Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm MATAJUR GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI Sped. in alili, poslale II. gruppo -1,P.I. 1H% NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir Leto XX - N. 18 (420) Udine, 31. oktobra 1969 Izhaja vsakih 15 dni Minimalna zahteva V dokumentu, ki ga je predložila delegacija beneških in kanalskih Slovencev predsedniku deželne vlade Berzantiju, je v prvi točki izražena zahteva, naj uvedejo v učne načrte šol, kjer prebivajo Slovenci, redne ure slovenščine, kakor se v slovenskih šolah na Goriškem in Tržaškem poučuje italijanščina; take učne ure bi morale biti uvedene v obveznih šolah, na učiteljišču v Špetru Slo-venov, v poklicnih šolah in tečajih in v otroških vrtcih, ki jih vodi Onairc. Omenjena zahteva beneških in kanalskih Slovencev o uvedbi slovenščine v šole je v bistvu minimalna. Minimalna zato, kar uvaja v šole materinski jezik v bistvu kot tuj jezik, kateremu naj bi bilo posvečeno v učnih načrtih komaj nekaj ur tedensko. Žalostno je namreč, da morajo Slovenci v videmski pokrajini v tem smislu nekako priberačiti slovenščino v šole, oziroma, privabiti slovenščino skozi stranska vrata, namesto, da bi dobili šole v svojem jeziku, v katerih bi bila italijanščina kot prvi obvezni in tuji jezik. Prepričani smo, da bi pomenila ta minimalna zahteva vendarle skromen korak naprej v demokratizaciji naše pokrajine, saj bi tako po sto letih bilo prvič uvedeno in izpolnjeno tisto ustavno načelo, ki daje pravico etnični skupini Slovencev na Videmskem vsaj delno pouk v njihovem jeziku in s tem enakopravno priznanje slovenščini kot jeziku samostojnega naroda s stoletno kulturno tradicijo in zgodovino. Upamo torej lahko, da bo slovenščina tako le prišla v tiste šole na našem področju, ki jih obiskujejo naši otroci, saj bi s tem tako le storili prvi korak k priznanju etničnega obstoja Slovencev na Videmskem. Sicer pa pozdravljamo že samo dejstvo ob tej priložnosti, da je delegacijo naših ljudi sprejel deželni predsednik Berzanti, ki je s tem očitno pokazal, da priznava obstoj slovenske etnične skupine na videmskem področju, hkrati pet je zagotovil, da bo posredoval želje in zahteve naših predstavnikov vladi v Rimu, ki je edina pristojna Z a reševanje nekaterih vprašanj, med njimi prav za vprašanje šolstva in slovenskega učnega jezika. SAMO ŠTUDIJE f/V RAZP Malo upanja za ekonomsko obnovo in rast zapuščene Terske in Nadiške doline Številne ovire, med temi tudi težke vojaške služnosti, vzrok gospodarske in socialne zaostalosti naših krajev - Potrebno je takojšnje in konkretno posredovanje ze rešitev najbolj perečih problemov, ker drugače bo to področje opustelo V naši deželi Furlaniji-Julijski krajini imamo področje, ki tolče vse rokorde glede zaostalosti v vsej naši deželi. To je področje vzhodnih pobočij hribov, ki teko od Čedada proti Hu-minu, področje, ki zajema kakih devet sto kvadratnih kilometrov, in leži, sicer po naravnem profilu zelo visoko, na drugi strani pa je popolnoma žalostno in obupno z ekonomskega in socialnega vidika. Takšen položaj tega področja izvira v bistvu iz njegovega geografskega položaja, saj je najbolj razpršeno področje dežele na italijanskem perifernem robu. Kljub vsemu temu pa ima sama dežela Furlanija-Julij-ska krajina vendarle možnost, da bi odigrala kako vlogo v okviru enotnega gospodarskega tržišča, medtem ko predhribovsko področje vzhodne Furlanije nima nobene možnosti, ker tudi meji na tisti del zahodne Slovenije, ki je gospodarsko najmanj razvito izmed vseh ostalih slovenskih področij. Na boljšem je celo Kar-nija, ker ima vsaj že nekaj koristi od turizma, pa tudi sem ter tja je tam moč najti kako tovarno, da ne govorimo o tem, da se bliža dan, ko bo uresničen prehod čez Monte Croce in bo tako tudi to ozemlje dobilo stik z ostalim svetom. Omenjeno področje pa je, žal, tudi danes daleč od tega, da bi lahko v bližnji prihodnosti pričakovalo kakšno zboljšanje. Tu prebiva kakih 90.000 prebivalcev v 26 občinah in prav za njih prav danes zelo pomembno jutrišnje upanje. Kljub prizadevanjem usta- nove za hribovsko darstvo v deželi, pa še nič ne kaže, da bi se tukaj kaj spremenilo. Najrazličnejše ovire in težke odločitve v tem smislu ovirajo sleherno gospodarsko in socialno akcijo na tem področju, čeprav je urbanist Luciano di Sopra sestavil zelo obširno študijo o vseh teh problemih. Podatki omenjenega urbanista terjajo, da je treba odpraviti in preprečiti vse pojave razkroja in razpadanja na tem obširnem pred-gorskem področju. Trije sodni okraji, čedadski, tar-čentski in huminski, sestavljajo to področje, ki danes tako propada in se razkraja. Samo huminskemu okraju se je izmed ostalih dveh posrečilo, da je zgradil manjšo industrijsko cono v Rivoliju in Osoppu, le-ta pa kaže rahlo zboljšanje ekonomskega položaja v tem okraju. Nasprotno pa sta področji Tera in Nadiže, katerih središči sta Tarčent in Čedad, naravnost v še nadalj-nem in nenehnem propadanju. Ugotovili so, da je predvsem štirideset odstotkov vse delovne sile s tega področja zaposlene izven kraja stalnega prebivališča. Zavoljo tega imamo tukaj zelo visok indeks ekonomske emigracije in nihanja v tem smislu. To pa nam narekuje žalostno ugotovitev, da je prav emigracija prva in najpomembnejša gospodarska panoga Terske in Nadiške doline. Izmed sto prebivalcev tega področja jih odhaja 13 v tujino, 10 se jih ukvarja s kmetijstvom, 9 jih dela v terciarnih dejavnostih ( trgovina, turizem, promet), 6 jih dela v industriji in 4 so vozeči se usluž- gospo- benci, ki se sleherni dan danes vozijo iz kraja svojega bivanja na delovno mesto v drug kraj, oziroma mesto, ostanek pa je neaktivno prebivalstvo. Med dvema popisoma prebivalstva, leta 1951. in leta 1961, so zabeležili sleherno leto 12 odstotkov povprečnega padca prebivalstva. Proti koncu leta 1968, pa se je ta padec prebivalstva še poslabšal. Hkrati pa raste indeks staranja: