222. številk«. Ljubljana, v petek 30. septembra XX. leto, 1887. < shaja vsak dan »večer, izimSi nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za a v 11 r i j s ko-o g e rsk e dežele za v ur leto 16 gld., za pol leta 8 gld-, za četrt leta 4 gld., za i eden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto IS gld.. za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanja na dom račnna se po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kakor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr., če se dvakrat, in po 4 kr. če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole i ran k i rat i. — Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in upravnišvo je v Rudolfa Kirbisa hiši, Gledališka stolba". UpravniStvn naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. Vabilo na naročbo. Slavno p. n. občinstvo uljudno vabimo na novo naročbo, stare gospode naročnike pa, katerim bo potekla koncem meseca naročnina, prosimo, da jo o pravem času ponove, da pošiljanje ne preneha in da dobe vse številke. „SLOVENSKI NAROD" velja za Ljubljanske naročnike brez pošiljanja na dom Za vse leto........13 gld. — kr. tt pol leta........6 „ 50 „ „ Četrt leta........3 „ 30 „ „ jeden mesec.......I ,, 10 „ Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. na mesec, 30 kr. za četrt leta. S pošiljanjem po pošti velja: Za vse leto.......15 gld. — kr. „ pol leta........8 „ — „ „ četrt leta........4 „ — „ „ jeden mesec.......I „ 40 „ M" Naročuje se lahko z vsakim dnevom, a h kratu »e mora poslati tudi naročnina, drugače se ne oziramo na dotično naročilo. TJpratnUStvo ,,8lov. Naroda,*'. Iz Rusije. 13. aept. st. st. [Izv. dop.] Kakor uče Nemci in za njimi tudi nekateri »Slovenci", ki zadnje čase tako lepo „unisono" pojo ž njimi, kadar je treba vreči blata v slovansko Rusijo, je naša obširna država, v katerej solnce nikoli ne zahaja, najbolj divja država na celem svetu, in stoji na istem mestu, kakor ukopana. Vender smo dožili do takega nepričakovanega dogodka, da je avstrijski minister narodne prosvete sebi v primer vzel ruskega svojega kolego. Precej ran j še, nego v Avstriji, javila se je v Rusiji nova naredba glede gimnazij, katera je napravila mnogo šuma v Rusiji. Minister namreč polaga na srce ravnateljem, naj bodo previdni pri vspreje-manji učencev in naj gledajo na to, je li položaj učenca v obitelji in glede gmotnih sredstev tak, da je možno pričakovati, da mu gimnazija prinese korist, kajti večkrat se zgodi, da je učenec primo- ran zapustiti gimnazijo pred koncem; pravic mu tako nekončano obrazovanje ne daje, sam pa je zamudil čas, da bi se bil naučil česa drugega, kar bi mu dajalo kos kruha. Minister torej polaga na srce načelnikom gimnazij, naj ustopajočim učencem objasne vso resnobo in dolgost gimnazijskega tečaja in naj dobro premislijo, ali bi ne bilo temu ali drugemu boljše, ko bi se obrnil v kak drug učni zavod, kjer je tečaj krajši in učenje ne stoji tako velikih stroškov. Dozdaj ni vidno, da bi naredba g. ministra prinesla komu škodo, kajti nikomur ne dela krivice, dočim vaši Kranjci celo za svoje denarje ne smejo učiti se, in se jim, kakor gobovim brani uhod v Ljubljansko gimnazijo. Jaz bi o tej naredbi g. ministra celo ne pisal, kajti ne zdi se mi važno, da bi o njej znali moji rojaki. Vse je ostalo, kakor je bilo, vsi srednji učni zavodi prejemajo u'ence, kakor prej in nova naredba je, kakor objasnujo popečitelji (nadzorniki) le napominanje prejšnjih naredb. No, dolžnost mi je bila spregovoriti o njej zato, kar bo poljski časniki v Galiciji zatrobili zopet svojim rojakim in njih prijateljem, da ruska vlada pritiska ruske Poljake in da jim celo zapira pot v gimnazije in vseučilišča. Človek, ki čita „Užas", glasilo poljskih „stanczvkovv" in iz njega posnema vesti iz Rusije, mora nehote pomisliti, da je g. minister Deljanov izdal naredbo samo za Poljake, zato ker so Poljaki in ker ruska vlada nema drugega posla, nego misliti le o tem, kako bi delala krivico Poljakom. Naredba je izdana za v