DELAVSKA
POLITI
GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE.
Izhaja vsako sredo in soboto.
Uredništvo ie v Mariboru, Ruška cesta 5, poštni predal 22.
Rokopisi se ne vračalo. Nefrankirana pisma se ne sprejemalo.
Uprava: Maribor, Ruška c. 5, poštni predal 22. Ljubljana VII., Zadružni dom.
Cek. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo.
Naročnina za ilržavo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din.
Malih oglasov, ki služijo v posredovalne in sccijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1*— Din. Maiih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1*— Din. V oglasnem delu stane pc-titna enostolpna vrsta 2 25 D. Pri večjem številu objav popust
Št. 104.
Sreda 28. decembra 1927.
Leto 11.
Udinjaš:
Diskusija k strankinemu zboru.
Stališče socialistične Internacionale,
Vsakdo mora priznati socialistični sjranki, da se v Sloveniji trudi pojaviti enoten delavski pokret. Te-11111 stremljenju odgovarja tudi pi-»Delavske Politike«, ki se skrb-
110	izogiblje napadov na nasprotne klavske politične struje.
Mislim pa, da bomo pospešili ze-injevalno delo, ako mirno in trezno P°vemo, kaj nas loči pravzaprav od opkalistov. Oni skušajo zlasti v zadnjem času pokazati ta nasprotja *ftvo ali jih celo poostriti — s taktiko osebnega napadanja in zmerjala. Naša naloga pa je, da dopovemo delavcem trezno resnico. Kajti, čim bodo delavci to resnico doumeli, bodo aktivno posegli vmes — za politično enotnost. Danes si delavci sicer žele enotnosti, ampak pod pritiskom raznih napadov pasivno čakajo.
Kot pri nas, bi ločil danes povsod tri struje v delavskem gibanju: eno socialistično in komunistično, ki sta se zagrizli z medsebojni boj in odrekata vsako možnost sporazuma, in tretjo, ki skuša najti ono, kar bi združilo svaj pretežno večino, če že nekaterih fanatikov ni mogoče spame-tQvati.
V	internacionalnem obsegu je iz-
’az te tretje struje revija »Klassen-kampf«, ki j0 izdajajo in pišejo vodilni avstrijski socialdemokrati. Nekaj imen urednikov in sotrudnikov bo povedalo morda jasneje:	Maks
Adler, urednik »Arbeiterzeitunge«, Austerlitz, bivša tajnica komunistične internacionale Balabanova, bivši voditelj nemških komunistov Paul Levi, dr, Eckstein, berlinski župan dr- Herz, književnik Ernst Toller, Maks Barthel, Arnold Zvveig i. dr. Revija izhaja v Berlinu, v čemer višina namen, da se zlasti med nemškimi reformisti uveljavi marksistična struja.
Vsak naš socialist bo menda pozdravil namen revije, izražen v njeni prvi številki, ki pravi med drugim:
»Der Klassenkampi« (Razredni boj hoče ojačiti politično delavnost Marksistične teorije v današnji soci-®Ini demokraciji, ker prepričani smo, da more samo proletarska bojevna Politika usposobiti stranko, da raz-vname delovne množice, da jih zbere °krog sebe in osvoji politično oblast.
Vodilni motiv »Klasenkampfa« bo zbrati svetovni proletariat v eni enotni internacionali za upostavitev Socialistične družbe.
Smatral sem za potrebno omeniti to revijo, da bodo naši proletarci informirani o tem, kaj da se po svetu Sodi in da bo vsakdo razumel, da se slovenski »Zedinjaši« nismo poja-v>li iz kakih kapric, temveč iz raz- !
kola in temu sledečega hotenja po zopetni, trdnejši enotnosti. »Zedinjaši« so se pojavili prav povsod kot produkt žalostnih razmer v marksističnem gibanju.
Večkrat smo že izrazili svoje čutenje in hotenje, pa bomo zelo hvaležni, ako nam »Delavska Politika« dovoli, da pred kongresom socialistične stranke povemo še jasnejšo besedo.
Pri tem pa pridemo najprej do razmerja s komunistično internacionalo, katere član sem s svojimi številnimi tovariši bil. Zakaj smo bili njeni člani in zakaj nismo več in zakaj še do danes nismo člani socialistične stranke Jugoslavije? V odgovoru na ta tri vprašanja vidim izhodišče za politiko soc. stranke po njenem kongresu, ki se bo vršil v januarju. Kajti ta vprašanja držijo danes večino sodrugov v negotovosti.
Zakaj smo postali somišljeniki kom. internacionale? Pred desetimi leti je razveselila ves svet vest o ruski revoluciji, ki je pomenila bližnji konec svetovne vojne in ki nam je obetala novih, lepših, lepših smernic. Naj se spomnijo sodrugi na to navdušenje, na tedanjo pisavo »Na-preja« in Kristanove govore o ruski revoluciji! Kakor je proletariat pozdravil leta 1916 atentat Friedricha Adlerja, protest enega, je tem bolj navdušeno pozdravil rusko revolucijo, vstajenje množic. Rusi so nato izdali parolo svetovne revolucije, ki do poraza pri Varšavi nikakor ni iz-zgledala nemogoča. Od domače socialne demokracije nas je pa odbil njen način sodelovanja v vladi, v času, ko bi mogla izkoristiti revolucionarni položaj vsaj za 50 odstotkov toliko, kakor avstrijski socialni demokrati, ki so bili sicer dalj časa v vladi, pa so znali s tem svojim činom utrditi svoje in oslabiti nasprotnikove pozicije. Boljša taktika bi onemogočila razkol v takem obsegu, kakor se je izvršil. To mnenje potrjuje tudi vzgled Čehoslovaške in Avstrije. Češki socialdemokratje so s svojo taktiko ustvarili številno najmočnejšo komuinstično stranko v Evropi, avstrijski socialdemokrati so pa to preprečili, čeprav so bili v vladi. Nismo torej sploh proti sodelovanju socialistov v meščanski vladi, gre le za to, kdaj je to primerno in kako.
To dvoje je bilo odločilno za nas in za večino.
(Opomba uredništva: S tem člankom otvarjamo debato o bližnjem kongresu stranke in prosimo sodru-ge, da se je s svojimi prispevki udeleže.)
(Dalje prihodnjič.)
Finančni zakon in davek na privatne
nameščence.
Z finančnim zakonom za leto 1927-28 se ))?aja čl. 79 nov davek za privatne name-Scence. Besedilo zakona pravi:
_ »Privatni nameščenci (med katere spa-ai° tudi kvalificirani trgovski in obrtniški Pomočniki) in samoupravni nameščenci in ‘UMkcijonarji plačujejo vkljub zakonitim Podpisom, ki veljajo v poedinih oblastih °“ dne 1. januarja 1927, dokler sc ne začne °dmerjati davek po novem skupnem davč-nem zakonu, kot davek in kot vse državne Pribitke, izvzemši invalidski davek in ko-
morsko doklado, od skupnih svojih prejemkov, ki jih dobivajo iz službenega razmerja, bodisi v denarju, bodisi v naravi.«
Zakon šteje med privatne nameščenec tudi kvalificirane trgovske in obrtniške pomočnike. Davčni uradi so povečini tolmačili pojem »kvalificiranih trgovskih in obrtniških pomočnikov« tako, da mora v to kategorijo spadajoči davčni obvezanec, opravljati predvsem duševno delo. Višjo stopnjo strokovne izobrazbe se ne pridobi samo i absolviranjem vajeniške dobe, s položitvijo
pomočniške izkušnje ali s pridobitvijo posebne ročne izurjenosti, ampak je za to potrebna višja (strokovna šolska) stopnja izobrazbe. Po tej razlagi zakona bi le malokateri trgovski in obrtniški pomočnik plačeval davek po lestvici za privatne nameščence. Še naprej bi plačevala večina kvalificiranega delavstva davek na ročno delo ki je precej nižji od davka na prejemke privatnih nameščencev.
Bistveno se je pa spremenil položaj z odlokom Generalne direkcije davkov z dne 19. sept. 1927 št. 105.071, ki je naslovljen na finančno delegacijo in ki se glasi: »Zveza grafičnih nameščencev se je v imenu svojih članov obrnila na direkcijo s predlogom, da se grafični nameščenci izvzamejo iz določil, ki veljajo pri odmeri davka za privatne nameščence in da se njihovi dohodki obdavčijo z davkom za ročne delavce.