prebivalstva leta 1951. je bilo 10% prebivalstva starejšega od 65 let, zdaj pa ga je že 12 odstotkov. To demografsko upadanje navzdol si lahko pojasnimo samo z čedalje slabšimi možnostmi za zaposlitev na tem področju. V zadnjih osmih letih je na tem področju zrastlo 21 nodjetij z 951 delovnimi mesti, toda izmed teh je 11 podjetij s 600 delovnimi mesti zrastlo v huminski industrijski coni v Rivoliju in Osoppu. Obenem pa je zaprlo vrata 11 podjetij in je bilo s tem izgubljenih 300 de- lovnih mest. Na tarčent-skem področju pa ni zrastlo v tem času niti eno samo novo podjetje in je zato danes, razumljivo, prišlo po vaseh okoli Tarčenta, v Tar-čentu samem in Nadiških dolinah do zelo kritičnega stanja, ki se v nobenem primeru ne premakne naprej. Za celovitejšo podobo poglejmo še stanje na videmskem industrijskem področju. V Vidmu se z izredno, skoraj zaskrbljujočo počasnostjo razvija gospodarstvo in so v osmih letih odprli le 4480 novih delovnih mest. Pri tem ne upoštevamo ugodnega razvoja industrije stolov v Manzanu. Kot zveni paradoksalno, a vendar ni: videmsko območje vpliva na svojo nenaravno obrobje v predhribovskih dolinah negativno, ker pospešuje njegov razkroj in povzroča poleg gospodarskega propadanja naših dolin tudi razkroj tistih struktur, ki tvorijo civilizacijsko raven tega področja, to je usiha- nje in odmiranje pošt, bank, transporta, javnih služb in podobno. Za primer navedimo samo še to paradoksalno dejstvo, ki je naravnost absurdno na šolskem področju v naših dolinah: v devetih občinah imamo učitelje, ki jim je zaupano v pouk manj kot pet učencev in imamo tudi skrajni primer, ko imamo učitelja, ki poučuje le dva učenca. Kot smo povedali že na začetku, je to izredno težak hud in zaskrbljujoč primer, ki terja takojšnje konkretno posredovane in ozdravitev, kajti mnogo premalo ali skoraj nič ne pomaga, če te probleme samo odkrivamo, beležimo in študiramo, konkretnega pa ne ukrepamo nič. Terska dolina in Nadiške doline pa so kričeč primer in terjajo zato nujne, konkretne in temeljite rešitve, če nočemo, da bo postalo to področje zares opustela in nikogaršnja zemlja brez ljudi, kulture in civilizacije. iiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiui iiiiiiiimiiii n iiiHiiiiiiiiiiuiiiaii im Miiiiiiiiiuiiii iiiiiiiiiuiiiiii iiiii iiiiiiiiiiiaii iiiiiiiiii m um iiiimi miniai iiiiiiiiiii n laiiiaiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiniiii miimi, ZARADI POMANJKANJA KVALIFICIRANE DELOVNE SILE Italijanska podjetja vedno bolj vabijo delavce domov iz raznih tujih držav To velja predvsem za delavce, ki so se specializirali v švicarski ali nemški industriji Oblasti še vedno zelo rade favorizirajo odhod nekvalificiranih delavcev v inozemstvo V tem zadnjem času vidimo, da prihaja domov vedno več italijanskih delavcev iz inozemstva, posebno iz Švice in Nemčije, ker jih tu spre- Delegacija beneških in kanalskih Slovencev med razgovorom s predsednikom deželne vlade Berzantijem v Trstu jema domača industrija z odprtimi rokami. Med povratniki je seveda tudi dosti naših ljudi, ki se pa ne naselijo na domačih tleh, ker tu ni nobene industrije, če ne izvzamemo ozkega področja južno od Čedada (Manzano, San Giovanni al Natisone, Corno di Ro-sazzo in Camino di Buttrio) ampak ostanejo največ v Lombardiji in Piemontu. Zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile v italijan-aJki industriji so razna italijanska industrijska podjetja odprla svoje posebne urade, ki vabijo italijanske delavce, da se vrnejo v domovino. Ugotovljeno je bilo, da se italijanske industrijske firme zelo zanimajo za tisto italijansko delovno silo, ki je v Švici ali Nemčiji poglobila svoje strokovno znanje in se izpopolnila posebno glede opravljanja redkega in preciznega, dela. Kvalificirane delavce zato vabijo domov z obljubami, da bodo plačani boljše kot v inozemstvu in da bodo imeli razne olajšave na primer pri gradnji stanovanja, plačevanju davkov itd. Ugotovljeno je bilo tudi, da italijanske oblasti navdušujejo delavce, ki nimajo poklica, da se izselijo v tujino in se zaposle v industriji visoko razvitih držav, ker se bodo tam naučili poklica in specializirali v svoji stroki. Mesta nekvalificiranih delavcev v italijanski industriji zasedajo sedaj namreč prav delavci povratniki, ki so si v inozemstvu pridobili svojo strokovnost, predvsem za razna precizna in zahtevna dela. Prav sedaj bi bila prilika, da bi ojačili industrijo čedadske-ga in tarčentskega okoliša in bi mogla absorbirati vso delovno silo Nadiške in Terske doline. Dežela in tudi država dajejo pomoč za industrializacijo nerazvitih krajev, h katerim pripadamo tudi mi, in zato upamo, da se bo nekaj ukrenilo tudi v korist našega prebivalstva, če hočemo ohraniti obstoj slovenske jezikovne skupnosti v videmski pokrajini. Če oblasti ne bodo pomagale, da ozdravimo to krvavečo rano — prisilno emigracijo zaradi pomanjkanja dela na domačih tleh — pomeni, da so členi ustave in posebnega statuta dežele, ki predvidevajo zaščito jezikovnih manjšin in pomoč za njeno ohranitev, le na papirju. I Nil////// I I V NEDELJO 12. OKTOBRA IX IDRIJSKE noi.im: Svečano odkritje spomenika pladim partizanom v Doberdobu in spominske plošče borcu Petru Skalarju v Čezsoči na Bovškem Veličastnih proslav se je udeležila velika množica ljudi iz tostran in onkraj meje - Povsod številni govorniki in zastopniki oblasti - V najhujših časih skovali na tej zemlji bratstvo med slovenskim in italijanskim prebivalstvom Dežela daje prispevke za obnovo javn V nedeljo, 12. oktobra, so se vršile velike svečanosti v Doberdobu, ker so tam odkrili spomenik 73 padlim partizanom in v Čezsoči na Bovškem, kjer so tudi odkrili spominsko ploščo in doprsni kip znanemu revolucionarju in antifašistu Ferdu Kravanj i-Petru Skalarju. Tako v Doberdobu kot v Čezsoči se je zbrala velikanska množica ljudi, ki je prihitela tudi iz oddaljenih vasi Beneške Slovenije in Furlanije. V