Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina: Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 24-12410 Za inozemstvo: Mesečno L 190 \ EZhUHHI liB Leto IV. - Štev. 27 Gorica - 3. julija 1952 - Trst Izhaja vsak četrtek NEODPUSTLJIVA KRIVDA Mislim, da danes najbolj zlorab-Po pravici povedano, težko je razu- Ijajo besedo mir. Vsi delajo za mir. Znanstveniki, ki gradijo atomske bombe, delajo za mir. Politiki, ki se zbirajo na konferencah, delajo za mir. Vojaški poveljniki, ki se shajajo na vojaška posvetovanja, delajo za mir. Poklicni revolucionarji — voditelji komunističnih partij sklicujejo svetovne kongrese za mir. Parlamenti dajejo svoje odobrenje astronomskim državnim proračunom v skrbi za mir. Vse je usmerjeno torej v delo za mir. Miru pa ni in ga noče biti. Na Koreji je začelo teči že tretje leto onemu stanju, ki ni sicer vojna, kot trdita obe strani, toda nihče mu ne ve dati drugega imena. V Berlinu so si zapadni zavezniki m Sovjeti vsak dan v laseh v različnih fazah tega, kar imenujemo z lepim imenom mrzlo vojno. Na Bližnjem in Srednjem Vzhodu se vrste napadi na vojaške posadke, sabotažna dejanja, atentati skoro vsak dan. In vendar vsi trdijo, da delajo za mir. Zakaj ga torej ni? Miru na svetu ni zato, ker je vsepovsod samo sovraštvo. Na eni strani so najhujši sejalci sovraštva komunisti. Ti so povzdignili propagando sovraštva v sistem. Dali so ji sicer ime'razrednega boja, borbe delovnega ljudstva za oblast itd.; toda v bistvu je vedno le sejanje sovraštva, ščuvanje različnih ljudskih plasti k sovraštvu drugega proti drugemu. Laž, hinavščina, potvarjanje dejstev, nasilje, brezobzirni teror so najpogostejše orožje komunistov v netenju sovraštva. Tisk, radio, govorjena beseda, vse jim služi, da širijo svojo kampanjo sovraštva, zakrinkano pod najlepšimi besedami miru in tovarištva in socialne pravičnosti na svetli. Takoj za komunisti pa pridejo kot sejalci sovraštva različni narodni prenapeteži, ki jim s tujo besedo pravimo šovinisti. Mislili smo, da bo druga svetovna vojna narode spametovala, da bodo uvideli, kako pogubno je narodno sovraštvo, narodna prenapetost, ki vodi narode le v pogubo. Polom nacizma v Nemčiji in fašizma v Italiji bi bila morala narode izmodriti, da v narodni mrž-nji ni iskati rešitve narodnim problemom. Krivice ne moreš poravnati z novo krivico; če svoj narod ljubiš, ne smes zato sovražiti ostalih; če želiš pravico svojemu ljudstvu, ne smeš zato delati krivic sosedom; če svoj narod ceniš, ti ni dovoljeno zato smatrati vse ostale narode za manjvredne. Vse to so narodi spoznali v zadnji svetovni vojni na lastni koži, v lastni krvi. In vendar danes po sedmih letih, odkar se je vojna končala, prisostvujemo novemu vzniku nacionalistične mržnje in šovinizma. Fašizem in nacizem vstajata pod novimi imeni, a s starimi idejami. Narodna mržnja je zajela tudi širše kroge, večkrat tudi tako zvane krščanske in demokratične ljudi. Res je, da so danes v Evropi stopili na pot evropske skupnosti. Schumanov načrt in skupna evropska vojska so tako znamenje, da Evropa išče novih potov. Res je tudi, da so to novo evropsko skupnost začeli graditi predvsem zastopniki demokrščanskih strank, Schuman v Franciji, Adenauer v Nemčiji, De Gasperi v Italiji. Vse to je res. Toda pri vsem tem človek le ostane za-prepaščen nad tem, kar se dogaja pri nas na Goriškem, na Tržaškem in v Benečiji. Kje je tu ona demokratična strpnost, uvidevnost, pravičnost, ki bi jo morali kazati zastopniki naroda, ki hoče pomagati graditi združeno Evropo, do vseh narodov in zlasti do svojih sosedov? meti politiko goriških in tržaških voditeljev krščanske demokracije do slovenske manjšine. Zdi se, da so oni uverjeni, da morajo tekmovati s starimi in novimi fašisti ter s starimi liberalci Pajerjevega in Benco-vega kova v sovraštvu do Slovencev in v zatiranju slovenske manjšine. To je usodna zmota g. Bartolija, Culota, Bernardisa in tovarišev. Oni žive na Primorskem od rojstva. Zato bi smeli od njih pričakovati boljšega poznanja razmer nego od onih, ki pridejo k nam iz notranjosti Italije. Oni zastopajo demokratično in krščansko misel na mejah Italije. Zato bi morali skrbeti, da se ta velika ideja ne sprevrže v ozkosrčni nacionalizem in puhlo frazarstvo. Dočim njihov voditelj De Gasperi pomaga graditi združeno Evropo, ki naj bi slonela predvsem na ideji krščanstva in demokracije, bi morali oni to dejanski pokazati v ravnanju s slovensko manjšino, v odnosu do sosednega slovenskega naroda. V Ameriki so se združili demokratični zastopniki, po komunizmu zatiranih narodov, in sklenili med sabo ustanovitev združenih demokratičnih držav Srednje Evrope, ki naj bi kdaj pristopile k Združeni Evropi, kateri sedaj postavljajo temelje. Toda kako naj narodi za železno zaveso verujejo v resnost in odkritost zapadnih krščanskih demokracij, če pa zastopniki teh slednjih tako ma- lo demokratično in krščansko ravnajo z narodnimi manjšinami v svojih mejah? Ne iz besedi, temveč iz dejanj bodo narodi presojali moč in iskrenost krščanske demokratične ideje. Če pa pri tem gledajo na ostvarjanje te ideje na vzhodnih mejah Italije, jih mora miniti vse navdušenje. Gospodje voditelji kršč. demokracije v Trstu in na Goriškem naj se zato zavedajo svoje velike odgovornosti: s svojim nedemokratičnim in še manj krščanskim ravnanjem s slovensko manjšino rušijo vero v demokracijo in v moč krščanske ideje v narodih onstran železne zavese. S svojim šovinizmom netijo sovraštvo na tem delu Evrope in s tem rušijo mir med narodi. In to je njih velika, neodpustljiva krivda. (Tomaž) Politika velikih in majhnih narodov Zadnjič smo poročali o razveseljivih dogodkih, ki so se odigrali v srednji Evropi in na Balkanu v zadnjem času. Razgovori med Avstrijo in Jugoslavijo so se zaključili na lepih Brionih, ki so ena izmed letnih rezidenc jugoslovanskih državnih predstavnikov, v torek 24. junija. Na Brionih se mudi že več časa ministrski predsednik Jugoslavije Tito. Tja se je podal iz Beograda avstrijski zunanji minister dr. Gruber, da zaključi svoj program s Titom. Na koncu razgovorov Tita in Gruberja so priobčili naslednje u-radno poročilo: Brioni, 24. junija. »Avstrijski minister za zunanje zadeve g. dr. Karel Gruber je bil na uradnem obisku od 19. do 24. junija 1952. Med svojim obiskom je imel dr. Gruber razgovore s predsednikom vlade maršalom Jugoslavije Josipom Brozom Titom in odgovornimi funkcionarji jugoslovanskega ministrstva za zunanje zadeve. Pri teh razgoovrih, ki so potekali v prijateljskem tonu in v duhu vzajemnega spoštovanja in razumevanja, so se na obeh straneh dotaknili vprašanj med obema državama in njunega splošnega stanja. Na jugoslovanski strani so ob obisku zlasti poudarili pozitivno stališče vlade FLRJ do prejšnje u-vedbe popolne neodvisnosti Avstrije in njene suverenosti ter do sprejema Avstrije v OZN. Dotaknili so se tudi gospodarskih vprašanj, ki so posebno važna za obe državi, in sporazumno so ugotovili, da bi se obojestranska blagovna zamenjava po možnosti razširila. Poleg tega so se dogovorili, da je treba čimprej začeti izvajati sprejete rešitve glede drugih vprašanj, ki so bila predmet razgovorov. — Zlasti je bil dosežen načelni sporazum o vprašanju avstrijskih dvolastnikov in sklenjeno je bilo, da se čimprej sestaneta delegaciji obeh držav v Bad Gleichenbergu, kjer bosta sestavili dokončno besedilo sporazuma o drobnem prometu na meji. Na razgovorih so bila tudi izmenjana mnenja glede tega, da bi bilo treba na zadovoljiv način rešiti vprašanja, ki so v zvezi s položajem jugoslovanskih manjšin v Avstriji, v duhu prijateljskega sodelovanja.« Navedli smo dobesedno uradni komunike o obisku in razgovorih dr. Gruberja v Beogradu in Brionih, ker se morda ne motimo, če ugotovimo, da bo nadaljnji razvoj dogodkov izpričal, da gre v tem slučaju zares za zgodovinski dokument; To poročilo ni prazno, kot so po navadi javna obvestila, ki se po takih konferencah dajejo. Poudarek in važnost vidimo zlasti v tem, da poročilo poudarja, da »so se dotaknili vprašanj med obema državama in njunega splošnega stanjaa. Težko bi se mogli motiti, da je pod »splošnim stanjem« vsebovan med drugim tudi problem Trsta, čeprav je dr. Gruber izjavil na tiskovni konferenci na Brionih, da Trst ni bil predmet posebnih razgovorov ob njegovem obisku. Toda, kako naj se Jugoslavija in Avstrija razgovarjata o »splošnem stanju« obeh držav, če pa sovjetska vlada vedno in zopet trdi, da se more avstrijska mirovna posodba skleniti le tedaj, če se prej ali vsaj istočasno reši tudi tržaško vprašanje. Kremeljska vlada pa je celo 29. junija vložila pri ameriški in angleški vladi svojo protestno noto proti sklepom londonske konference z dne 9. maja in v njej opravičeno trdi, da je ta konferenca kršila mirovno pogodbo. Dr. Gruber je na tiskovni konferenci na Brionih med drugim izjavil celi četi domačih in inozemskih zastopnikom pomembnih časopisov tudi tole: »Mi imamo posebne gospodarske interese v Trstu. Upam, da bodo pri reševanju tega vprašanja upoštevali te naše interese. Avstrija je zainteresirana na miroljubni in prijateljski rešitvi tržaškega problema med Jugoslavijo in Italijo. Prepričan sem v neobhodnost obstoja dobrih odnosov med Jugoslavijo in Italijo. Zato smatram, da se mora prej ali slej najti ugodna rešitev za obe državi.