar' doživel.
»Moje slutnje zadnjih dni torej niso bile samo nasledki bolestne domišljije,« si je deial. »Bile so migljaj nekega božanstva, ki čuva nad menoj. Njihov namen je bil pripraviti me na udarec, ki me bo zadel in ga zdaj res čutim v vsej njegovi teži. Jeane, moja nevesta, je zločinka, ničvredna ženska, ki je ovila svoje roke okoli mene zato, da bi me s hlinjenjem najplemenitejših človeških čustev oropala in uničila. Vse njene besede, od Port Saida do včeraj, so bile laž. Vsi njeni nežni pogledi so bili prevara. Zaljubil sem se v zločinko, o kateri ne vem niti tega, kdo je v resnici, od kod je in katero je nieno pravo ime. In ves ta čas, ko sem potoval z njo kot s svojo nevesto, je bila ljubica onega, katerega mi je predstavila kot svojega brala Paula Lan-deca, trgovca iz Marseillea. Kako sem mogel biti tako slep? Ali sem mar nedozorel paglavec? Ali je biio zaman vse moje študiranje na gimnaziji in univerzi? Kako sem mogel postati doktor pravoslovja? Bedak...«
Ta beseda mu je odmevala po duši, in zdelo se mu je, da jo slišijo tudi cvetice okoli niega, ovijalke, ki so se vzpenjale na drevje, drevesa, ki so molela proti soncu svoje krone in vse živali, ki so se skrivale po goščavi. Da jo slišijo in se mu kroho-čejo.
»Bedak... Kaieri drug izraz bi mogel izraziti to obupno stanje, v katero me je vrgla moja lahkovernost? Jeane? Moia nevesta?«
Zakrohotal se ie ob misli na pojmovno vsebino teh besed. Toda njegov krohot ni bil izraz sproščenosti, marveč obupne samoobsodbe.
»To žensko sem ljubil... Ali sem jo res ljubil?«
Skušal je preiskati svoja čustva vse od prvega rahlega začetka do tega trenutka po zadnjem usodnem udarcu. Prisluhnil je svojemu srcu Zaman. Nikjer, niti v najgloblji globini se ni ganilo nič takega, kar bi kakor koli ie pričalo o tem, da je Jeaneo kdaj itubil, a še manj, da io ljubi zdaj.
»To ni bila ljubezen,« si je dejal. »Ce bi bila, potem bi moral čutiti zdaj vsaj sočutje do nje. Moral bi jo vsaj skušati razumeti. Toda kaj noj bi razumel? Ali je tu sploh treba še kaj razumeti? Podlost je podlost in ostane, pa naj jo preučujemo tudi s
v ct n; e v u so
čustvenimi ali znausi vernim metodami. Nič drugega »e more vzbujati kakor prezir in zaničevanje. Moja ljubezen do nje je morala biti že od začetka neko slepilo, kateremu je le ona sama mogla dajati videz resničnosti. V trenutku, ko je ta čar izginil, je morala usahniti tudi ljubezen sama po sebi. Torej sem ozdravljen?«
Znova je prisluškoval svoji notranjosti.
»Da, popolnoma ozdravljen,« je, zaključil. »Tako ozdravljen, kakor da sploh nikoli nisem bolehal za to utvaro. Zdaj vem, da ni le telo samo sebi naiboljši zdravnik, ampak je tudi duša sposobna izločiti v primeru potrebe iz sebe vse razkrajalne sirupe. To poglavje je tedaj zaključeno. A zdaj?«
Praznina, ki je nastala za tem zaključenim poglavjem v njegovem srcji, ie obupno klicala po neki novi vsebini Treba jo je bilo napolniti in dati čustvovaniu neki novi smisel. Seme tega novega smisla je pričelo kaliti v njem še preden ie obračunal z Jeaneo. To seme je bila Ranoa. Zdaj so se kali razraščale z bohotno na-glico, kakor rastline v tropičnih deželah ob obilici vode in sonca. Skoraj naenkrat, da se vse resničnosti niti zavedeti ni mogel, je vse njegovo bitje zahrepenelo po princesi. Srce je terjalo utešrlve v novi ljubezni za bolečino prejšnie, y kateri je umrla.
»Ranoa...,« ustnice so mu samo-gibno zašepetale njeno ime.
Videl jo ie v duhu pred seboj nasmejano kakor vedno. Bila je čista in jasna ko cvetica sredi tropičnega pragozda, vsa polna čara tujega, neznanega, pa vendar hrepenenju tako dragega.
»Da,« si je dejal, »nebo samo je določilo tako Zdaj ni več dvoma in ga ne more biti. Ranoa...«
Kakor slepec, ki je po mučni bolezni spet spregledal, se je zagnal znova na slezo in odhilel proti svetišču. V srcu mu je kljuvalo hrepenenje videli jo čimprej in ji dokončno povedali, da se ie odločil za njo, da hoče biti samo njen in da more biti le ona zdravilo njegovi duši. Skoraj tekel je. Sonce ie sijalo z višine neba na krone stoletnih dreves in njegovi posamezni žarki so risali po tleh svetle lise. V potočku ie žuborela voda, a vetra ni bilo, da bi pel v ravenalu svojo hrepenenja polno melodijo.
Nenadoma je spet obstal. Misli mu je spreletelo novo vprašanje:
»Ali ni tudi ta korak nepremišljen? Se včerai sem bil prepričan, da moram ostati zvest svoji besedi in ne smem zapustiti Jeanee, zdai pa hitim, da izpovem Ranoi svoio ljubezen Kdo bo po teh skokih iz skrajnosti v skrajnost še mogel verieti mojim besedam? Moral bi počakali...«
Spet je premišljeval.
»Na kaj naj čakam? Jeane je zame mrtva. Na ljubezen do Ranoe? Da, ali more biti to hipno čustvo, ki se je porodilo iz razočaranja z Jeaneo, sploh resnična ljubezen? Ali ni tudi to samo trenutno razpoloženje? Samo želja po nadomestitvi izgubljenega? Ranoa ne zasluži takih plitvih čustev; ona ie vredna resnične, velike in trajne ljubezni. Ali je moja laka? Zdaj morda, ali pa bo tudi jutri, čez teden, čez mesec, čez leto dni in potem vse do konca življenja?«
Počasi je id dalj«. M hotel več hiteli, kakor je prvi ko« poti. Pa se mu je vendarle zdelo, da se ie ie prehitro približal stanovanjskemu poslopju. Obstal je zate znova jyed vrati.