Doberdobu so bili prisotni tudi predstavniki deželnih in pokrajinskih oblasti, predstavniki partizanskih organizacij iz obeh strani meje, generalni konzul SFRJ v Trstu inž. Tepina, predsednika občinskih skupnosti iz Nove Gorice in Sežane ter številni drugi vidni predstavniki. Svečanost pred spomenikom je otvoril doberdobski župan Andrej Jarc, ki je najprej pozdravil vse prisotne, ki so se v tako velikem številu odzvali tej proslavi. V svojem govoru je povedal, da je 73 domačinov iz Doberdoba, Poljan, Dola in Ja-melj dalo svoje življenje za pravico svojega jezika in za družbeni napredek. Padli so kot talci in partizani pod streli okupatorja, umrli v koncentracijskih taboriščih ali ječah. Za njim so govorili še poslanec Mario Lizzerò iz Vidma, ki je tudi poudaril skupno borbo slovenskih in italijanskih partizanov ter jih postavil za zgled potomcem. Govoril je tudi predsednik Slovenske kulturne gospodarske zveze v Trstu Gorazd Vesel, ki je v daljšem govoru orisal zgodovinsko borbo Slovencev za svoje pravice, ki se še vedno nadaljuje. Svečanost v Doberdobu je zaključil pester kulturni program, pri katerem so nastopili domača godba na pihala, pevski zbori z Goriškega in drugi. Tudi v Čezsoči, prijazni vasici blizu Bovca, je bilo tega dne vse praznično. Odkrili so spominsko ploščo in doprsni kip Ferdu Krava-nji-Petru Skalarju, ki je pred 25-leti padel, ko se je prebijal pri Desklah skozi nemško zasedo. Udeležencem svečanosti je najprvo spregovoril znani organizator narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem dr. Joža Vilfan, ki je tudi orisal osebnost borca Petra Skalarja. Z njim je namreč močno povezano predvojno in medvojno revolucionarno gibanje v Gornjem Posočju. Poleg hrabrosti so ga odlikovale velike organizacijske sposobnosti in tudi humana čustva. Za njim je spregovoril predsednik tolminske skupščine inž. Ferdo Papič, ki je izročil nekdanjemu predsedniku narodno-osvobodil-nega odbora za zapadno primorsko okrožje Ivanu Sir-ku-Nanosu domicilne listine za to okrožje. Med gosti so bili tudi predstavniki Slovenske kulturno gospodarske zveze iz Trsta, predstavniki Socialistične stranke Italije za videmsko pokrajino ter prosvetnega društva «Ivan Trinko» iz Čedada. Sedaj, ko se vsi trudimo, da bi se naša revna deželica postavila na noge vsaj s turizmom in se je za razvoj tega že marsikaj ukrenilo, je seveda potrebno urediti tudi vaške gostilne in gostilnice, ki so ponekod zares slabe ali jih pa sploh ni. Dežela sedaj daje v te namene posebne prispevke, in še kar lepe prispevke, da se z njimi da zares kaj preurediti in modernizirati. Te dni MHHMHHHHHIMHIHHHHHHHMHMHMHHHHHHHHHHHHHMMHHHHIHHHHHHIHHHHHMHHHHHHHMHIHMHMHHHHHHHHMHHIIHHHMHIHIHHIHHMIMHHHHIMMMMH IZ NADIŠKE DOLINE Pomanjkanje vode Ne samo v poletnih mesecih, ko vlada vročina, tudi v jeseni, ker je topla, ostaja nešteto naših vasi brez pitne vode. V Dolenji Trbilj, v Ravne in v Oblico so jo morali te dni voziti vojaki v avtocisternah, da so jo imeli ljudje na razpolago vsaj za najnujnejše potrebe: za pitje. Kadar je zmerjena človeku uporaba vode na litre, pa vsakdo ve v kako kritičnem stanju mora živeti. Vode je zmanjkalo pa tudi v dreškem komunu in sicer v vaseh Ocnebrdo, v Krasu in v Trušnjah. V teh vaseh morajo čakati ves dan, da se nateče voda v rezer-var in jo zajeti šele zvečer in potem zopet zjutraj, čez dan ali ponoči vode ni. In tudi v šenlenarškem komunu primanjkuje vsak dan bolj te dragocene tekočine, posebno v Kravarju in Pod-kravarju. Vasi šenlenarške-ga komuna, kot smo že večkrat pisali, imajo slab vodovod in se že dolgo govori, da ga bodo morali ojačiti, to se pravi zajeti vodo še kje drugje. To pa seveda stane in denarja ni. Morda bo v hrihodnjem letu dala dežela kakšen prispevek tudi za to potrebno javno delo, kakor je to že storila v drugih krajih. Za turistično cesto na Staro goro Pretekli teden je šel dre-ški župan skupno s šenle-narškim županom v Trst k deželnemu odborniku za turizem Enzu Moru, da so se pogovorili o dokončni ureditvi panoramične ceste, ki vodi na Staro goro. Dežela je v ta namen svoj čas že dala 120 milijonov lir, zaradi spremembe načrta pa so stroški narasli na 300 milijonov lir. Dežela bo sedaj to razliko krila z novim zakonom, ki bo v kratkem stopil v veljavo. Ob tej priliki sta župana prosila deželnega odbornika, da bi posredoval pri deželnih organih, da bi čim-prej poskrbeli za izvedbo še drugih nujnih javnih del, v prvi vrsti za ureditev še ostalih cest. SV. PETER kem uredili dve turistični cesti in sicer ono, ki vodi preko Tarčete in drugo, ki vodi iz Kala proti črnemu vrhu. Za to delo bo dežela dala svoj prispevek. Istočasno je komunski svet sprejel tudi štatut konzorcija za industrijski razvoj čedad-skega okoliša. lomom in Mečano prišlo do hudega požara. Ogenj je zajel kar kakih dva hektarja gozda in so ga s težavo udu-šili s pomočjo videmskih gasilcev. Kako je prišlo do ognja, še ni ugotovljeno, a verjetno je kdo odvrgel tlečo cigareto in ker je bil teren suh, se je vnelo. Oparil se je z vrelo vodo V čedadsko bolnico so morali peljati 63-letnega Avgusta Modriana, ker se je hudo oparil z vrelo vodo po desni nogi, ko je pomival sode. Zaradi opeklin tretje stopnje se bo moral Mo-drian zdraviti mesec dni. PODBONESEC Uredili bodo ceste Komunski svet je na svojem nedavnem zasedanju sklenil, da bodo v krat- lttlllMIIIMIHtlllHMMIHHHIIMHMIMIHIHIHMM*M«IIIIIHHMMHMmMMHMIIHtm«m«HI»MtlltltHIHMIMHMMMMMM IZ TERSKE DOLINE Regulacija vodovja Belega poloka in popravilo opornega cestnega zidu Padel je s kostanja Pred dnevi se je precej hudo ponesrečil v gozdu 62-letni Karlo Klinjon iz Tarčete. Kljub šestim križem se mož počuti še gibčnega in zato je splezal na drevo, da bi otresel kostanj, a to je bilo zanj usodno. Morda je stopil krivo ali pa se je ulomila veja, mož je padel na tla in se močno udaril v glavo in v roko. Peljali so ga na zdravljenje v čedadsko bolnico. Skrajni