« Tudi zastopnik ameriškega zunanjega ministrstva Mac Dermott Je 25. junija v svoji izjavi na sovjetsko protestno noto poudaril, da »more biti tržaško vprašanje ugodno rešeno le v prijateljskem soglasju in sporazumu med Jugosalvijo in Italijo, ker sta ti dve državi najbolj neposredno zainteresirani na tem problemu. Če povežemo razgovore med Avstrijo in Jugoslavijo s pravtako pomembnimi razgovori, ki se na tih način vodijo že več mesecev med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo, moramo spoznali, da so se majhni in srednji narodi Srednje Evrope in Balkana zavedli svojega poslanstva. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Mislimo, da nismo nestvarni optimisti, če potrdimo, da se ta sektor Evrope nahaja na veseli poti ozdravljenja in krepitve svojega področja. Morda gre celo še za več! Mnogi politični ljudje na Zapadu so obžalovali in tudi še danes obžahijejo razpad bivše velike avstrijske države. Tudi tako zgodovinsko gledanje je napačno. Stara Avstrija je morala razpasti in je prav, da je razpadla. Narodi Balkana in Srednje Evrope pa imajo lepo zgodovino pred seboj in svojo usodo na razne načine lahko oblikujejo. Morda sta Jugoslavija in Avstrija položili prve temelje in storili prvo zdravo celico za novo federacijo srednjeevropskih in balkanskih narodov, ki niso trpeli in ne bodo trpeli nobene nadvlade nad narodi. Razmerje med Avstrijo in Jugoslavijo ter odnosi med balkanskimi narodi niso le navadni, marveč prijateljski odnosi narodov. Zato je razumljivo, da poudarja tudi uradni komunike, da »so razgovori potekali v prijateljskem tonu in v duhu zajemnega spoštovanja in razumevanja«. Dr Gruber je na tiskovni konferenci izjavil: »Najprvo moram naglasiti, da sem bil zelo prijateljsko sprejet in čutim, da to ni bilo samo s strani jugoslovanske vlade, temveč s trani množic jugoslovanskih narodov.« Politika, ki je zgrajena na prijateljstvu narodov in ne le na uradnih dogovorih vlad, je granitna in zdrava. Prej ali slej bo morala stopiti v to kolo sosednih narodov tudi Italija kot enakopravna med enakopravnimi. Italijo pa vodi v to kolo le mednarodni Trst in v tem leži globok in zgodovinski smisel STO-ja. Politika velikih narodov Ko je v ponedeljek 23. junija zunanji minister Amerike Acheson stopil na londonska tla, je iznenadila vso mednarodno politično javnost vest, da je 500 ameriških bombnikov sipalo svoje smrtonosne in rušilne bombe na pet hidroelektričnih central na obmejni reki Yalu med Mandžurjo in Severno Korejo. Znano je, da so Kitajci in severni Korejci ostali v zadnjih tednih na raznih predelih fronte zopet zelo napadalni in tudi mi smo v svojih političnih pregledih pisali o tem, da se pričakuje, da bodo komunisti izvedli v kratkem splošno poletno ofenzivo. Vrhovno poveljstvo oboroženih sil Združenih narodov na Ko- stična opozicija je to dejanje obsodila tudi v parlamentu, posebno hudo sta protestirala proti temu bombardiranju laburistična poslanca Sil-vernam in Bevan. Angleže je najbolj žalilo to, da oni sploh niso bili obveščeni o tem napadu. Acheson je moral nekako pomiriti angleško javno mnenje in je odkrito priznal, da ni bilo prav, da o tem Angleži niso bili obveščeni; zaradi te izjave so pa Achesona potem ostro napadli nekateri senatorji doma. Zadeva še ni končana; angleška zbornica bo o tem vprašanju še enkrat razpravljala v teku tega tedna. Ameriško zračno brodovje pa je ponovilo svoje napade še trikrat v preteklem tednu. Razume se, da so ti napadi naravnost strahotni, toda kdo odgovarja zanje? Komunisti so imeli dovolj časa, da so s zastopniki OZN preštudirali vse pogoje premirja na Koreji, mir bi bil že davno lahko sklenjen in če so sile svobodnih narodov prisiljene poslužiti se tudi strahovitega rušilnega orožja, da preprečijo uspešno ofenzivo, pade vsa odgovornost na Moskvo in Peking in ne zadene vojaškega poveljstva svobodnih narodov, ki se bori proti napadalcu. Zato so tudi napadi angleške opozicije neopravičeni. V tem ozračju so se vršili razgovori med Aschesonom in Edenom v Londonu, ki se jim je pozneje pridružil še Francoz Schuman. Končno so se zunanji ministri Amerike, Anglije in Francije sporazumeli za odgovor, ki ga bodo dali Kremlju na njegovo noto o Nemčiji z dne 24. maja. Svojo noto bodo izročili za-padnjaki Moskvi bržkone v četrtek. Jedro odgovora bo, kakor pišejo, tole: Zastopniki Francije, Amerike, Anglije in sovjetske Rusije, naj se zberejo na konferenci, ki naj prouči najprej ustanovitev neke komisije, da preišče v obeh Nemčijah možnosti svobodnih volitev, da se lahko ustanovi vlada združene Nemčije. Prihodnjič bomo poročali o Achesonovem obisku Berlina in Dunaja. reji je leto dni z največjo potrpežljivostjo vodilo s komunisti pogajanja za premirje, a vsa dobra volja zastopnikov svobodnih narodov pri pogajanjih v Kaesongu in pozneje v Pan Mun Jomu ni nič pomagala. Zastopniki komunistov so nalašč o-nemogočili resnično premirje in to naravno zaradi ukaza, ki je prišel iz Moskve in Pekinga. Moskva in Peking z najhujšimi izrazi obsojajo imenovano bombardiranje. Radio iz Pekinga ga označuje za »najtežji zločin celotne zgodovine.« Obsodil ga je tudi ministrski predsednik Indije Nehru. Prav tako je ta dogodek vzbudil slabo kri tudi v Angliji, manj v Franciji. Angleška laburi- Potrjena krivica Kot poročajo časopisi, je višje sodišče v Ljubljani v celoti potrdilo obsodbo, katero je izreklo v preteklem mesecu marcu sodišče v Tolminu zoper skupino 5 duhovnikov, enega bogoslovca in enega laika. Tedaj so bili obsojeni: č. g. Ivan Kobal, župnik v Kobaridu, na 18 let ječe; Ivan Hlad, župnik v Logu pod Mangartom, na 16 let; Klinkon Karel, župnik na Libušnjem, na 9 let; Ljubo Marc, župni upravitelj v Drež-nici, na 10 let; Robert Zadnik, župni upravitelj v Solkanu, na 18 mesecev; Stanko Sivec, bogoslovec iz Livka, na 3 leta; kobariški organist Šturm, na 8 let. Ko se je ta proces vršil, je vse slovensko partijsko časopisje molčalo. Sedaj je začelo o njem pisati, potem ko je bil zavrnjen priziv. »Zločini« zaradi katerih so bili omenjeni gospodje obsojeni na tako krute kazni, so ničeve obtožbe partijskih ljudi. Takih obtožb bi se lahko izmislili zoper vsakega Slovenca, ki je živel doma od leta 1940 do 1951. Seveda, kadar gra za duhovnike, je vsak videz krivde dovolj velik zločin za najbolj nečloveško obsodbo. »Slov. poročevalec«, ki prinaša omenjeno poročilo dne 25. jun., zaključuje: »Ko je prišla na dan vsa stvar kobariškili duhovnikov, se ni mogla ločiti od delovanja tolminskega dekana Vodopivca. Obtežilni material (kateri? op. ured.), ki ga je dal samo ta proces, zadostuje za smrtno obsodbo tega velezločinca in izdajalca. »Časopis pri tem opominja, da ljudska oblast ni poklicala dekana Vodopivca na odgovor, ker se ne splača ukvarjati s tem 80 letnim fizično in moralno propadlim zločincem. Poziva pa cerkveno oblast, naj g. Vodopivca odstrani z mesta, kjer je v službi. Stran 2. KATOLIŠKI GLAS Leto IV. - štev. 27 tijpodardaij Peta nedelja po binkoštih Iz svetega evangelija po Mateju (5, 20-24) Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da se je reklo starim: ,Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.' Jaz pa vam pravim: vsak kdor se jezi na svojega brata zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu .ničvrednež', zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ,brezbož-než', zasluži, da pride v peklenski ogenj. Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj dar.a * KRŠČANSKA PRAVIČNOST Kako odločna je Kristusova potrditev, da je krščanska postava in morala nad judovskimi postavami in moralo. »Reklo se je starim«, nekoč, pred prihodom Gospodovim, danes pa On sam pravi: »Jaz pa vam pravim!