»Morda moj« ljubezen do nje res ni taka, kakršna bi morala biti,« je ugotovil, »toda moja odločitev se ne more in ne sme več spremeniti. Ljubil jo bom. Prav gotovo bodo moja čustva do nje dobila tisto obliko, v kateri postanejo res ljubezen v nai-višjem in neplemenitejšem smislu besede. K njej moram.«
»... njemu zlata kaplja...«
5000 hiš je v Ljubljani, prav toliko stopnišč, 5000 shiamb In isto število kopalnic, ki jili električno razsvetljujemo. Razvajeni smo, da puščamo stopnišča razsvetljena cele uie brez potrebe, v shrambah in kopalnicah često pozabimo izklopiti stikalo in žarnica sveti dolgo v prazno.
Iz dobitek POTRATE?
»Mestna elektrarna ljubljanska je po večkratnih, v različnih hišah in ob različnem času Izvršenih ogledih dognala: »Ce bi povsod stopnišča priklopili na avtomatska stikala, če bi
V	shrambah in kopalnicah gorela luč samo takrat, kadar jo potrebujemo, bi si Ljubljana prihranila letno najmanj 200.000 kilovatnih ur, to je 850.000 lir, ki gredo sicer v mojo malho.«
*Kako dolgo vendar ie ...?«
Boj POTRATI
Stopil je v knezovo sobo, a bila je prazna. Obstal je negotovo pred
Ranoimi vrati.
»Ali nai potrkam? Ali smem kar tako k njej? Ne da bi prej prosil kneza za dovoljenje?«
Potikal je Vrata so se odprla in pred njim ie stala Ranoa v krasnem oblačilu in vsa v dragotinah. Zazdelo se mu je da je še mnogo lepša kakor sicer.
»Pričakovala sem vas,« ie dejala in ga povabila v sobo.
»Ali ste vedeli, . da pridem?« se je začudil.
»Srce mi je povedalo.«
»Srce?«
»Da. To nikoli ne laže.«
»Ali ste o tem tako trdno prepričani?«
»Sem.«
»Jaz se pa bojim, da ne govori vedno resnice «
»Laže samo tisto, ki so sami lažnivci «
Vinko ie vztrepetal. Preproščina, s katero ie izgovarjala presenetljive resnice, je dokazovala, kako čista k ttepokvarjena je njena duša. Ali ne bi bilo najpodlcjše dejanje, prc varati tega otroka prirode, pa če tudi nehote in ponevedoma? Zave del se je, da besed, ki ji jih bo zdaj govoril, ne bo mogel in smel nikoli več ovreči. Ce jo zaprosi za njeno roko, bo moral ostati večno samo njen.
»Princesa, Ranoa,« je dejal, »prišel sem, da vas poprosim za vašo roko. Ali hočete postati moja žena?«
»Hočem...« je odgovorila in sklonila glavo.
Stopil je bliže k njej in jo prijel za obe roki. Brez besed je naslonila svojo glavo na njegova prsa. Potem je rekla z nežnim, od čustev drhtečim glasom:
»Vzljubila sem te že tisti trenutek, ko sem te prvič zagledala in molila zate, da ne bi storil ničesar takega, kar bi porušilo uresničenje mojega hrepenenja; še bolj pa, da ne bi postal žrtev načrtov, ki so se pletli okoli tebe in nas vseh.«
»Ti si vedela zanje?« io je vprašal začudeno.
»Slutila sem jih, kakor jih je slutil tudi moj oče. V nas so ohranjene še sposobnosti slutenj, katere ste Ev-ropci že davno izgubili, ali pa so vam opešale do nepomembnosti. Jaz morem takoj zaslutiti, ali je človek, ki ga zagledam, dober ali slab, pošten ali nepošten.«
»Ali sem jaz dober in pošten?«
»Si.«
»A jaz sem se že bal, da nisem.«
»Kdor se boji biti slab in nepošten, ne more propasti.«
»Ti si gotovo tudi slutila, da sem bil zapleten v mrežo ki..«
»Ne govori!« je vzkliknila in se mu zastrmela v oči. »Vedela sem vse«
»In si me kljub temu vzljubila?«
»Se bolj. Bil si potreben velike ljubezni, ker samo ta te je mogla rešiti.«
»Ranoa,« je vzkliknil presunjen. »Ti si vredna vse večjih čustev, kakor so moja. Moje srce pa je še vedno bolno. Bojim se, da ne bo moglo tako kmalu vzplamteti v vsem tistem žaru, kakršnega bj zaslužila po svoji lepoti, dobroti in plemenitosti.«
»Ne bojim se za tvojo ljubezen. Ljubil me boš z vsem srcem. To slutim. A tvoja velika in čista ljubezen mora vzplamteti iz tvojih lastnih sil. To se bo zgodilo, ko se bo tvoje srce spočilo po mukah razočaranj zadnjih dni. Od vsega bo ostal samo še neprijeten spomin na grde sanie v neki daljnji, temni noči «
»Od vseh čud, ki sem jih tu odkril,« ie vzkliknil, »si ti največje. Če bi mi bil’ prej kdor koli rekel, da je na vsem svetu le ena sama tako razumna in dobra mladenka kakor si ti. bi mu bil brez pomislekov dejal, da laže. A ti si zares tu, živa in resnična.«
»In tvoja...« je dejala nežno in dvignila k njegovemu svoj obraz.
Objel jo je in poljubil.