s o Rusijo in že v juliji in avgustu razposlali so nadzorniki v Odesi, v Harkovu, v Moskvi in drugod ministersko okrožnico posameznim gimnazijam. O tem je lehko vsakdo čital v vseh ruskih časnikih. Takim tendencijoznim lažem smo sicer že navajeni ; ni moj namen proslavljati dobrodušja ruske vlade; vender mi dokazujo fakti, da, ako o Slovencih ali Hrvatih pišo v Rusiji, da se uče po ruski, da ljubijo Rusijo, da se čutijo Slovane, takoj iz vseh avstrijskih lukenj lezejo najeti na plemenite namere vohuni in ovaduhi, ki v svojih listih kličejo policiji in državnemu pravdništvu : ali je dovoljeno tako pisati, ali smo še v Avstriji? itd. Tako te plemenite duše same terjajo uničenje poslednje drobtinice tiskovne s vobode. Pravi Slovan mora ljubiti vse Slovane, torej tudi Poljake. No, poslednja zgodovina dokazuje, da se Poljaki dele na dva razreda, t. j. na Šlahto, katere se drže politikujoči ksedzi, in na prosti narod, kateri šlahta še zdaj sploh imenuje „bydlo*, t. j. živina, tako da, ako poljski šlahčiČ govori o svojem „bydll«V, mora se razumeti, da so tu sešteti voli in hlapci v jedno število. Kako se godi temu dvo-nogemu „bydlu" v Galiciji, pokazali so lanski bunti galiških „ h lopov", ki so po milosti poljskih po lit i-kantov čisto v parkljih Židov. V Rusiji, kjer vlada ne daje tiru srednjeveškim strastim poljskih pome-ščikov, blopi žive relativno dobro, t. j. tako, da hvalijo Boga, da jih je ruska vlada iztrgala iz brez-človeškib rok njih pritiskovtilcev . . . Nehote sem se spomnil nekega dopisa v Grafi k em „ Volksfreund-u" pred dvema letoma, kjer se kot dokaz, kako ruska vlada katoličane tlači, navaja to, da morajo katoliški duhovni jemati potnico (Pass), kadar se kam vozijo, samo zato, ker so katoličani. V vsej Rusiji, od vrhu do nizu, od prave na levo mora vsak človek, naj bo kakeršne vere hoče, imeti potnico, ako se odpravlja, celo na dva dni v mesto, kjer ga ne poznajo. Iz vsega tega je vidno, da bi v Rusiji morala biti dva zakona, jeden za poljske Šlahčiče in ksedze, drugi pa za „Moskale"; zato, ker so Poljaki nekdaj imeli svojo državo, katera je pa vsled breznravstve-nosti razpala, kakor nekdaj rimska, ali kakor zdaj turška, zato imajo pravico na posebne privilegije, ka-li? Laži in klevete, ki jih trobijo nekateri v svet lehkovernim svojim prijateljem, ki jih čitajo po ril-traciji „N. Fr. Pr." in drugih sovražnih Slovanom in Rimu židovsko-nemških listih, škodijo le Poljakom samim. Rusko občinstvo to čita in treba imeti mnogo hladnokrvnega razsodka, da bi ne valilo vse odgovornosti za brezvestne in studiu? laži na vse Poljake, no, samo na tiste, ki vodijo poljsko politiko. Imeti svoj ideal, delovati na to, da bi se dosegel, vzdihovati po njem, to je reč, vredna vsake pohvale. No, pot k dosegi ideala ni — laž in obrekovanje. Slab ideal, kateri se doseza takimi gnusnimi sredstvi. (Dalje prih.) LISTEK. Sopernika. Obraz a Slovaškega. — Češki spisala Gabrijela Preissova.) (Dalje.) Plesalo se ni. Starek Tonek dal si je igrati svojo pesen spremljaje jo s petjem. Nekoliko rala-deničev mu je pripevalo. Oni peli so „Anička„ on pa: „.It'iiut'u, dušićka, nekašli, aby mu pri tebe nenašli; bo ak ma pri tebe očujii — oj! vezmu mi klobiieik i šubu — oj !" Ta „oj" zavrisnil je Tonek, da je vsem po ušesih odmevalo. In z zarečim pogledom ozrl se je po ljubici, ki je sedela na klopi oprta ob zid, z nabranimi obrvmi, stiskajoč robec. In nadaljeval je z ognjenim gibanjem čardaša: „. . . Vezmu mi klobučfk s perami i šubu vlnenu b šnuraini — vezmu mi mu mila ai tebe — oj!" V tem zavrtil se je Tonek do Liborja in v radosti pozabil je, da sta se dopoludne sprla. Ob- stal je pred njim, nasmejal se in oprši se ob njegovo ramo visoko poskočil. A najedenkrat ni mu bilo več do norčij in skakanja. Porinivši ga ošabno od sebe, sunil ga je Libor s pestjo v prsi, da bi bil skoro pal. „Ti surova vojačina!" zakričal je od boli razjarjeni Tonek, „misliš, da se dam od tebe kaj narediti? Tu glej !u Tonek je oziraje se po kaki palici zgrabil z bližnje