fillado hšMšL
»f
št. 22.
Nedelja. 3i. maja

Josip Korban:
Kralja sta razveselila
Andrejček in njegovi tovariši so kar zijali, ko so slišali veliko novico, da j" Markec dobil službo v zdravilišču.
P/ftNAn
»Kakšna pa bo tista služba?« so radovedno izpraševaii in on jim je razigrano vesel pripovedoval:
»Ravnateljska. še ne bo, ker sem za ravnatelja še premlad in nisem odslužil vojakov. V pisarno me ne mika, ker ne sedim rad. Kar kuhinje se bom držal.«
»Pametno! ga je pohvalil Andrejček.« »Vsaj stradal ne boš.«
»Ne bom! Ze včeraj, še preden sem službo nastopil, sem se tako mastil, da bi bil skoraj poči). Pa ni bilo pametno! Vso noč so me potem v sanjah strašil} grdi, črni možje. Nemara so bili kakšni krojači, ker so me hoteli kot šivanko potegniti skozi neko staro, raz trgano zofo. Na las je bila podohna tisti, ki jo ima naš organist. .. Pa ni šlo.«
»Kako bo šlo, ko jim je pa bil tvoj presiti trebuh na poti!« je pojasnil Andrejček.
»Grozne sanje! Zelo sem bil vesel, ko sem se prebudil.«
»Slabe sanje pridejo od prepolnega želodca,« je pripomnil suhljati Lopar-nikov Tinče. »Zato se pa nas spomni, kadar boš imel preveč na krožniku.«
Siroma ček je bil večkrat lačen nego sit.
Markec je segel v žep in privlekel T časniškj papir zavito kurje bedro.
»Sem že mislil na te,« je rekel in pomolil Tinčetu dragoceno kost.
»Sedaj se pa moram vrniti. Ne smem zanemarjati službe!«
»Kakšno srečo ima ta fant!« je | vzdihmil Andrejček.« Se včeraj nava- j den pastir, je danes ie skoraj pol gospoda.« Vsi so z občudovanjem, a tudi s podzavestno zavistjo, zrli za njim, dokler ni izginil v parku.
— 9 —
Na dolgi leseni polici, nad invalido-vim ležiščem, sedi ČiVko in dremlje. Ne zmeni se za važno, lepo delo svojega gostitelja in ne za njegovo prijazno besedičenje.
»čudak si, kolikor te je v pereju,« mu govori Lovrenc.
»Podnevi, ko pošteni ljudje delamo, dremlješ in spiš, ponoči pa, ko je čas
počitka, pa rogoviliš po moji vili Kakor pajac vrtiš glavo in se smešno priklanjaš na vse štiri vetrove. Ti spadaš v cinkus, ne pa v delavnico resnega umetnika. Poglej, kaj znam! Ali vidiš citre, kako lepo se svetijo sedaj, ko sem jim dal pravo polituro? O, to se bo pojutrišnjem postavil ž njimi Markec pred Njegovim Veličanstvom kraljem!«
Duri so žalostno zacvilile v tečajih, vmuik starega brodnika je planil v kolibo.
»Če se o volku meniš, pa pride. Ravnokar sva te obirala s Čivkom.«
»Gotovo zato, ker me ni bilo toliko časa s kosilom?«
»E, kaj še! Saj še malice ni pospravil Presneto dobro se godi našemu čukcu , . . Pa, da ne pozabim: ciganka
Katrica je bila tu. Naročila je, da pojdi takoj na Dobravo.«
Markec je prebledel kakor testo.
»Pa ni povedala, po čemu bi naj šel tjakaj ?«
»Povedala. Matilda je tako hudo obolela. da se ji kar blede. Venomer kliče po tebi.«
Globok vzdih je sprožila ta novica v Markčevih prsih. Kakor brodolomec na zapuščeni pečini, je stal in strmel pred se.
»Pojdeš?« je vprašal invalid.
Kakor mesečnik, je odtaval njegov mladi prijatelj iz kolibe, ne da bi odgovoril na vprašanje.....