Povodom te predstavke je ugotovila direkcija, da so pri davčnih oblastih nasprotujoča si mnenja, koga je smatrati za kvalificiranega delavca. Da se doseže enoten postopek vseh oblasti v primeru odredb čl. 79. točka 6. finančnega zakona za leto 1927-28, izdaja direkcija sledeče pojasnilo:
Kvalificirani trgovski in obrtniški pomočniki so one osebe, katere za stalno plačo in nameščenje vrše take posle, kjer je poleg telesne moči potrebna tudi posebna usposobljenost za izvrševanje posla.
Stalna namestitev je ona, ki je vezana na odpovedni rok.
Pod usposobljenostjo ne razumemo samo šolske kvalifikacije (obrtna in trgovska nadaljevalna šola), temveč tudi prakso, ki je potrebna za uspešno izvršitev poverjenih poslov.
Obrtnim pomočnikom (torej kvalificiranim delavcem) ni smatrati samo one osebe ki so v učni dobi absolvirale rokodelsko šolo, ampak vsakogar, ki se je izučil obrti in če tudi ni nikdar obiskoval obrtne šole. Grafični nameščenec se smatra kvalificiranim, četudi ni nikdar obiskoval obrtne šole, ker mu je za izvrševanje njegovega poklica potrebna praktična delovna usposobljenost, katero je smatrati za njegovo šolsko izobrazbo.
Za kvalificiranega delavca velja tore) sleherni privatni nameščenec, ki svojega poklica ne bi mogel izvrševati brez predhodne izobrazbe (rokodelstva m to brez ozira ali je za izvrševanje svoje obrti trdil tudi šolsko izobrazbo).
Zgorajšnfe pojasnilo naj vzamejo oblasti na znanje in po njem predpisujejo tudi
davke. — Generalni direktor Dušan P. Le-tiča 1. r.«	s
Generalna direkcija davkov se je torej postavila na stališče, da je kvalificirani trgovski in obrtniški pomočnik vsakdo, ki ima učno spričevalo. Davek za privatne nameščence se je na ta način razširil na vse obrtne in trgovske pomočnike in oni del delavstva v tovarnah, ki ima učna spričevala.
Davek na ročno delo se bo predpisoval samo še za težake in dninarje, kajti vse ostalo delavstvo je kvalificirano in spada po mnenju Generalne direkcije davkov inea nameščence.
V duhu finančnega zakona gotovo ni, da razširja Generalna direkcija davek za privatne nameščence na vse delavstvo. Ako je v zakonu rečeno, da spadajo med privatne nameščence tudi kvalificirani trgovski in obrtniški pomočniki, je zakonodajalec le hotel, da plačujejo davek za privatne nameščence oni pomočniki, ki izvršujejo predvsem duševno delo, ne pa vsi trgovski in obrtni pomočniki, ter bi bil v tem slučaju izraz »kvalificiran« odveč. Tolmačenje Generalne direkcije absolutno ne sme obveljati Davek za privatne nameščence je mnogo višji od davka na ročno delo. Že davek na ročno delo smatra delavstvo za veliko krivico, kar zahteva od gospodarsko najšibkejših prekomerno davčno dajatev to je od onih, ki so že z drugimi indirektnimi davčnimi dajatvami preobremenjeni. Poleg tega so prejemki delavstva tako mizerni, da ne more utrpeti najmanjšega odtegljaja. Borba delavstva gre za tem, da se davek na ročno delo odpravi. Generalna direkcija davkov pa izdaja sedaj odlok, da se še zviša delavstvu davek na ta način, da se kvalificirani delavci obdavčijo po davčni lestvici za privatne nameščence, ki je, kakor rečeno znatno višja od davka za ročno delo.
Davku za privatne nameščence so zavezani vsi prejemki iz službenega razmerja kakor plače, mezde, draginjrke, rodbinske in funkcijske doklade, honorarji, nagrade, odškodnine za čezurno delo, vrednost brane in stanovanj brez kakoršnega odbitka.
.Dosedaj je plačevalo delavstvo 3.3°/o le od mezde, zaslužene v 8 urah. Čezurno delo se ni obdavščilo. Tudi invalidski in komorni odstotek doklade je mnogo višji. Iz sledeče tabele je razvidno, koliko znaša nova obremenitev delavstva in bolj zgovorno kot vse besede dokazuje, da delavstvo z ozirom na svoj težki gospodarski položaj ne more plačevati davkov v izmeri kot si je to zamislila Generalna direkcija davkov.
Kdor Ima prejem-			K tenni se	še prišteje	Skupaj !e	Doeidaj	je znašel davek
kov preko do		Plača	invnlidski	komoreka	plačati	na	rečno delo
Din Din	0/ 0	Din	davek	d kladi	davka	od Din	do Dia
6.000 12.000	3.5	420,—	124,—	62,—	606,—	188,—	396.—
12.000 24.000	4	960.—;	250,—	125.—	1.335.—	396.—	792,—
24.000 26.000	2.5	1620.—	520,—	260.—	2.260.—	792.—	1188.—
36.000 48.000	5	2400,—	840.—	420.—	3.660.—	1188,—	1584.—
48.000 60.000	5.5	3300.—	1200,—	600,—	5.100.—	1584,—	1980.—
Davčna obremenitev zadene vsakega delavca, kajti oproščeni so davka le oni, ki imajo manj kot 500 Din na mesec prejemkov. Več kot še enkrat toliko bo moral odslej plačevati kvalificirani delavec davkov. V nekaterih primerih bo moral delati en mesec samo za davkarijo.
Odlok Generalne direkcije davkov je stvarno neutemeljen ter- krivičen in je kategorična zahteva vsega delavstva, da sc takoj prekliče. Delavstvo novih bremen ne prenese in zahteva, da se tudi davek na ročno delo odpravi.
Klerikalizem in socialna reakcija.
Danes so klerikalci na vladi v Jugoslaviji, sosedni Avstriji, Nemčiji. Posebno v Ljubljani mnogokrat razpravljajo sodrugi o razmerju med klerikalci in socialisti. Na vsak način bo koristno, da zvedo naši bralci, kaj pravijo k temu nemški sodrugi
V	reviji »Klassenkampf« (razredni boj), ki jo izdaja s. Maks Adler, piše o tem dr. Kurt Lowenstein med drugim sledeče:
»Pri nas imamo proletarski klerikalizem, ki je bil navajen razvijati se v senci cesarskega prestola. Ko je ta prestol padel, mu je zmanjkalo orientacije in organizacije . . .
Katoliški klerikalizem je mnogo pomembnejši in zato nevarnejši. Ta ima izredno živahno in elastično duševnost, je diplomatično upreten in ima obsežno in disciplinirano organizacijo. Od svetovne vojne sem postaja klerikalizem vedno bolj samostojen politični faktor v mednarodnem obsegu. Ta klerikalizem bojuje sku- !
paj z ameriškim petrolejskim kapitalom boj proti mehikanskemu socialističnemu gibanju, ta klerkializem sklepa mir z italijanskim fašizmom in stega svoje tipalke tudi v Rusijo, da uresniči stari sen o iztrebljenju gr-ško-katoliške crkve. V Nemčiji zna izkoristiti zase najtežji politični položaj in pri vsem svojem prilagode-nju razmeram ostaja zvest svojim načelom in tendencam . , ,
Klerikalizem nima z vero nič opraviti, on je politična in socialna reakcija. Veren delavec je v istem gmotnem stanju, kakor neveren. Toda dejstvo razrednega položaja postane revolucionarno šele tedaj, ko se ga ljudje zavedo in to zavest izrazijo v politični volji. Klerikalizem ne zboljšuje položaja delavcev, temveč kvari ideologijo, ki vodi delavca v osvobodilni boj. Delavske množice osvoboditi klerikalne ideologije, je kos duševnega osvobodilnega boja delavskega razreda, Boj med social-
no demokracijo in klerikalizmom je boj med socialno reakcijo in socialno revolucijo. Klerikalizem se brati s politično in gospodarsko reakcijo in delavski razred vihti prapor socialnega in političnega osvobojenja.«
Ivan Jelenko.
V	tovarni v Veitschu (Avstrija) je smrtno ponesrečil Ivan Jelenko, naš dolgoletni zavedni in inteligentni sobojevnik, sotrudnik »Delavske politike«. Pri čiščenju peči se je udrl nanj skozi odprtino goreči magnezit, ki ga je vsega težko opekel. Tovariši so ga hitro oprostili goreče obleke in prenesli v obratno bolnico, vendar ni mogla več skrbna zdravniška pomoč preprečiti katastrofe. Izdihnil je v strašnih mukah ob 2. ponoči.