mize godcev klarinet ter se ž njim zagnal na Liborja. Ni ostalo samo pri grožnji — že sta se bila. V izbi nastala je zmešnjava in krik. Ženske bežale so ven, nekoliko mladeniče v približalo se je pretepalcema ter j a hotelo razdružili. Tonku, ki je bil manjše postave ali krepkeji, močneji, posrečilo se je prvemu, da je zagnal sopernika na tla, a ta je bil bliskoma zopet po konci. „Vzemite mu nož!" zaupil je godec opazivši v Liborjevi roki nož — za njim od okna pa se je čul žalosten, srce pretresajoč krik: „Jezus Marija, Libor! . . ." A predno so mladeniči utegnili mu iz-ruvati nož, dogodila se je že nesreča. Tonek, ka- teremu je izza tilnika visoko šinil pramen krvi, zgrudil se je najbližjemu tovarišu v naročje. Nekdo zgrabil je Liborja od zadej za suknjo, a on otresel se ga je, podrl dva zadržujoča ga mladeniča in od-bitel ven. Nihče se ga ni upal zadržavati, ker je bil tako grozen. Bilo je že davno po polunoči, ko se je Libor povrnil domov — brez klobuka, od bega utrujen, od groznih mislij preganjan. Pri Verencovih še niso vedeli ničesar, nihče ga ni pričakoval. Mladec vrgel se je oblečen na postelj stoječo v veži in zatisnil za minuto oči. Teško je dihal, srce mu je glasno bilo. Preplašen odprl je oči. Kakor bi nekaj šumelo za vratmi — morda kdo prijema kljuko? Ne — le tako se mu je zdelo. V izbi tika ura, in Čuje se od ondu mirno dihanje roditeljev. To vender ne more človeka strašiti! A zrak v veži bil je težak, da bi se človek zadušil. Libor skočil je po konci, tiho priplazil se je k dve-rim, odprl jih je in potajno stopil na dvorišče. Na pragu prebudil se je pes, Poskočil je, ozval se slabo, Politični razgled. Notranji" dežele. V Ljttblj»ni 30. septembra. Mislilo se je, a volitve vodila kaka zakonita oblast, bi se jih pa udeležili. Vlada si jako priza deva, da bi dobila nekaj Ridoslavova pristašev na svojo stran, ker drugače se ne bode mogla obdržati. Ituiiiuiiski ministerski sovet se je nedavno posvetoval, ali bi vlada začela zopet pogajati se z Avstro-Ogersko zastran trgovske pogodbe. Kaj je skleuil, ne vemo. VseUako bilo bi v obojestranskem interesu, da m ta stvar jedenkrat uravna. Največje ovire dela svojeglavnost in sebičnost Madžarov. Po poročilih, katera je dobila turška vlada, so vse vesti o nemirih y Makedoniji izmišljene. Kavno taki) tako je prebivalstvo ob srbskej in črno-gorskej meji popolnem mirno. Semee poSebtiU jezi, da je Rusija zopet povišala carino za nekatere nemške izdelke in pridelke. Liftti priporočajo, da bi tudi Nemčija povi-šala carino za blago, ki se uvaža iz Rusije. S tem bi močno škodovala rusk-j trgovini in kmetijstvu. Z Av.-tro-Oizersko, Rutnunijo in Srbijo naj bi pa sklenila take trgovske pogodbe, da bi Nemci lahko dobivali v ceno živino. S tem bi so tudi storil korak k stednjeevrooskej carinskoj /.vezi. Take carinske zveze še davno žele v Beroiinu, pa tudi v Avstriji jo zagovarjajo mnogi, kateri želu, da bi se Avstriji popolnem v gospodarskem oziru podredila Nemčiji, čemur posledica bi bila politična zavisnost. Nadejamo se torej, da se avstrijski odločilni krogi ne bodo dali zapeljati, ter bodo vedno branili gospodarsko in politično samostojnost naše monarhije. Italijunski kralj je odredil, da se osnuje poseben uiad za mioistersko predsedništvo. Oprav** zaspano, a opazivši domačina, ulegel se je zopet, ne brineč se zanj. .Morebiti se me bode celo ta žival bala! . .." Sel je na vrt in se zgrudil koj na kraji v travo, s čelom na zemljo. Sraga pekočih po jezi, sramu in strahu prouzročenih solz pritekla mu je iz očij; postavni mladenič jel se je tresti in ihteti kakor malo dete. Čez nekaj časa obrnil je obličje navzgor in uprl razžaljene oči proti nebu. Mesec je pobledel, zvezde so se že porazgubile, oblački so beleli in bles'eli, ondi razprostiral se je že dan. Skoro razprostrl se bo tu doli, ta grozni, strašni dan! kaj je storiti? Ali naj vse razkrije materi? Zvedeli bodo vsi, ko ustanejo in ko stopi kdo pred hišo. Skoro bode tudi orožnik tu . . . Mladeniču zašklepetali so