S povešeno glave je šel preko pašnika. V dolgem loku se je izognil tova. rišem-pastirjem, ki so imeli zopet svoj veseli dan. Slišal je njihove vabljive klice, pa se je potuhnil. Njihove vesele igre, ščebetanje ptičev, frfotanje metuljev, vsi prijaznj soinčni žarki — ničesar ni moglo razveseliti njegovega srca. Vse, kar oživlja in dela gmajno prijetno, bi prodal za eno samo Matildino pesmico, ki bi jo sem z Dobrave prinesel topli vetrič na svojih mehkih krilih...
Na uborni slamici pred šotorom leži in vprašujoče upira vanj svoje temne žareče oči.
»Da si le prišel,« hvaležno šepečejo ozke, od hude mrzlice ožgane in razpo-kane ustnice. »Kaj ne, da nisi več hud — radi Dunaja? Če pojdem — saj se bom — kmalu vrnila. Samo malo pogledala bi rada.«
Mavtica:
Srečni botrček
Pastirček Aleš je bil sirota, brez staršev, brez bratov in sester, čisto sam na svetu. Vkljub temu pa deček ni bil povsem osamljen in zapuščen, kajti, odkar se spominja, mu županovi diajejo streho, hrano in obleko ter ga tudi pošiljajo v šolo. Po šolskem pouku pa že. ne na pašo krave in ovce ter pri tem prepeva in vriska, da odmeva daleč tja čez travnike in loge.
Oče župan je dober človek. Vsako leto kakemu revnemu dečku veže birmo in ga obdari z najpotrebnejšim. Tudi Alešku je pred leti botroval. No, njemu Pa še celo. Saj je bil Alešek vedno mar-
imeli že kar nekako za domačega.
Takole je bilo — dober teden pred Binkoštmi — ko stoji župan na dvorišču pred odprto vozovno shrambo in ogleduje tisto lepo kočijo, ki pride na svetlo samo ob posebno slovesnih prilikah.
Tedaj Priteče mimo Alešek, držeč v roki pastirsko palico. Takoj ugane, da bo njegov gospodar spet vezal birmo in na mah mu ožive v duši vsi tisti blaženi trenotki, katere je pred dvema leti preživel on sam. kot srečni birmanec. Poln sladkih spominov globoko vzdihne:
>0, da bi mogel še enkrat k birmi!«
»Ha, ha, nič lažjega nego to«, se za. smeje gospodar »samo priden moraš biti!«
»Ce tudi sem ne vem kako priden, k birmi morem samo enkrat«, odvrne deček žalostno in že hiti v hlev izpuščat živino.
Na binkoštno nedeljo prejme Alešek iz rok svoje gospodinje čisto novo obleko.
»Kar obleci, da vidim če ti je prav«, priganja pastirčka, ki od prevelikega veselja zaman išče zahvalnih besed Ves presrečen hiti v svojo podstrešno sobico ter se preobleče. Ko se sPet prikaže, se zdi, da je iz Aleška v par trenot-nih postal Aleš. Obleka je na njem ka. kor ulita. Vsem je všeč. Ali pravo presenečenje še le sledi.
Zupan prime Aleša za roko in ga poved« na dvorišče. Tam že hraata dva iskra konjiča pred kočijo, ki se lesketa v soncu kakor luč. V kočiji že sedi birmanec sosedov Lojzek. Preden Aleš more razbrati v svoji glavi kako in kaj ga gospodar dvigne, posadi ga poleg Lojzka in zakliče:
»Tako, Aleš! Pa dobro zavezi!«
Stari hlapec Primož zamahne po konjih in kočija oddrdra.
Zdaj še le, se Aleš dobro zave svoje, ga položaja. Poloti se ga silna skrb in skoro zajoka:
»Primož, jaz niti ne znam zavezati, nimam denarja, sploh —jaz —«
Toda Primož, ki je prejel od gospodarja vsa tozadevna navodila, ga takoj potolaži.
In res, s pomočjo starega Primoža, ki se ni ločil niti trenotek od botra in birmanca. so svečanost lepo in srečno opravili. Ko so se vrnili domov, jih je pričakovala dobra malica.