Sodrug Jelenko je bil komaj 35 let star; preselil se je že pred več leti v Avstrijo, kjer je vneto deloval v delavskih organizacijah, bil zvest in neutrudljiv zaupnik, visoko spoštovan in čislan od tamoš-njega delavstva. Pri vsem tem pa vendar ni nikoli pozabil na delavsko gibanje v njegovi ožji domovini v Sloveniji, za katerega se je vedno živo zanimal. Še ob priliki zadnjega vsedelavskega zleta v Ljubljani, katerega se je že prej v pismih, ki jih je pošiljal na uredništvo »Delavske politike«, močno veselil, nas je osebno obiskal v Mariboru, odkoder je nato odpotoval na zlet v Ljubljano. Zdravi, samozavestni Jelenko ni takrat slutil, da je to zadnja njegova pot v Slovenijo!
Sodrug Jelenko je bil marljiv sotrudnik »Delavske politike«, kateri je pošiljal zanimive dopise in članke o razmerah in o delavskem pokretu v sosedni Avstriji. Njegovi prispevki so očitovali duševno močno razvitega samouka, ostrega opazovalca, solidnega in zavestnega delavskega borca, moža jasnega in širokega obzorja. In kot takega so ga cenili in ljubili tudi njegovi avstrijski sodrugi, kateri so priredili
temu vrednemu zastopniku zavednega slovenskega delavstva v tujini nadvse časten pogreb, kakor je to razvidno iz avstrijskih socialističnih listov. Tudi avstrijski sodrugi težko pogrešajo izgubo Jelenke. O njem piše graška »Arbeiterwille«: »Sodr. Jelenko je bil dolgoletni član vseh naših kulturnih in bojnih organizacij, sploh neutrudljiv, mnogo zaslužen funkcionar delavstva, in vse, dokler je njegovo zvesto srce še utripalo, je delal za socialistično idejo in za bratstvo. Zavedajoč se svojega brezupnega stanja, se je še v zadnjem trenutku zavestno poslovil od svoje okolice, tolažeč svojo v bolesti sklonjeno sodružico, obupano nad bodočnostjo svojega otroka. Svojim sodrugom je pa priporočil, da naj združeni vodijo boj do zmage. Njegove zadnje besede so bile: Proletarci, na plan!«
Njegovega pogreba se je udeležila ogromna masa delavstva, zastopniki neštetih strankarskih, strokovnih, kulturnih, zadružnih, obratnih i. dr. organizacij, voz je pa bil ves v vencih in cvetju. Pred odhodom je zapelo delavsko društvo »Gliickauf«, spremljala je pa sprevod delavska obratna godba. Sodr. Jelenko je bil član društva »Plamen« in je zato katoliški župnik odklonil sodelovanje pri pogrebu; zato se je pa pogreba udeležil tamoš-nji evangeljski župnik, ki je imel lep in globoko pretresujoč govor, v katerem je z najtoplejšimi besedami povzdigoval vzorno pokojnikovo vnemo in ljubezen do svoje družine in do svojih tovarišev in sodrugov. Govorili so nato zastopniki raznih delavskih organizacij in institucij, nakar je bila krsta položena v avto pogrebnega zavoda, da jo odpremi
v	dunajski krematorij, kjer so bili zemeljski ostanki Ivana Jelenka upepeljeni.
V	imenu vsega zavednega slovenskega delavstva, v imenu naših organizacij in našega lista se tudi mi poslavljamo danes od zavednega in vzornega sodruga Jelenke, ki nam bo ostal trajno v spominu!
Slava!
Dnevne novice.
Vladna sprememba bo, ne bo. Že
delj časa se mnogo govori in piše o predstoječi vladni .spremembi in sambogvedi, kdo ima prav: ali tisti, ki pravijo, da je Vukičevičeva vlada s slovenskim klerikalnim priveskom trdna in večna, ali pa tisti, ki napovedujejo z vso sigurnostjo njen skorajšnji padec. Dejstvo je, da more seljaško demokratska koalicija vsak hip povzročiti padec sedanje vlade, če se res odloči, kakor je ponovno za-žugala, za zapustitev parlamenta in Beograda. Ni dvoma, da bi bila to presneto neprijetna reč, in da bi Beograd raje žrtvoVal deset Vukičevih vlad, kakor pa da bi dopustil, da se Radič vrne v svojo hrvaško »republiko«, in da zapuste ž njim vred Beo-
grad tudi demokrati. V tem slučaju bi se pač vsi prečanski ki a ji na naj-hrupnejši ančin uprli sedanjim razmeram v državi. Ta korak bi na znotraj vstvaril zopet vso ustavno vprašanje, še več, vprašanje ujedinjenja treh »bratov«, kakor se je pač dose-daj v Beogradu pojmovalo, nazven bi pa gotovo odjeknilo naravnost katastrofalno. Opozicija ima torej zelo močno orožje v rokah, le vprašanje je, če se gai bo znalo tudi poslužiti. Na vsak način ne bomo prav daleč od resnice če povemo, da tudi sedanja radikalno klerikalna vlada ne bo dolgo v sedlu.
O	razmerah v južni Srbiji se je že dosti čulo. Skoro splošno mnenje je, da je neznosnih razmer v Srbiji mno-
go kriva nesposobna in nezanesljiva tamošnja uprava. Ta uprava je pa taka, kakor je je vstvarila radikalna stranka, ki je pošiljala tja svoje najhujše eksponente, ki so imeli edino nalogo, da pri vsakojakih volitvah »lifrajo« radikalni stranki mandate, poslužujoč se v to svrho vseh mogočih sredstev. Ti ljudje so domala upropastili južno Srbijo, to najobčutljivejšo točko v državi, kjer bi bilo pravzaprav treba najbolj pridnega treznega in poštenega dela. Zaradi razmer v Južni Srbiji smo zašli tudi v mednarodnem pogledu v največje in najnevarnejše težave. Količkaj trezen človek bi po vsem tem pričakoval, da bodo strankarski mogotci v Južni Srbiji prenehali s svojo upto-paščajočo politiko, vrnili tamošnjemu narodu svobodo, dvignili gospodarstvo, skrbeli za prosveto. Jok! Vse ostaja pri starem, in narod propada in bogataši imajo hvaležen teren za svojo propagando. Sedaj je to težko vprašanje zopet na dnevnem redu in nekateri demokratski politiki ka-nij obiškati južno Srbijo, da povedo nato v parlamentu, kar že vsi vemo, da je namreč tamošnje stanje pod psom. Naše vladajoče stranke so namreč tako hudo patriotske, da žrtvujejo na oltar svojih strankarskih in mandatskih interesov tudi državne. Taka in nič drugačna je neolep-šana resnica o tem poglavju.
V	Beogradu se vodi razprava proti bivšemu »režiserju« ministrstva notranjih del, Štepiču. Ta človek je namreč razpolagal z dispozicijskim fondom ministrstva notranjih del, in razpolagal je, kakor se z dispozicij-skimi fondi navadno razpolaga: brez kontrole. Ta človek, ki je imel eno najdelikatnejših funkcij v notranji upravi, je pa obenem imel v Beogradu neke lastne varijeteje. Podkupoval je novinarje in političarje »delal« volitve, obenem pa lovil po svetu plesalke za svoje varijeteje! . . . Razprava je sploh razkrila stvari, ki si jih niti najbujnejša fantazija ne bi mogla izmisliti. Pa recite, da nismo zanimiva država. In bogme koliko je še takih Stepičev!
Gospod Markovič, finančni minister na potovanju išče posojilo v
inozemstvu. Kako naj bi bilo to posojilo in v katere svrhe naj bi služilo, to nam kot državljanom demokratske države ni dano vedeti. Zadnjič so javili, da je posojilo že gotovo, sedaj zopet javljajo, da še ni. Končno se bo tudi gospod Markovič enkrat vrnil, da začne znova reševati naše finance. Za naložitev novih davkov skrbe itak dovolj njego-
vi	namestniki.
Ljubljanski občinski svet je iz' volil župana, sedaj pa čakajo, da se Belgrad oglasi, ali smejo na občiijj začeti z normalnim delovanjem alj ne. Klerikalci bi radi občinski svet razgnali spet v zrak, vlada se Pa menda le ne upa jim ustreči. In ker klerikalci pritiskajo, radikali z o#' roin na vladne demokrate pa noS' jo ugoditi, je treba seveda čakajo Čakati pa mora zaradi tega lju®’ ljansko prebivalstvo, ki zaman tiri5 od paraliziranega občinskega stopa, da bi že začel tako ali tak° delati. Toda kaj potrebe občine prebivalstva, ko so po sredi strankini interesi!