« Pravični smo, kadar damo bližnjemu, kar mu gre, Da smo pravični, pa ni zadosti, da damo samo bližnjemu, kar jim dati moramo, marveč moramo predvsem dati Bogu, kar Bogu gre. Vera je pravičnost do Boga, zakaj kdor veruje v Boga in po tej veri živi, daje Bogu kar je njegovega. Kadar govorimo o naši pravičnosti do Boga, mislimo na izpolnjevanje božjega zakona, pa tudi dobro, ki iz tega sledi. Ni pred Bogom pravičen, kdor postavo pozna — tudi satan jo pozna — temveč oni, ki jo izpolnjuje in po njej živi! »Niso poslušatelji postave pravični pred Bogom, temveč izvrsevatelji postave« (prim. Rimlj 2,13). Da smo na jasnem, kdo je pravičen, nam Bog pove po preroku Stare zaveze: Mož, ki svojili oči ne dviga k malikom, ne posili žene svojega bližnjega, ničesar s silo ne vzame, da od svojega kruha potrebne- mu in golega ogrne s svojimi oblačili, vzdrži svojo roko od krivice, hodi v postavi božji in ohranja besede božje: ta je pravičen in bo živel. (Prim. Ezek. 18,5 sl.). Posledica neizvrševanja krščanske pravičnosti je: »ne pridete v nebeško kraljestvo«. Da je kdo pravi kristjan in v celoti pripada božjemu kraljestvu, Cerkvi, ter da je res živi ud skrivnostnega Telesa Gospodovega, ni zadosti zunanjost, formalizem, legalna pravičnost. Ta zadošča za ljudi, ki se zadovolijo s tem, da je postava na zunaj izvršena. Ni pa zadosti za Boga. Ta zunanja pravičnost je bila značilna za farizeje, pa od Gospoda kot nezadostna označena. Farizeji so bili daleč od prave pravičnosti. Natančno držanje ceremonij, čudovita umivanja stokrat na dan, posti, obredna darovanja in tisoč drugih malenkostnih reči so bile primerno oblačilo, v katerega so oblekli okostje. Radi te napačne pobožnosti jih je Gospod imenoval Cesto »pobeljene grobove«. Na zunaj vse lepo, v redu, po predpisu in obredu — vse ena sama laž! Pobeljeni grobovi, na zunaj lepi in čisti, na znotraj vsebujejo mrtva trupla, smrad in gnilobo! Pravi kristjani pa morajo ne samo zdeti se, da so pravični, marveč morajo biti pravični. Ne smejo se zadovoljiti z zunanjostjo, podreti morajo v globino, živeti morajo življenje milosti. Ne zadošča iti k sv. maši, prižgati svečo pred sv. Antonom, iti vsako nedeljo na pokopališče. Treba je tudi in predvsem izpolnjevati božje zapovedi, zapovedi Cerkve, življenje posvetiti s krepostmi, katere nam je na svojem zgledu pokazal Kristus sam. Da smo v resnici pravični pred Bogom, se moramo obvarovati greha. Preje raje žrtvovati vse: oko, ušesa, roko, nogo, socialni položaj, prijateljstva, premoženje, življenje. Mučenci so žrtvovali raje svoje življenje, samo, da bi ne grešili. Kdor išče življenja v grehu, bo našel smrt; ker se je izognil greha, bo našel življenje! Iz življenja Cerkve Odmev iz Barcelone V cvetoči pomladi je majniška Kraljica pozvala katoličane, naj se pridejo poklonit v Barcelono Kralju vesoljstva, skritemu v presveti Evharistiji. Verniki iz raznih delov sveta so se odzvali ljubeznivemu klicu in kar 3 milijone tujcev je prihitelo na XXXV. evharistični mednarodni kongres. Po hudih letih državne vojne si je Španija kmalu opomogla in za kongres zbrala vse svoje moči in lepo pripravila izbrano mesto najvišjemu Gospodu in tudi gostom. Barcelona je bila kakor nevesta v najlepši svatovski obleki. Okrašena z evharističnimi znaki, vse naokrog so plapolale zastave raznih narodov, ponoči pa vsa razsvetljena, tako, da ko si se vozil v dvonadstropnem avtobusu ali v dvonadstropnem tramvaju,se ti je zdelo, da že plavaš nad zvezdami. Nadvse pomenljivo je, kako oh tako razburkanih časih v bližini Kralja ljubezni in miru izgine vsa hudobija, sovraštvo, politika. Verniki raznovrstnih jezikov so sc tu srečali in kakor od Sv. Duha razsvetljeni so se med sabo razumeli, potrpežljivo skupno prizanašali in si z največjo vljudnostjo pomagali drug drugemu. Slišal si govore v mnogih jezikih in še največ v slovanskih, med katerimi je bil tudi lep govor v- naši ljubljeni slovenščini. Godba je spremljala evharistične pesmi in peli smo vsi eno, seveda vsak v svoji materinščini; saj bili smo vsi eno in sicer: »Bratje Kristusovi«. Radio in zvočniki so pa lepo oddajali, da je sledil lahko še marsikateri, ki mu ni bilo dano se približati na trg Kongresa ali kakor se bo od sedaj klical: »Plaza Pio XII«. Zbrali so se kongresisti, da skupno počaste Jezusa v presveti Evharistiji. Vršile so se razne pobožnosti po vseh cerkvah in daro- Na praznik sv. apostolov Petra in Pavla je kardinal Pizzardo blagoslovil v mestecu Nettuno, kjer je svetnica umrla, novo kapelo in oltar posvečen sv. Mariji Goretti. Očetje Pasijonisti pa so kupili kolonsko hišo, v kateri je bila zaklana deklica, in tam pripravljajo sedaj prostore za otroški vrtec in strokovno šolo za otroke iz Ferrie-re di Conca, da bodo otroci pod vodstvm sester Pasijonistk dobivali v njih krščansko vzgojo pod varstvom nove svetnice, njih domačinke. Novi blaženi Na tretjo pobinkoštno nedeljo, 22. junija, je bil v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesno proglašen za blaženega Anton Marija Puc-ci, iz reda »Služabnikov Marijinih« (Ser-vitov), ki je služboval dolgih 45 let kot župnik sv. Andreja v mestu Viareggio. Sv. oče je orisal vzorno življenje in delovanje novega blaženega. Posvečen je bil v mašm-ka leta 1843, nato je po 3 letih kaplano-vanja dobil župnijo sv. Andreja in je postal pravi oče svojih župljanov. Vse je poznal, vse obiskoval in je v letih, ko so drugod duhovnike zaničevali in se jih ogibali, užival splošno spoštovanje. Ustanovil je v svoji župniji verska udruženja otrok, odrasle mladine, mož in žena, predpisal jim je modra društvena pravila in jih navduševal s svojo apostolsko gorečnostjo. Za podpiranje ubožcev je ustanovil v mestu konferenco sv. Vincencija, za ubožne bolne otroke pa obmorsko zavetišče. Vzgojo in pouk ženske mladeži je poveril redovnicam Servitskega reda. Navdušil je svoje župlja-ne za papežke ustanove »Širjenja sv. veren in »Sv. detinstva« v podporo sv. misijonov med pogani. Tako je postala njegova župnija res ena sama velika družina, tesno povezana v verskih organizacijah in on je bil njen dobri oče in pastir svoje črede. Kjer , je dobil moč in podporo za vse to delovanje? Pri Mariji. Že kot mlad deček je odgovoril svojemu župniku na vprašanje, kaj da misli postati: Hočem postati redovnik v kakem redu, ki je posvečen Mariji.« In kot župnik je v svoji nastopni pridigi izročil sebe in svoje ljudstvo pod zavetje Žalostne Matere božje. Sv. oče je v svojem nagovoru tudi izrazil: Prosimo »gospodarja žetve« naj po priprošnji novega blaženega pošlje mnogo podobnih delavcev v službo sv. Cerkve. IZ SLOVENIJE Novo nasilje zoper škofa Vovka V nedeljo 22. junija je hotel škof Vovk na Jesenice birmovat. Toda nahujskana komunistična druhal je škofa ustavila pred vasjo in mu ni pustila naprej. Moral s« je vrniti zopet v Ljubljano. Lepa demokratičnost, tovariši, in zgledna svoboda izvrševanja verskih obredov! Če vam ustava ni sveta, kaj vam bo še sveto? P. Ašifc pred sodiščem Župnik v stiškem samostanu p. Simon Ašič je prišel pred sodišče, ker je razdeljeval podobice otrokom in ker so ugotovili, da vodi »status animarum«, to je pregled družin v župniji, kot to delajo župniki po vsem krščanskem svetu. Toda v Sloveniji je to zločin. Nova maša med beneškimi Slovenci V nedeljo 29. 6. so imeli v Srednjem v Slovenski Benečiji novo mašo. Na ta veliki dogodek, prvič v zgodovini svoje fare, so se Sredenjci pripravili s tridnevnico, katero so začeli že na praznik sv. Ivana. Udeležba pri tridnevnici je bila kljub obil- nemu delu prav velika. Prihajali niso samo domačini nego tudi iz sosednjih vasi. Poleg tega so govore lahko poslušali zadnje dni celo na njivah in senožetih daleč na okrog, ker so postavili na zvoniku dva močna zvočnika. Pravijo, da so jih slišali do poldrugo uro oddaljenega Kravarja in št. Lenarta. G. novomašnik Emil Crisetig (Krizetie), redovnik družbe Srca Marijinega, je bil posvečen 22. junija v Bologni. V rodno vas je prišel tik pred novo mašo v nedeljo zjutraj. Sprejelo ga je vse verno ljudstvo z največjim navdušenjem ob krasnem slavoloku (portonu) in z močnim streljanjem. Pred cerkvijo mu je mladina ob lepi deklamaciji nasula na pot med cvetjem tudi bodečega trnja, namesto šopka so mu izročili novomašni križ. Ob vstopu v cerkev ga je pozdravila lepa novomašna pesem cerkvenega zbora lz Podgore, kateri je pel tudi pri maši in z ubranim petjem neizmerno povzdignil slovesnost dneva. Tudi pri slavnostnem kosilu so podgorski pevci dvigali duha prisotnih z ubranimi melodijami. Škoda, da je ta čas tako hitro minil. Ob 5h popoldne je novomašnik sam pridigal domačemu in okoliškemu ljudstvu. Ko se je po nagovoru oglasila zahvalna pesem, so zopet možnarji in topiči oznanili vsej Benečiji, da je lepega slavja konec. Težko je bilo ljudstvu pri srcu, ko se je poslavljalo od podgorskih cerkvenih pevcev. Še bi jih bili radi pridržali, toda sonce je neizprosno naznanjalo, da se je treba posloviti. Po mnenju domačinov tako veličastne slovesnosti v Benečiji niso *šc videli. Seveda gre za to hvala ne samo novomašnikn in Podgorcem, temveč tudi neumornemu g. pridigarju iz Gorice, ki je ves čas tridnev-nice tako lepo govoril in še najbolj pa pri novi maši sami. Prav tako ne smemo pozabiti dobrega beneškega ljudstva, ki se je pokazalo tako zelo požrtvovalno. G. novomašniku želimo tudi mi na njegovi svečeniški poti obilo sreče in božjega žegna. vale pontifikalne maše po raznih starih navadah in po vzhodnih odredih. Najvažnejša opravila so se vršila na štadionu, kjer je bil prav za to postavljen veliki oltar z nepreglednimi vrstami sedežev; tako n. pr. 29. maja polnočnica s skupnim sv. obhajilom za moške, kjer so stotine duhovnikov delile angelski kruh. 30. maja ob 10.30 se je tu darovala Pon-tifikalna maša za svetovni mir in za tiste, ki zaradi sv. vere preganjanje trpe. Tu so vsi navzoči kongresisti glasno in pobožno molili za kardinala Mindszentyja in škofa Stepinca in vse druge žrtve rdečega terorja. 