čas je, da se kaj napravi tudi za dolino Belega potoka, ki je ena najbolj zapuščenih in ki je zelo pomembna, saj vodi na obmejni prehod prve kategorije v Učji in se nadaljuje proti Zagi v Soški dolini. Kot znano, pade na tem predelu znatno več padavin kot kjerkoli drugje po Italiji, zato potoki zelo pogostoma naraščajo in poplavljajo in seveda rušijo in odnašajo s seboj dobro zemljo in povzročajo tudi nevarne plazove. Takšen je tudi desni pri- tok Belega potoka Tana-meja. Sedaj bodo regulirali vodovje in popravili bodo tudi oporni cestni zid, ki je v dostih krajih zelo slab. Zelo potrebno bi bilo tudi zavarovati cesto z železnimi drogovi, kajti pod cesto je globoka soteska in je smrt stalno na preži. Dežela je za to delo dodelila pet milijonov in 500 tisoč lir, kar pa še zdaleka ne bo zadostovalo, če bodo hoteli napraviti vse kar manjka, da bo cesta varna in da bodo vode umirjene. MMMIMIMMMIMtHHHIHIHNHIIIHIIIIIHMIIIIIHIIIIIIIIIHIIHIIHIIIHIIHHIIIIHIIIHIIIHMIIIIIIIIIIIIIIIHIIIHIHHtlHH IZPOD KOLOVRATA Premalo denarja za plačilo komunskega sedeža v Dreki Gozdni požar Pretekli teden je v gozdu in sicer v kraju med kamno- Te dni se v našem komunu dosti govori in razmišlja kdo bo plačal dolg, ki je nastal v zvezi s postavitvijo novega komunskega sedeža, ki je bil letos 12. aprila do tal požgan. Notranje ministrstvo je namreč v ta namen dalo komunu samo pet milijonov lir, novi komunski sedež stane pa enajst milijonov. Kje bo komun vzel še šest milijonov lir za plačati ta dolg? Dreški komun je eden najrevnejših in zato v resnici ne ve kako na primer je gospa Bruna Codromaz iz Starega mlina v Idrijski dolini dobila dva milijona in 500 tisoč lir, da bo na novo uredila svoje lokale. Idrijska dolina se turistično razvija, posebno zadnje čase, ker je v resnici lepa, a na žalost še mnogim nepoznana. Ko bo popravljena cesta na Staro goro, kjer je znamenita romarska pot, bo pa prometa še več, ker se bo ustvarila krožna pot Idrijska dolina - Stara gora - Čedad. Lovec obstrelil dva otroka Pretekli teden se je v Pojani dogodila nesreča na lovu, ki bi lahko imela zelo hude posledice. Nek lovec je mislil, da se giblje v njegovi bližini kakšna žival in je ustrelil v grm, za katerim sta se igrala 5-letni Edi in 12-letna Germana Borea-naz. Na srečo ju je zadelo le nekaj šiber, lahko bi bila pa na licu mesta mrtva. Lovci bi morali biti zelo previdni, posebno če love v bližini hiš. Cesta v Prepotišče asfaltirana Končno so asfaltirali tudi cesto, ki vodi v hribovsko vasico Prepotišče v Idrijski dolini. Za izvedbo tega dela je dežela dala devet milijonov lir. Prepotišče so prijazna vasica med zelenjem in zato so že od nekdaj sem radi zahajali nedeljski izletniki, ki so pa vedno tarnali nad cesto, da ne govorimo o domačinih, ki se je poslužujejo vsak dan. Cesta je namreč povezana z ono, ki vodi v Kosone in zato se je poslužuje kar precej ljudi. Ustanovili pripravljalni odbor za praznik vina V Prapotnem že sedaj mislijo na praznik vina, ki se bo vršil, kot vsako leto, prvo soboto in nedeljo v mesecu juliju. V ta namen so že ustanovili pripravljalni odbor, v katerega so bili izvoljeni: župan Bruno Ber- IIIIIItlllllllllllllHItltlllltttlItllMIIMMHIIMIIMIIHHIimMIMIIIIIIIIIIimMIIHIMIMMMMMHMHIMMIIIIIIIIlHIIIIMIIM AHTEN nardo, Silvano Pizzolin, Giorgio Paulin, Giampaolo Tilatti, Giovanni Bernardo, Giuseppe Toti in Romano Macorig; revizorji računov: Renato Castagnaviz in Francesco Macorig; razsodniki pa: Giuseppe Stanig, Giovanni Clinz in Dionisio Pascoline Tatovi okradli starogorsko Mater božjo Ni dolgo od tega, da so neznanci pokradli za več kot milijon zlata, ki ga je imela Marija na Stari gori na glavi in okoli vratu. Za tatovi ni nobenega sledu, čeprav jih karabinjerji zelo iščejo okoli. Ugotovili so, da so se pritihotapili v cerkev že en dan poprej in se pustili zakleniti v zakristijo in ko so bili sigurni, da ni nikogar v bližini, so prerezali šipo in ukradli zlato krono, težko okoli 300 gramov, ki so jo verniki poklonili Materi božji leta 1932 na mesto stare, ki je bila tudi u-kradena. Ko so ljudje zvedeli za to krajo, so bili zelo ogorčeni in ne čakajo ure, da bi tatove kmali izsledili. llllllllltllMIIIIIMIIIIIIIIIIII lllllllll llllllllllll Milil MIMI llmrl je Stanko Uršič in Kobarida V Kobaridu so 3. oktobra položili k zadnjemu počitku 42-letnega Stanka Uršiča, ki je bil dobro poznan v marsikateri vasi tudi v Beneški Sloveniji, ker je bil med vojno kurir in je pripadal «Soški brigadi». Po poklicu je bil strojni ključavničar in je bil v službi kot oddelkovo-dja v tovarni TIK v Kobaridu. Naši ljudje so se z njim radi srečavali v Kobaridu, ker jim je bil vseskozi dober prijatelj. Bil pa je tudi vesten delavec in skrben oče in zato povsod zelo priljubljen, kar je pokazal tudi lep pogreb, katerega se je udeležilo zelo dosti ljudi. Družini nepozabnega pokojnika izrekamo naše iskreno sožalje. Predsednik deželnega odbora Berzanti obiskal Subid Porčinj in Prosnid priti do potrebnih sredstev. Sedaj je komunski odbor sklenil, da bo vložil več prošenj na višje instance v upanju, da bo od kod prišla kakšna pomoč. Nova cesta med Grmekom in Gorenjim Trbiljem V teh dneh so dokončali z gradnjo nove ceste, ki vodi iz Podlaka v grmeškem komunu v Gorenji Trbilj (komun Srednje), kjer se združi s turistično cesto, ki pelje na Staro goro. To delo je stalo 25 milijonov lir. Pred dnevi je obiskal predsednik deželnega odbora dr. Alfredo Berzanti vasi Subid, Porčinj in Prosnid, da so skupaj iz županom in deželnim svetovalcem Romanom na licu mesta pregledali aktualno stanje teh hribovskih vasi in proučili kaj bi bilo treba takoj ukreniti, da se izboljšajo življenjski pogoji teh ljudi. Največ so razpravljali o odcepitvi Prosnida od komuna Tipana, ki naj bi se priključil k Ahtnu, ker vodi sem cesta in je Ahten tudi njihovo naravno in trgovsko izhodišše. Predsednik je tudi videl na lastne oči, kako nujno bi bilo