»Oprostita, otroka mojal« je dejal tedaj knez, ki je prav tisti trenutek odprl vrata. »Hotel sem...«
»Oče,« ga je sredi stavka prekinila’ Ranoa,« podeli nama svoj blagoslovi«
Knezov obraz fe obsijal žar sreče h veselja. Z levico ie prižel na svoja prsa Ranoo, z desnico Vinka. Potcip Je ginjen dejal:
»Poidimo I Čas beži.«
Ranoa si je posadila na glavo dragocen diadem in odšla nato z Vinkom in očetom v svetišče. Knez se je za trenutek odstranil, a ko se je vrnil, je bil oblečen v oblačilo starih hovanskih svečenikov. Tok je stopil pred oltar, kamor sta drug nasproti drugega pokleknila Ranoa in Vinko. Pod stopnicami sta klečala stari oskrbnik in njegova žena. Knez je najprej prebral neko molitev v mal-gaščini, Rato je dejal v francoščini:
»Naj se izvrši obred združitve zadnje potomke nekdaj vladajočih knezov, princese Ranoe Ravaevalo, in doktorja Vinka Sobočana, kot zadnji v tem svetišču in po starem običaju, da se s tein za vselej zaključi preteklost Madagaskarja 1«
Po teh besedah je vzel knez iz rok božanstva žezlo in ga prelomil na dvoje, govoreč:
»Kakor je prelomljeno to žezlo, tako je prelomljena preteklost, da se nikoli več ne vrne ono, kar je bilo. Končano je...«
Nato je vzel v levico Ranoino desnico in v desnico Vinkovo levico, do-čim ie Ranoina levica prijela Vinkovo desnico, da je bil tako strnjen krog vseh treh, in dejal:
»Naj se prelije tvoja duša, Ranoa, v njegovo, in tvoja, Vinko, v njeno, in vajini duši bodita eno in vajini srci postanita eno in vajini telesi se zdru-žta v enol Tako bodi danes, jutri in vse dni do konca vajinega življenja.«
Združil ie Ranoino desnico in Vinkovo levico, da sta se držala za obe roki, in govoril dalje:
»Kar bo vzklilo iz te enote bodi blagoslovljeno iz rodu v rod na zemlji in na nebul«
Tedai sta pristopila oskrbnik in oskrbnica ter položila Ranoi in Vinku na glavo venca iz rdečih orhidej. Ženin in nevesta sta se objela in poljubila ter si nataknila prstana, ki jima ju ie izročil knez.
»Moj možl« je vzkliknila Ranoa. »Moja ženal« ie odgovoril Vinko. »Tako bodil« je zaključil knez, se vzravnal in zopet bral nekaj v mal~ gaščini, na kar sta odgovarjala oskrbnik in oskrbnica. Ko ie bilo tudi to končano, je knez objel naiprej Ranoo in nato Vinka ter oba poljubil na čelo, dočim sla onadva njemu poljubilo roko Obred ie bil s tem končan »Po obredu, ki sem ga izvršil,« je dejal knez, ko so odhajali iz svetišča, »sta od tega trenutka dalje mož in zena. Želim pa, da ostaneta dejansko samo zaročenca, dokler ne skleneta javnega zakona po obredu dežele, v kateri bosta živela. To obred sem izvršil samo zato, da se ob koncu mojega rodu na Madagaskarju še enkrat in poslednjič obnovi ceremonija, po kateri so se poročali nekdanji vladarji in veljaki otoka Za vama ne bo deležen tega obreda nihče več. Z vama prehaja v zgodovino. Tako sta bila priči zgodovinskega trenutka, ki vama dokazuje, kako minljivo je vse na svetu in koko neutegoma se menjavajo vse stvari in reči.«
V	obednici je bila že pogrniena miza in kmalu je bilo na njej tudi kosilo h kateremu sla bila povabljena tudi oskrbnik in oskrbnica kot priči slovesnega obreda * v starodavnem svetišču. Bila sta še vedno solznih oči, saj sta se v polni meri zavedala, kaj je pomenil pravkar zaključeni obred.
Dalje prikodntid.
C
□
KULTURNI TEDNiK Lepa knjiga za matere
Slovaki »e moreio ponašati, da so imeli že v preišniem stoletju iensko. ki sc j© vsa predala načrtnemu pro-očevaniu razvoja malih otrok in nii-bove duševnosti in ie tako opravila pomembno in dragoceno delo. še preden so se pojavili pri drueih narodih mladinski psiholoei in zc-radili zdai ie obsežno moderno vzeoino ananost. Ta ionska ie bila Pisateljica Eiena Marothv šoltčsova. hčerka evanseli-canskesra žuonika in narodneca buditelja Daniela Marothvia.
Klena Marothv Soltčsova (1825 do 1939). poročena s trgovcem Soltčsoni. urednica mesečnika »Zivena«. pisateljica ljudskih povesti itd., ie pričela »apisovati dne 28. septembra leta 1879. svoia opazovanja hčerke Alenčice in sinčka Ivana in ie nadaljevala U> za
lamost in več izdai ter ds so Io Dre-
vedlj tudi že na druee lezike.
Naša nova naložba Ljubljanska knjigarna ie zato storila prav. da se ie namenila izdati to delo slovaške matere in pisateljice v slovenskem prevodu. Tako smo dobili zdai prvi del kniice >Moia otroka« (2-10 strani) in drnci del bo verietno sledil prvemu tudi že v kratkem Delo ie Drevedel Lojze Uršič. Prevajanje ni bilo lahko, kor je v delu mnoso »osebnosti otoške covorice. ki ni različna le nri različnih narodih, ampak eel6 pri različnih družinah. Kljub temu ie prevod precei dober in so zlasti oonekod najdeni zelo posrečeni slovenski izrazi za slovaške otroške rečenice. Tako bo postala ta vzorna kniiea nedvomno' prillubliena tud; pri nns oo^ebno Pri materah in sploh vzeoiiteliih To zasluži tudi po svoiom zdravem etičnem duhu in eVoboki materinski liubezni. ki io prevevn od začetka do konca. Slovenska izdaja ie preprosta a čedna. Natisnila io ie Delniška tiskarna.