—-
Kultura.
Pavel Dorohov: »Sibirski punt"'
Ravnokar je v prevodu Iv. Vuka iZ' šel roman iz ruske revolucije »Si' birski punt«. Roman je eno izmed najlepših del sovjetske literature, ki izrecno popisuje dogodke državljanske vojne. Tista velika ruska duša, ki so jo ovekovečili že veliki pisatelji Gogolj, Dostojevski. Tolstoj i. dr., diha sproščena iz tega dela. Knjige ni mogoče odložiti dokler je ne prebereš. Je skrajno napeto/a vendar lepo umetniško pi' sana. Pisatelj se poslužuje posebne tehnike izražanja, ki nam omogoča ponazoriti ogromnost dogodkov državljanske vojne. Predgovor je napisal mladi književnik Bratko Kreft, ki nakratko poroča o stanji’ sodobne ruske literature. Knjigo priporočamo vsakomur kot zanimivo in lepo čtivo, ki je ob enem prva knjiga iz novejše ruske književnosti v slovenskem jeziku. Opremljena 3e z lepo naslovno sliko. Posezite vp zanimivem berilu. Naroča se v vseh knjigarnah. Cena 15 Din.
Nameščenci mariborske ekspoziture OUZD slovenski javnosti!
Slovenska ljudska stranka je za občinske volitve v Mariboru izdajala posebni agitačni listič »Mariborčan« pod uredništvom Januša Goleča, katerega tretja in zadnja številka je med raznimi drugimi, objavila tudi sledeči napad:
»Vsak delavec in delodajalec v Mariboru stisne pest, če sliši ime »bolniška blagajna« ali »Urad za zavarovanje delavcev«. Delavec plačuje, podjetnik plačuje, a ubogi delavec, kadar potrebuje pomoči, je ne dobi! Na stotine je pritožb proti bolniški blagajni in njenemu poslo-
vanju! Na milijone so že vplačali delavci in obrtniki, a kam je šel denar? Večina vplačanega denarja se vporabi za uradnike pri bolniški blagajni in za velike palače v Zagrebu in v Ljubljani. V nekdanji bolniški blagajni v Mariboru je bilo samo par uradnikov, pa je bolniška blagajna dobro funkcionirala, a sedaj jih sedi tam okoli 30. Delavec je bil zadovoljeni. A danes kolne vsak delavec, ki ga zadene nesreča, da potrebuje zdravniške , ali denarne pomoči od bolniške bla-l gajne! Kdo pa tako sijajno vodi to
C.:
Hoji Božiži.
lil	prišla so težka leta svetovne vojne. Že pol zime smo bili zakopani v karpatskem snegu. Ozebel sem v noge in v obraz. Drugim so noge popolnoma zmrznile, da so jim jih morali odrezati, zopet drugi so popolnoma zmrznili. Bili so popolnoma trdi in krhki; če si katerega prijel za roko, se mu	je odlomila.	Naš vod	je ležal	na
prednji	straži. Tisti	dan pred	prvim voj-
nim božičem so se nain v jutranjem mraku začele bližati z leve in desne temne postave. Mislili smo, da prihajajo naši, da nas zamenjajo. Šele od blizu vidimo v nas namerjene puške in slišimo klic: »Ruki u vis!« Bili so Rusi. Vsako zoperstavljanje bi bilo	brezuspešno.	Bili smo	v hipu	obkoljeni	in razoroženi.	Gnali so	nas cel	dan
brez	jesti.	Na božični	večer, ob 10. uri	ponoči,	smo	dospeli v	Rzeszow. Zaprli	so
nas v dragonsko konjušnico. Popadali smo po gnoju in slami na smrt utrujeni s praznimi želodci. In v zaledju so tisti večer peli po cerkvah: »Mir ljudem na zemlji.« In drugi dan so nas razgnali Rusi po mestu,	veleč,	naj si sami poiščemo hrano	kakor	vemo	in znamo.	Prebivalstvo je	že
poznalo take prizore več ko preveč. Mnogo vrat je bilo zapahnjenih. A ne vsa. V tistih ozkih, umazanih ulicah z regastimi podboji in s cunjami zamašenimi okni se nas niso bali. Pri neki revni židovski rodbini sem našel prijazen sprejem. Dali so mi olupljenega krompirja in so me napojili s
čajem. In grel sem se pri njih celo dopoldne, dokler nas niso začeli izganjati, da gremo naprej. Bili so Židje, in niso praznovali božiča.
V	Rusiji smo delali v rudnikih. V našem jih je bilo do tisoč. Vsaka narodnost je imela ločene barake. 50 Slovencev nas je bilo skupaj v eni baraki. Prva dva božiča smo prebili zelo skromno. Kolikor nas ni bilo pri delu, smo presedeli skupaj cel večer, pili čaj in obujali spomine, lrda skorja krog src se je začela tajati in mrki obrazi so postali prijazni in zaupljivi. UD teh večerih sem bil natančno poučen o vseh družinskih razmerah vsakega posameznega. Straža je ta večer tudi dovolila obisk nočne liturgije v pravoslavni cerkvi. Več iz radovednosti ko iz pobožnosti so to dovoljenje mnogi izkoristili.
Po revoluciji smo tam praznovali se dva božiča. Bila sta pa mnogo bolj slo-, vesna. Bili smo prosti in prejemali iste plače kot domačini. Denarja ni manjkalo. Hoteli smo imeti božično drevo, a kje ga dobiti. Smreke tamošnji prebivalci še nikdar niso videli. Šli smo v bližnje mesto. Tam so prodajali na trgu borove veje kakor pri nas oljke na cvetno nedeljo. A vsaka veja je stala najmanj 5 rubljev. Ce bi jih hotel kupiti za eno drevo, bi to sta o premoženje. Kupili smo zelenega papirja in si napravili umetno drevo. Bilo je zelo lepo, z mnogimi svečami. Napekli smo krapov in napravili pojedino. Povabili smo s sosednjega rudnika vjetnlke-Dunajčane, s katerimi smo se posebno dobro razumeli. Ti so bili dobri muzikanti na godalih last-
nega izdelka in so na svoj način prispevali, da bi nam spomin na bivše ne bil pregrenak.
čez par dni so pa Dunajčani praznovali svojo božičnico in so v zameno povabili nas. Ti so se še prav posebno izkazali. Dunajčan tudi v najtežjih položajih ne izgubi svojega humorja, ljubi dobrovoljnost, petje, godbo in umetnost. Seveda pri njih na ta slavnostni večer ni smel manjkati »teater«. Igrali so neko komično satiro na kozake, ruske uši in rusko vodko. Navzoči Rusi so se sami kar za trebuhe držali, pri oknih je pa gledala cela ruska kolonija v barako kakor pri nas Voglarji na »ohceti«. Nazadnje so prižgali improvizirano božično drevo, violinski tercet je zaigral »Stil-le Nacht, heilige Nacht« in vsa baraka je pela enoglasno ono v srce segajočo melodijo, katere čarobni moči se ta večer zaman upira še tako zakrknjeno srce. Glasovi so drhteli v pritajeni žalosti in hrepenenju. Še ko je bila pesem odpeta, se dolgo ni vrnila več tista razposajenost, ki je še malo prej vladala v baraki.
Kdo ve, kje vsi oni danes praznujejo svoj božič? Koliko jih že krije hladna
zemlja?	u	.i
Zadnja leta jaz svojih božičev tako-rekoč skoraj več ne praznujem. Ce bi mi perica, ko mi prinese perilo, ne voščila veselih praznikov, zato da ji kaj več v roko stisnem, bi menda niti ne vedel kedaj je božič. Jaz pa tiste njene vesele praznike kar nazaj na koledar obesim. A kljub temu še nisem popolnoma utrjen. Prošlo so-
I	boto sem prisostvoval božičnici naših »De-
toljubov«. Samo kot poročevalec. Bila )<■ polna dvorana radovednih in hrepenečin malih obrazkov. Najprej so pokazali, kaj vsega so se tekom leta naučili; lepo so deklamirali, predvajali malo igrico in poslušali godbo. Ko pa so prižgali božično drevo in so otroci s, spremljanjem violin, kakor iz enega čistega in nedolžnega grla zapeli zopet tisto prelepo »Tiha noč, blažena noč«, se mi je začelo v grlu nekal trgati, nekaj me je v grlu dušilo, v očet1 mi je začelo migljati in moral sem potegniti z roko preko trepalnic. Ne vem, kal ine je bolj ganilo; Vzneseni obrazi otroK> v katerih se zrcali naša nada in naša bodočnost, ali žalost nad lastnim zgrešeni?1 detinstvom. Vem samo, da je to povzroči" la v tej situaciji in v tem trenutku ta pre-divna melodija, peta ob gorečem sijaju bo- j žičnega drevesa, kot simbola novorojenega j življenja. Peli so drugačno besedilo, vendar tekst ne igra tu vloge, melodija je Pa polna čarov. Za tistega priprostega organista, Franza Gruberja iz Arnsdorfa, oprostil celo Torquemada.	.