31. V. Na stadionu Montjuich je bilo posvečeno približno 1000 duhovnikov. Na binkoštni praznik ob 9h na trgu Pija XII. je namestnik sv. očeta daroval pontifikalno mašo in s popoldansko svečano procesijo, z blagoslovom z Najsvetejšim, govorom sv. očeta preko radia in s papeževim blagoslovom se je zaključil Kongres. /. P. udeleženka na kongresu Petdesetletnica mučeništva Letos poteče 50 let odkar je bila umorjena sv. Marija Goretti v obrambi svoje dekliške nedolžnosti. Dne 6. julija bo obletnica njene junaške zmage nad živalsko podivjanostjo in pohotnostjo njenega soseda tam v kolonski hiši v naselbini Ferriere di Conca v bližini Rima. V teh 50 letih se je dosti spremenilo. Bog sam je poveličal značajno in preprosto kmetsko deklico, mučenko sv. čistosti, z raznimi čudeži in sv. Cerkev jo je prištela med svetnice božje, kakor nekdaj sv. Nežo. Njen morilec je na njeno priprošnjo spoznal svoj greh in dela še vedno pokoro v samostanu, potem ko je dostal svojo ječo. Pa tudi krščanski svet ni pozabil te okrvavljene lilije, ki je ostala neomadeževana. CDve lepi knjigi Letošnje leto bo šlo pri goriških Slovencih v zgodovino kot evharistično leto. Saj verjetno ni še nikoli sv. Evharistija doživela takih zmagoslavij med nami kot ravno letos. Oba evharistična kongresa, slandreški in sedaj devinski, sta bila vsak po svoje zmagoslavje presv. Evharistije. K temu pa so brez dvoma nemalo pripomogle tudi letošnje šmarnice, ki smo jih brali v vseh farah štandreškega in devinskega dekanata v mesecu maju za šmarnično berilo. Šmarnice je sestavil msgr. Gregorec po naročilu pripravljalnega odbora za evhar. kongres, Naslov jim je »Naša ljuba Gospa presv. zakramenta«. Ker je danes tisk silno draga zadeva, knjiga ni izšla v tisku, temveč razmnožena na ciklostil. Delo je mojstrsko opravil ravnatelj srednjih šol v Gorici prof. Nemec, ki se je potrudil, da je knjiga res kot bi bila tiskana. Na ta način smo prišli po nizki ceni do lepih šmarnic, ki bodo še pozneje vedno prijetno berilo. Msgr. Gregorec je vanje vložil veliko truda in ljubezni do Marije in sv. Evharistije, katero obravnava v 31 dnevnih berilih z raznih vidikov od predpodob do ustanovitve najsvetejšega zakramenta, daritve sv. maše in sv. obhajila. Poleg premišljevanja je za vsak dan še primeren zgled, ki branje napravi samo bolj privlačno. Druga knjiga, ki nam je napravila veselje, je ona msgr. Ukmarja z naslovom Naša daritev. Tudi ta je posvečena Evharistiji, saj pisatelj v njej obravnava daritev sv. mase in pa mašne obrede. Knjiga je prav za prav izšla že lansko leto ob priliki zlate maše dobrega g. Jakoba Ukmarja. Toda do sedaj ni o njej še nihče kaj več povedal. Čakal sem, da bi se kdo oglasil, ki je merodajnejši od mene, ali ker ga do sedaj nike od leta 1940 do 1948. Tega leta se je po 24 letih nepretrganega pridigovanja pri sv. Jakobu poslovil od svojih poslušalcev, saj je bil že na pragu zlate maše. Ob zlati maši pa je hotel dati svojim dragim Slovencem še zadnji najlepši dar in spomin ter izdal omenjeno knjigo. Zanjo smo monsignorju res lahko hvaležni. V slovenščini mislim, da slične knjige še nimamo. Tudi v tujih jezikih ji bomo težko našli par in to predvsem zaradi njene jasnosti preprostosti in prijetnega izražanja. Pisatelju se nikamor ne mudi. Mašne obrede razlaga, da ga vsakdo lahko ume, preprost kot izobraženec. Pove to, kar je splošno znano onim, ki poznajo katekizem, kakor tudi ono, kar poznajo navadno le duhovniki, in včasih se spusti tudi v podrobnosti, ki vedo zanje le specialisti v liturgičnih vprašanjih. Vse to pa prepleta z lepimi razmišljanji, primernimi nauki in o-pombami za duhovno življenje tako, da ga s pridom bere vsakdo, posebno še kdor se želi po bliže seznaniti z obredi sv. maše in pa z resnicami, ki nam jih obredi razodevajo po znanem reku: »Lex orandi est lex credendi«. V liturgiji se nam posebno živo razodevajo verske resnice, kakor so jih doživljali in verovali verniki prvih krščanskih časov, in to velja še v največji meri za sv. mašo, ki je prvo in najstarejše liturgično dejanje v Gerkvi. Tako se poglablja človek ob knjigi msgr. Ukmarja v nastanek in razvoj obredov sv. maše, njihov pomen in v verske resnice, ki jih izražajo. Vrhu tega je knjiga pisana v lepem čistem jeziku, kakor ga težko najdemo v sličnih knjigah. Vse to so vrline knjige msgr. Ukmarja. Seveda ni s tem rečeno, da nima knjiga nobenih hib. Kar je človeškega, bi vse lahko bilo boljše. Tako na pr. se bralcu zdi včasih odveč, da se pisatelj ponavlja. V govoru je prav, da na kratko spomnimo poslušalce na to, kar je bilo že povedanega. V knjigi bi to lahko izpadlo brez škode, saj bralec lahko pogleda par strani nazaj, če se česa ne spominja več. Prav tako bi lahko izpadla ta ali ona podrobnost, ki razumevanje mašnih obredov le bolj otežuje nego lajša. Vendar ponavljam, so vse to le malenkosti spričo lepote in bogastva, ki ga knjiga bralcu nudi na vsaki strani. Zato bi bilo prav, da bi Slovenci po tej knjigi bolj segali, posebno ker se slična knjiga v slovenskem jeziku ne dobi. Knjiga je na prodaj v knjigarni Fortuna-to v Trstu in pa v Katoliški knjigarni v Gorici. TRGOVINA JESTVIN ROMAN SMUC TRST ul. Battisti 13 - tel. 96-300 se priporoča vsem starim in novim kli-jentom. Dobro blago in solidna postrežba. Zmerne cene. Blago dostavljamo na dom. Zobozdravnik dr. STANISLAV PAVLICA TRST via Commerciale 10/11. - Tel. 31-8-13 sprejema od 9 - 13 in od 17 - 19 ni bilo, hočem pa jaz povedati nekaj vtisov o tej knjigi. Kako je knjiga nastala pove pisatelj ob koncu in tudi v uvodu. V nji je zbral 45 govorov, ki jih je imel v postnem času v cerkvi sv. Jakoba v Trstu za slovenske ver- PRISPEVAJTE za t L. Kemperlov sklad! mam mi SclJctu «0 p®*Jra*> Vendar, kadar spomnim se, mi oko solzi, da prijatelj ljubljeni več ne pride mi. Tako težko in čudno mi je pisati o Tebi, dragi Polde. In prav sedaj, ko okoli nas cvete in zeleni — v času, ko je vse polno življenja; v času, ko vse drvi iz gorkega mesta v hladne gorske kraje, tja, kjer je še toliko lepote. Kaj ni bilo morda tudi Tvoje življenje tako zelo slično temu času? Poln življenja in nikdar nisi miroval. Bil si pravi vihar. Oprosti, dragi prijatelj, taka je bila Tvoja zunanjost. Saj je tudi Tebe bičal vihar v življenju. Bil si v boju z nočjo, viharjem in blatno potjo sedanjega časa. Na tej strmi poti, v temi in viharju nisi nikdar klonil ter ostal vedno zvest. Pod trdo skorjo Tvoje zunanjosti se je pa skrivalo blago srce. In takega sem Te tudi poznal. Srce, ki je tako ljubilo lepoto in dobroto. Tako velik je bil socialni čut do revežev, da nisi delal razlik, ampak samo pomagal. Si morda preštel vse one pakete hrane, ki si jih prevažal našim trpečim bratom■■ v Gonars? Nisi klonil niti pred nevarnostjo, ampak pomagal in zopet pomagal. In Tvoja velika ljubezen do naše pesmi. Vse bi dal za lepo petje. Kjer koli se je prepevalo, si bil zraven, pa naj je bilo to narodno ali cerkveno petje. Sam dober pevec, pevovodja in organist pa še večji ljubitelj pesmi sploh. V vsakem zboru bo sedaj velika vrzel in težko se nam bo privaditi z mislijo, da Te ni več med nami. Na vse to sem mislil, ko sem stal ob Tvoji krsti. Nisem se mogel sprijazniti z mislijo, da se je zate, na tem svetu, ustavil čas. Da so Tebe, tako nemirnega, uklenili t> ta prostor med štiri deske... Sklenil sem trdo roke, pogledal na križ in molil sem zate, prijatelj. Tvoj prijatelj Šovinizem obsojamo! Na Tržaškem imamo nove primere obsodbe vrednega italijanskega šovinizma. Na vseh področjih se v zadnjem času čuti, da smo Slovenci povsod vedno večji trn v peti. Skoro ne mine dan, da se ne bi kaj proti Slovencem zgodilo. Tu omenjamo sledeče primere: Na prvi seji tržaškega mestnega sveta sta se oglasila k besedi tudi slovenska odbornika. Oba sta začela svoj govor v slovenskem jeziku in oba sta morala takoj utihniti, ker se je dvignilo od demokrščan-ske večine tako huronsko vpitje, da se govornikova beseda enostavno ni več slišala. Zato sta morala oba nadaljevati svoj govor v italijanščini. — Te dni je prispel v Trst »evropski vlak«, v katerem je zavezniška razstava, ki dokazuje, kako se dela za mir v Evropi. Vodstvo tega vlaka je pravilno presodilo tržaški položaj in pozvalo tržaško prebivalstvo tudi s slovenskimi