»No Aleš, ali je šlo po sreči«, je smeje vpraševal gospodar in potreplja.1 malega botra po rami.
»Vs« je bilo prav«, je na mesto njega odvrnil Primož, »le škof so bili v zadregi, ker niso ločili botra od birmanca. Ko Pa sem jim namežiknil, katerega naj birmajo, je šlo vse v redu«.
Sledilo je še mnogo smeha na račun botrčka, ki je bil Pa presrečen, da bi komu kaj zameril.
Gustav Strniša:
Zadnji birmanec
Bendetov stric Tomaž je vsako leto botroval najmanj štirim birmancem. Pa so se časi spremenili. Ljudje so Pripovedovali, da je Tomaž obubožal, da je njegovo veliko posestvo zadolženo in da ne bo nikomur več zavezal birme.
Stric je res neke pomladi prodal svo. je zemljišče, le hišo in vrt si je pridržal ter bližnje travnike in nekaj hoste. Mož je bil že star in svojih ljudi ni imel, zato je še tisto, kar je obdržal, dajal sosedom v najem. Najrajši je posedal pred svojo prostorno, lepo zidano hišo, vlekel Pipo in premišljeval. Cesto je vzel v roke kako knjigo in preždel pri nji kar po več dni, kajti mož je bil načitan in je marsikaj vedel, čeprav m v svoji mladosti kaj prida drgnil šolskih klopi.
Bližala se je birma.
Stric je zadovoljno posedal pred hi" So, se smejal, molzel svojo sivo brado in mežikal z drobnimi očmi ves majhen, zajeten in vesel. Niti čakal ni, da bi kdo prišel in poprosil, naj bo za botra, saj so mu to skrb prevzeli opravljivi jeziki, ki so razbobnali da je siromak. Da, da, nekdaj so bili drugačni ljudje, skromni in z vsakim darilcem zadovoljni! A zdaj hoče vsak srebrno uro, še bolje pa če je zlata, blestečo verižico, ki mora biti najmanj v zlato pomočena, pa lepo obleko, slaščice in nazad nje se hoče še voziti v blestečem avtomobilu.
Že lani sta prišla samo dva, a še ta dva le ker sta se jima prva botra izneverila, eden jc namreč umrl, a drugi jo je Preje odkuril v Ameriko. No, letos pa ne bo nič!
Tomaž zato ni bil nič hud. vendar ga je včasih zgrabila nejevolja. Bolela ga je nehvaležnost za vse, kar je dobrega storil vaščanom, saj je botroval skoraj polovici vasi. Očetje birmancev so bili tudi njegovi birmnnci, zdaj pa so na vse to pač pozabili in ga prezrli. Kaj hoče. star je in ni več bogat.
Tomaž se je pa vendarle motil.
Sosed Matevž, ki je bil sicer trden kmet in dokaj premožen, je ostal vedno Tomažev prijatelj. Nikoli ni brskal za njegovim premoženjem, niti se zanimal, koliko ima, saj je sam okušal čase
krize, a starca je vedno spoštoval in nikoli ni pozabil, kako je bilo. ko je stal z njim pri birmi in mu je boter po svetem opravilu potisnil v roko blesteči tolar, ki se je svetil kakor zlata kolaj" na ter mu izročil rdečo ruto polno medenih kolačev in ga naposled vedel še v krčmo, kjer je prvič pokusil ocvrte piške, ki jih tako malokdaj vidi kmečka miza.
In zdaj ko je Matevžev sin Matevžek moral k birmi, ga je oče nekega dne kar Povprašal:
—	Ti Matevžek, ali si se za botra že pobrigal, saj veš koga mislim?
—	Nič oče. saj se ne mudi, je odvrnil deček in zardel.
—	Le obišči včasih sosedovega strica!
Primčev Pavle mi je pravil, da je Tomaž revež in bo slab boter, je jezik-nil deček.