Na božični večer pa sedim v svoji kamri sam pri svojem gašperčku, si kurim in srebljem čaj. Da pa preženem nadležne spomine, ki se mi ravno ta večer tako trdovratno vsiljujejo, sem sklenil n* vsak božični večer prečitati eno knjigo. Par let že čitam Cankarja; predlanskiuj sem čital njegovo »Moje življenje«, lan »Hišo Marije Pomočnice«, za etos sem si pa izbral »Podobe iz sanj«. A ko se svojin spominov otresem, me pa Cankarjevi primejo za grlo —.
■ustanovo? Sami socialni demokrati! Socialistični poslanec Petejan in njegova rdeča družba komandirajo v bolniški blagajni. Radi tega pa je tudi tak red tam, da se Bogu usmili! Delavci in obrtniki! Ali hočete, da se tak red kot je v bolniški blagajni, zanese tudi na magistrat? Ne! Proč s socialnimi demokrati od magistrata! Proč z rdečimi petelini od bolniške blagajne!«
Uradništvo ekspoziture OUZD v Mariboru ne najde izraza, da bi moglo dovolj ožigosati ta skrajno nekvalificiran, neresničen, da ne rečemo zločinski izpad, ki mu dela ne le veliko krivico, temveč izpodkopava tudi njegov ugled in avtoriteto javne ustanove, kateri načeluje minister iz vrst napadalcev. Ce pravi člankar. da je bilo pri stari bolniški blagajni komaj par uradnikov, bi moral tudi povedati, da je prejšnje zavarovanje razpadalo na več manjših blagajn in obratnih zavarovalnic, ki so vsaka imele enega ali dva nameščenca in da je največja med njimi, »splošna bolniška blagajna«, imela v najboljšem slučaju do 1000 članov, medtem ko jih ima mariborska ekspozitura danes
12.000.	Nekdaj je cel poslovni aparat sestojal iz imenika članov, ki je bil istočasno imenik delodajalcev, po katerem so se predpisovali prispevki, bolniške knjige in denarne knjige, danes pa imamo obširen kompliciran aparat s katastri, različnimi kartotekami itd.; kar je bilo poprej treba enkrat, se mora danes desetkrat vpisati na raznih krajih, in sistem centralizacije nalaga n€-broj vsakodnevne korespondence. Poleg tega je bilo poprej nezgodno zavarovanje ločeno od bolniškega, sedaj pa je združeno. In kljub temu nas pri ekspozituri ni 30, kakor navaja člankar, temveč s služiteljem vred samo 7, kar vsakdo vidi, ki ima pri ekspozituri kaj opraviti. Višek nekvalificiranosti, da ne rečemo zlobnosti, je pa trditev, da večino dohodkov zavarovanja po-žro nameščenci. Iz javno polaganih letnih obračunov je razvidno, da znašajo vsi upravni stroški ljubljanskega okrožnega urada, torej plače nameščencev, pisarniški materi jal, potnine in drugo, letno 18°/o vseh izdatkov. Najnižji uslužbenec pri ekspozituri dobiva 1200 Din mesečne plače, vodilni uradnik, ki ima družino, pa 1800 Din in v tem pogledu lahko marsikakega delavca in gotovo tudi člankarja, zavidamo. Predbacivanje o socialistični komandi je popolnoma brez podlage, ker tvorijo nameščenci, ki se zunaj urada socialistično udejstvujejo, že pri nas, pri 7 uslužbencih neznatno manjšino, poslanec Petejan pa po svoji izvolitvi ' ne vrši več službe. Sploh smo pa nameščenci v službi samo nameščenci svojega urada in ničesar drugega, vmešavati se v zasebno življenje svojih tovarišeV pa nimamo pravice, dokler je v skladu z moralo in zakoni. Kdor ima količkaj vpogleda v ustroj našega zavarovanja, nam bo priznal, da se težko najde uradništvo, ki bi moralo opravljati tako težko službo, kakor je pri nas, kjer ne vprašujemo po šesturniku ali osemuini-ku, temveč delamo, dokler niso kupi papirjev opravljeni. Naša služba zahteva toliko takta, kakor malo-kje, in zelo težko je mnogokrat spraviti pravico in zakon v sklad. Zato smatramo, da tega nismo zaslužili.
Čudimo se, da prihaja ta napad iz krogov, ki imajo na naš zavod največji vpliv in v trenutku, ko tvori ravnateljstvo ljubljanskega OUZD večina njihovih pristašev in je minister, pod katerega kompetenco spada vse naše poslovanje, njihov človek. To se pravi v lastno skledo pljuvati in zlonamerno škodovati avtoriteti zavoda in ideji zavarovanja sploh.
Ker radi navedenega od najme-rodajnejše strani ne moremo pričakovati zaščite in zadoščenja, smo primorani obrniti se na vso našo javnost, da te metode sodi in obsodi.
Maribor, 18. dec. 1927.
Prizadeti nameščenci mariborske ekspoziture OUZD.
norlbor.
Mariborska kronika.
Ker sveta inkvizicija pri nas je žal odpravljena, so klerikalci zlo v skrbeh, kako bi rdečkarjem na meh s telesa kožo drli in žive v ognju cvrli.
Pa so jo brž pogruntali, biriče so našuntali, vprizorili monstre proces po naročilu iz nebes.
Sedemindvajseti januar za nje je vrlo sitna stvar.
Sklenili so kanoniki, kaplani, patri župniki, sodruga Eržena tožiti, ker si upa jih razkrinkati.
Da bi pa stroškov več bil6, je črnih sedemindvajset prišlo, ki so prisegli, da Eržen od Antikrista je rojen.
Da si pa čast zaflikajo, denarja zdaj zahtevajo, pa še v bržon naj gre sedet, da bodo mir imeli spet.
Pa to jim še zadost ni blo, še drug proces iznašli so: ni prav jim to, če kdo trdi. da mati več devica ni.
Amerika je tisti kraj, kjer Affen-proces je bil nekdaj; prepir, kako je človek nastal in celi svet se je smejal.
Sedaj pa Mariborčani, svoj Affen-proces imamo mi in za moderno' Ameriko prav nič ne zaostajamo.
Pri tem pa sreča se obrne, pritožba črnih se zavrne, zato se treba maščevati in novih grehov poiskati.
In našli so da sveta čast pobožnih nun tie sme se krast: »Volksštimca«. zvedla je nekje, da v Temešvaru klošter je, v njem prednica baje svetnica, pred grehom ji zardijo lica.
In brž so pred sodnika šli, naj vendar tega ne pusti.
Ta pa jezno: »steht nicht dafur, dajte mi že enkrat mir!«
To je naša kronika, jo v Mariboru vsak pozna; če pa kedaj kaj novga bo, vam pravočasno pišemo.
Ptuj.
Delavskemu sloju v Ptuju.
(K občinskim volitvam.) Ptujski volilci smo klicani, da povemo na volišču svoje mnenje o tem, kdo naj v prihodnji dobi vlada v občini in skrbi za nas. Iz dosedanjega dela smo določno videli, kako in v koliko se je delalo v našo korist ter smo mnenja, da ni bil nikdo, najmanj pa delavski sloj s tem zadovoljen. Delavci in obrtniki plačujemo velike direktne in indirektne davke, občina kot prva naša zaščitnica pa nas ni znala pred njimi varovati ter jih vsaj malo ublažiti. Visoke najemnine, nič stanovanj, nepraktična in draga ureditev razsvetljave po cestah in stanovanjih, visoke cene življenskih potrebščin, vse to je znak za nekoristno občinsko gospodarstvo.	*
To je pa tudi popolnoma logično, ker na občini so gospodarili gospodje, ki imajo vsega dovolj: obširna posestva, krasne vinograde v Halozah in drugod, lepe delavnice, velike tovarne, luksuzna stanovanja, dobička-nosne pisarne, dobre službe, avtomobile, dobroidoče trgovine itd. Zato je popolnoma razumljivo, da se ti gospodje ne morejo brigati za nas majhne ljudi, ker potem bi pač sami morali nekaj prispevati, kar pa bogataš prav težko stori, ker bi moral od-škrtniti nekaj od svojega bogastva.