plakati, naj si ogleda razstavo. Na vlak in po mestu so nalepili plakate tudi v našem jeziku. In kaj se je zgodilo? Na tiskovni konferenci, ki jo je priredilo vodstvo te svojevrstne koristne propagande, so demokrščani enostavno zahtevali, da se morajo slovenski plakati odstraniti, češ da par tržaških Slovencev ne zasluži take pozornosti! Dejstvo je, plakati so bili takoj drugi dan odstranjeni, oziroma prekriti z italijanskimi. Sedaj imamo v Trstu velesejem. Okrog, velesejma in po glavni ulici pred velesej mom dobi obiskovalec vtis, kakor da smo v Italiji. Vsepovsod samo dolge vrste italijanskih zastav in to v izredno veliki obliki. Vmes so obešene sicer tudi doma- če tržaške zastave, a v enkrat manjši obliki. Približno tako je kakor oni zloglasni Palutanov ukaz, da se sme na tržaških slovenskih občinah sicer uradno tudi pisati v slovenskem jeziku, a morajo biti slovenske črke enkrat manjše in še v oklepaju. Če sedaj vprašamo, kdo vse to proti Slovencem počenja, postane vsa zmešnjava še veliko večja in ugotovitev za slovensko javnost skoro škodljiva. Toda naša dolžnost je, da jasno povemo resnico, čeprav bili na obe strani! Vse to počenjajo tržaški italijanski demokristjani! Ob volitvah smo pravilno zapisali, da je »Demo-crazia cristiana« samo pravična in krščanska za Italiane! To dejstvo danes ponavljamo. Obenem predlagamo vsem odgovornim krščanskim krogom v Italiji, naj čim-prej spremenijo ime svoji politični stranki in sicer zato, ker ni — krsčanska! Kristjani druge narodnosti nikakor ne moremo dovoliti, da bi zlasti Italijani, kjer je središče naše sv. vere, skrunili naše skupno ime in tako jemali ugled sveti Cerkvi. Naj ti gospodje vedo, da med slovenskim prebivalstvom na Primorskem sv. Cerkev zelo trpi prav radi njihove lažne »krščanske« demokracije! Naši priprosti ljudje, ki ves ta šovinizem od blizu vidijo v stoterih vsakdanjih oblikah, se čudijo, da se more kaj takega goditi! Po vsej težki kritiki, ki jo slišimo med našim prebivalstvom, moramo reči in prositi le eno: spremenite ime svoje politične stranke in nikar s svojim šovinizmom ne delajte škode sveti Cerkvi! Katoličani smo tudi Slovenci in imamo vso pravico braniti dobro ime naše skupne matere sv. Cerkve! Politična modrost Italijanski notranji minister Scel-ba je dne 24. junija 1952 v rimski zbornici podal zanimivo poročilo o likvidaciji fašistov v Italiji. Pretkani italijanski propagandni aparat je takoj po drugi svetovni vojni, ko je bilo v modi proglašati smrt fašizmu in izvajati čistke fašistov in nacistov, vrgel v svet bajko, da je bilo po »osvoboditvi« v severni Italiji pobitih 300.000 fašistov, da so pozaprli in obsodili vse fašistične vojne zločince in temeljito epurirali ves državni aparat. Zdaj pa je minister Scelba z uradnimi številkami v roki povedal točno število pobitih, obsojenih in epuriranih fašistov: po 25. aprilu 1945 je bilo v severni Italiji poklanih 1732 — in ne 300.000 — fašistov, pozaprtih nekaj tisočev, epuriranih 1874, upokojenih pa 671. Scelba je navedel celo zgovoren primer: od 45.000 uslužbencev in uradnikov, ki so odvisni od notranjega ministerstva, v katerem bi morala biti čistka najstrožja, je bilo epuriranih — 24 oseb! »Epuracija se je sprevrgla v burkala je končal Scelba. In ko je komunistični poslanec Bottonelli protestiral, da so demokristjani pustili fašiste nekaznovane, ga je Scelba zafrknil, da so epura-cijo izvedli — levičarji, pod vodstvom notranjega ministra Romite, socialista! Če primerjamo kaznovanje fašistov v Italiji — in tu je bila zibelka fašizma in domena fašistov — 2 zverinskim početjem komunistov v Jugoslaviji in še posebej v Sloveniji, bomo zaslutili temne globine de- sonarodnjaka, ampak tudi lastnega očeta, če tako zahtevajo strankarski interesi. Zaman priča vsa naša zgodovina, zlasti bolestna usoda Koroške in Trsta, da ni strankarska ali razredna osnova ona, ki bo rešila usodo našega ljudstva in našo bodočnost, ampak samo narodno zavedni slovenski človek. Če pa pobiješ tega človeka, ki je edini zvesti temelj narodne bodočnosti, na koga boš gradil narodno usodo? razloge. Kdor je bil na akademiji v Avditoriju, ve, da nismo ohčutili kakšne posebne vročine, saj je bila prireditev prvič zvečer in drugič v večernih urah. Akademija je bila tako lepa, da smo lahko ponosni nanjo. Vse priznanje mora- mo dati profesorjem, ki so akademijo pripravili. Pogled na številne dijake in dijakinje, ki so tako lepo podajali točko za točko sporeda pa nas je utrdil v prepričanju, da slovenska kultura v italijanskem morju ne bo zamrla. monskega sovraštva in politične nezrelosti novih jugoslovanskih oblastnikov. Čeprav med Slovenci ni bilo fašistov, ker so bili sami žrtve fašističnega okupatorja, so komunisti samo v Sloveniji barbarsko poklali 12.000 domobrancev, odpeljali in skrivaj likvidirali na tisoče nekomunistov, napolnili vse ječe in premnoga novoustanovljena taborišča smrti in prisiljenega dela, z dneva v dan uprizarjali krvave procese, tako da boš redko našel družino, ki ne joka za katerim svojim članom. Zakaj takšna razlika med postopanjem italijanskih levičarjev in slovenskih komunistov? Res je, da so nadzorstvene zavezniške oblasti preprečile v Italiji preostre izbruhe maščevalnosti in da komunisti niso bili na vladi, čeprav »v vladi, a priznati moramo, da je bilo slično milo postopanje italijanske justice predvsem sad politične zrelosti in demokratične razgledanosti. Rešiti so hoteli čim več svojih ljudi. Ogorčenemu svetovnemu mnenju so vrgli v žrelo pravljico o 300.000 poklanih fašistih in bombastične vesti o strašnih čistkah, dejansko so pa ogrožene fašiste sprejeli v svoje stranke in jim rešili življenje in položaj. Italijanki politiki, tudi levičarski, so tako pokazali, da ne podrejajo narodnih interesov strankarskim. Predvsem so Italijani, šele potem so socialisti ali komunisti. Samo slovanski, in zlasti slovenski komunisti so tako fanatično zaverovani v svojo stranko, da so pripravljeni streti v prah ne samo zadnjega svojega Prešeren v angleščini Kot smo 19. maja kratko omenili, pripravlja prof. dr. Janko Lavrin angleško izdajo Prešernovih pesmi. Knjigo bo izdala Državna založba Slovenije v Ljubljani, predvidoma še letos. Ob tem se vsiljuje vprašanje, če bo tako knjiga prišla v dovoljni meri v roke angleških književnikov, ker obstoje v Angliji občutne carinske omejitve za uvoz tujih knjig. Pa sam natis bi v Angliji bil gotovo jezikovno brezhiben! Prof. Lavrinu pomaga pri prevajanju več angleških slavistov, predvsem prevajalcev iz ruščine. Vsi slovenščino razumejo. Med njimi sta tudi dva univerzitetna profesorja, eden iz univerze v Nottinghamu, drugi it londonske School of Slavonic Studies. Sodeluje tudi našim koroškim Slovencem poznani g. Kenneth Matthews, ki je poročen s Slovenko, je po vojni bil več let na Koroškem in je pomagal izdati »Slovensko Koroško«. »Sonetni venec« je že preveden, pač pa povzroča »Krst pri Savici« veliko težav. Uvod bo napisal knjigi prof. A. Slodnjak, ki bo prikazal Prešerna kot velikana evropskega imena. Orisana bo doba pred Prešernom in značilnosti njegove dobe. Pot tej knjigi bosta pripravili »Slavonic Rewiew« in nova angleška enciklopedija svetovne literature, ki bo obsegala tudi Prešernov življenjepis z bibliografijo. Ob tej priliki omenjamo, da je g. prof. Lavrin izdal ob 100 letnici Gogoljeve smrti februarja letos knjigo »Nicolai Gogol«, Tei jo je angl. književna kritika dobro ocenila in označila kot prvo delo ob priliki Gogoljeve stoletnice smrti. (Klic Triglava, št. 95) »Množica predstav na Tržaškem" Pred dvema tednoma je nekdo pisal v »Glasu«, da se je ustrašil kar osmih predstav v Trstu in zato ni šel nikamor. Škoda. Videl bi, da smo tržaški Slovenci toliko kulturno razviti, da je lahko več predstav istočasno. Avditorij pri srednješolski akademiji je bil poln, na štadionu pri Sv. Ivanu je bilo veliko gledalcev; lepo število ljudi je bilo v Rojanu pri igri Vrnitev in prav tako v Bazovici pri igri Veriga. Težko je kar na splošno trditi, da poletni čas ni primeren za nobene dramske nastope. Slehernik in Divji lovec, ki ju je vprizoril Slovenski oder na Repentabru — tudi v poletju — dokazujeta nasprotno. Pisca tudi moti »poplava« šolskih prireditev. Naj bi bile raje med šolskim letom. Nekaj jih je bilo tudi med šolskim le-1 tom. Marsikje so pa stvarne težave, da med šolskim letom prireditve niso mogoče. Priprava raznih nastopov zahteva veliko truda in časa. Ta čas je najlažje dobiti ob koncu šole, ko se konča redni pouk in otroci čakajo na šolsko mašo in na spričevala. Ko so srednje šole določale dan svoje akademije, so se gotovo pošteno posvetovale in so prišle do spoznanja, da je najbolj primeren čas ob koncu šolskega leta. Za tako odločitev so gotovo imeli stvarne PIERRE L’ERMITE: Nespametni svet Roman iz druge svetovne vojne Medtem ko je govoril, sem bral nad kaminom idiličen odlomek iz svetega. pisma, odlomek, ki ga je treba razložiti, ker se dandanes, zlasti pri nas, slabo ujema z dvignjeno pestjo in z vsemi revolucionarnimi grožnjami, ki zastirajo obzorje. To je bilo napisano z velikimi črnimi črkami ter se je jasno odražalo na barvi zidu; spominjalo je na stare misale. Čutiti je bilo jasno, da je to bilo geslo hiše, da je bil napis zato tam, da bi ga kar naprej hrali in premišljevali kot lepak v moji predsobi. Prepisal sem ga v svoj zapisnik v veliko župnikovo veselje. Glasi se: »Tedaj bo vsak prebiral z jagnjetom; in leopard bo ležal pri kozliču. Tele inimlud lev se bosta skupaj pasla in majhen deček jih bo gonil. Krava in medved se bosta skupaj pasla in skupaj bodo ležali njih mladiči. Lev bo jedel žlamo kakor vol, dojenček se bo igral pri jami modrasovi in odstavljeno dete bo delo svojo roko v luknjo baziliskovo. Isti dan se bo zgodilo, da bo Jefetova korenina stala kot znamenje zbližanja med ljudstvi; narodi jo bodo poiskali in njegov grob bo veličasten.