zobje. Skočil je po konci. Ne — to se ne sme zgoditi, da bi ga zvezanega peljali skozi vas. Pretekel je piano dvorišče in prijel je že za kljuko pri veži, ko se je spomnil, da ne bi smel tako kukor pregnanec ostaviti domovja. Kaj je pač s sestro Kristino? . . . Tod streho nad mladeničevo glavo začivkala je lastovica. Stopil je k sestrinemu oknu, kjer je ljal bode posle, ki se tičejo vse vlade. V tem uradu se bodo pregledale vse stvari, katere se imajo predložiti kralju v podpis. Ta urad imel bode tudi nalog intorraovati ministerskega predsednika o raznih političnih dogodkih, man festaeijah, javnem mnenji, in kaj pišejo razni listi. Z mlajšim Schnaebloin, katerega so prijeli .\rnici, ko je prišel čez mejo. sodišče ni posebnu strogo postopala Obsodilo ga je samo v tritedenski zapor in na 20 mark globe. Preiskovalni zapor so tudi ušteli v kazen. Najbrž so Nemci ž njim zato tako milostno postopali, da bi se o zadnji aferi na meji ložje sporazumeli s Francozi. O begu algunistunskcgu pretendenta Eyuba bana piše se „Daily Newsu iz Teherana, da so nekaj časa Perzi dobro stiažili ga, ko je že hotel 18^5. leta ubežati. Še svojega stanovanja ni smel ostaviti in tudi neso pustili nikogar k njemu, kdor bi se bil zdel kaj sumen. Stotnija vojakov bila je postavljena okrog njegove hiše. Ker je pa bilo videti, da se je ban popolnem sprijaznil s svojo osodo, kmalu neso več tako strogo pazili nanj. Hau sam je svojega mlajšega brata ž njegovimi ženami, katerega je bil ostavi! v Mešedu, povabil, da naj se pri njem nastani v Teheranu. Vse je kazalo, da ban namerava stalno ostati v Perziji. Letošnjo pomlad je poprosil, da bi mu dovolili poletu iti na deželo. Da bi pa kdo kaj ne sumil, pustil je svojega brata in dve ženi v mestu, ravno tako tudi skoro vse sluge. Odšel je s tretjo ženo, z malim spremstvom v Pejriš, ki je 11 kilometrov od Teherana, kjer se je nastanilv poleg letnega stanovališča turškega poslanika. Čudno je bilo, da je vzel s seboj vseh svojih 18 konj. Hitro je pisal raznem svojim pristašem pisma, kje naj ga počakajo. 12. avgusta je ostavil svojo hišo v perzijskej obleki in kmalu se je na določenem mestu sešel s svojem bratom in 10 Afgani. Seboj je imel 32 tisoč mark, katere je prištedil od svoje angleške penzije. Ko ga je drug dan častna straža zaman čakala, je poslala v hišo pr&sat po njem. Njegova Žena je pa bila dekli ukazala, naj reče da je bolen. Dekla je stražnikom dala lastnoročno Eyubovo pismo ž njegovim pečatom, v katerem je bila natančneje povedano, kaj mu je, in naročeno, naj mu gredo pO zdravila v mesto. Ko se pa celih os> m dni j ban ni nič pokazal, začeli so nekateri sumiti, da je morda pobegnil. Poročili so vse ministru vnanjih zadev, ki je osobno prišel v Pejriš. Ministru je žena resnico povedala in mu izročila pismo šahu, v katerem ban svojce priporoča njegovej velikodušnosti. Ker ie do afganske meje 20 dnij hoda, je Eyub ukazal potrgati brzojavne žice zaradi previdnosti. Angleški poslanik se je pritožil zaradi njegovega bega in očital ministru vnanjih zadev, da je kriv, da je ban pobegnil. Minister dal je svojo ostavko. Najbrž pa minister vender ni nič vedel, kaj Eyub namerava, ker slednji še svojim prijateljem poprej ni nič zinil o tem. — Po poročilih iz Kabula, ujeli so polkovnika Pardaka in tri druge spremljevalce Evuba bana, han sum je pa bežal v Turkostan. Dopisi. 1% fltarigone 28. septembra. [Izv. dop.] Gospod urednik! Izvestno Vas je presenetil moj dopis iz tega kraja, kajti Radgona Vam je popolnoma nemška izvzeinši nekaj ogerskih „ellien-rajterjev" in nekaj drugih privržencev „magyaror-szaga". Ogledajoč si mesto, naletel sem na več napisov v presladketn jeziku Arpudovih potomcev, ki so me spomnili na bližino ogerske meje. Radgonskega „emberaa pa tudi kaj lahko spoznamo ; gleda namreč tako, kakor bi hotel vsacega pohrustati s kostmi in mesom vred, kdor ni njegove gore list. Zgodovinski sicer ne moreni dokazati, kdaj so se ti Ogri tu naselili, najbrž bodo potomci vojakov oger- spala v sobici z malo