Da torej dosedanje občinsko gospodarstvo pri nas ni bilo za nas uspešno, vemo vsi. V prvi povojni dobi so gospodarili gerenti, demokratska gospoda, tako da občina nazadnje ni imela kredita niti za eno metlo. Ureditvi gospodarstva so se izognili na enostaven način — najeli so veliko posojilo in z njimi krpali slabo urejena mestna podjetja. Socialistični župan je komaj spravil občino
vsaj nekoliko v pravi tir. Ko je odstopil, so gospodje padli spet v staro letargijo ter so gospodarili dalje, kakor je pač šlo. Dohodke so hoteli dobiti n, pr. iz tistih malenkostnih polovičnih kopališčnih kart, ki so jih dobivali delavci. Povišali so najemniški vinar, ki ga plačuje seveda najem" nik in ne gospod posestnik. Z različnimi tožbami so zapravili težke tisočake (»Panonija«, Ferlež, Menoni).
Vse to nas sili tembolj, da se v prihodnje zavarujemo pred njimi in njim sorodnimi ter si izvolimo zastopnike, ki imajo trdno voljo lin Audi sposobnost delati tako, da bo nam prav.
In ti možje, delavci in obrtniki, so se združili na listi socialistične stranke. Socialistična stranka je edina zmožna in voljna odpraviti vse ne-rednosti in zastopati malega človeka potom občine v delavnici, tovarni, pisarni, stanovanju. Socialistična stranka se ne ozira ne na narodnost in ne na vero, pač pa razločujemo ljudi v druga dva razreda: razred bogatih Slovencev in Nemcev na eni strani ter razred revnih Slovencev in Nemcev na drugi strani. Vse drugo je fraza. Zato ima stranka revnega delovnega ljudstva v programu samo točke, ki se tičejo nas samih, ravno tako kakor ima bogata gospoda točke, ki so samo zanje in obenem zoper nas.
Z ozirom na ptujske razmere si je socialistična stranka začrtala naslednji program, ki bo ga v občini dosledno izvajala in se zanj bojevala:
V svrho rešitve stanovanjske krize je treba takoj začeti z zidanjem stanovanjskih hiš. V Ptuju potrebujemo najmanj 80 stanovanj. S cenenim kreditom je možno ustvariti v najkrašem času dovolj stanovanj. Dokler ni dovolj stanovanj na razpolago, mora občina posredovati, da se stanovanjskim najemnikom in najemnikom obrtnih lokalov ne povišuje najemnina ter da se jih ne postavlja na cesto. Prekomerno povišanje najemnin in vse visoke najemnine se naj postavijo pod kontrolo občine. Iz tega se naj dobi dohodek. Velika in luksuzna stanovanja se naj posebej obremene.
Občina mora prevzeti elektrarno v lastne roke. Doslej občina ni zadostila svoji dolžnosti. Sicer je prevzela jamstvo za električno zadrugo, toda deležev v pogodbi ni rešila. Elektrarna v rokah mestne občine bo zmožna šele zadostiti potrebam vsega prebivalstva, ne samo onih, ki so zmožni vsled premoženjskih razmer uvesti v svoje stanove in lokale kul-turnejšo luč, kot je smrdeči petrolej in mastne sveče. Danes ima-\ jo v Ptuju električno razsvetljavo samo bogati trgovci in odvetniki. Hišni gospodarji imajo električno razsvetljavo uvedeno samo v svoja stanovanja, najemnik si pa naj na stopnicah in v stanovanju nos razbije.
V svrho izločitve privatne špekulacije, ki življenjske potrebščine le podražuje, je organizirati v občinski režiji oddajo premoga, kuriva, mesa itd. To bi bil lep dohodek tudi za občino, če bi znala primerno orginizira-ti oddajo. Zoper oddajo mesa vlada sicer skeptičnost, ker se pravi, da pri tem občina največ »gor plača«. Res, občina ni imela pred tremi leti nikakega dobička od svoje 'mesnice, toda občinstvo je imelo dobiček. Ko je mestna občina sama izsekavala meso, seveda po nižjih cenah, so lahko ptujski mesarji tudi cenejše prodajali. Ptujskih pet mesarjev je sicer občinsko upravo prestrašilo, toda učinek je bil tu, ki ga je čutilo vse mesto. Ker meso se je pocenilo kar za 30 odstotkov. Da bi to tudi danes ne bilo nič napačnega, uvidi vsak, ki ve, da mesarji kupujejo živino po 8 do 12 kron, meso pa prodajajo po 14 do 20 dinarjev.
Mestnim revežem in ostalim ubož-nim meščanom je oskrbeti brezplačno zdravniško in lekarniško oskrbo.
V	dosedanjih proračunih so te postavke tako minimalne, da sploh ne pridejo v poštev. Organizirati je boj zoper alkoholizem in njegovo sopar-nico jetiko. Ravno v ptujskem okraju in ne najmanj v Ptuju samem sta ti dve bolezni najhuje razširjeni. Iz-
Zob/e čvrsti in beli, usta sveža in lepa, to je uspeh zobne paste
„PEBECO“.
med bolnikov, ki se lečijo po zavarovalnih zavodih, šteje ptujski okraj na jetiki samb 25 do 30 odstotkov. Ptujsko šnopsarstvo še ni izumrlo. Dokler ga ne iztrebimo, ne bo ne zdravja, ne prave kulture.
Otrokom revnih starišev je preskrbeti brezplačno učilne potreščine. Zvezki, katerih se danes rabi tudi v ljudski šoli nebroj, stanejo velike vsote, ki jih delavec nima vedno na razpolago. Ako stane siceršnja uprava v Ptuju velike vsote, se ne bc poznalo, če izkazuje proračun ali računski zaključek občine na teh izdatkih še 10.000 Din več.
Skrbeti je za zaščito vajencev in delavcev, za brezposelne, onemogle in reveže. Uvesti je brezpogojno nedeljski počitek v vseh obratih in trgovinah, odpraviti nočno delo v pekarnah ter gledati na osemurni delavnik. Hočemo imeti mestne razmere; doslej smo imeli vaške. Naši trgovci so čudnega mnenja. Mislijo, da se s tem, da delajo po 9 ur in pri zaprtih vratih posebej še po 2 ali več ur, da se s tem njihov promet poveča. Mi smatramo, da se more promet povečati v trgovinah le takrat, če se popravi ekonomski položaj širokih ljudskih mas. Vsakdo izmed nas potrebuje tega prav dosti. Saj smo vsi goli in bosi — pa ne kupujemo ničesar, čeravno so trgovine odprte tudi ob nedeljah in praznikih, tudi če bi bile odprte do 9. ure zvečer. Ne kupujemo zato, ker nimamo denarja, ne kupujemo zato, ker so naši dohodki na mesec samo po 500, 600, 1000, ali pa 2000 Din. Potrebujemo stanovanje in hrano. Ako kdo želi popraviti prilike v trgovini, ta naj vodi akcijo za skrajšanje delovnega časa, za ukinitev brezposelnosti in za sistem visokih plač. V Ptuju je samo 6 pekov. Za teh 6 pekov je delalo k zadnjem Katarinovem sejmu okoli 25 moči skozi skoraj 36 ur nepretrgoma. Ali je to pravično? Enemu delo, drugemu pa velik dobiček? Občina kot avtonomno telo je v prvi vrsti poklicana, da gleda na izvajanje zakonov, ki so v veljavi, skrbeti zato, da se uvedejo za splošnost koristne u-redbe.
V Ptuju imamo vodovod na mehaničen pogon. .Sicer ,je mestni finančni odsek že davno rekel, da mora biti kmalu izveden vodovod. Pa, korajže ni. Ker vemo, da bi moral pač tisti plačati v prvo, ki nekaj ima. Sicer bi to potem že počasi spravil pod kapo nazaj, toda amortizacija je prepočasna. Je boljše, če se pečamo s čem drugim, kar je momentaflo do-bičkanosno ... Ne, vodovod mora biti upeljan tudi v Ptuju. Saj vendar ne bomo prednjačili v vsakem oziru v nazadnjaštvu. Skrb mestne občine mora biti, da se tudi to vprašanje reši v najkrajšem času.