« (Izaija 11, 6-10) Ko je opazil, da me stvar zanima, mi jo je ognjevito razložil. Po njegovem mnenju je blizu dan vesoljnega miru; njegov prihod je odvisen samo od srca ljudi, ki so dobre volje. »Vi boste eden izmed teh,« je kričal ter me prijateljsko potrepljal po rami. Naravno je, da popolnoma soglaša s tem, da ustanovim v tvornici organizacijo mladih katoliških delavcev1), oddelke skavtov in študijske krožke za strokovne delavce. Ko sem mu povedal, da je to že v teku, mi je navdušeno stisnil roko. »Midva bova sestavila nekaj izvrstnega... nekakšno vzorno tvornico. Ne bojte se svojega srca; iz srca pridejo namreč velike misli. Korakajte naprej in ne pustite, da bi vas oplašilo zabavljanje »dobro mislečih in previdnih«, ki se nenehno bojijo, da bi kdo utegnil prekucniti red, v katerem živijo na stroške drugih. Ko ima pes kost v zobeh, grči.« Ko sem odhajal, mi je dal še nekaj pojasnil o mojem obratovodji, ki se je silno bal vsega »novega« ter se je tresel, da se ne bi kje kompromitiral; isto mi je povedal o načelniku oddelka za osebje, o katerem sem si itak že sam ustvaril sodbo. Bil je majhen, debel, rdečih lic, podoben dosluženemu naredniku, ki misli in sodi kot izstrelek, brez vsakega odtenka, ki ne dopušča nobenega posebnega primera, nobene olajševalne okolnosti: To je tako ali pa ni tako! Zunaj tega ni izbire. Š*st mesecev ste potrebovali, da vam je' kak delavec odprl srce. Ena sama beseda tega člo- GOSPODARSTVO Škropljenje trt bo cenejše? V Franciji in v Švici delajo širokopotezne poskuse nadomestiti modro galico z drugimi sredstvi proti peronospori. Doseženi uspehi so zelo zadovoljivi, in sicer tako, da je švicarska vlada že dovolila prodajo preparata »Dithane Z 78« za pobijanje pero-nospore. Kot učinkovita sredstva so se izkazala tudi »Dithane D 14«, »M 555« in »S. R. 406«. Francoski list »Le Progres Agrieole et Viticole« poroča o teh sredstvih in poskusih, ne pove pa, iz česa so sestavljeni in kako so dragi. Upajmo, da bodo cenejši kot modra galica. Kaj s starimi senožetmi? Marsikatera senožet da tako pičlo košnjo, da se je ne izplača niti kositi, kvečjemu še popasti. Dva sta vzroka: taka senožet je prestara in je tudi popolnoma izrabljena. Stara je taka senožet, ker je senožet že od pamtiveka in najbrže sploh ni bila nikdar preorana in na novo posejana. Na taki senožeti pač rastejo trave, zelišča in pleveli, kot jih je nanesel veter z vseh strani sveta. Umljivo je, da bo na taki senožeti le prav malo žlahtnih trav in zato tudi krma ni mnogo vredna, poleg tega pa pičla. Izrabljene so senožeti, ki niso bile dolgo obnovljene in pognojene. Tudi najslabša senožet potrebuje gnojila in to celo tem več, čim slabša je. Sijajno gnojilo za take senožeti je gnojnica, a ker ta navadno primanjkuje še za druge kulture, ne preostane za senožeti. Torej moramo gnojiti z umetnimi gnojili. S temi pa je potrebno gnojiti pravilno, predvsem v pravem času. Če je plast zemlje na senožeti tanka, plitva, dvignemo pridelek za mnogo, če gnojimo pravočasna — najpozneje do srede zime; na drugi strani pa lahko še uničimo že itak pičli pridelek, ee gnojimo z umetnimi gnojili prepozno, komaj tekom pomladi. To imejmo pred očmi, če imamo kakšno staro in izrabljeno senožet. Če je plast zemlje dovolj debela, je najbolj priporočljivo senožet preorati — koncem jeseni —, spomladi pa vsaditi krompir ali koruzo, potem naj sledi ozimna pšenica, med katero vse-jemo mešanico detelj in trav; od julija drugega leta naprej bomo imeli zopet senožet, ki pa bo popolnoma prenovljena, pomlajena in ki bo dajala obilne košnje. Seveda moramo koruzi ali krompirju obilno pognojiti vsaj s superfosfatom, sledeči o-zimni pšenici pa z vsemi potrebnimi umetnimi gnojili. Pozor na lasjfe, predenico! Na mnogih deteljišeih so lasje ali prede-nica, ta najhujši deteljni zajedavec rastlinskega izvora. Škoda lahko nastane velika, zato kmetovalci pozor! Čim opaziš predenico na deteljišču, ugotovi vsa žarišča in zaznamuj jih s palicami. Nato ugotovi, kako daleč sega tako žarišče, palice pa postavi še */2 m v neokuženo de-teljišče, tako imaš okoli žarišča 'S2 m širok varovalni pas. V tem krogu pokosi deteljo s predenico vred, primešaj nekoliko suhe slame, vse skupaj oblij s petrolejem in zažgi. Potem moraš pokošeni del izdatno poškropiti z 12 do 15% raztopino železne galice (solfato di ferro) ali pa z 1% raztopino natrijevega arzenita (arsenito sodico), s katerim pa moramo biti pazljivi, ker je hud strup. Za vsak m5 porabimo okoli 3/4 litra raztopine. Predenica se prenaša s čevlji, zato pazi, ko stopaš po deteljiščih. Boš še žveplal? Lansko leto je napravila grozdna plesen, to je oidij, mnogo več škode kot pe-ronospora. Nekam tako izgleda, da bo tudi letos, ker peronospora mnogo ne razsaja, razen kjer je bila toča. Na vsak način se naši ljudje premalo borijo proti njemu. Letos je sicer znatno bolje kot druga leta: vinogradniki so večinoma res zgodaj žveplali in do sedaj že večkrat, najmanj trikrat. Pa ni še konec žveplanja. Tudi julija in avgusta se oidij razvija in zato bomo morali žveplati še vsaj dvakrat: enkrat sredi julija, drugič pa začetkom avgusta. Je li grozdje na zraku? V homatiji ne smejo biti grozdi, ker tam bodo slabo dozoreli. Do grozdja morajo imeti dostop sončni žarki. Zato pa je tvoja dolžnost, da nekoliko prečistiš okoli grozdja: odstrani nerodovitne rozge, odstrani zalistnike, zgornje dele rodnih rozg pa primerno priveži, da ne bodo konci delali sence grozdju. Ali prikrajšati rodni les? Bolje, da tega ne storiš, razen morebiti prav na vrhu, na vsak način visoko nad grozdjem. V listih nad grozdjem se namreč tvori tisto, kar zleze po lesu v grozd, v jagodo, in se pozneje tam spremeni v sladkor. Če ne veruješ, odstrani na eni rozgi vse liste nad grozdjem in opazuj. Naučil se boš marsičesa. Ne krmi svežega sena! Komaj spravljeno seno ni priporočljivo za takojšnje krmljenje, zato naj prej nekoliko dozori, najmanj 2 meseca. Potem se ni bati, da bi seno povzročilo napenjanje živine ali kakšne motnje v prebavi. Kaparji ali ščitaste uši so na oleandrih in drugem lepotičngra gr-mičju, pa tudi na trtah ob hišah, na murvah in različnem sadnem drevju. Te u*i so na lub ali liste pritrjene s sesalom sredi trebušne strani in s tem sesalom srkajo sok rastlinam, ki' začnejo polagoma hirati* in se končno posušijo, seveda če ne posežemo pravočasno vmes. — Proti tem kaparjem delujeta »paramag« in »coccidol«. Med kaparje spada tudi kalifornijska uš ali »kapar San Jose«, proti kateremu pa je potrebno izdatno zimsko škropljenje. K sreči pri nas še ni posebno razširjen. Slinavka v Angliji V Angliji velja zakon, da se mora pokončati vsako žival, ki oboli na slinavki. Tudi meso se mora uničiti. Država plača prizadetim odškodnino. Od 14. novembra 1951 do danes so odkrili 218 žarišč slinavke in so pokončali 28.506 živali, od katerih je bilo nad polovico goved, skoraj 8 tisoč ovc, nad 6 tisoč prašičev in 20 koz. Ker mora Anglija uvažati večji del potrebnega mesa in je to danes na izvoznih trgih (predvsem Argentina) drago, se bojijo Angleži, da bodo dobivali skrčeno tedensko porcijo mesa, če bi zgube vsled slinavke še narastle. V Angliji je namreč meso še vedno na izkaznice. Tudi v Švici, na Danskem, Švedskem in drugod pokončajo vsako žival, ki oboli na slinavki: država plača odškodnino. veka pa ga je zopet zaprla in to svoje ravnanje je še ogrenil z besedami, ki jih delavec ne bo nikoli pozabil. Dalje pa župnik ni hotel iti; ni mi hotel povedati svojega mnenja o glavnem ravnatelju; in to me je najbolj zanimalo. Rekel mi je samo, naj bom previden. »Polagoma ga boste sami spoznali ter se boste po tem ravnali. — Težave bodo, a težave so za to, da jih premagamo. Mislite si, da vsi ti načelniki izhajajo iz časov verskega in socialnega skepticizma, ko noben moški ni hodil v cerkev... ko so zares verjeli, da je znanost nadomestila vero, vse... ko delavsko vprašanje še ni zavzelo važnega mesta, kot ga ima danes. Gotovo, treba je delati; treba pa je pravilno ravnati s temi gospodi... jih pregovarjati... jim klicati v spomin, da je bil Kristus prvi delavec... jih polagoma privesti do tega, da dovolijo vse ugodnosti, ki so dahes potrebne, in sicer' tako, • kol • da jih dovolijo oni sami, da sr pridobijo zaslug, in ne da se jim te ugodnosti izsilijo. Jasno, delavec je' dolžan delati kot mi vsi. Ima pa tudi pravico do počitka,... pravico, da se izboljša življenje njemu in dntžini.