Pruea šarabonova pesnišk« »birka. Mitja Barabon, menda nfcimlaiši med
pisovanie vg* do niune rane smrti. S .......... __________________________________
tem ie ustvaril« dnevnik kakržneea slovenskimi pesniki, ie stopil pred
prej m bilo. dnevnik živlienia in raz-1 ’	-	•	----
voia malih otrok, k; |e postal bogata zakladnica za spoznavanje otroške duševnosti sploh. Njeno zapisovanje na ni bilo morda suhopamo-znanstveno "a.Kor zanisovauie poznejših nedaeo-s.«in »siholoaov ampak n reže to ne le z veliko in nežno materinsko liubez-niio, ampak tudi s čutom za lepo oblikovalne, ki se dvi<Tfl do priznanja vredne literarne oblike. Zato delo Poltesove »Moia otroka« ni le zanimivo h ran le za vse tiste ki lih zanima. ali uh vsai mora zanimati razvoj otrok ampak tudi zn vse one ki ljubijo tonloto pripovedovanja z’ nežno-futnim darom ja lepoto besede in oblike. Kujiua >Moia otroka« je tako
fiKnnom #m.	i..	ji...	i	i
javnost lani s svoio prvo pesniško zbirko »Bolečino«. Z njo ie dokazal nedvomno talent, le da še ni razodel dovoli neodvisnosti od »voiih vzornikov. med katerimi ie na prvem mestu Alojz Gradnik. Pa tudi sicer ie bilo v »Bolečini« še dosti nedognaneaa. mladostno preobčutljivega in uelasneira. V svoji drucf zbirki, v »Nemi radosti«, ki io ie te dni izdala Ljudska knii-
fnma (datirana ie še x letom 1944., akor prv« zbirka), ie Pa Mitia Ša-ra!>on že dosti zrelejši in boli prečiščen. Še vedno hodi sicer po Gradnikovih stopinjah toda ne v slabem smislu in boli oblikovno kakor vsebinsko. »Nema radost«, samo 28 strani obsedajoč* knjižica, ie ciklus pesmi.
jn iznodbudna ter li-1 posvečen pesnikovi ženi Jadki m novo m dojfvii?8 J ci ?. čudnesa. da Mo 1945.. ki ffa te po vsej priliki tudi »e doživela med Slovaki veliko dopu- I inspirirala. Medlem pa ko *e bita prva
zbirka skoraj izključno le erotičneaa značaja, nahajamo v pesmih te druse zbirke tudi že močne elemente refleksivne lirike, ki dokazujejo naelo in plodonosno nesnikovo miselno dozorevanje. Oblikovno ie Šarabonova poezija naravnost vzorna in trotovo se ne motimo, če pričakuiemo' da se nam bo razvil iz Mitje Šarabona močan in pomemben pesnik Ze v tej zbirki ie nekai pesmi ki imajo več ko le trenutni pomen. Kniižico je opremil akad. slikar Riko Debeniak.
Pridice Ksaveria Meška. Ljudska kniicarna ie izdala prvi del naino-veišerra spisa nisatelia Ksaveria Meška »Pridiue«. V niei ie zbral Meško svoje pridme. ki se ne odlikuieio samo po evoii miselni elobini. z?raieni na zrelem življenjskem izkustvu, amnak tudi po Mešku svojskem stilu in lenem iSZx	o2'™ moramo šteti
Meškove pridiee med najbolj dovršene. kar iih ie kdaj izšlo pri nas. od prv j ^ni*^e očeta Janeza Svetokriške-ea dalie. Uvodna nriditra ie napisana na Očenas. potem slede pridiee o Brezmadežni, adventne, božična, novo-letna. postne, predvelikonočne. veliko-nočne, »DOvedna PovelikonoSne in pridiue za razne poznejše praznike do svete Neže. la prvi del zakliučuie še pndiffa za pohabi ience in dodatek i osnutkom za ženina in nevesto. Kniiea obseera 169 strani in io ie Zadružna liflknrna .čedno natisnila Naeradn z» najboljšo slovenske dramo. Slovenci smo biH doslei menda edini narod, ki ni imel nobone na-ffrade za odrska dela. To Domaniklii-|a zdaj odstranilo naše Državno eledausče z ustanovltvilo Linhartove sj>om inske naprede za naibollšo novo Slovenjo izvirno dramo. Nar? ra da bo j podeljena prvič letos na sloveson na- j Sin 28. decembra v Drami in potem ; vsako leto. Nasrraieno bo najboljše v ' letošnjem lelu krrano aH do 15 no-1 vembra Izročeno novo Izvirno di>lo. I Letošnja nagrada znaš« 15.000 lir. jn 1
HUMOR
Naj joče
Neko detece je ponoči zajokalo v posteljici. Dete je jokalo, mati ga je zibala. Mogoče jo bilo bolno, da se ni moglo umiriti. Mati ga je zibala, tako da so jo že začele boleti roke. Oče 60 je samo obrnil v postelji in spal dalje. Ženo so začele boleti roke, pa je poklicala moža, da naj zaziblje on otroka. Toda mož ni hotel o tem ničesar slišati. Zena &e je zato razjezila in mu rekla:
»Moraš ga zibati, saj je otrok pol moj in pol tvoj.<
Mož ji je odgovoril; »Ti zibaj svojo polovico otroka, a moja polovica naj mirno joče naprej.«
Vrednost žene
Neki mladenič se je sestal s svojim starini profesorjem in ko ga je ta vprašal, kako mu gre, mu je mladenič odvrnil, da so je pred nedavnim oženil z žensko, ki inia mnogo dragocenih vrlin. Profesor mu je Čestital in ▼tel svinčnik in papir. Mladenič ga je »ačudeno pogledal in vprašal, kaj namerava storiti. Profesor mu je odgovoril, da bo vso njene vrline popisal in seštel, da bo videL, koliko je vredna njegova žena,
»Prekrasna je,« je začel mladenič. »Dobro,« je odgovoril profesor in napisal ničlo.
»Bogata je.«
Druga ničla.
»Izobražena j«.<
Tretja ničla.
»Igra lepo na klavir.«
Četrta ničla.
»Živahna je.«
Peta ničla.
»Dobra in plemenita.«
šesta ničla.