Zahtevamo pa tudi, da se da delavskim kulturnim društvom prilika za razvoj in napredek. Doslej smo se borili že za telovadnico. Ne, nismo je dobili, ker je »Sokol« mnenja, da ima monopol na to. V gimnaziji telovadnica je le njemu na razpolago. Pravi, da je orodje njegovo. Dobro, orodje je njegovo, toda pridobil ga je večinoma po prevratu. Na to orodje bi pa imeli pravico pravzaprav vsi Ptujčani, ne samo ena grupa. Na igri-,ščih se vadijo druga športna društva, naša pa spe, ako nočejo iti k njim. Tudi v tem pogledu hočemo rešitve.
V dobri občini se lahko napravi mnogo dobrega. Odvisno je samo od tega, kdo jo vodi. Ako delavec in obrtnik hočeš, da se te bo upoštevalo, ne voli strank, ki sicer pravijo, da te rabijo — in sicer na volišču zase, v resnici pa niso nikjer za tebe ničesar storile. Kar ima delavski sloj, moral si je priboriti s težkim bojem ravno od te gospode, ki te sedaj vabi v svoj zaboj, da bi te še tukaj ponovno zaprl. To vidiš tudi iz vsega državnega gospodarstva, kjer pri-pripadniki ravno teh strank gulijo delovno ljudstvo.
Pomisli: Kdaj je že volil gospod bogataš, gospod veleposestnik, gospod trgovec, gospod odvetnik, gospod fabrikant in gospod župnik tvojo stranko? Nikoli! Zato se ne pusti tudi Ti vsaj pri teh volitvah izkoriščati od njega, če te ima že, itak na špagi v tovarni, v stanovanju, na cesti in v cerkvi. Bodi vsaj v tem sam svoj, voli samega sebe s tem, da bo' glasoval za svojo delavsko listo.
Delavci, obrtniki, reveži — na eno stran, bogataši, gospoda — na drugo stran.
Katerih je več?
To naj pokaže naša skrinjica, ki je pri teh volitvah četrta, to je skrinjica socialistične stranke.
Krajevni medstrokovni odbor ZDSZJ v Ptuju sklicuje za sredo, dne 28. decembra t. 1. ob 7. uri zvečer v gostilni pri Pošti protestni shod proti novim davkom. Ptujsko delavstvo vseh organizacij se poziva, da se shoda polnoštevilno udeleži in pripelje seboj tudi žene.
Delavsko Izobraževalno društvo »Svoboda« priredi s sodelovanjem pevskega društva »Naprej« v Ptuju Silvestrov večer v soboto, 31. dec., v prostorih hotela »Slon« pri g. Matzu. Začetek ob 8. uri zvečer. Vstopnina 5 Din. Spored: Godba, ples, petje, šaljiva pošta z dobitkom. Ob polnoči živa slika: Staro in novo leto. — K obilni udeležbi vabi vse sodruge in sodružice odbor.
Brej pri Ptuju.
Dne 11. decembra so se tudi pri nas vršile občinske volitve. Izmed pri volitvah udeleženih treh strank je naša dobila največ glasov. Prva skrinjica (socialistična) je dobila 120 glasov in 7 mandatov. Druga, nemška gospodarska, 80 glasov in 5 mandatov. Tretja pa je bila oženjena (klerikalci so se namreč oženili z Orjuno) in je dobila 85 glasov in 5 mandatov. O tej gostiji smo še namenjeni govoriti. Volitve so pa potekle zelo solidno. Agitacija je bila sicer zelo burna na vseh straneh, posebno pri nasprotnih strankah. Tu je šlo vse brez pardona, si prijatelj ali ne, to ni igralo nobene vloge. Najbolj agilni so bili gospodje okoli tretje skrinjice. Ti so najbolj pili za medvedovo kožo, rekoč, da si bodo sedaj sami župana volili. Zato so si pa za agitacijo izprosili ptujske advokate. Ko zaveden človek to politiko opazuje in pregleduje, časopise, pride do zaključka, da je politika ena izpridena punčka. Kadar gre proti delavstvu, takrat pozabijo na vse očitke in na vse korupcioniste. Kadar jim gre za kožo, tedaj se zvežejo, če je sila, tudi s hudičem. Ta gostija, ki so si jo privoščili pri teh volitvah, ni prinesla njim nikakega razveseljivega zaključka. Krivo je namreč to, da je bil ravno advent in niso smeli imeti muzikantov. In kjer ni muzike, tam tudi ni veselja. — Breg pri Ptuju bo imel tedaj socialističnega župana. Tistim gospodom pa, ki so nam že jamo kopali, pa so sedaj sami sebe zakopali, želimo veselo bodočnost!
Prijatelj, glej da boš dobil tri. Mi jih dobimo sedem; to veselja bo za en skedenj. Skupaj se bomo djali socialiste pokopali.
Zato pač ljubi vsi svetniki, pa magari še socialisti, priporočam se vam, da bi jaz bil vsaj župan.
Pa drugače je prišlo spet; socialisti sedem, Nemci pet, naj pa gremo sedaj mi štet?! Sedaj je tvoje upanje do županske stolice splavalo preko vodice!
Svoja kopita morate pobrati, čeravno so vam pomagali gospodje advokati!
Po livadi sedaj poje črni kos: Gospod in mucek sta dobila dolgi nos!
Trbovlje.
Pri nas so se začela redno predvajati skioptična predavanja, katera organizira tuk. prosvetni pododsek DZ. Kot prvo predavanje se je izvršilo 7. dec. o temi: »Dunajska revolucija 1848 in Slovenci«, 14. dec. pa »Velika francoska revolucija«. Krasna in velika dvorana Delavskega doma je bila obakrat docela nabito polna publike. Med občinstvom vlada za taka predavanja izredno zanimanje. Ko je k zaključku predavanja o »Veliki francoski revoluciji« zaigralo (ob zadnji sliki predavanja) na galeriji vse moštvo delavske godbe na pihala marselje-zo, so se oni, ki so sedeli, dvignili raz sedežev in vsi razoglavi mirno in častno poslušali. H koncu mar-seljeze pa so zagledali na platnu z velikimi črno-rdečimi črkami pozdrav: »Na svidenje!« in vzrado-ščeni odšli domov. — Nabito polni dvorani smo imeli tudi v petek dne 9. dec. ob priliki predvajanja mladinskega predavanja:	»Snegulčiča
in sedmero palčkov« ter »Obuti maček«. Mladino iz otroškega vrtca in osnovne šole vodenske je pripeljal učiteljski zbor v Delavski dom ob 3. uri popoldne, istega dne ob 4. uri popoldne pa je prišla mladina trboveljske osnovne in meščanske šole pod nadzorstvom učiteljstva v Društveni dom. Otroci so bili veselo razpoloženi in težko pričakujejo naslednjega predavanja. Na vseh do sedaj omenjenih predavanjih je predaval s. Tine Korimšek.
Pred kratkim se je vršila plenarna seja občinskega zastopa, ki je soglasno odobril proračun za leto 1928. Da naša občina vrši velikopotezno delo za tukajšnje prebivalstvo, je jasno razvidno iz proračuna. Občinski proračun in proračun krajnega ubožnega zaklada se odobrita in sicer zneski v dohodkih 2,699.560, v stroških 7,378.893 D, primanjkljaj 4.679.333 Din. Sprejme se soglasno odstavek XI. glede posojila 2,500.000 dinarjev. Posojilo se bo rabilo za: kopalnico 1,100.000 Din, hladilnico
475.000,	stanovanjske hiše 500.000, pokopališče 300.000, vodovod Hrast-nik 125.000, skupaj 2,500.000 Din. — ! Pridavek občinske blagajne v zne-
I. MARIBORSKA DELAVSKA PEKARNA R. Z Z O. Z.
Ustan. 1898	MARIBOR, TRŽAŠKA GESTA ŠTEV. 36-38	Telefon	324
Prodajalne v Slomškovi ulici štev. 2 in na Glavnemu trgu štev. 18 .
Moderno In hlglfensko urejena pekarna.— Priporočamo vsem organiziranim delavcem in delavkam naše okusno perivo v polni teži. Ozirajte se pri zahtevanju peciva iz Delavske pekarne pri vseh prodajalcih peciva na zavarovalno znamko D. P.