potrebno popraviti cesto, po kateri se je peljal, posebno tisti del od Subida do Prosnida. Pred odhodom si je ogledal še komunski sedež v Ahtnu in je obljubil, da bo interveniral, da bo dežela dala prispevek za gradnjo nove stavbe, ker je sedanja zares slaba. mmmiimmimmmiimiiiiiiiiiiiiiiiMmiiiiimmm TIPANA Dne 25. t.m. so položili k zadnjemu počitku gospoda Evangelista Baiuttija, ki je bil kmalu po prvi svetovni vojni župnik v Tipani. Sedaj je bil star 79 let in je bil doma iz Zompicchie, kjer so ga tudi pokopali. Pogreba se je udeležilo zelo dosti ljudi, med temi tudi nekateri iz Tipane. . PRVOBOREC IN REVOLUCIONAR NA TOLMINSKEM IN V BENEŠKI SLOVENIJI Spomin na Ferda Kravanjjo-Petra Skalarja zapisan v srcih vseh z zlatimi črkami delovanje je seglo tudi v Avstrijo, kjer je bil povezan Z naprednimi tovariši. Fašisti so Kravanji večkrat nastavili zasede, da bi ga ujeli, pa jim je vedno ušel. Ko so ga ranjenega ujeli pri Belopeških jezerih, jim je tako prepričljivo «lagal», da so ga namesto v zapor, poslali k vojakom. Takoj po odslu-šenju vojaškega roka se je umaknil v ilegalo. Leta 1940 je italijanska policija izdala za njim tiralico in razpisala visoko nagrado za njegovo glavo. Takrat ga je aretirala jugoslovanska policija. Bil je obsojen na zaporno kazen, ki jo je prestajal v Nišu. Iz zapora je ušel s pomočjo paznikov in se vrnil v Ribnico, kjer se je takoj povezal s predvojnim sodelavcem uči- teljem Majnikom iz Volč pri Tolminu in Danilom Zelenom iz Senožeč, znanim «tigrovcem». Vsi trije so odšli k partizanom dne 15. maja 1941. Na poti v Kočevski rog so jih na Mali gori pri Ribnici obkolili Italijani. Zelen je bil v borbi z Italijani ubit, Kravanjo so ujeli hudo ranjenega, učitelja Majnika pa so ujeli na begu. Po šestih mesecih je Kravanja, oblečen v zdravniško haljo pobegnil iz bolnišnice s pomočjo zdravniškega osebja, ki je bilo povezano z OF. Potem se je vrnil na Tolminsko. Njegov prihod je bil hkrati začetek dela za NOB v Zgornjem Posočju in v Beneški Sloveniji. Pri ljudeh je bil Kravanja zelo priljubljen, zato je njegovo delo imelo velike uspehe. Postal je sekretar KP za Tolminsko. Kasneje je bil imenovan za sekretarja okrožnega komite-rja za Zapadnoprimorsko okrožje. Dne 10. oktobra 1944 je padel na Paljevem nad Desklami, ko se je prebijal skozi nemško zasedo. Ferdo Kravanja-Peter Skalar je bil poosebljena borba primorskega ljudstva v času petindvajsetletne okupacije in v štiriletni narodnoosvo-vodilni borbi. Zato je njegov spomin zapisan v srcih vseh z zlatimi črkami. Njegovo ime nosita osemletna šola v Bovcu in Dijaški dom v Tolminu. Doprsni kip je tudi v šoli v Bovcu. llllllllllllllinilllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIinillllllllllllllllinillllllllllllHIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIHHHHIHIIHIIIIIHIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIHHHU,,,,,,,!,,,!!,!! 50 - LETNICA LJUBLJANSKE UNIVERZE Ferdo Kravanja-Peter Skalar Prebivalci tolminske občine se tudi med petindvajsetletno fašistično okupacijo niso izneverili nazivu «Tolminski puntarji», ki so jim ga zapustili njihovi predniki iz časa velikega tolminskega punta. V Čezsoči je vse prebivalstvo že celo desetletje pred začetkom NOB podpiralo borbo domačih protifašističnih borcev, ki jih je vodil Ferdo Kravanja-Peter Skalar. Od Trente do Gornje Trebuše so vsi prebivalci nosili v srcih skrito besedo: Upor! Iz dneva v dan je raslo sovraštvo do fašističnega okupatorja. Ko je leta 1941 KP pozvala na oborožen upor, so prebivalci Tolminske takoj odgovorili. Številke najbolj zgovorno potrjujejo pripravljenost Tolmincev na borbo. Vsak peti prebivalec tolminske občine je sodeloval v oboroženih partizanskih enotah, ali točneje 4.500 oseb, skoro 3000 ljudi je padlo v oboroženi borbi proti fašistom, nacistom in domobrancem, 2.930 ljudi pa je trpelo po zaporih, internacijah ali pa na prisilnem delu. Bilo je tako, kot je neznani pesnik zapisal o «Krvavi rihti», ko so na Travniku v Gorici obglavili in razčetverili dne 20. aprila 1714 štiri voditelje tolminskega punta: «Ječijo gore, zemlji srce poka...». Tak nečloveški in nekulturni pritisk, je v gornji Soški dolini rodil upornika dvajsetega stoletja — Ferda Kravanjo-Petra Skalarja. V njem je ostal vtis, da bo treba z uporom preokreniti zgodovino Primorcev, že od takrat, ko se je kot sedemleten deček vrnil z materjo in brati iz pregnanstva. Oče je padel med vojsko na Doberdobu. Ko je kasneje fašizem prepovedal slovensko govorico, uničeval slovenske knjige in ukinjal prosvetna društva, je v mladem Ferdu začel rasti upornik. Najprej se je uprl s smelo besedo, kmalu pa tudi z dejanji. Skupaj z Ivančičem sta v decembru 1940 požgala italijansko šolo v Bovcu, v aprilu naslednjega leta pa šolo v Čezsoči. Povezal se je z organizacijo «TIGR», zbiral in širil med prebivalstvo napredno slovensko literaturo, zbiral orožje in pripravljal ljudstvo na oborožen upor. Imel je zveze z naprednimi tovariši na Gorenjskem, na Po-stonjskem, na Krasu v Trstu in tudi v Beneški Sloveniji. Povezal se je tudi z italijanskimi protifašističnimi organizacijami: «Lega concentrazione antifascista» in «Movimento giustizia e libertà antifascista italiana». Njegovo Letos obhaja ljubljanska univerza svojo 50-letnico ustanovitve. Ta pomembni jubilej bodo počastili s številnimi prireditvami, osrednje proslave, katerih pokrovitelj bo predsednik SFR Jugoslavije Josip Broz Tito, pa bodo v dneh od 9. do 11. decembra. Na te slavnosti so povabili predstavnike vseh jugoslovanskih univerz in visokih šol, prav tako pa še predstavnike petdesetih univerz iz tujine. V okviru proslav bodo pred univerzo odkrili kip prvega rektorja ljubljanske univerze prof. Josipa Plemlja, delo kiparja Borisa Kalina; pred fakulteto za elektrotehniko pa nameravajo postaviti Zajčev kip Jurija Vege. Ob osrednji univerzitetni proslavi bodo jubilejne slovesnosti pripravile tudi posamezne