Tedaj je oče zrasel:
—	Ti smrkavec! Ti boš hodil v posvete k Primčevemu? In če bi ti boter ničesar ne dal, ga zahvali, da ti je zavezal birmo, kajti že meni je bil za botra in takega botrčka moraš biti vesel! Ne polakomni se na darila! Vem, ura
te moti! Ne boj se! Dve imam in ena bo tvoja! Na dan svete birme si jo boš že lahko vtaknil v telovnikov žepek. Še osnažiti in pološčiti sem jo dal, da se bo svetila kokor polž.
In tako sta si bila oče in sin kmalu edina, le k Tomažu ni mogel oče dečka spraviti, ker se ga je vedno nekam bal.
Pa je nekega dne Matevž ukazal sinu:
—	Zdaj je zadnji čas! Kar pripravi ge, da greva k stricu Tomažu!
Starec ju je prijazno sprejel. Še tep-kovca je prinesel na mizo in ju radovedno vprašal, kaj želita.
—	Stric brez zamere! Odkar ste mi botrovali, ste za mene vedno stric. Letos vas pa. prosim, če bi hoteli zavezati birmo tudi temule našemu telebanu!
—	Kaj ti pade v misel? se je začudil Tomaž.
—	Prosim, da bi mi botrovali! se je zdaj opogumil tudi Matevžek in ga Pogledal plašno, dočim so mu debela lička lahno drhtela.
—	Viš ga junaka! Kaj tudi ti znaš govoriti? No, če sta oba zato, sem pa tudi jaz, čeprav sem menil, da je mojega botrovanja že konec!
Bila je birma.
Birmanci so se v botrovih kolesljih peljali v Ljubljano.
Tudi Matevž in Matevžek sta čakala na botra, ki je obljubil, da bo prišel pravočasno.
Tomaža pa kar nekam dolgo ni bilo ln Matevžka je že skrbelo. Pogledoval je, na lepo očetovo uro, ki jo je že imel v žepu in nestrPno stopical po hiši.
Tedaj je na cesti zaropotalo. Naslednji hip se je ustavil pred hišo lep avtomobil in že se je oglasil iz njega stric Tomaž:
—	Zdaj pa kar brž, da ne bomo imeli zamude!
Vaščani so zazijili. Kmalu se jih je dokaj nabralo pri oknih in vratih, saj si niso mogli misliti, da se pelje v avtomobilu stric Tomaž. Starček se pa ni brigal za nje. Ko sta vstopila Matevžek in oče, je krepko vratca zaprl, puhnil dim smotke. ki jo je kadil, skozi nos in ukazal šoferju:
—	Tako prijatelj! Zdaj pa kar v Ljubljano!
Matevžek je čepel polesr očeta in samemu sebi ni mogel verjeti. Boter se je zadovoljno muzal. Kadar je avto dote-
kel kak vaški koleselj, natrpan z bir. manci, je moral voziti počasneje, da je vsak lahko videl Tomaža in oba Matevža, ki so se udobno sedeči peljali gosposko proti beli Ljubljani.
—	Preveč ste se oškodovali stric! je dejal Matevž staremu Tomažu, ko so po birmi sedeli v krčmi in je boter smehljaje se Pograbil dečkovo uro ter jo vrnil očetu:
—	Prijatelj, tako pa ne pojde! Svojih ur ne boš dajal drugim dokler si živ! In že se je pred Matevžkovimi očmi za" blestela nova dragocena ura vsa pozlačena s pravo zlato verižico, ki je sijala, da je dečku jemalo vid.
—	Takole! Moj zadnji birmanček si in ni škoda denarja, ki ga bom danes izdal! Nisem tako na koncu kot si mislijo vaščani! škoda se mi pa zdi, da bi vsako leto obdaroval kup nezadovoljnih vaških paglavcev in jim navlekel vse, kar bi si izmislili, a v zahvalo bi mi potem okna mazali z blatom!
Res je bil Matevžek zadnji Tomažev birmanec. Stiarček se ga je še spomnil v svoji oporoki in mu daroval travnik in gozd, ki sta mejila na Matevževo posestvo, češ, naj ima, da bo deček enkrat laže gospodaril.
Morda bi ga prihodnje leto vaščani spet skušali pregovoriti, da bi komu zavezal birmo, saj zavistneži niso mogli pozabiti, kako se je Matevžek ponosno pripeljal z očetom in botrom poPoludne domov in kakšno pojedino jim je prire. dal dobri boterček. še na svojem domu.