Betko in potrkal z lahka nanj. Slišala ga ni; imel« je dobro vest, spala je trdo in sladko. Pod streho oglasila se je zopet lastovica in za njo začivkala je druga. Libor bil je kakor na iglah. Potrkal je znova in poklical zamolklo: „Kristina!" V sobici začulo se je tako glasno, da se je prestrašil: „Kdo je?" „Jaz, Kristina! Ne boj se me, odpri okno!" Dekle ogrnilo se je s krilom in priskočilo k oknu odpirajoč je. „Ti si Libor?" rekla je nekoliko jezno. „Čemu bi se te bala? A kaj razgrajaš tako zgodaj? Ali si prišel od godbe?" „Za Boga te prosim, Kristinka, pridi ven, — a tiho, da ne izbudiš ostalih--nekaj ti morem povedati ..." Začujena devojka zaprla je okno, ovila si okrog vratu ruto in tihoma se izmuznila iz sobice skozi vežo na piano. „Pojdi za inanoj na vrt in tam ti povem —" rekel je Libor s potrtim glasom in korakal s sklonjeno glavo naprej. „To bo tajnost! Tako delaš kakor modrijan, skega kralja Matjaža, kateri so po zajetji mesta Radgone tu zaostali. Pa kam sem zabredel. Mislil sem pisati o raznih stvareh, zdaj pa kvasim o zagrizenih sovražnikih vsega, kar le količkaj po slovanskem diši. Torej kaj druzega ! Dne 14. in 15. septembra imela je v Radgoni „zveza štajerskih učiteljskih društev4 svoje zborovanje, katerega se je udeležilo nad 200 učiteljev. Radoveden, kakor že sem, kaj počno nemški tovariši, m.»hnil sem jo tudi jaz le-seni. Ustopivši v mesto, naletel sem na celo kopo „frankfurteric". S spodnjega Štajerja prišlo je malo učiteljev k temu zborovanju. Pravo so imeli. Mariborsko, Ptujsko in Celjsko učiteljsko društvo iztopdo je že iz te zveze, od katere itak mi Slovenci nemarno nobene koristi. Ko bi jih le še druga slovenska diušiva kmalu posnemala. — O zborovanji samem m razstavi raznih učil ne bodem mnogo pisal. Najzanimivejši komad iazstave je bil vsekakor novoizuinljeni računski stroj prof. Lav ta i a v Mariboru. Na obče zahte-vanje imel je prof. Lavtar govor, v katerem je razkladal porabo svojega res izboruega učila. Kmalu izide tudi posebua knjižica o tem. Na večer dne 14. septembra bil je pri „Kai-ser von Oesterreich" koncert vojaške godbe iz Maribora. Mej posameznimi točkami peli so i Radgonski pevci razne pesni. Pri pesni „Mutteispruche" mislil sem si pač, ali vas renegate, ki so tudi peli, nič ne zaskeli tam okolu, kjer imajo drugi ljudje pošteno srce; ali so pri tem nič ne spomuite ouih zlatih dnij, ko ste tudi vi kramljali v „materinščini" , katero sedaj strastno zaničujete. Sram vas bodi! — Proti konci koncerta pela se je na obče zahteva nje tudi pri takih prilikah neizogibna „ nemška pesen". Mi Slovenci smo to nakano nemških tovarišev že poprej zvonali, ter smo jo takoj pobrisali, da bi se nam ne golilo tako, kakor Jakcu v Brucku, katerega so svečano odnesli iz dvorane. In s temi Nemci naj bi ostali slovenski učitelji v jedni zvezi? Ne, tega pa ne! Drugi dan 15. septembra vršilo se je slovesno zborovanje. Razne osobe pozdravljale so navzočne učitelje dokaj umestno, razen zastopnika kraj nega odbora (ime sem mu pozabil), ki je govoril sledeče : „V našem mestu nemarno vam pokazati velikanskih obrtnih in drugih podjetij itd, a kar vam lahko ponudimo, to je zvesto nemško srce iu nemško gostoljubnost." Mislil sem si, brani oboje za-se, pa mirna J »osna! Od govorov omenim naj samo onega g. Ne-doka o „Slovenskih goricah", kateri je bil jako temeljit in v krasnem slogu. Nekaj imam mu vender tudi grajati. Prebivalce Slovence nazival je navadno s sramotilnimi imeni „Wenden, VVindische", ter jih javno ožigosal kot strastne žgaujepivce, kar pa ni res, vsaj v tej meri no, kakor je govornik trdil. A kaj diplomatično stilizovau bil je pa konec govora, kjer je patetičuo vskliknil: „Bog daj, da ostane to vsaki čas presvetlemu cesarju udano ljudstvo zavarovano pred vsakim hujskanjem od gotovih stran ij". Nu povsem dobro smo slovenski učitelji razumeli, kam pes taco moli. Ali je to hujskanje, ako se narod vzbuja k zavesti svoje narodnosti, ako se poučuje, kako se mu je vesti ob času občega jezikovnega