Kole$a in motorje shranjuje
preko zime tvrdka Justin Gustlnčli, Tsttenbachova ulica <4
„JUNIPER“
železno francosko žganje z brinjevim ekstraktom je najboljše sredstvo proti revmatizmu, glavobolu, zobobolu, trganju, želodčnim boleznim itd. Dobi se v vsaki lekarni, drogeriji in konzumni trgovini. — Glavna zaloga:
VITOMIR DOLINŠEK
Agentura »Junlper"
CELJE, GOSPOSKA ULICA 26
Trgovci, zahtevajte engros cene.
sku 300.000 Din k ubožni zalogi se soiHasno sprejme. — V pokritje primanjkljaja sklene občinski odbor pobirati 153odstotne doklade od neposrednih državnih davkov, to je od 2,626.17072 Din, pobirajo se naj 4,018.150.50 Din. — V vsem svojem delovanju stremi sedanji socialistični občinski odbor za tem, da dav-koplačujočemu občinstvu vendarle nekaj nudi; le trboveljski premogo-kopni družbi ni po volji in bi rada črtala polovico proračuna, to pa vsled tega, da na njo odpade manj plačevanja. Ne vemo, če se ji bodo te nakane posrečile.
Zalos.
Čas je, da spregovorimo par resnih besedi o igrah, ki jih uprizarjajo »Čitalnica« in »Gasilno društvo« v Zalogu,, Mi seveda nočemo s tem nobenega napadati, še manj pa žaliti; hočemo ugotoviti le nekoliko činje-nic, katere ne delajo omenjenim društvom ravno preveč časti in katere bo treba odpraviti če hočejo, da bodo veljala za res prave nositelje »kulture« v našem kraju. Če bomo torej kaj kritizirali, bomo kritizirali predvsem le uprizorjena dela kot taka, ne pa igralcev, katerim ne moremo odrekati požrtvovalnosti v nobenem slučaju. Prvo kar se opaža je to, da vodi našo »Čitalnico« pri izbiranju iger — le en moment — »kšeft-dobi-ček«, ki se obeta društvu z uprizoritvijo. Na vzgojno stran se ne ozira nikdo. Že samo to dejstvo v temelju nasprotuje vzgojnim načelom, oz. namenu izobraževalnega društva. Seveda nočemo biti ekstremni; ne zahtevamo, da bi kak podeželski oder uprizarjal delo visoke umetniške vrednosti, katerih on ne zmore in tudi publika ne računa, — to bi bilo le skrumba — pač pa bi se upravičeno zahtevalo, da se vprizarja kake lažje socialne drame, katerih vsebina je snov zajeta iz življenja naroda samega. Izgovori, da za taka dela nima publika smisla so brez podlage. Res, da je naš človek najbolj dostopen za burke, ali s tem še ni rečeno, da se ne mara pečati v življenju tudi z resnejšimi stvarmi jjn s problemi življenja sploh! In končno, če se on ne navdušuje za lepoto stvari v taki meri, kot n. pr. za kake slabe burke, je to kvečjemu dokaz, da prave lepote pravzaprav on ne pozna, in to največ po krivdi naših izobraževalnih društev, ker niso skrbele da bi se on pravilno vzgajal. Le dajte mu čiste vode in videli bodete s kako slastjo jo bo pil! Najmanj, kar se mora zahtevati od igralskega kadra je, da se on jasno zaveda, da ni na odru radi gire same. On se mora zavedati, da mora biti igralski oder zicalo v katerem gleda publika samo sebe ter vidi v njem vse svoje napake in svoje vrline. Ali se zaveda kdo tega? Več težko! Če bi se kdo tega zavedal bi pri nas toliko ne respektirali
»Charlyeve tetke«, »Automobilisti« in drugo šaro takega kalibra! Samo poglejmo: Vodilna misel n. pr, »Char-lyeve tete« je: v družabnem življenju zmaguje nesebičnost, ljubezen, a sebičnost se osmešuje, propada(??). Sama na sebi ta vodilna misel ni slaba; ali ona ne učinkuje dobro, vzgojno na nas že zato ne, ker je snov zajeta iz življenja — po življenju in po duhu nam tuje aristokracije, do katere goji sicer naš človek tradicionalno in pa tudi iz stanovske zavisti porojeno mržnjo in ker kljub temu goji do nje nekako mistično razpoloženje — to je, jo zavedno ali nezavedno v svojem srcu oborožuje, gleda v nji neko višje bitje. Na ta način torej se neguje v njem le tisti hlapčevski duh, ki nam še danes prinaša pravo prokletstvo, mesto da bi se iztrebljalo vse umetno privzgojene družabne predsodke in spoštovanje do stanov, kateri so odpravili moderni narodi kot nekako »kulturno sramoto«. Da ponovimo: Take igre vplivajo posebno na mladino le kot »šunt romani« in so za njo kvečjemu prav dobra šola za »Hochstapler-stvo«. Želimo, da se pokaže malo več smisla za res dobre, domače stvari in malo boljšega razumevanja naloge izobraževalnega društva. Če se pa že igra tuja dela, naj se izbira med najboljšim, a ne med najslabšim. — K. S.
Griže.
Občinske volitve, katere so se vršile dne 20. novembra t. 1., so prinesle sledeči rezultat: SDS 82 glasov (3 odbornike), SKS 38 glasov (2 odbornika), SLS 115 glasov (5 odbornikov), kr. soc. 75 glasov (3 odbornike), Združena socialistična lista 3 odbornike in 1 po žrebanju. Naši odborniki so Veligošek Anton, Košak Fr. in Tratar Fr.; od »Na-prejeve« skupine Andrej Kajtner. Pri volitvi župana dne 16. dec. sta dobila Veligošek Franc (klerikalec) in pa Kajtner Andrej (soc.) enako glasov; po žrebu je bil izvoljen Veligošek Franc (kler.) za župana in Kajtner Andrej za prvega svetovalca. — Konstatirati moramo, da se še pri nobenih volitvah ni vršila tako nesramna agitacija napram socialistom od strani meščanskih strank kakor pri teh. Še »Jutro« je pomotoma smatralo našo socialistično skrinjico za komunistično, a je seveda potem to pomoto popravilo. Klerikalci so pa imeli kar dve skrinjici: eno za »purgarje« in pa za boljše ljudi, t. j. SLS, drugo pa za tiste, ki so vero v klerikalce zgubili. t. j. za krščanske socialce. Ti reveži so mislili, da se jih bodo otresli; ali volitve župana so že takoj pokazale, čigav otrok da so. Bodoče delo v občini nam bo še bolj jasno pokazalo, kam pripadajo ti ljudje; med delavske vrste gotovo ne. Naši odborniki pa bodo vedno stali na braniku delavskih interesov. Živela Socialistična stranka!
NOVOLETNA
DARILA
v zlatu, srebru in ure po znižanih cenah. Namizna posoda iz alpaka srebra od Din 300 — naprej.
A.?to]ec,Horll>or
Jurčičeva ulica št. 8.
Popravila ur najcenejše in z jamstvom. — Po stenske ure se pride na dom.
ZIMSKO BLAGO
za obleke in perilo v veliki izbiri kupite najcenejše pri
SREČKO PIHLAR, Maribor, Gosrosku ul. 5
Oglejte si moje izložbe.
Prost ogledi PreprIZaJte sel
Manufakturno blago
vseh vrst, kakor sukno, velurje za plašče, doubl-stofe, barhente, flanele itd. Vam nudi vsled ugodnega nakupa še vedno po najnižjih cenah edinole manufakturna trgovina, Maribor, Glavni trg 13. Poštni nameščenci na obroke.
J. PREAC,
Zbirajte za tiskovni sklad
Nabirajte
nove
naročnike
m mev id mn
vabi k
2UilueM veselici
ki se vrši
v soboto, dne 31. decembra 1927 v hotelu Tivoli, Švicariji.
Godba „ZARJE“ Ljubljana.
Spored bo jako zanimiv, med drugimi krasni sretolov, Šaljiva pošta, alegorija Itd.
Po končanem sporedu prosli PLES.
Začetek toino ob 19. uri (7. uri zvečer).
Vstopnina za osebo 8 Din. Otroci do 14. leta v spremstvu starišev prosti.
Ker je čisti dobiček namenjen skladu za onemogle člane ter vdovam in sirotam, vabi k obilni udeležbi
Veselični odbor.
Tiskar; Ltndska tiskana d. d. * Maribor«, predstavnik Josip O tlak t Maribora, Za poicMfinako nafcbtvo SS3 za Slovaarfjo izdaja in ureja}« Viktor Eržen ▼ Maribor«.