« »Torej družinske plače, dopusti itd.?« »Zakaj pa ne? Imejte radi delavce... Skušajte razumeti njihove potrebe ih njihovo zanimanje... Drzno se naslonite nanje... Pomnite, da so vrhovi nerodovitni in. da trava raste v dolini.« »Dolina... to je proletariat.« Po teh besedah sem se poslovil. Bil je večer. Sonce je kraljevsko obsevalo polja in vs» potapljalo v svojo zlato luč. Cerkev je bila odprta... stara gotska cerkev z lepimi stoli in znamenitimi poslikanimi okni. Molil sem in prosil Boga, da bi dobro razumel to, kar mi je hotel dopovedati ‘) žosisti; J, O. C. = jeunesse ourriere catholicjue = katoliška delavska mladina < znana francoska organizacija. Leto IV. - štev. 27 S TRŽAŠKEGA Šolska prireditev v Bazovici UČENCI BAZOVSKE OSNOVNE ŠOLE PRIREDIJO V NEDELJO 6. JULIJA OB 5.30 POP. PRAVLJIČNO IGRO »TRIGLAVSKA ROŽA«, KI JO JE SPISAL MIRKO KUNČIČ. SODELUJEJO TUDI ČLANI BAZOVSKEGA ODRA IN PA ORKESTER S TRSTA. Zadnja navodila romarjem v Lurd Kateri ste poravnali celotno vsoto, ste dobili romarski listek. Skrbno ga hranite. Z njim boste na vlaku dobili romarsko knjižico in značko. Odhod romarskega vlaka iz Trsta bo- dne 10. julija ob 3h zjutraj iz glavnega kolodvora. Goriški romarji se pridružijo v Tržiču. Sv. maša bo verjetno na kakšni vmesni postaji do Padove. Prihod v Lurd bo naslednjega dne v prvih popoldanskih urah. Do takrat ne boste dobili vroče hrane. Zato si poskrbite sami hrane za na pot. Naj ne pozabi no-deben svoje osebne izkaznice odnosno potnega lista. Svetujemo, da zamenjate že v Trstu lire v franke in sicer v bankah odnosno menjalnicah. Za vsa potrebna pojasnila se obrnite na urad, kjer ste se vpisali. Birma slovenskih otrok V veliki cerkvi sv. Antona v Trstu je bila to nedeljo skupna birma slovenskih otrok. To je že sedmo leto, ko se deli zakrament sv. birme našim otrokom na isti dan v zelo slovesni obliki. Slovesnost, zlasti povzdigujejo požrtvovalni cerkveni pevci, ki med birmovanjem kar naprej prepevajo. Letos je bilo skupno 350 birmancev. G. škof so imeli lep govor za otroke v našem jeziku. Otroci so lepo skupno molili predpisane molitve in več naših duhovnikov je streglo pri sv. birmi. Kljub temu se nam zdi zelo čudno, da mnogo mnogo naših očetov in mater pošilja svoje otroke k birmi, ki je določena za italijanske otroke. Iz kakšnega dela mesta oziroma zlasti iz kakšnih večjih vasi smo videli prav malo birmancev. To pomeni, da so šli k birmi na drugi dan. Skrb staršev bi morala biti, da peljejo otroka takrat k birmi, ko je najbolj zanj primerno. Razumemo, da med tolikimi družinami pač vse ne morejo izbrati istega dne in da so lahko tudi vzroki, ki opravičujejo. Naša želja je le, da bi v bodoče bile bolj zastopane zlasti velike tržaške vasi. Mavhinje - t Albin Semolič »Vigred se povrne...« — ah, saj je letošnja vigred že usahnila in z njo tudi ti, dragi Albin. »Drobne ptičice pojo...«. Z njimi je tudi tvoj nekoč tako jasni glas donel v nepozabni dolini in bregovih in vrhovih brestovskc, zapuščene domačije. Naše lepe, domače, umetne in narodne pesmice si ti svoj čas kaj lepo zaokrožil in z vsem mladim' ognjem tudi vzvišene verske, božje, svete speve tam, pri domačem svetem Lovrencu. Široka javnost ni poznala tvojega vsestranskega in požrtvovalnega dela. Kolikim si ti pomagal in jih rešil, ko si bil domači občinski tajnik. Temni fašizem je dobro vedel, koga mora preganjati, ko .je tebe hotel udariti! Ah, in še ljubljena domovina te ni blago sprejela, ko si tedaj pribežal pod njene peruti... — Vihar pretekle vojne in razmer je mnogokaj razdejal in raznesel, a ti si kot pravi razumnik že koj od početka imel odprte oči in jasen pogled, tudi ko se je marsikakšnim še celo visokim glavam zameglilo in zavrtelo v novih in vseobetajo-čih zmešnjavah... — V cvetu najlepših moških let si še bil, na zunaj bi se zdelo, da si bil sedaj od vseh pozabljen, zapuščen župnik, ki je gotovo hotel povedati več, kot je rekel. In že to, kar mi je povedal, me plaši. Rad imam navdušene ljudi, a zanesenjaki me vznemirjajo. Sicer bo pa bodočnost vse to uredila. Ko sem vstal, sem v kapeli svete Device opazil gospodično, ki je molila. Pogledal sem od strani njeno elegantno in fino postavo, zdelo se mi je, da jo poznam. In res, ko je prišla iz cerkve in stopila na trgu v svoj majhen avto, ki ga je sama vodila, sem spoznal gospodično Chantal, e-no prvih risalk mojega urada, ki je bila hči fregatnega kapitana. To srečanje me je veselilo. XV. Vse gre dobro, celo prav dobro. Župnik, je imel prav, ko mi je rekel, naj začnem. V vseh delavnicah sem našel razumevanje in pomoč. Mojster Robert R. mi je v dragoceno o- m da si tiho in samotno v bridkosti usahnil, ko še niti v tako ljubljeni domači, rodni zemlji ne počivaš — pa ni tako. Svet in ljudje marsikaj pozabljajo, a ti si kot pravi sin svojega naroda in kot veren mož sedaj v rokah neskončno dobrotljivega, nebeškega Gospoda in tudi na tem svetu se te še marsikdo spominja in med temi tudi nepodpisani prijatelj, ki te je gledal in spoznal... Dolina To nedeljo imamo v Dolini farno opa-silo. Obhajamo praznik našega farnega pa-trona svetega škofa Urha. Ko bi ne bilo tako vroče, bi vas povabili na sprehod v naš Breg. Zato pa bomo domačini tem bolj iskreno počastili svetega škofa, ki so ga naši pradedje izbrali za prvega svetnika in varuha naše župnije. Ta nedelja bo pri nas posvečena sv. evangeliju. Popoldne bo posebni blagoslov nad 250 knjig sv. evangelija, ki bo razdeljen vsem družinam v župniji. — Med zadnjimi prazniki omenimo le »Sv. Rešnje Telo«, ko je bila pri nas tako lepa procesija kot je še v povojnih letih nismo bili vajeni. Prvi oltar smo imeli kar v starodavni cerkvi sv. Martina na Brcah. Ko bo v tem letu urad za lepo umetnost to cerkvico popravil, bo seveda še lepša in bolj primerna za tak skupen obisk pri telovski procesiji. — Prav v kratkem bo začel urad za javna dela1 iz Trsta zidati cerkveni zvonik, o katerem smo že pisali. Delo bo težavno in dolgo. Sedaj v Vidmu vlivajo zvonove za vse cerkve in tako bo naša tam o božiču imela nove zvonove in nov zvonik. — Še eno: Radi komunistične zmage nas nikar ne pomilujte. V naši župniji komunisti niso zmagali! Kakor veste so zmagali samo na enem volišču in tam sedaj prirejajo svoje dneve zmage. Dejstvo pa je, če bi vsaj vsi praktični katoličani, ki sicer v cerkev zahajajo, poslušali Cerkev, bi bil položaj v Bregu danes drugačen. Tako pa delajmo pokoro — štiri leta. Gročana Letos obiskuje smrt zelo pogosto našo vas. Preteklo soboto je umrl Racman France — mož v najlepših letih. Bil je komaj v 51 letu starosti. Vsi smo ga imeli radi. Kako tudi ne! Vedno je bil vesel in pripravljen vsakomur pomagati. Na pokopališče so ga spremili številni prijatelji in znanci. Njegovi družini izrekamo odkritosrčno sožalje. Bazovica Sredi junija so nas razveselili naši igralci z lepo Finžgarjevo igro: Veriga. Finžgar je hotel z njo grajati vaške prepire, ki se Večkrat vlečejo v nedogled in to zaradi malenkosti. Igralci so svoje vloge zelo dobro podali. Oder je bil posrečeno pripravljen. Prihodnjo nedeljo 6. julija popoldne pa vprizori naša šola Kunčičevo pravljično igro: Triglavska roža. Otroci se pridno pripravljajo, ker nočejo zaostajati za drugimi šolami. Pri igri bo sodeloval tudi učiteljski orkester. Pridite! Naši otroci vas vabijo. poro. To je zanesljiv, zelo inteligenten fant, ki ima svoje delavce v rokah; označil mi je tiste, ki bi se morda zanimali za študijski krožek. Skavti že delajo načrte za sijajne izlete. Pomagal sem jim pri nabavi uniform, katere nosijo ponosno in veselo. Tudi žosistom sem pripravil veliko veselje, s tem da sem jim preskrbel športno igrišče, katero sem dal izravnati. Ni sicer idealno, a zdi se mi, da so ga zelo veseli; vsak večer ga uporabljajo mladostno navdušeno. V ženskem oddelku nisem še nič začel. Tu iščem način, ki ga je pa težko najti. Za sedaj sem za nje uredil v eni izmed sob majhno knjižnico z najnovejšimi knjigami, ki jim bo odslej služila kot soba za oddih. Zdi se, da so s tem zelo zadovoljne. Toda čim več storim, tem več zahtevajo od mene; včasih se moram zanimati za cisto nepričakovane primere. Ko sem to povedal župniku, se mi je smejal; odvrnil je: »Kaj pa hočete?... Abyssus ahyssum invo-cat,.. Vsak prepad kliče po drugem prepa- Nova maša v Ricmanjih V Ricmanjih bo 20. 