156
GOSTAČEVA   HČI.   ---  MANA.
je tako ponižala, ker hlapec je ni prijazno opominjal, temveč režal nad njo, kakor bi ne bila nič boljša nego Jera.
Jezilo je Andreja. In kaj bi ga ne? Njegovo srce je bilo še vedno slobodno, na Mano niti mislil ni, na kako drugo še manj. Reza se je sama skrivaj zanimala za-nj, a srca ni še odkrila nikomur. Sedaj se je skoro kesala, da je to zamudila, ker ljubosumnost se ji je vselila v srce.
Naloživši snopje išče po strnišču okrog voza raztreseno klasje, ali bolje: pripravne besedice  išče   za   Andreja,   ker
za klasje je itak slepa. — Hlapec že zakriči nad konjema, da potegneta voz z mesta, Reza pa v skrajni stiski more le ziniti: »Andrej, le pazi, da se voz na-te ne zvrne!«
Kratko je bilo slovo, a to silno ljubeznivo.
»Oj, Reza, ni se treba bati!« odvrne hlapec hladno, ne da bi se ozrl.
Zanjice bi danes menda celi dan molčale, ako ne bi bilo med njimi zgovorne Barbe, ki je znala mnogo lepih stvarij. Jera je molčala in hitela žeti, tudi Reza ni bila prezgovorna.                   (Dalje.)
Mana.
* ^č^f9 stari bajti pod goro
T Mana je doma, Sama z materjo staro Boren stan ima.
Pa saj sreča ni drvena, Ni drvena, ni kamnena, Sreča ni med davke všteta, Ni na hišni broj pripeta. Sreča kuka, koder je: Skozi les in kamenje, Skoz hodnik in skozi svilo, Žamet in beraško krilo. Skozi mala okenca
V  prosta, sveža srčica Raje v gostje ti priskače, Kot v gradove in palače. -
V  stari bajti pod goro Je veselje bdelo; Tam živelo se sladko, Smijalo in pelo. Kakor slavček smrečico Poživi;
Kakor riba vodico Razvedri;
Je živila in vedrila Mana zala, Mana mila Zatemnelo kočico,
V  njej pa staro mamico.
Mlado njeno srčice
Vse umeje,
Koder vtriplje, koder gre,
Srečo seje.
Razgovarja se z vetrovi,
Z dežkom drobnim in s plazovi,
S skalo sivo,
S plodno njivo,
S črno goro,
Z mlado zoro;
Razumeje vonj cvetic,
Ščebetanje drobnih ptic,
Perje javorjevo v gaju,
Angeljčke v nebeškem raju.
Celi svet jej je odprt,
Cesto vidi v božji vrt:
Gori, kjer Bog sam prebiva,
Blagre svoje na nas vliva.
Njeno mlado srčice,
To so masne bukvice:
V mehko usnje vezane,
Z zlatom so obrezane;
Križec je na sprednji strani,
Slabim mislim noter brani,
Sklep leskeči jih zapira,
Da jih zlodej ne prebira,
In da kaj ne kane vanje
Se ne vmaže sveto branje:
O Očetu v rajski zori,
„DOM IN SVETi' 1891, štev. 4.                                      157
O Mariji, o svetnikih
In o radostih velikih,
Ki nas čakajo tam gori. —
Lepih lic je Manica,
Lepša njena dušica.
Lepa je kot solnčna roža,
Ko jo zlati žarek boža,
Čista lilija je bela,
Kot škorjanček je vesela.
Pojte gledat jo ljudje, Sreče se učite ž nje! V stari bajti pod goro Sreča je doma,
Vi pa begate za njo Tožnega srca. —
V  stari bajti pod goro Sveti mir prebiva, Vam pa solza za solzo Se po licu vliva.
V  stari bajti pod goro Božja nada vlada, Svet pozabil je na njo Ter brez upa pada. Pojte, pojte k Manici, Da se razvedrite,
V  njenem mladem srčici Sreče se učite!
J. —elt.
odobe iz naroda,
sSfo
II. V uboštvu. (Spisal Slavoljub Dobrdvec.)
je Tomčevi Katri tako nada so ji ni več prav zdelo brusiti tujih pragov, najela je v mali vasici blizo Blok pritlično sobico, kamor je zahajala vračajoč se z mnogih svojih potov. Oprtala je lično pleten koš »oprtnjak« in šla nabirat po hišah kurjih jajec; nabravši nekaj stotin te drobnine in nekaj kokošij, zapregia se je v samotež voziček, vrgla oprtav-nico čez ramo, oje pod pazduho pa hajdi proti Trstu! Vozniki in gostilničarji se je niso posebno veselili, ker so kmalu spoznali, da ni potratna. Do-beršen kos ovsenjaka in nekaj zrn kavo v žepu, da jo je na potu spekla v gostoljubni hiši, zadostovalo ji je skoro do Trsta. Domov grede je kupila »štruco« trdega kruha, utihotapila pest kave, pa ne veliko, ne, in zopet je bila preskrbljena do doma.
Lepa ni bila Katra, tudi ko je bila še mlada. Nekoliko prezarjavela koža, debel malce zavihan nos, sive oči in čudno top obraz, kazali so, da Katra ni krasotica. Hudomušni mladeniči so celo trdili, dasi po krivici, da ima usta prav od ušesa do ušesa. Katra seveda jim ni dišala osobito zastran tega, ker je znala povedati vsakemu »svoje«. Se ko je bila pastarica, ni mogla prikrivati nikomur tudi najpikrejše istine. Bila je sirota. Očeta menda še njena mati ni smela prav poznati; mati ji je pa umrla še mladoletni deklici, ko niti dekle ne bi mogla nadomeščati. Od tedaj ji je pa usoda zapisala tuja vrata, ki so Katro bile po petah do blizu štiridesetega leta. Ni se šopirila z obleko, da bi se v nji mladeničem prikupovala, in službo zapustivši, imela je nekaj novcev prihranjenih. Ljudje so govorili,