fakultete, jugoslovanska pošta pa bo jubilej počastila s posebno znamko, za katero je načrt izdelal Božidar Jakac. Povsem v znamenju jubileja pa je razumljivo tudi univerzitetna založniška dejavnost. Tako so pred nedavnim izdali drugo knjigo biografij in bibliografij univerzitetnih učiteljev in sodelavcev za čas med leti 1956 in 1966 ter bibliografijo doktorskih disertacij univerze in drugih visokošolskih in znanstvenih ustanov v Ljubljani za leta od 1920 do 1968. Glavni prispevek na tem področju pa bo seveda univerzitetni zbornik, novo ustanovljeno gledališče v Novi Gorici na vlogo v zamejstvu, še posebej pa, kako gleda na probleme gostovanja novogoriškega slovenskega gledališča v Benečiji. Na prvo vprašanje, o vlogi novogoriškega gledališča v zamejstvu, je Jože Babič odgovoril: « Vloga našega gledališča za zamejstvo je ogromna. Mi sami, skupaj s prosvetno zvezo, potrpežljivo tkemo vezi z zamejstvom. Res nas sicer moti pri tem dejstvo, da pri vas, na Goriškem, in v Benečiji, primanjkuje ustreznih dvoran za nastope in predstave našega gledališča, vendar pa sem prepričan, da bomo tudi te prepreke uspešno prebrodili. Dalje želimo, da bi bila naša vloga v zamejstvu vedno tako sinhronizirana z zamejskimi kulturnimi dejavniki, da ne bo v nobenem primeru postala konkurent Tržaškemu slovenskemu gledališču, ki igra v Italiji kot slovensko poklicno gledališče svojo vlogo in poslanstvo ». Na drugo vprašanje, ki je posebej zadevalo Beneško Slovenijo in vlogo Primorskega dramskega gledališča na tem področju, pa je režiser in direktor Babič odgovoril: ki bo med drugim vseboval zgodovinski pregled visokega šolstva na Slovenskem od začetkov do danes (pripravljajo ga profesorji dr. Fran Zwitter, dr. Metod Mikuž in dr. Bogo Grafenauer) ter pregled študentskih gibanj na ljubljanski univerzi in visokih šolah. « Najprej bi radi v našem gledališču pozdravili Benečane kot naše goste, ki naj bi prišli na naše deske s svojim programom. Sami pa tudi pripravljamo -prav za njih poseben program. Kot želimo, da bi na Goriškem prebudili naše sile, tako tudi Slovenske Benečije ne smatramo za področje ekspanzivne dejavnosti, temveč sodimo, da bi spričo tamkajšnjih kulturnih klic morali samo pomagati pri utrjevanju, negovanju in nadaljnem razvijanju teh klic. Stvar beneških Slovencev pa je, da sami najdejo možnosti in načine, ki najbolj ustrezajo v tem trenutku vsemu temu. Poseben program, ki ga naše gledališče pripravlja za Benečijo, bi lahko označil kot estradai program. To pomeni, da bo na tem programu enodejanka, različne recitacije, glasbene točke ter pogovorni, stilski nastopi. Skratka, prepričan sem, da bo naš program Benečanom všeč, seveda pa je samo in zgolj od njih odvisno, če ga bodo sprejeli in si ga seveda tudi ogledali», je zaključil naš kratki razgovor posebej za Matajur direktor in režiser Frimor-skega dramskega gledališča iz Nove Gorice Jože Babič. l\a grobovih V sivi jesenski megli beli cvetovi, drobne luči in tihi obrazi oznanjajo spomin njim, ki so tu pokopani. O, brat, vzemi v tej tihi uri še za hip v spomin vse tiste neznane žalostne kraje, kjer osamljeni, brez rož in potrtih obrazov, pokopani leže, ki so v borbi za lepše življenje umrli za nas. Pokloni se jim, da v nas zažive. Spomni se, kaj je življenje in smrt in kaj se pravi biti mlad in umreti v sili. In v sebi spoznal boš: oni niso mrtvi, v dejanjih živijo! Andrej Kokot lllllllllllllllllllllllllllllllltMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItllllllllllllllllllllllliiiiiiiuiiiiillIllimillllllUllllinuiliiMUUiniMinMHHHHHHHKnn,,!!,, v novi coma ustanovili poklicno gledališče 66 Pripravljamo poseben program za vas „ je dejal v posebnem razgovoru za naš časopis direktor in režiser Primorskega dramskega gledališča Jože Babič IKON L(“S"° RHNIKA i i industrijski kombinat Vrhnika Telefon: B r z o j a v : « LIKO » Vrhnika centrala 70-139, direktor 70-152, komerciala 70-094 proizvaja v svojih obratih v Borovnici, na Verdu in na Ljubljanskem vrhu žagan les iglavcev in listavcev, notranja, vhodna in garažna vrata vseh vrst, klasični parket, lamelni parket ter sedežno pohištvo. Svoje izdelke nudi po zmernih cenah na domačem in tujih tržiščih. SE PRIPOROČAMO ! NOV« MESTO Gubčeva 15 Dolenjsha Slovenja Jugoslavija ISKRA Tovarna avtoelektričnih izdelkov Nova Gorica — v Združenem podjetju ISKRA KRANJ PRIPOROČA SVOJE PROIZVODE AVTOMOBILSKI INDUSTRIJI; DINAME, ZAGANJALNIKE, V2IGALNE TULJAVE, MAGNETNE VŽIGALNIKE NAPETOSTNE REGULATORJE NOVA GORICA Ka naše delo KAJ BOMO DELALI MESECA NOVEMBRA NA POLJU spravljamo zadnje jesenske pridelke. Shranjujmo jih prav tako skrbno kakor krompir. Nadaljujmo s kolikor mogoče globokim oranjem njiv , ki so namenjene za spomladansko setev. Hlevski gnoj raztrosimo že zdaj in ga podor jemo. TRAVNIKE je treba pobranati in jih očistiti mahu in drugih škodljivih rastlin. Izvrstno gnojilo zanje je poleg hlevskega gnoja in superfo-sfata tudi plevel. V VINOGRADU so trte prazne, toda dela je dovolj. Ob lepih dnevih okopavamo trte in jim gnojimo. Obrezujemo jih ter zamenjavamo trhle ko le. Popravljamo zidove, jarke in terase ter kopljemo nove vinograde. V KLETI začnemo mlado vino čistiti, brž ko se kipenje poleže. Večkrat ostane v njem nekaj nepredelanega sladkorja. Zaradi tega se vino dobro ne očisti in spomladi znova zavre. To lahko preprečimo tako, da dodamo mlademu vinu močno drožje, brž ko neha vreti. Včasih je nepopolne presnove sladkorja kriva premajhna toplota v kleti. Tedaj je treba v kleti zakuriti ali pa dodati vinu segretega mošta. Ko je vrenje nehalo, je treba sode napolniti do vrha, sicer vino dobi «cvet». V SADOVNJAKU zač no z mrazom lesti iz tal na drevje samice zimskega pedica in odlagajo pod skorjo jajčeca. Proti temu drevje ovijemo z lepilnimi pasovi. Ob lepem vremenu odžagamo suhe, nalomljene in nepravilno zrasle veje. Rane razkužimo s 5 odstotno raztopino modre galice ali 3 odstotno