prepira. Ali preti morda opasuost državi v tem, če se ljudstvo zave, da je slovauske kateremu so kure kruh pojedle!" smejala se je Kristina misleč, da se je brat napil. Na vrtu obrnil se je Libor k zidu in naslonil si glavo na laket. „Kristinka !a — pričel je tresočim glasom. „Moj Bog! — kaj ti je?" zatrepetalo je dekle. Zaslutila je nekaj zlega. A spomnila se je, kaj bi ga moglo tako užaliti: „Ali te je zopet Jenufa ruzžalila?" „Ob, moj Bog, oh--vzdibnil je mladenič znova, „Tonka Slamko sem zabol. . ." „Mati Božja! — kaj si storil? — kako seje to zgodilo? ..." »Vsaj ti, sestrica, ne odvračaj se od mene . . . S Tonkoni sva se sprla. Posmehoval se mi je, priletel je na-me s klarinetom in jaz zabol sem ga, nekam za vrat. Moralo je biti zlo, kajti čul sem, kako je Jenufa vskliknila, in zdi se mi, da so vsi začeli plakati ... Na to oddirjal sem na piano, begal sem po polji in stoprav pred kratkim vrnil sem se. Doma ne morem ostati, prišel bi orožnik po-me. Oditi moram še pred duevom. V mesto pojdem izročit se sodniji . . . (Dalje prih.) krvi ter energično terja mrvico svojih pravic. Ravno v „Slovenskih goricah" je še nujua potreba, da se kaj stori, da se narod še bolje vzbuja, krepi ter tako usposobi Čvrsto braniti slovensko mejo. Ravno tu na meji, na slovenskem braniku treba nam je neustrašenih in pogumnih mož, da čuvajo narod nad navalom sovražnikov, da zasleduje s paznim očesom vsak gibljaj oholega soseda, zlasti ko skuša „luliko zasejati v brazde rojstne njive". Slovenci smo v tem pogledu čudni Mej tem, ko se krepimo v osredji slovenskih pokrajin (pa tudi tu je mnogo gnilobe), puščamo meje popolnoma v nemar, češ ondi naj si pomaga ljudstvo samo. Mnogim se še ne sanja, kako se premika slovenska meja vedno bolj proti jugu, kako je več ur čez mejo že okužen narodni duh po sovražniku našem. Evo dokaze. TJčiteljstvo gornjeradgonskega okraja je brez malo izjem ali popolnoma mlačno ali pa nemčursko. — Šola pri sv. Petru je z drugim razredom naprej povse nemška. — Daleč okrog ni nobenega društva, katero bi gojilo narodni čut. — Slovenci, stanujoči v vaseh na levem bregu Mure, v Paterni, Žetencih in Dedojncih nemajo nobene slovenske šole; njihovim otrokom ubija se nemščina v glavo ter se ne nauče ni brati slovenski. — Na meščanski šoli Radgonski poučuje slovenščino nemčur Er 8chenjak, ki se je javno pobahal, da že 15 let ni imel slovenske knjige v rokah. — Pri okrajni sod-niji in glavarstvu v Radgoni ni nobeden slovenščine zmožen uradnik nastavljen, a ipak imajo tudi Slovenci iz gore omenjenih vasij in iz Gorce ž njimi opraviti. — Take so razmere na slovenski meji. Kaj nujno potrebno bi oilo, ko bi se tu ustanovila podružnica sv. Cirila in Metoda ter i vzdrževala šola za zapuščene Prekmurčane. Domače stvari. — (Lepo darilo.) Gosp. Anton Dvoršak, župnik pri sv. Vidu na Planini, daroval je svoji rojstni župniji v Tinjah na Pohorji 1000 gld., župnijskim siromakom 2000 gld. — (Župnikom v Vi tanj i) imenovan je g. Josip Žičkar, doslej mestni vikar v Celji. — (Nezgoda.) Načelnica tukajšnjega nunskega samostana, m. Antonija Murgel, se je včeraj popoludne, spremljajoč dve dami, na stopnicah spodrsnila in pala tako nesrečno, da si je zlomila desno roko. Zdravnik jej je roko obveza! in upati je, da v nekoliko tednih okreva. — (Razstava v Trbovljah) se je preteklo sredo zaključila. V torek bila je ob navzočnosti namestnika barona Kubecka živinska razstava V sredo si je mej drugim razstavo ogledal tudi češ. svetnik in dež. odbornik g. Ivan M urni k iz Ljubljane. — (Naš rojak, O. Kl e m e n č i č) učitelj (prepodavatelia) na 2. gimnaziji v Sanktpeterburgu, izdal je, kakor čitamo v „Žurnalu ministerstva nurod-nago prosveščenija" (Č. CCLII, 1887, julij), v lan skem in tekočem šolskem letu sledeče šolske knjige: 1. Grečeskaja grainmatika cilja gimnazij. Často I. Etimologija. 8. (138 str.) S.-Pbg. 1886. C. 1 rub. — 2. Grečeskaja christomatija cilja nizših klassov gimnazij. 8. (101 str.) S.-Pbg. 1886. C. 60 kop. — 3. Vokabuljarij i slovar k Grečeskoj christomatii dlja nizših klassov gimnazij. 