Toda Tomaž ?e je vsem umaknil ko je že pozimi umrl. Matevžek je bil res njegov zadnji birmanec, ki ga ni nikoli pozabil.
Rešitev posetnice IV.
Književnik in novinar.
Rešitev posetnice V.
Duhovni svetnik.
Rešitev posetnice VI.
Krojsčeva žena.
Ina Slokanova:
Smola Hudoklinovega Drejčka
Drejček Hudoklin, žabjevaškega župana edini sin, je šel k birmi. Boter mu je bil Matijasov Matija, po Poklicu konjski mešetar, o katerem so govorili Žab-jevaščani, da ima več denarja, kot more deset najhujših copernic spraviti skupaj toče ob hudi uri. Vsi so zavidali Drejčku petičnega botra, kajti vedeli so, da bo ura, ki jo bo dobil za birmo, zla. ta in da bo verižica najmanj meter dolga, široka pa tako, da nima širje sam ponosni župan Hudoklin. kadar se ob svetMh hoče najbolj postaviti. Tako je obljubil Matijasov boter Drejčku in Drejče je to hitro razbobnal po vasi. češ, mi nismo kar tako.
In da bo še bolj imenitno, je boter določil, da bosta šla k birmi v mesto, kjer Drejček še svoj živ dan ni bil. In prišel je preblaženi, težko pričakovani dan. Drejče in boter sta zlezla v kole-selj — oča župan je stisnil botru roko in požugal Drejčku naj bo priden in Potem je hlapec počil z bičem. Vranec je zahrzal in koleselj je zdrdral po klancu proti befli cesti, vodeči v mesto-
Vozila sta se in vozila in nazadnje sta se pripeljala, v mesto. Joj, kaj vse je Drejče videl. Velike cerkve, velike hi. še in veliko, veliko ljudi. Okoli največje in najlepše cerkve je bilo največ ljudi in vse polno kočij in avtomobilov. Na desni za cerkvijo je bilo vse polno stojnic. In fant je kar slutil, da se tam dobj vse najlepše in najboljše, kar premore svet.
Boter je zlezel z voza in velel Drejčku izstopiti. In Drejče ga je kar potegnil na desno k stojnicam- Boter se je raz-hudil.
»Ti neučakanec neučakani, niti pri birmi še ni bil, pa bi že rad vse »stan. te« oblezel. Najprej v cerkev k birmi! Če bi bilo po tvoje, bi jo nazadnje še zamudila.
Šla sta v cerkev in se postavila v vrsto. Dolgo, dolgo sta morala čakati preden je škof prišel do njiju, toda končno je minilo tudi to in Drejče se je obdarjen z darovi sv. Duha drenjal z botrom iz cerkve in neprestano mislil samo na tiste druge darove, ki ga čakajo
tam zadaj, na desnj za cerkvijo.
In samoumevno je, da je spet zavil naravnost k stojnicam.
»Počakaj no«, je sopel boter za njim, >saj ti ne bo nič ušlo. Zdaj greva naj. prej južinat. Meni že tako kruh v že. lodcu. Potem bova šla pa darove izbirat.«
Toda Drejče je moledoval in moledoval.
»Samo poglejva zdajle, boterček, samo poglejva, da bova potem lažje izbrala.« In že je izginil v množici pred prvo kolibo.
Boter ga je jezno godrnjaje iskal med ljudmi. Komaj gia je našel, se mu je fant že izmuznil k drugi stojnici. Saj pa tudi drugače ni mogel, ko pa je bilo razstavljenih toliko nepopisnih lepot. »Boterček, poglejte, poglejte tistele orglice, pa puška, in harmonika, oh, pra. va harmonika, kot jo ima Jerbasov Tone. Kupite mi jo, boter, no!«
Toda botru je prav tisti hip tako neznansko zakrulilo v želodcu in tako pregrešno ga je zaskommalo po golažu in poliču Štajerca, da je energično zarenta. čil: »Zdaj pa moja zadnja beseda, ali greš z menoj v krčmo, če ne pa tukaj ostani.« In ne da bi se ozrl, če mu Drej. če sledi, je široko zakoračil preko ceste proti najbližji krčmi.