raztopino «anti-parasita». Jeseni izkopane divjake zakopljemo v zemljo, pa ne v butarah, da ne splesnijo korenine. Z jekleno ščetko ali strguljo odstranjujmo z drevja mah in lišaj. HLEV naj bo čist, ker je živina pozimi vedno bolj navezana nanj. Skrbimo, da breja živina ne bo na prepihu. V zadnjem času brejosti jo krmimo samo z dobrim senom. Teletom razkužimo takoj po storitvi popkovino, da se ne vname in začne gnojiti. Da se tele ne presesa, naj v začetku pije le vsaiki dve uri. Puščaj k merjascu le popolnoma dorasle svinje. Ne plemeni v sorodstvu. Sorodstvena pleme-nitev se posebno v svinje-reji hudo maščuje. Jože Babič Pred kratkim je začelo v Novi Gorici s svojo prvo sezono poklicno Primorsko dramsko gledališče (teatro stabile). Tako smo tudi mi dobili v neposredni bližini, kakih petdeset kilometrov proč, stalno slovensko gledališko ustanovo, katere delo in prizadevanje bomo zagotovo čutili tudi v naših krajih. In prav zato smo obiskali direktorja Primorskega dramskega gledališča, znanega gledališkega in filmskega režiserja Jožeta Babiča, da bi nam odgovoril na vprašanji, kako gleda (■ISA ■v^l rH^SsìSÌ99a za riaAt rrucuoLt Pravljica o Postojnski jami Pred davnimi, davnimi časi je v Postojnski jami živel rod palčkov s svojim kraljem. Vendar ta kralj ni bil pravičen, njegovih kazni in spletk so se bali vsi jamski prebivalci. Nekoč mu je palček Vseved oporekal in kralj se mu je sklenil maščevati. Poklical je hudobno vilo Vrbo in ji ukazal, naj palčka spremeni v kamen. Vila je to z veseljem storila, obdala ga je celo z bleščečo sigo, da je bil ubogi palček videti kot pravi kapnik. Rod palčkov se je že davno odselil v druge kraje, le začarani Vseved je še ostal. V jami je našel nove prijatelje: petelina, zavese, mater z otrokom, dobrodušnega krokodila, pravega medveda in na stotine kapnikov. Včasih so vsi molčali, toda največkrat je bilo v skrivnostnem podzemlju vse živo. Kap niki so se prerekali med seboj kot papige. Človeške ribice so zarotniško stikale glavice, vedno so imele polne jezičke čenč iz podzemlja. Palčka so vsi spoštovali, saj je bil najmodrejši med njimi, vsi so radi poslušali zgodbe iz starih časov. Čas jim je mirno potekal. Toda nekega dne je njihovo samoto zmotil tujec, ki se je na vsem lepem znašel med njimi. Majhen deček je zašel v jamo. Prebivalci podzemlja so se razbežali od strahu. V jami je bilo tiho, le dečkov jok je odmeval od visokih sten. Vsem se je zasmilil, prišli so bliže k njemu palček mu je obrisal solze in ga prijazno vprašal: «Kdo si ti? Le kako si mogel stopili tako nenadoma med nas?» Mali deček ga je hvaležno pogledal, začudeno se je ozrl še po drugi druščini in spregovoril: «Ime mi je Dušan. Zašel sem. Nikoli več ne bom videl svoje mame, očeta, bratov in svojega psička. Tu bom umrl in nihče ne bo vedel zame». Znova je zajokal. Krokodil je tudi začel pretakati solze, čeprav je pozabil, da se lahko stali. Spogledovali so se med seboj, dokler ni palček vzkliknil. «Bratci in sestrice, pomagajmo mu! Rešimo ga! Najdimo izhod in Dušan se bo lahko vrnil k svojim dragim». Vsi so veselo zaplesali in sklenili, da gredo takoj na pot. Med potjo mu je palček povedal zgodbo o kralju, palčkih in hudobni vili. Fantek je vprašal mater, ki je držala svojega otroka v naročju: «Kaj je bilo s teboj, uboga mamica?» Mati mu je odgovorila: «S sinkom sva nabirala rože na trati. Nenadoma je privihrala vila — Vrba in naju za kazen, ker sva hodila po njeni trati, spremenila v kapnika.» Dušan se je obrnil k petelinčku: «Je tudi tebe začarala vila?» Petelin zakikirika: «Tudi, tudi mene. Prezgodaj sem jo zbudil, ujezila se je in sedaj kot kapnik ne morem več tako lepo peti». Fantiček je še spraševal, a ne več o tako žalostnih rečeh, tako so govorili, se prerekali, smejali in Palček je obljubil, da res ni več daleč do izhoda. Nenadoma je skočila prednje črna prikazen. Jamski prebivalci so prestrašeno kriknili: «Vila, Vrba!» Vseh se je polastila groza in kmalu bi jo ucvrli nazaj, če jih ne bi Vrba zadržala. Surovo je odrinila palčka in zagledala Dušana. «Tudi njega bom spremenila v kapnik. Hahaha!» že je dvignila svojo palčico — a tedaj je nastal strašen ropot, prah se je dvignil in nihče ni mogel ničesar razločiti. Ko so siopo-mogli od nenadnega ropota, je palček vzkliknil: «Kapnik se je utrgal in pokopal vilo pod sabo». Vsi so zarajali okrog kapnika, pod katerim je ostalo le še nekaj črnega prahu — ostanek hudobne vile. Ko se je veselje poleglo, so odšli dalje. Niso hodili dolgo, ko so zagledali veliko odprtino. Močno se je zable- ščalo, začutili so tople sqnč-ne žarke. Vsi so radostno vzkliknili, le palček je žalostno dejal: «Rešen si Dušan. Mi se moramo vrniti v podzemlje. Ne pozabi nas in še kdaj se vrni!» Že ga ni bilo več. Tudi drugi so izginili v neznane črne dvorane. Dušan se je hitro odpravil domov, kjer je zavladalo veliko veselje, saj so ga že imeli za mrtvega. Tudi prebivalci jame so se veselili, ker so vrnili dečka svetu in hudobna vila jih ne bo več nadlegovala. Palček, Zavesa, Petelin, Krokodil... še danes stojijo v Postojnski jami. Če vas bo pot zanesla v notranjost jame, si jih kar oglejte, predvsem palčka. Okrogvratuima drobno, rdečo pentljo. Če ga boste obiskali ponoči, vam bo rad pripovedoval o Dušanu. iiiiiiiiiiiittiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiitiiiiiiiiiiiiiiHiaiiaiitiiiiiiiiaiiiiiiaaiiiiiiitiMMiitiitit ninnimi miti m itiiiiiiMii im Nežka je dobila Odlomek iz (‘Pestrne„ Franceta Bevka Mati je pomolzla kozo. Nastala je trda noč. Prižgali so brlevko. Povečerjali so tiho, skoraj brez besede. Mati je pomila posodo. Nato si je obrisala roke, se ozrla proti Nežki in se ji nasmehnila. Nežka je stisnila glavo med ramena. Od sreče ji je zadrhtelo srce. Grivarica je prinesla škatlo, ki jo je imela zaprto v skrinji. V nji je bila prava zmešnjava starih gumbov, krp, trakov, sukanca, bucik in šivank. Mati si je nadela stare