8. (91 str.) S.-Pbg. 1887. C. 1 rub. Imenovane knjige odobrilo je mini sterstvo narodne izobraženosti za porabo v gimnazijah in progimnazijah. — (Čujte, čujte!) Pod tem naslovom posneli smo pred par dnevi jako zlobno notico iz Wiener Allgemeine Zeitung", ki je vzbudila pri naših čitateljih veliko nevoljo, kakor pričajo došla nam pisma. Mej slednjimi je tudi pismo g. dr. A. Žiže k-a iz Ormoža, ki je lani zdravil kolerozne v Loškem potoku. Gosp. dr. Žižek priča, da je bil s prebivalstvom v Loškem potoku popolnem zadovoljen, kajti vse, kar je ukrenil, izvelo se je z največjo natančnostjo in vsa občina ga je spoštovala, kar so tudi pričali dopisi v „Slov. Narodu" in v „Slovenci." — Drug rodoljub „N. N., ki bi rad osobno razpravljal takšne perfidije z dotičnim do-pisunom", a obžaluje, da ni dovoljeno, tacemu do-pisunu s korobačem pojasniti, kaj se pravi obre-kovati, pa misli, da bi vender bilo umestno, ko bi visoka deželna vlada poslala popravek v „W. AUg. Zeitung", v katerem naj bi pojasnila, da se je pred dobrim tednom v nekaterih Duuajskih listih čitalo, da so se vsi tisti dogodki vršili — v Siciliji, ne pa v Slovencih, kjer letos, hvala Bogu! še ni kolere in je tudi lani veliko ni bilo. Ničvredni po- ročevalec v „W. AUg. Zeitung" je očividno iz zlobe ali pa iz nevednosti prepisal omenjeni članek o Siciliji in van urinil vselej pokorno in inteligentno slovensko ljudstvo, namesto prenemarnih in neobru-šenih siciljskih Lahov. — (Občni zbor konsumskega društva.) V nedeljo dne 2, oktobra ob 2. uri popoludne bode v Šrajnarjevi pivarni na sv. Petra cesti občni zbor I. Ljubljanskega uradniškega konsumskega društva, pri katerem se bodo volili odborniki v predstojništvo in pregledovalni s.»vet. — (Javno tombola.) Kakor že poročano, bo v nedeljo popoludne dobrod Ina javna tombola na Kongresnem trgu. Do sedaj so se jednake tombole vselej povoljno obnesle, blagi nameni so se pospeševali in dosegli. Tudi letos je želeti jednacega uspeha, kajti zaklad v podporo bolnih in onemoglih delavcev peša, in otročja bolnica je potrebna podpore Namen se bo dosegel, ako slav. občinstvo pridno sega po kartelah. Kdor kupi kartelo, kupi nado na dobitek 100 gld. ali manj, in zavest, da je pripomogel, kolikor toliko bolnim otročičem, delavcem ali onemoglim težakom. Želeti je, da pokupi slavno občinstvo vse v prodaj pripravljene kartele ter si pridobi zahvalo odbora, in vseh onih ubožcev toplo zahvalo, katerim pride dohodek v korist. — (V Motovunu) v Istri zmagala je pri občinskih volitvah narodna stranka v tretjem in drugem razredu z veliko večino glasov in bode imela v občinskem zastopu 20 odbornikov. O volitvi v prvem razredu še ne znamo izida, a „Naša Sloga" javlja, da so v tem razredu tudi narodni volilci glasovali za nekatere zmerneje Italijane. V Motovunu je vsled občinskih volitev razdejano zopet jedno gnezdo irredente, zatorej kličemo vrlim volilcem: Slava! — (Dr. D. Starce vic) je v zaporu hudo zbolel. Že pet dnij ne more jesti in oslabel je tako, da jedva govori. Njegov branitelj dr Josip Frank uložil je zaradi tega prošnjo, da bi ga premestili v bolnico. Mej razlogi v prošnji se navaja, da je zrak v zaporu kužen in da se, ker dr. Starčevič vender ni obsojen na smrt, bolniku dtie potrebna pomoč. — (V Zagrebu) končala se je včeraj obravnava proti Mariji pl. Winning, rojeni grofici Zie-then, znani pod imenom „Nemlorfer Grafiti". Zato-žena bila je hudodelstva goljufije. Zagovarjal jo je jako dobro dr. Derenčin in sodišče jo je oprostilo. — (Na Pohorji) zapal je v noči od 27. do, 28. t. m. sneg. Velika Kapa in bližnji vrhovi bili so daleč nizdolu v beli odeji. Mraz nastal je tolik, da so se okolu Ribnice pri žagah in v potokih napravili ledeni curki 7—8 palcev dolgi in da je nek vodnjak dve noči zapored zamrznil. — (Jabolka) obrodila so na Štajerskem letos jako dobro in izvažanje se je že pričelo. Dan na dan odhajajo vlaki polni jabolk čez Tirolsko v južno Nemčijo. Cena za vagon jabolk (100 