»Iz dobre družine.«
Sedma ničla. Tedaj je rekel profesor: »No, zdaj postavi pred te ničle katero koli število in toliko stotisočev je tvoja žena vredna.«
Znamenita gora
»Torej to je ta znamenita gora,« je rekel neki tuje« dijaku, ki ga je srečal na poti.
'Da, ta gora je zelo znamenita In zanimiva.«
»Zakaj pa je tako zanimiva?«'
»Pred nedavnim sta splezala nanjo dva tujca, pa se nista več vrnila.«
»Ali je mogoče? Ali se jima je kaj pripetilo?«
»Ne. Vrnila sta se po drugi strani.'
Anekdota
Nekdo je pripovedoval v družbi vpričo Viljema. Buscha o slavnem nizozemskem slikarju, ki naj bi z eno samo potezo svojega čopiča znal i*-premeniti nasmejan obraz v jokavega.
»To pa vendar ni nič takega!« se nasmehne Busch. »Moja mati je znal« isto prav dobro celo — z metliščem.«
Bernard Shaw in radovedna dam«
Ko se je Bernard Shaw vrnij t nekega potovanja po Grčiji, ga j« neka dama vprašala, ali je res, dn imajo vse Grkinje ,grške* nosove.
»Seveda!« je odgovoril Shaw.
»Kako je to mogoče?«
»Mar mislite, da Grkinje sove od zunaj uvažajo?«
Zdravnik in otrok
Mnenje naših babic in dedov, da »j bi naši otroci dorastlj po možnosti brez zdravnika, že zdavnaj več ne velja. Nasprotno, prav bi bilo. da kličemo zdravnika ne le pri ošpicah, da-vicj in dragih resničnih boleznih, marveč naj bi bil zdravnik takorekoč stalno soudeležen pri vzgoji otrok. Prof. dr. Karl Klinke z rostoške otročke klinike je nedavno vzbudil pozornost strokovnjakov s predavanjem: >Zdravnikova naloga pri vzgoji otroka«. Nad vse važna, pravi, naravnost odločilna je vzgoja v prvih letih. Zlasti v tretjem letu, v »dobi kljubovanja«, bo marsikatera otrokova telesna reakcija dala materi povod, da kliče zdravnika na pomoč. Vsem različnim motnjam teh let moramo iskati vzroka v duševnosti, zato je njih zdravljenje bolj vzgojno vprašanje, ki ga borno najbolje reševali skupno z zdravnikom.
Naslednja leta do šolske dobe potečejo potem večinoma zelo enostavno; važno vlogo igra v tem času otroški
vrtee, čigar vzgojni pomen ni da bi podcenjevali. Najvažnejše naloge pa čakajo zdravnika, ko je otrok v šolski dobi. Dr. IClinke najprej nujno odsvetuje, da bi kakor koli zadrževali ali odlagali otrokov vstop v šolo, izvzem-ši, če ga ne ovirajo za.res hude razvojne hibe. Še mnogo slabše pa je po njegovem mnenju preskakovanje razredov. Prav pogosto se namreč dogaja, da tak velenadarjeni otrok v predhodni puberteti naenkrat duhovno zaostane in ne more več dohajati svojih tovarišev. V pubertetni dobi pa se otrok izloči iz domačega okolja, skuša se otresti avtoritete staršev in si išče novega vodstva. Ta čas »e njegov duh skokoma razvija in vsled tega pride neredko do napačnega čustvovanja, ki vodi na stranpota. Tedaj je še posebno priporočljivo, da se posvetujemo z zdravnikom in sprejmemo njegovo pomoč.
NAŠ NAGRADNI NATECAI
Kotiček za praktične gospodinje
Za vsak prispevek, objavljen v tej rubriki, plačamo 10 tir
Gorčična omaka
Na ilici maščobe napravi svetlo rumeno prežganje, prilij mrzle vode in mešaj, da postane prežganje gladka Nato dodaj žlico gorčice, žlico kisa, •oli, ščep popra in sladkorja. Vse to naj še enkrat dobro prevre in omaka je gotova.	V.	B.
Sirova juha
Napravi prežganje, ga zalij z vodo in naj vre pol ure. Zatem dodaj nastrgan sir in zakuhaj drobne testenine ali riž.	V.	B.
*
Honorar za objavljeni recept dvie-nete lahko takot »o obiavi v naši upravi Po pošti pošiliamo šele takrat. ko.se nabere več takšnih nakazil. — Prispevke naslovite na Uredništvo »Družinskega tednika«. Kotiček u praktične gospodinje. Ljubljana. Poštni predal 253
St ?! koristne vaje
1. Zoper dvojno brado: Z močnim sunkom obrnite glavo izmenično kolikor mogoče na levo in desno stran. Ponovite vajo 15—20 krak
2. Zoper premočen tilnik: Dlani položite na tilnik tam, kjer se začne glava. Ztlaj premikajte sunkovito in energično glavo naprej in nazaj. 15 do 20 kr -.!.
3. Gubast vrat: Rame in roke držite nepremično. Krožite z glavo na vse strani enako močno. Oni, ki nagibajo h krofu, naj izvajajo to vajo nazaj bolj malo, še bolje, če jo opu-stijo.
4. Okrepitev in olepšanje ramen:
Od strani položite konice prstov na rame. Prsi se bodo razširile. Krožite z rameni naprej, dol, nazaj, naprej. Vajo izvajajte mirno in počasi. Roke ne izvršujejo nobenih posebnih gibov, krožijo z rameni.
Obledele preproge osvežimo
Ko posije prvo spomladansko sonce v stanovanje, mnogokrat opazimo, da preproge nimajo več sveže barve. Vzroka sta lahko dva: ali je krivo sšmo sonce, ki je odvzelo volni barvo, ali pa zaprašenost. Barve, obledele od sonca, ne moremo popraviti, medtem ko obledelost zaradi zapra-šenosti lahko odpravimo.
Vzemite vročo vodo, dodajte ji žlico boraksa in malo salmijaka. S to raztopino temeljito zdrgnite preprogo. Takoj boste opazile, kako se bodo barve osvežile. Vendar nekaterih preprog ne smemo drgniti s to raztopino, ker vse barve ne prenesejo salmijaka. Poskusite prej na vogalu preproge, da jih ne bi zaradi nepazljivosti pokvarile.