naočnike. Nežka je počepnila poleg nje na klop in si naslonila glavo na kolena. Mati je izbirala krpice in jih zvijala v kepico. Nežka se je tiho in drobno nasmihala. Petrč si je z dlanmi podpiral glavo, gledal je tudi on. «Punčka iz cunj!» se je namrdnil. «Saj niti nosa ne bo imela. «Tiho, Petrč,» je rekla mati. «Nič zato, če ne bo imela nosa. Se vsaj ne bo mazala po obrazu». «Če jo dobi koza jo bo snedla». «Neee», se je zbala Nežka. «Snedla» je rekla mati. «Potem bi bila že kdaj pojedla tebe, ki so te same cunje». Zasmejali so se vsi trije. In so bili zopet tiho. Tako tiho, da so slišali škrebeta-nje črva v lesu. Iz kepice je nastala pun-čkina glava, ki jo je mati ovila z belo krpico, nanjo je prišila rutico, a vse skupaj je trdo povezala. Punčka je dobila še pikčasto krilo z rokavci in modrimi in rdečimi trakci. Predpasniček je bil zelen z veliko pentljo. IZGUBLJEN J Brat je prišel k bratu v goste in privezal svojega osla k pragu. Osel pa se je odvezal in ušel. Brata sta odšla iskat osla. Na cesti sta srečala dečka. «Ali si videl osla?» sta vprašala brata. «Kakšnega? slepega na levo oko, hromega na zadnjo nogo, s staro zeleno vrečo, v kateri je bil ječmen?». «Da, da! ta je, ta...». «Ne, nisem ga videl», je rekel deček. «Kako, da ga nisi videl?» sta zakričala brata... «Tako dobro veš vse o njem». Prijela sta dečka, ga odvedla k sodniku in ga obdolžila da je ukradel osla. «Mar sem slep?» je rekel deček sodniku. «Na cesti sem videl oslove sledove. Sled njegove zadnje desne noge ni tako globoka kot sled ostalih nog in za korak krajša. To pomeni, da je na to nogo hrom. Na stezi je bila trava objedena samo na desni. To pomeni, da ni videl trave na levi — je torej slep na levo oko. Pri drevesu je osel obstal, da bi se počohal in je na skorji pustil zelene nitke. Po zrnih ječmena, ki so padli iz vreče, sem spoznal, da je bila vreča stara in je imela luknjice». Ko je sodnik to slišal, je ozmerjal brata in odslovil dečka. Nežka je vsak večer takoj zaspala, a zdaj so jo bile same oči. Gledala je, kako je pod materinimi čarovniškimi rokami nastajala njena mala punčka. Skoraj se ni upala dihati. Petrč je bil medtem zaspal. Slednjič je bila punčka nared. Mati jo je nekaj trenutkov podržala pred seboj. Ali ji še česa manjka? Ne. Dala jo je Nežki. S tistim trenutkom je bila njena. Vsa se je tresla, ko jo je tiščala v rokah. «Zdaj boš morala vsak dan biti_pridna», ji je rekla mati. «Da». «In ne boš smela nikoli jokati». To je bilo malce težko. Toda v tistem trenutku bi bila Nežka vse obljubila. «Saj ne bom... Kako naj bo punčki ime?». «Kakor hočeš». Mati je bila izmučena, ura je bila že pozna. Pospravila je šivanje, nategnila uro in legla k Nežki. Upihnila je brlevko, da je nastala tema. Nežka ni takoj zaspala. Punčko je privijala na prsi in drobno dihala. Mislila je, kakšno ime bi dala punčki. Nič pametnega ni našla. «Mati!» je dahnila. «Kaj hočeš?». «Kako naj bo punčki ime?». Mati je pomislila. «Pa naj bo Pikapolonica», je rekla. «Zato ker ima pikčasto krilo...». Nežka se je tiho zasmejala. Ime ji je bilo po volji... Punčko je privijala k sebi, dokler se ni z njo preselila v sanje... 1 m-. « i i F 1 * « 1 » » 1 m m -M 41. « Naj se vrnejo! » je zaklical Malkoč beg s težko kletvijo. Husein aga je z olajšanim srcem pohitel navzgor. Res, čemu bi se zaganjali v trdne zidove in čakali, umirali, ko je treba hiteti. Nekaj jih pogine tukaj, nekaj tam, naposled utegnejo priti kje še v zagato. Po kratkem prerekanju so se Turki začeli zbirati. Oplenili so še mrtve tovariše in si obvezovali rane. Spuščali so se v dolino, žugajoč pri tem s pestmi proti trdnemu gradu. Spodaj jih je sprejel s kletvijo Malkoč beg na poskakujočem konju. Pobesili so glave in trdneje prijeli za orožje. Zvezda grad je pač ne premagljiv! Potem je vojska krenila po razritih poteh naprej. 42. Glasna govorica je v turški vojski kmalu utihnila, nekateri so pestovali ranjene roke in se sovražno ozirali po tropi ujetnikov, ki so se vlekli za tolpo. Gregca so obhajale hude bolečine. Mraz je še povečal občutek gladu in utrujenosti. Zrušil bi se, toda, ko je videl, kako se je neka mlada ženska oslabela zgrudila, ker ni več mogla teči za konji in so ji ravnodušno porinili nož v srce, ni nikomur več prišlo na misel, da bi se ustavljal. Stiskali so zobe in se podvizali. Tudi oskrbnik Andraž, ki ni bil vajen hoje. Medtem ko so drugi skrbeli samo za to, da bi si ohranili življenje, je on ves čas računal s tem, kako bi pobegnil. Seveda sam, na druge ni pomislil, zlasti ko je videl njihove izmučene obraze. 43. Na vrhu so krenili zopet proti Prikraju. Ujetniki so se ozirali. Iz cerkve je bilo slišati zvonenje. Srca so jim radostno zaigrala. Pri-krajci se še borijo! Malkoč beg je odjezdil bliže k vasi. Okoli tabora so se ves čas sprehajale manjše turške gruče. Jezdeci so se približevali obzidju, pustili po branilcih oblak puščic in se zopet umaknili. Malkoč beg je malomarno pregledal zidovje, nato je pomignil spremljevalcem in se skokoma vrnil. Turki so se še enkrat zagnali proti taboru, skušali so prebiti vrata, a vse je bilo zastonj. Dolgega obleganja ne morejo tvegati. Prikrajci so bili rešeni. Ujetniki pa so se pomikali po strmi cesti v dolino in Gregcu so silile solze v oči... 44. Z divjimi kriki se je spustilo krdelo po klancu. Vedno bolj so se oddaljevali od Pri-kraja. «Nič ne maraj, fant», se je tedaj oglasil oskrbnik in ga pogledal z utrujenimi očmi. « Midva se bova še vrnila, boš videl, da se bova! ». Gregec je nehal jokati in se nezaupno obrnil v okrvavljeni oskrbnikov obraz. « Boš videl », je godel oskrbnik v brado, ■ ti me še ne poznaš! ». Gregec si je mislil, da ga pač pozna, saj mu je spravil očeta v ječo. Spomnil se je, kako so pravili, da je Andraž zvezan z vragom. Prestrašil se je njegovega suhljatega obraza. Nato sta tekla dalje drug poleg drugega in si želela samo to, da bi se ustavili, da bi legla, in se odpočila.