7. daroval prvo slo-vesno sv. mašo g. Albert Miklavec iz Tomaja. Ricmanjci vabijo vse okoličane na udeležbo te izredne slovesnosti v Bregu. Smrt Poldeta Doljaka V soboto zjutraj zgodaj se je v bližini Chiavari težko ponesrečil g. Polde Doljak in kmalu podlegel poškodbam. Kamion, na katerem se je vozil g. Polde s hčerko Jožico, je zadel ob skalo, ki je visela nad cesto. Šofer Plesničar Vladko je morda zaradi utrujenosti zadremal ali pa je zapustil krmilo zaradi trenutne slabosti. Vsekakor sta šofer in Jožica Doljak ostala nepoškodovana. G. Doljaka so takoj prepeljali v bolnico v Chiavari. Zdravniki so ugotovili, da imrf poleg zlomljenega kolka, poškodovane tudi notranje organe. Operirali so ga takoj, toda ob 10. je g. Polde umrl zaradi notranje krvavitve. Pogreb pokojnika se je vršil v sredo ob 5h popoldne izpred hiše žalosti v ulici Donizetti 27. Udeležili so se ga številni pokojnikovi prijatelji in znanci. Naj počiva v miru. Preostalim naše iskreno sožalje! Štandrež Kako štandreški kaplan točo dela Ker je uredništvo »Soče« zadnji, dopis iz Štandreža precej popravilo, si štejemo v dolžnost Vašemu listu sporočiti, kar je bil štandrežki dopisnik vse dejansko napisal : du. Ko človek stopi na polje krščanske ljubezni, priteče vsa človeška beda nasproti temu, ki po Kristusovih besedah razume reveža in mu skuša pomagati.« Kako je to resnično! Kako sem se na primer oni dan začudil, ko je stari grajski vrtnar Baptist stopil v mojo pisarno. V hiši je že kakih štirideset let. Ko so grad preuredili v tovarno, je o-stal in še naprej oskrboval zelenjavni vrt in park. Baptist je po kopitu starega francoskega delavca, ki je ohranil svojo zdravo naravno pamet; poleg tega ima veliko izkušnje; zato je zelo nedostopen za prekueuške in u-porniške ideje. Hujskače posluša, potem pa skomigne z rameni, rekoč: »Vsi komunisti niso postopači, o tem ne dvomim; toda vsi postopači so komunisti. Kaj bo naredil delavec brez delodajalca in delodajalec brez delavca?... Zato se je treba sporazumeti...« ' V svojem poklicu je nenadomestljiv. SLOVENCI IZ STO-ja V KRATKEM PRIREDIJO SKUPNO ROMANJE K SV. ANTONU V PADOVO IN K SV. MARKU V BENETKE. TEDAJ VSI NA NOGE KOT ZA BARBANO! katere šolske deklice od kulturnih vaj šle same domov. Ali je to vzgojno, ali ne, je drugo vprašanje, ki nas tu ne zanima. Dejstvo pa je, in to strašno dejstvo, da je v pozni* nočni uri plevel, ki raste na zaprtem trgu za cerkvijo čudežno postal človek in ne samo eden, ampak bilo jih je vsepolno. Že to je strašno, groznejše pa je še to, da je ta učlovečeni plevel, začel metati kamenje na naše šolske deklice. Ta grozna prikazen me je tako prestrašila, da sem jo takoj ucvrl na varno za cerkev. In kaj sem tedaj videl? V zakristiji je bil naš kaplan. Zadosti mi je bilo! Po brajdi sem jo krenil radi varnosti domov. Ko sem doma od strahu in teka prišel zopet do sape, sem zapisal v svoj dnevnik: »Takih coprniji in z njimi združenega zločinstva je zmožen samo kaplan, kadar sedi v zakristiji. Hvala Stalinu, pardon, Titu, da še mene ni spremenil v plevel, ko je vendar plevel spremenil v človeka!« Par dni pozneje je po Štandrežu padala debela toča. Škoda, katero je povzročila nas tu ne zanima. Veliko važnejše je vprašanje, kdo je točo povzročil. Poslal sem enega izmed naše otroške družine pogledat v zakristijo. In čujte ter strmite! Naš kaplan je med točo sedel v zakristiji. In sem zopet zapisal v svoj dnevnik: »Pes te plen- Za drevesa ima genialno razumevanje. Rad jih ima, goji jih razumno in nežno. Ve, kako se napravi, da zraste sadje na določenih vejah; utrujene veje varje, jim prizanaša ; pozna poseben naein, kako ravnati s takimi vejami; tako se mu posreči, da o-hrani pri življenju trideset let drevesa, ki bi se sicer posušila v dvajsetih. Letos pa Baptist zaradi hudega napada revmatizma ni mogel obrezati svojih dreves. Oskrbnik, kateremu se vse to ni zdelo kdo ve kako važno, je telefonično poklical nekega profesorja kmetijske šole, ki je vzel škarje za drevesa in začel obrezavati. Stari Baptist je brez besede in ne da bi se dal spoznati, šel za njim po drevoredih, opirajoč se na palico, in go gledal, kako Je delal. Toda ni gledal dolgo. Šel je domov in začel jokati. »Kaj ti je , mož?« ga je vpraršala žena. (Nadaljevanje) taj, da bi zopet ne imel kaplan v zakristiji, kakega sorodstva s točo po našem polju!« Še par dni pozneje so naši ljudje vozili vodo iz javnega vodovoda v sodih domov. Nas tu ne zanima, da Štandrež nima vodovoda, saj priteče »Soča« sama v vse družine. Dejstvo pa je, da se je nekomu zakotalil sod iz voza in se je voda pocedila po cesti: »Spet sedi kaplan v zakristiji, sem dejal in hitro zapisal v svoj dnevnik: »Vseh nesreč je kriv kaplan, ki sedi v zakristiji.« Amen. Kaj pravite, gospod urednik k mojemu predlogu: Ali zakristijo podreti, ali kaplana izgnati, le tako bo pri nas vseh nesreč konec.« Nova maša na Sv. Višarjah Na Sv. Višarjah bo pel svojo prvo sv. mašo v četrtek 17. julija naš vrli in nadarjeni beneško-slovenski rojak g. Lovrenc Petričič iz Gorenjega Bamasa v Sovodenj-ski dolini. Študiral je v Videmskem bogoslovju. Zadnji letnik je pa dovršil v Celovcu. Izredna prilika bo prav gotovo zvabila na Sv. Višarje mnogo romarjev tudi iz sočustvovanja do novomašnika, ki je moral postati Korošec, če je hotel biti duhovnik. Za dvestoletnico naše škofije Poleg častnega odbora, katerega tvorijo vst vidni predstavniki oblasti, je gospod nadškof za proslavo dvestoletnice nadškofije imenoval tudi poseben izvršilni odbor, katerega tvorijo za KULTURNI ODSEK msgr. Higin Valdemarin » Henrik Marcon » Franc Spessot župn. Ivan Falzari » Stanko Stanič dokt. Rudi Klinec prof. Viktor Toniutti VERSKO ORGANIZATORIčNI ODSEK msgr. Josip Velci » dr. Frane Močnik prof. dr.Hektor Fabbro » dr. Kazimir Humar » dr. Italo Brandolin » Alojz Ristits Tajnik izvršilnega odbora je msgr. dr. Silvan Fain Blagajničar je preč. g. Ivan Diodato Poleg imenovanih so še v odboru predstavnik tiska, dežele, občine, šol in turizma. Šolski uspehi SPREJEMNI IZPIT V LICEJ so prestali: Češčut Ivan, Laco Jožef in Sgubin Gvido. NIŽJI TEČAJNI IZPIT (na Nižji srednji šoli) so izdelali: ČERNIČ IVAN (z odliko), Gruden Aleš, Lovrenčič Danilo, Pau-letig Joško, Primosig Karel, BONINI LILIJANA (z odliko), Perat Mariza, Petrussa Vilma in Planini Elica. ZAKLJUČNI IZPIT na Strokovni šoli so prestali: Cotič Roman, Florenin Vilma, Gergolet ■ \ n dre j, Hvalič Sonja, Lavrenčič Marin, Oblak Hadrijana, Pahor Štefanija, Pelicon Alojzija, Peric Evgen in Valentin-sig Frane. Osla vi j e V torek je bil tu pogreb 69 letnega po-sestnika Franca Krajnik. Pokojnik je bil priden in skrben gospodar, tih, pošten in veren. Svojo dolgotrajno in težko bolezen je prenašal s krščansko potrpežljivostjo. Velika udeležba pri pogrebu iz mesta in domačinov je pokazala. je pokojnik užival spoštovanje. Težko prizadeti družini, ' zlasti ženi, naše iskreno sožalje. ZAHVALA Globoko ganjene nad izrazi tolikega sočutja ob bridki izgubi naše drage MAME se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so na kakršenkoli način počastili njen spomin. Olga Čus in sestre Gorica 28. junija 1952. DAROVI Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE Družina Čus daruje v podporo Alojzije-višču 5000.— lir in priporoča v molitev svojo pok. mamo. Globoko prizadeti družini se za velikodušni dar iz srca zahvaljujemo. Spominjali se bomo njihove drage rajnice zlasti pri sveti maši. Odgovorni urednik s Stanko Stanič Tiska tifkarna Budin t Gorici »Bila je enajsta ura ponoči, ko so ne- POZOR I POZOR ! Vaši sorodniki, prijatelji in znanci potrebujejo še vedno Taše pomoči. TVRDKA C I X R U S IMPORT-EXPORT Lastnik Aleksander Goljevšček . TRST, UL. TORREBIANCA 27 - TEL. 2-44-67 pošilja še vedno v Jugoslavijo in ostale evropske države vse življenjske potrebščine in ostalo blago, vse OCARINJENO, torej brez vsakih stroškov za prejemnika. PRIČAKUJEMO VAŠA CENJENA NAROČILA! - ZAHTEVAJTE INFORMACIJE! Vsakovrstno pohištvo: Tovarna pohištva SPALNICE, JEDILNICE, KUHINJE Tel. 32 ITD. - PO NAROČILU IZVRŠI v v n n i k i i VSAKO DELO. - POROŠTVO ZA PRINČIČ DOBER NAKUP. - TOVARNIŠKE CENE. - DELO SOLIDNO. - DO- KRMIN MAČA TVRDKA. Cormons prov. Gorizia Z GORIŠKEGA K. P. D. V GORICI vabi na pevski koncert ki bo posvečen spominu 1 Ip o k.jp o l d;e t a| d o;l j A;K ajj člana društvenega zbora in ljubitelja naše pesmi. Koncert se bo vršil v sredo 9. julija 1952 ob 21. uri fv dvorani Brezmadežne na Placuti št. 18. Istočasno obveščamo, da se bo maša zadušnica darovala za pokojnika na dan osmine 9. julija ob. 7. uri v stolnici. Pel bo zbor K. P. D.