Če je raztopina prehuda, vzemite samo vročo vodo in boraks ter s tem drgnite preprogo, ki bo kmalu dobila spet sveže barve.
SNUBITEV
Kemiki uptstl lilpb Urbas
Pred vrati enega tistih »gosposkih« stanovanj, ki so bila času primerno razdeljena na dva ali tri dele in med prav toliko strank, se je ustavil mlad moški in si nataknil rokavice. Potem je odločno zavzdihnil in pozvonil. Vrata mu je odprla energična ženska in ga vprašala, česa želi.
»Pišem se Braunmuller!« se je predstavil došlec, zamežal in nato spet pogledal ter dejal: »Prihajam, da vas poprosim za roko vaše hčere.«
Gospa je pogledala mladeniča ostro, a kratko, in rekla:
»Tako, tako; to ni nezanimivo. Vstopite, prosim!«
Ko je gospod Braunmuller sedel na prevleki plišastega stola gospe nasproti, se je odkašljal in pričel z resnim glasom:
»Jaz ljubim Mici in Mici ljubi mene. Zato sva se domenila, da skleneva zvezo za vse življenje. Dobro vem, da žeti njena mati, da bi se Mici poročila z gospodom Huberjem, ker ima ta trgovino z živili in dobro podlago. Zaradi tega je Mici tudi molčala o najinem dogovoru vse tako dolgo, dokler se moji dohodki ne povečajo in bom mogel stopiti pred
vas. Zdaj s* ja to zgodilo, zakaj napredoval sem v VIL c skupino. Tako zaslužim čistih dve sto osemdeset. Imam tudi nekaj prihrankov in majhen, a lasten dom, sestoječ iz sobe in kuhinje s štiri in dvajsetimi vloženimi jajci. Ustvarjeni so torej vsi pogoji za srečno zakonsko življenje. Nočem biti samo vzoren mož, ampak tudi ljubeč zet. Zato vas prosim, spoštovana gospa, ne bodite trdosrčni in dajte mi svojo hčerko.«
Gospa, ki je bila nekajkrat rahlo prikimala, je tedaj počasi, a odločno zmajala z glavo in dejala: »Svoje hčere vam kljub temu ne morem dati, gospod Braunmuller.«
»Zakaj pa ne?« je vzkliknil mladi mož osuplo in prebledel.
»Iz več razlogov,« je rekla gospa resno in s preudarkom: »Prvič se mi zdite premladi in preneizkušeni. Mož mora biti za nekaj lepih let starejši od žene, da se more z zaupanjem obračati nanj. Imeti mora tudi življenjske skušnje, ki vam po vsej priliki čisto manjkajo. Drugič se mi zde vaši dohodki, pošteno povedano, premajhni. Tretjič se mi zdite za pravi zakon malo premalo krepki. In četrtič nimam sploh nobene hčere. Micina mati stanuje na drugi strani. Ce hočete k njej, morate dvakrat pozvoniti.«
Kako popravimo presoljene jedi
Običajno pomagamo presoljenim tekočinam tako, da jim dodamo malo kuhanega krompirja. Krompir ima namreč to lastnost, da vsesa sol. Mnogokrat pa nimamo pri roki kuhanega krompirja. Tedaj vzamemo polo pergamentnega papirja, ki je navadno vedno pri hiši, in napravimo iz njega lijaku podobno posodo. Vanjo vlijemo presoljeno jed in vse skupaj pogreznemo v mrzlo vodo.
Čez pol ure jed ne bo več preslana, ker bo voda sol potegnila nase.
Zopetna otvoritev
Ko je bil po izkopanju Pompejev osvobojen lave in pepela tudi stari amfiteater ter na novo urejen, se je domislil neki prebrisan gledališki ravnatelj, ki mu je slabo šlo, da bi bilo nemara dobro, prirediti z njegovo gledališko skupino v njem predstave. Vložil je zato prošnjo, in ker obla-stva niso nasprotovala in se mu je posrečilo tudi še najti finanserja za to podjetje, so objavili skoraj vsi listi po Italiji oznanilo, ki je bilo nabito tudi na lepakih po ulicah:
»Mestno gledališče v Pompejih bo prihodnjo nedeljo spet slovesno odprlo svoja vrata z vprizoritvijo Donizettijeve ,Hčere polka'.« Potem je sledil z velikimi rdečimi črkami še dodatek:	»Zadnja predstava v tem
gledališču je bila Senehova .Trojan-ka‘, vprizorjena pod vodstvom ravnatelja gospoda Kvinta Marta pred 1800 leti.«
Ta domislek je propadlega gledališkega ravnatelja, ki je bil po vsej priliki dober poznavalec ljudi, rešil propasti. Predstave so bile namreč takoj za več mesecev vnaprej razprodane.
Trlfe začarani braife
PO ČEŠKI PRIPOVEDKI PRIREDIL HOTIMIR V. GORAZD
Kurjenje in zračenje
Nekateri se pritožujejo, da morajo ves dan kuriti v peči, pa kljub temu v sobi ni prave toplote. Vzrokov je več: zelo velika soba, nepravilen način kurjenja, polno špranj in razpok pri oknih in v zidu, slab zrak v sobi itd. Poglavitno je, da po svojih najboljših močeh zamašite vse razpoke in na ta način preprečite uhajanje toplote na prosto.
Tudi način kurjenja vpliva na toploto. Ko se premog razbeli v peči, morate vratca peči pripreti na kolikor mogoče majhno špranjo, da preveč ne vleče skoznjo in odnaša toploto, ki jo oddaja kurivo, skozi dimnik, namesto d? bi se peč segrela. Ko začne žerjavica temneti, spet naložite, a ne samo malo, ampak polnoi odprite za toliko časa vratca, da se pošteno razgori in se prenehajo razvijati plini, nato pa spet priprite. Na ta način prihranite kurjavo, soba bo pa topla. Ce nalagate po malem, nikdar ne dobite toliko toplote, pri tem pa pokurite dosti več kuriva.	|
Pri ilezijskem premogu morate nalagati po malem, ker tvori večjo vročino in več plinov. Tudi vratca mo- \ rajo biti vedno odprta, ker bi drugače plini raznesli peč.