Drejčku pa seveda niti na misel ni Prišlo. da bi šel Za njim. Saj ga niti sli. šal ni, kaj mu je rekel, kajti prav tedaj se je ustavil pred zlatarje vo kolibo in lepote, ki jih je tam zagledal, so mu vzele vid in sluh. Obstal je ko okame. nel, in strmel, strmel. Tam so bili uhani, prstani z velikimi, svetlikajočimi se kamni, verižice, dolge in široke, in ure, ure, velike in manjše, položene v rdeče baržunaste škatlice in vsaka se je svetila ko samo solnce.
Boter pa je ta čas v gostilni že pospravil porcijo golaža in tudi polič pred njim je bil že do polovice prazen. V gostilni je naletel na starega znanca in zdaj sta sklepala o dobri kupčiji, ki jo bosta napravila prihodnje dni. Boter mu je pridno nagibal polič in ko ga je izpraznil, je tudi že popolnoma pozabil na svojega birmanca.
Drejče pa je med tem v mislih izbiral uro, in ko jo je izbral, je pogledal za botrom. Toda tega ni bilo nikjer. Drejčku je postajalo vse težje in težje.
Najraje bi bil zajokal. Še v cerkev je stopil, toda tudi tam ni bilo botra. Ubogi Drejče! Kaj naj napravi? V tem velikem tujem mestu, kjer ne pozna nobene ulice, nobenega človeka. Kaj bo, če ne najde botra?! In ura, ura, ura?!!! Neznansko se je zamislil sam sebi. Nič več ni mogel zadrževati solz. Zatulil je in zatarnal na ves glas: »Mama, mma-maaa, mma.mma!«
Ljudje so se začeli zbirati okoli njega in ga izpraševali, zakaj joče. Ko jim je razodel svojo nesrečo je nekdo poklical stražnika. Drejče se je sesedel od groze. Spomnil se je na tiste smrdljive ječe, v katero je zapiral njegov oče pi. jance in pretepače, ki jih je polovil ob. čimM stražnik. In zdaj pride on, žabje-vaškega župana edini sin v prav takšno luknjo in namesto zlate ure bo dobil kos plesnivega kruha in vrč smrdljive vode. Jo j! Stražnik s; je zapisal njegovo ime, potem ga je pa povabil s seboj. Drejče se je upiral na. vse kriplje. Tulil je in prosil: »Nikar, gospod stražnik, nikar!« Pa ni nič Pomagalo. Stražnik ga je trdo prijel za roko in ga vlekel s seboj.
Odvedel ga je na policijo. Tam ga je izročil uradniku, ta mu je rekel, naj sede, da ga bo boter gotovo prišel iskat. Drejče se je oddahnil. Torej ga ne bodo vteknili v ječo. Čas je hitel, botra ni bilo. Kaj če ga ne bo? Potem bo moral gotovo v ječo.
Mračilo se je že. ko je boter vendarle primotovilil na policijo. Poznalo se mu je, da ga je moral precej poličev izprazniti. Drejče mu je vriskajoč pohitel naproti: »Boter, boter!«
»Torej tu si, nemarnost nemarna, jaz pa te po celem mestu iščem. Hotel sem se že domov odpeljati, pa sem rekel, no, stopim še na policijo Pogledat, morda kaj zvem o nepridipravu. Le čakaj, fa-lot, to se ti bo še maščevalo, ko si mi naredil takšne skrbi.« Boter je sopihal od jeze.
Ko sta šla mimo stojnic, je Drejče boječe spomnil: »Boterček, ura?«
»Ti bom že dal okoli ušes uro!«
Pa je vseeno stopil do zlatarja in kupil najdražjo uro.
»Samo zato,« je rekel, »da ne bo tvoj oče mislil, da sem skopuh. Toda ure nisi zaslužil. Niti papirnate ne.«
Drejče je ponižno molčal Orglice, harmonika. Puška, vse je šlo po vodi. Toda da ima le uro. Uro.
