124
Torgglerju. Tudi v akademiškem društvu „Triglav" je bil delaven in vežbal in ravnal je pevce pri velikem koncertu, katerega je društvo priredilo v Celju. V Gradcu je uglasbil lepo slovensko balado: „Trije vojaki" za bariton šolo s spremljevanjem glasovirja, »Triglavsko koračnico" (Novi akordi, I., št. 6.) in priljubljeni četverospev: „Imel sem ljubi dve..." (L. Habetov: Novi akordi, II., št. 3.). V „Novih akordih" (L, št. 5.) je tiskana tudi njegova himna za mešani zbor in orgije.
Večje delo, ki ga je za svojega bivanja v Gradcu napisal, je balet ali enodejanska pantomina „Mo-ziček" (Hampelmannchen), s katerim je dosegel lep uspeh. Že v tistem času se je predstavljal božiček" v Gradcu sedemkrat. Dvakrat so ga uprizorili v mestnem gledišču povodom dobrodelne akademije, katero so priredili graški aristokratje pod vodstvom pokojnega grofa Adalberta Kottulinskega. Ko je 1. 1901. izdal L. Schwentner klavirski izvleček: „Možiček", ga je ocenil dr. E. L. v „Dom in Svetu"!; med drugim pravi: „Glasba je pa zelo izrazita. Za predigro sledi sedem prizorov. Klavir spremlja vsako kretanje kot glasbeni tolmač molčečih igravcev. Glasba nam pove, o čemer usta molče. Pantomina je do umetne operete pač le v tem razmerju kakor silhueta do oljnate slike, a daje spretnemu igravcu na klavirju priložnost, da pokaže svojo spretnost, občinstvu pa, da ga bolje razume." Kasneje so „Možička" uprizorili v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu, Celovcu (dvakrat), a dne 29. decembra 1906 zopet v Gradcu v kazini državnih uradnikov. Takrat je skladatelj sam šel v Gradec, sam bil pri zadnjih poizkušnjah in sam dirigiral lepi orkester. Predstava je sijajno uspela, skladatelj je bil burno pozdravljen, a društvo se mu je zelo laskavo zahvalilo, omenivši med drugim: „Die Auffuhrung des „Hampelmannchens" wird dem Kasino stets unvergeBlich bleiben und bildet ein Ehrenblatt in der Geschichte unseres Ver-
i L. 1901., str. 190.
eines." Dne 12. decembra 1.1908. so uprizorili „Mo-žička" pa v Olomucu.
L. 1904. je dovršil Josip Ipavec svoje medicinske študije v Gradcu in bil dne 15. marca promoviran za doktorja zdravilstva. Kot doktor se je dal aktivirati in je služil 1. 1904. in 1905. v vojaški bolnišnici na Dunaju. Največ ga je ljubezen do glasbe vlekla na Dunaj; hotel se je v glasbi izpopolniti in se je v svojih prostih urah učil instrumentacije pri kapelniku jubilejskega gledišča (Volksoper), Aleksandru Zem-linskem. Tudi je pridno pisal. Mimogrede omenjam dve njegovi pesmi za visoki glas s spremljevanjem glasovirja: „Lied im Volkston" in „Zingara", kateri je pela operna pevka Lucija Weidt na Dunaju.
V avgustu 1.1905. je prišel dr. Josip Ipavec kot vojaški zdravnik v Zagreb in ostal tam do spomladi 1907. Vojaška suknja njegovi muzikalni naravi ni ugajala, zato je pustil vojaški stan, tembolj ker je njegov oče že obolel, in se je naselil v Šent Jurju kot zdravnik, da tako nadaljuje vrsto zdravnikov lpavcev v svojem rodnem kraju.
Ni dolgo, kar je dovršil opereto, katero je že dolgo delal. Besede mu je napisala znana pisateljica Mara Čop-Berksova. Upam, da bode to njegovo najnovejše muzikalno delo uspelo, ker je pisano povsem v modernem duhu in je glasba res lepa. Njegov oče, že težko bolan, si je dal večkrat okna v zgornji sobi odpreti in sin mu je moral spodaj igrati opereto. Poznal je že točke, katere so mu posebno ugajale. Žalibog, da ni dočakal, da bi to opereto tudi v gledišču poslušal in užival glasbene uspehe svojega sina, katerega je zelo ljubil.
Dovršil sem te črtice o Ipavcih. Mislim, da sem povedal marsikaj, kar dosedaj ni bilo znanega, a kar bode morda danes ali jutri služilo muzikalnemu zgodovinarju in kritiku za bolje razumevanje naših slavnih skladateljev lpavcev in sploh za razvitek slovenske pesmi.
PflZRR V KOTORU