Poleg pravilnega kurjenja je potreben za toploto sveži zrak. Ce je zrak
▼	sobi Izrabljen, se nikdar tako hitro in močno ne segreje kakor svež. Najboljše je, da takrat ko zakurite in »e je v sobi nekoliko zakadilo, odprete za par minut vsa okna. Res da bo prvi trenutek bolj mrzlo, a zrak se bo hitreje segrel in ne boste se jezili, ker vas je nekaj časa zeblo. Tudi, čez dan, če se bi zrak skvaril, mirno odprite in prezračite. Takoj bo spet prijetno toplo in ne bo vas bolela glava zaradi slabega zraka. Ce bi sedeli v sobi, kjer se razvijajo premogovi plini in je ne zračite, nastopi nevarnost zastrupljenja.
Ker je malo drv za podkurjenje, napravite iz pole papir j a in premogovega prahu kepico ter jo postavite zvečer na žerjavico Cez noč bo prah zažarel, tako da boste drugi dan potrebovali le polovico drv kakor običajno. oeč pa bo še vedno msžs toola
cm
m
Ob poti, po kateri se Je vračala Sinja v Cvetograd, je ves čas oprezoval rdečebradi Spletko, pokvarjen plemič, ki so ga bili zaradi spletkarstva in razuzdanega življenja spodili z dvora. Kaj sta govorila Vojko in Sinja s svojega oprezovališča, ni slišal, toda ko Je videl, da sta se ločila, je v njegovi glavi v hipu dozorel peklenski naklep. Prestregel Je kraljično ter Ji zagToziL da Jo ubije, njenega očeta pa s svojimi pristaši VTŽe s če ne bo rekla, da je bil on tisti, ki je ubil zmaja Boječ se za *vlj*nje svojega očeta, se Je Sinja vdata nesramni zahtevi bivšega dvorjana, upajoč, da bo le še našla primerno rešitev in se ga bo odkrižala.
Presenečenje za njegovo veličanstvi
Ko je cesar Franc Jožef I. po kronanju za ogrskega kralja potoval po ogrskih krajih, je užival, kakor se zdi, tedanji peštanski župan posebne simpatije svojih meščanov. Ta župan je namreč predlagal v nanagloma sklicanem občinskem svetu, naj bi se priredil cesarju tak sprejem pri njegovem prihodu v Pešto, ki bi predstavljal:
1. za njegovo veličanstvo veliko presenečenje, 2. ne bi veliko stal, in
3.	bi napravil tudi prebivalstvu veliko zadovoljstvo.
2e naslednjega dne je prejelo mestno županstvo pismo, v katerem pisec predlaga, naj bi v omenjeni namen obesili mestnega župana na slavolok, pod katerim bo cesar prišel v Pešto, zakaj:
I.	tak sprejem bi cesarja nedvomno presenetil, 2. ne bi povzročil prav nobenih stroškov, in 3. bi napravil tudi prebivalstvu največje zadovoljstvo.
V NEKAJ VRSTAH
OQ
(1
Vest o čudežni rešitvi priljubljene kraljične se je bliskovito raznesi« po mestu in med ljudstvom je zavladalo nepopisno navdušenje. Ko se Je nosilnica s Sinjo pomikala po ulicah, ji je ljudstvo navdušeno vzklikalo In hvalilo njenega »rešitelja«. Prišedši na dvor, je Sinja ganjena objela svojega očeta in mu dejala, da Jo Je rešil Spletko. Kralj in vsi.dvori“*^ so bili nad tem silno začudeni in neverjetno se I1™ J® z4el"' ^ kvarjenec zmožen takega junaštva. Ker pa je tako
je že moralo biU res. In tako Je postal Spletko bodoči krallev zet Poročil« .naj bi »e po Sinjini želji šele po treh letih.
Loterija igra v marsikateri deželi, prav posebno pa v Španiji, izredno veliko vlogo. Španska državna blagajna skuša zato na ta način napolniti svojo blagajno. Leto 1944, je bilo v tem oziru prav dobičkanosno. Skupni dohodki španske državne loterije so v preteklem letu znašali 851.4 milijona pezet. Ena tretjina tega zneska je čisti dobiček države, ostalo se razdeli med srečne dobitnike. Ce pa kak srečnik pozabi pravočasno dvigniti svoj dobitek, zapade tudi ta v korist državne blagajne. Tako je tudi preteklo leto španska državna blagajna zabeležila rekordni dobiček, ki je za celih 120 milijonov večji kakor v letu 1943.
•
Potovanje dandanes ni nič kaj priporočljiva ne vabljiva zadeva. Toda so ljudje, ki morajo potovati in v krajih, kjer ni mogoče dobiti prenočišča, morajo počakati dneva v železniški čakalnici. Tudi na takšne ljudi so mislili r Nemčiji in je že ▼ nekaterih mestih poskrbljeno tudi za takšne popotnike. Za njih so našli prostor v podzemeljskih zakloniščih nedaleč od postaje. Ce torej pride zvečer kak gost v mesto, kjer mu dodelitveni urad ne more več nuditi sobe v kakšnem hotelu, mu določi , prenočišče v takšnem podzemeljskem zaklonišču. Tam so na razpolago postelje, kjer si popotnik po potrebi lahko proti odškodnini izposodi volnene odeje, posebno osebje jih zbudi ob zaželeni uri, na željo jim tudi prinese zajtrk, kakor v hotelu.
•
Švedski zdravnik dr. Reudemann je pred kratkim izdelal poseben fotografski aparat, s katerim lahko fotografira, 80krat povečano, žilice v mrežnici v človeškem očesu. Dr. Reudemann zagotavlja, da bo ta postopek dragocen pripomoček pri ugotavljanju tistih bolezni, ki so v zvezi s previsokim krvnim pritiskom.
