GlasnikSED 17 (1977)1
16
Kasneje se je oblikovala še skupina, ki je raziskovala planinsko pašništvo, vodila sta jo dr. Ja'n Podol4k in Janez Bogataj. Zaželjeno je bilo, da bi Študentje menjavali delovne skupine, saj bi se tako seznanili z več temami.
Petdnevno skupinsko terensko delo je potekalo le v dopoldanskih urah, približno do 14. ure. Zanimivo je bilo primerjati metodo terenskega dela beograjskih kolegov z našim delom. Razločevala se je predvsem v tem, da je izpraševala posameznega informatorja vsa skupina z mentorjem na čelu. Mi smo se raje ločili od večine in v skupinicah po dva ali tri kramljali z informatorji. Na terenu smo predvsem fotografirali, manj pa snemali s filmsko kamero.
Popoldne smo se 0 svojih ugotovitvah pogovarjali z mentorji, ki so nam dajali nadaljnje napotke in pojasnjevali nejasnosti.
Polovica, pet seminarskih dni, je bilo namenjenih dopoldnevnim ekskurzijam v okolico Prijepolja, v Črno goro, Bosno in Hercegovino. Ogfedali smo si številne kulturno zgodovinske znamenitosti, pazarje, muzejske zbirke, pa tudi spomenike iz časa NOB.
Predavanji dr. Vlahoviča: Etnografske značilnosti vasi in Etnični procesi v Prijepolju, sta nam odkrili temelj-nejšo etnološko podobo in etnogenezo Polimja.
Omeniti moramo tudi zanimivo vodenje dr. Barjakta-roviča po Prijepolju, ki nam je odkrilo marsikaj novega o načinu življenja muslimanov in strpen odnos med pravoslavnimi in muslimani.
Pri oceni najprej Spregovorimo o njegovih negativnih straneh. Precej opazno je bilo, da je bil seminar organiziran v naglici. Vendar naj to ne bo opravičilo za organizacijske napake. Zaradi pomanjkanja časa nismo dobili nobenega materiala in tudi ni bil razposlan pravočasno delovni program. Tako smo prišli na teren popolnoma nepripravjeni.
Na seminarju je vseeno sodelovalo 42 udeležencev, od tega polovica študentov iz Ljubljane in Beograda, in le ena sama poljska študentka in osem tujih etnologov.
Najbolj nas je motilo le nekajurno dopoldansko delo na za nas izredno zanimivem in neznanem terenu. Vezani smo bili na drugo uro, ob kateri smo se vračali na kosilo. Nekateri so bili mnenja, da bi terensko delo razširili na račun ekskurzij, te pa bi v ta namen podaljšali čez ves dan.
Popoldneve smo imeli proste in bili prepuščeni samemu sebi. Ta čas smo porabili za sprehode po mestu in za navezovanje stikov z mimoidočimi domačnim. V tej obilici prostega časa smo si želeli več predavanj in pogovorov s starejšimi kolegi.
V prijetnem spominu pa nam bo ostala izredna gostoljubnost organizatorejev, ki so nam želeli ustreči na vsakem koraku. Razkazali so nam številne kulturno-zgodovinske spomenike in nas popeljali v vasi, v katerih so nam sami poiskali informatorje.
Navdušilo nas je zanimivo vodstvo dr. Barjaktaroviča po Prijepolju. Z zanimanjem smo prisostvovali popoldanskim pogovorom z mentorji in beograjskimi študenti, ki so nam približali njihov študij in način dela.
Prepričani smo, da se je seminar posrečil že zaradi navezave stikov s študentji in profesorji iz drugih univerzitetnih središč, zlasti iz Beograda.
Študentje etnologije
PRAKSA MED MADŽARI V PREKMURJU
Moja letošnja preksa ima dvoja novosti. Prvič to, da sem jo opravljala med madžarskim prebivalstvom narodnostno mešanega ozemlja v Prekmurju, drugi C pa, da bom lahko zbrano gradivo uporabljala v svojem spisu o prvomajskih šegah med prekmurskimi Madžari in med Slovenci v Porabju, ki bo objavljen v Etno-graf iji Pomurja 11.
Na terensko delo sem se pripravljala ie pred odhodom. Sestavila sem dvojezično vprašalnico ter prebrala ustrezno literaturo In pregledala vira.
Teren — narodnostno mešano ozemlje — je zelo svojstven. Naselja so skoraj čisto slovenska, skoraj čisto madžarska, mešana slo vensko-madžarska, ali pa je slovensko in madžarsko prebivalstvo pomešano s Hrvati ali prebivalci drugih narodnosti. Na celem narodnostno mešanem ozemlju Živi 11.000 Madžarov, od tega 9.000 v lendavski občini. V Lendavi je centralna dvojezična osnovna šola, ki jo obiskujejo otroci iz 16 vasi. Madiari v Prekmurju imajo svoje gtasiio, koledar (Nepujsag, Naptar) ter petkrat na teden program v madžarskem jeziku pri soboškem radiju.
V	vaseh Kot, Felsolekos (Gornji Lakoi), Hosszufalu IDotga vas), Volgyifalu (Dolina) in Gonterhaza (Genterovcil ter Dobro-nak (Dobrovnik) sem zbirata prvomajske šege.
Umivanje v rosi in sajenje določenih rastlin na dan prvega maja je sploSno znana šega pri Madiari h, Slovencih in drugih evropskih narodih. Posebnost pri postavljanju mlaja je, da so ga Madžari v Prekmurju postavljali kot izraz pripadnosti madžarskemu narodu, ali pa kot simbol spretnosti, pogumnosti vaških fantov.
V	drugih krajih Slovenije in Madžarske pa so jih postavljali lepim dekletom, fantje svojim izvoljenkam ali pa pred gostilno, pred hišo župana, danes predsednika občine. Tako je tudi v Porabju.
Zdi se mi pomembno, da etnologi raziskujejo v svoji deželi tudi kulturo narodnostnih manjših. Tako na Madžarskem že od Matyasa Bela naprej raziskujejo madžarski etnologi kulturo vseh narodov, ki živijo v tej državi.
Danes je v okviru Madžarske akademije znanosti posebna sekcija, ki se ukvarja z etnologijo narodnostnih manjšin na Madžarskem. Madžarsko etnološko društvo in demokratične zveze manjšin so do zdaj izdali etnološke zvezke Nemcev, Slovakov in Južnih Slovanov na Madžarskem. V muzejih v Sekescsabi in Mohacsu ie i maj o slovaškega oziroma hrvatskega kustosa.
Dobro bi bilo. da bi tudi v Sloveniji nastavili entologa z znanjem madžarskega oziroma italijanskega jezika, ki bi se ukvarjala z etnološko podobo prekmurskih Madžarov oz. primorskih Italijanov.
Glede praske pa se mi zdi pomembno, da se zbrano gradivo kako uporabi. Saj človek dela z večjim veseljem če ve, da ie njegovo delo koristno.
Marija Kozar-Mukič IV. letnik