Ko sta zlezla na koleselj, pa je boter svečano zatrdil:
»Zapomni si, fante, danes si bil z menoj prvič in zadnjič pri birmi !<
Fant je molčal in se v mislih smejal botrovemu kratkemu spominu, saj k birmi tako ne more večkrat ko san* enkrat.
Vraga je potegnila
(Iz Savinjske doliine.)
Nadaljevanje
Ves srečen jo je uovrl Predovnik proti domu. Lepo mirno je šel dogovorjenega dne na križišče, kjer ga je že čakala Urška. Veselo, sta se pozdravila in si stisnila roke.
»Poslušaj«, je rekla Urška. »Jaz bom počepnila tu poleg poti in se bom pokrila s pletom. Ti pa lepo mirno čaikaj in nikar se ne boj!«
Ni preteklo pet minut in s kopitom je udaril ob zemljo sam vrag.
»No, kako je, oče Fredovniik. Si li preštel vsa pota?«
»S-s-sem«, je zajecljal možakar in se popraskal za ušesom.
V tem se je uzrl hudič naokoli in j'e zapazil čepečo Urško.
»Prešmentana reč«, Je vzkliknil. »Prehodil sem že vseh osemin osemdeset poti. ali takšnega štora pa še nisem videl!«
Na veliko si je oddahnil Predovnik in kar bruhnilo je iz njega: »Osem in osemdeset poti je v Vrtačah!«
Hudič je spoznal, da se mu je zareklo. Orozmo je zatulil in se pogreznil v zemljo.
Predovnik je Urško od veselja kar objel in jo vzel s seboj na dom, kjer se ji je dobro godilo, vse boljše, kakor prej, ko je morala od hiše do hiše prositi za miloščino.
Za hudičem je ostala takrat, ko se je vgreznil v zemljo, ptrecejšnfa sled. Se danes lahfko vidite sredi Vrtač na Dobrovlju veliko udorino. D. S.
Gustav Strniša:
Tekma
Uganka
S konico se dotakni hrane in riba iz obeh nastane.
Minice zlate, nemirne, biserni aeroplančki, veje cvetočega bezga, bele zastave na klančki.
Križanka
Vrabci, vrabulje pijančki, ki zaletavajo se, pevci, veseli škrjančki, ki spreletavajo se.
K tekmi skakalke hitijo, spretne kobilice suhe, dražijo jih in šumijo poljske brenčelice muhe.
2abe se skušajo v mlaki in se potapljajo v blato, dolgi udrcjajo kraki, kakor bf «olkle z lopato.
2abjo kraljico zeleno štorklja na piko je vzela, ker je premalo pazila, jo dolgonožka je vjela.
Brbci so brcali žoge, si polomili noge. Res za grobarje uboge ysi tekmovalci skrbel
Brbci pa brcajo žoge, ki so sami jih stružili, s sabo grobarje uboge k tekmi so še povabili
Ko obmolčijo škrjančki, živa se tekma konča, vriskajo vrabci, pijančki, trop se grobarjev smehlja:
Minica, aeroplanček si je zlomila peroti, ker previsoko nad klanček, v drog je zletela ob poti.
Tri pa kobilice suhe so se pobile na smrt, sredi poljane zadela težka voza jih je žrcL
Vodoravno: 3 pomožni glagol, 4 dnevni čas, 5 kraj. kjer je največja elektrarna v Sloveniji, 6 slovensko' mesto, 1 osebni zaimek. 8 medmed, 9 velika država na Balkanu, 16 ploskovna, mera, 17 del mesta Ljubljane, 18 zadnja beseda v molitvah, 19 žuželka, 20 večja skupina čebel, 21 kratica za »sveti«.
Navpično: 1 velika država na Balkanu, 2 padavina, 3 rudnina, 4 predlog, 10 kazal-ni zaimek, 11 reka v Bosni, 12 jezdi, 13 jugoslovanska reka, 14 mesto v Italiji, 15 veznik, 19 mesto v ueosvobojeni domovini, 22 jarek, 23 vzklik.