•
Na trgovinah z življenjskimi potrebščinami v Gčttingnu v Nemčiji so te dni izobesili omarice za zaposlene ženske. S tem je ženskam, ki so ves dan v službi, ogromno po-magano. Zjutraj namreč, ko gredo na delo, vržejo v omarico listek ■ svojim naročilom, zvečer pa ko gredo domov, jim trgovec izroči zavitek z naročenim blagom. Čakanje v vrsl* in izgubljanje dragocenega časa odpade.
Čebelica velja za eno najbolj marljivih živali. Toda ljudje po navadi ne vedo, kaj naj bi si predstavljali pod čebeljo marljivostjo. Poskušali bomo zato to marljivost predstaviti s številkami. Čebelica ima želodček, ki ji služi za nabiranje in prenašanje nektarja • paše v panj. Ta želodček
je velik kakor glava bucike. Da en« sama čebelica napolni s nektarjem naprstnik, kakršnega uporabljajo prt šivanju naše gospodinje, mora 60krat napolniti in izprazniti svoj želodček. Toda če hoče čebelica samo enkrat napolniti svoj želodček z nektarjem, mora obletati 1000—1500 cvetov. Ce to vemo, nam postane tudi jasno ogromno delo čebelja družine, ki v enem dnevu zbere eno ali dve kili medu. To je seveda rekord, ki se ne zgodi vsako leto in ob vsaki paši.
Narkoza pri starih Grkih
O razvoju grškega zdravilstva in njegovih tradicijah je pred kratkim predaval na naravoslovni akademiji v I-Ialleju (Nemčija) prof. dr. W. von Brunn. Dejal je:
Da je grško zdravilstvo doseglo svoj višek in obvladovalo vso dobo starega in srednjega veka, je v glavnem pripisati dejstvu, da je bil grški zdravnik povsem neodvisen od sveče-ništva. Resda so nastala okrog žrtve-nikov boga Eskulapa zdravilišča, vendar niso verski vplivi nikdar bistveno preobražali zdravniške vede. Velike medicinske šole v mestih Knidu in Košu (na otoku istega imena) z docela različnim odnosom do bolnika so skrbele za zdravniški naraščaj, dokler niso v helenski dobi ustanovili najstarejše univerze starega veka v Aleksandriji. Tam pa so že prvič raztelesili mrliče v znanstvene namene in izvršili večje lcirurgične operacije ter že uporabljali narkozo K mamili.
Po propadu grške in rimske kulture so prevzeli dediščino Hipokrata (očeta vsega zdravilstva, 460.—359. [377.] pr. Kr.) in Galena (131.—201. po Kr.) Arabci in so v zgodnjem 12. veku po zdravniških šolah v Toledu in Salernu prinesli zdravstveno vedo spet nazaj v Evropo.
Na kateri strani naj gre gospod
Splošna in povsod znana navada je, da gre gospod vedno na levi strani dame, ki jo spremlja. S tem ji izkazuje svoje spoštovanje. Mnogokrat pa vidimo, da gre gospod mirno na desnici dame, in se zato razburjamo zaradi njegove-neolikanosti. Včasih imamo prav, včasih ne.
Ce gresta dama in gospod tako, da je na desni dame cestišče in s tem zvezana nevarnost, da bi jo oškropilo blato ali bi jo lahko dregnilo kakšno vozilo, naj gre gospod na njeni desni, ker ji s tem pokaže, da rad prevzame neprijetnosti nase, odnosno jo zavaruje pred njimi.
Umivanje belopleskanih vrai
Marsikatera se je že jezila pri umivanju belopleskanih vrat na črte in madeže, ki jih napravi odtekajoča milnica. Navadno vrata še suha namilite in umazana milnica teče počasi navzdol in se spodaj strdi. Ce se hočete iznebiti te nadloge, navlažite najprej vso ploskev vrat s čisto vodo, nato pa šele namilite. Milnica bo tekla po vlažni ploskvi in se ne bo prijemala več.
V	splošnem ni treba militi vrat, če niso preveč umazana. Dovolj je, da imate malo vlažno krpo in z njo trdo pobrišete vrata. Pobrala bo ves prah in vrata bodo čista. Po umitju vsakih vrat krpo sperite, da ne boste prenašale umazanije z enih vrat na druga, očistile jih pa ne. Sele če so preveč umazana, jih namilite in izmijte s čisto vodo.
Ironija iz ljubezni
Anekdota o Viljemu Buschu
Viljemu Buschu so nekoč očitali, da se le prehudo norčuje iz soljudi, ko biča njihove slabosti. — Busch p« se Je branil: »Nikakorl Samo ogledalo jim kažem, ker jih ljubimi«
Kdo ugane?
Pomoi pri računanj« in ie ena računska
1. Kako pomnožimo najhitreje n« parne* 17X18 ali »ploh števil« pod 20?
2. Kako dokažemo, da je 45—45=45?
Odgovor:
(5f-)	8 U H	I	H 8
(CT-)	6 9 U 9	t	8 n
(st-)	U8» 9	9	1 8 6	7:
'908 =99+052 fojoj ‘j m i ii oatrozouut omepop nnA0|f norih j[ '092 °I?!U oiRupop * trj TiŠ=8+LI f»*>» ‘o njBjtnzsJ ouirtpop oj 8	51 [ajdrtra ouiafopjas oq 'f
»KRALJICA PECI« veSJi model kupim. Sem
tud| interesent »s P** n* a“?S?|e'nn»°Ppfi? na ogl. odd. »Družinskega tednika« pod »1 efi«. DLASCA ZA KOLO In sraCntce. tudi rabljeno t dobrem	k«pim Ponudbe na osi
odd. »Družinskega tednika« pod »Plat« is gratnlca«.
OLJNE TROPINE kupim, tudi vefjo množino. Naslov sporoCltl na »Družinski tednik*. Iifra »Tropine«.
PRVOVRSTNI GNOJ dam v rumeno ra kol njo fine trave ali detelje, rnotraj bloka la nudbe prosimo naslovit* na »Družinski tednik«, llfra »Bežigrad ali fiifika«
Izdajatelj: Kar-1 Bratuša. — Urednik: Hupo Kern. — Za tiskarno Merkur: O. Mihalek.