kvintalov) je 400--450 gld. — (V Sežani) cvete na nekem vrtu jablana že mesec dnij, zadnje dni pa se je okrasila tudi hruška z neštevilnimi cvetkami. — (Za zidani most) prične jutri zimski vozni red. Mešani vlak bode odhajal v Zagreb in Sisek ob 4. uri zjutraj, v Zagreb ob 12. uri 50 min. popoludne, Sisek pa osobni vlak ob 5. uri 10 min. popoludne. Iz Siska bode prihajal osobni vlak ob 11. dopoludne, mešani vlak ob 1. uri 47 minut po noči, mešani vlak iz Zagreba pa ob 4. uri 15. minut popoludne. Telegrami „Slovenskomu Narodu": Beligrad 29. septembra. Volitve v skupščino vršile so se po vsej deželi v največjem redu. Doslej je znan izid 120 volitev ; vsi izvoljenci so pristaši zjedinjene vladne stranke, izimši 5—6, ki ne pripadajo nobeni stranki. Mej izvoljenci ni nobenega pristaša Garaša-ninovega. Beligrajski kandidat je dobili so 1356 glasov. Izid 30 volitev še ni znan. Pariz 29. septembra. Nekateri časniki, govoreč o dogodku na meji, mislijo, da se je zločin s premislekom zvršil in da je posledica stave dveh pijanih nemških vojakov. Pariz 29. septembra. Lebegne, lastnik lova, ki je bil prisoten pri dogodku na meji, odločno zanikava trditev Kaufmannovo. Žrtvi bili sta zadeti na francoski zemlji, na nemška tla nesta niti stopili. Arco 29; septembra. Nemški cesarjevič odpotoval je v Benetke. Razne vesti. * (Ironija o s ode.) Dne 15. t. m. umrl je v Gmumlenu slavni nemški estetik Friderik Teodor Fischer. Prouzročil si je smrt z načinom, ki ae nikakor ne strinja z načeli estetike. Sivolasi Fischer preobjedel se je bil namreč gliv. * (Najtežji diplomat na svetu.) Angleški list „Truth" piše: Te dni. za svojega bivanja v Rovatu, stopil je lord Sahsburv na tehtnico. Kazalec obstal je na 115 kilog. Knez Bismarck je samo 95 kilog. težak, Salisburv torej mej diplomati glede teže nema tekmeca. Dijaška kuhinja v Celji. (Konec.) Razni darovi: 1. Slavna banka „Slavija" je darovala po g. Ivanu Hribarji v Ljubljani 20 gld. 2. Preč. gosp. Mart. Holz, kaplan v Čadrauiu, 1 gld. 3. Gosp. Skaza v Šmariji pri Jelšah je nabral 36 gld. 80 kr. 4. Gosp. Mih. Novak je nabral od g. J. Pospišila v Konjicah 2 gld. 18 gid. 5. Gosp. Mih. Novak je nabral od čast. podpornikov v Konjicah 7 gld. 50 kr. 11. Udje CVIjske čitalnice so darovali 16 gld. 50 kr. 7. Slavna banka „Azienda" ie darovala po Maksu Veršeci v Celji 20 gld. 8. Premil. gosp knezoškof Jak. Maksimilijan je daroval 10 gld. 9. Preč. gosp. Greg. Presecnik, kaph-.n v Polčanah, 2 gld. 10. Preft. gosp. Kozinc, vikar v Slatini, 2 gld. 11. Preč. gosp. llribernik Jakob, kapi n v Braslovčah. 2 gld. 12. PreČ. gosp. Heel Fran, m. kaplan v Radgoni, j gld. 13 Preč. g. Sever Alojzij, kaplan v Rad g0 Razni narovi........ 196-88 Dohodkov vkup . . . gld. 120988 Izdatki: Za poštnino, tiskovine i. t. d. in pa za 1H(J9 kosil dijakom po 22 kr. izdalo se je vkup......gld. 439-50 in v posojilnico se je naložilo . . „ 770 32 Torej izdatki jednaki dohodkom . . gld. 1209 88 Drugo upravno šolsko leto 1887/88 smo začeli 15. septembra in podajamo prečastitim prijateljem naše učeče se mladine nastopni proručuii. Nadejati se je: Od 80 letnikov po 5 gld.....gld. 400-— „ slavne družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani dar....... „ 50*— Od posojilnice v Celji upamo . . , 100.— Nadejamo se torej darov vkup . . . gld. 550*— Za podporo se je pa oglasi'o 34 dijakov, ki prosijo vkup na mesec 480 kosil, t. j. za celo šolsko leto 4800 kosil po 20 kr., znese torej . . . gld. 960- — kaže se torej za tekoče šolsko leto primanjklnja v znesku 410 gld., akoravno se je kosilo od 22 kr. na 20 kr. znižalo. Stavimo do naših rodoljubov in prijateljev naše mladine najuljudnejšo prosujo: da naj blagovolijo to blagodušno podjetje letos zopet po svoj h močeh podpirati in tisti, ki še neso postali podporniki dijaške kuhinje, naj to letos storijo, do vseh se pa obračamo z uljudno prošnjo, da v prijateljskih krogih nabirajo darove; leče delamo vkupno zamoremo doseči namen, katerega imamo pred očmi. Obračamo se tudi do slavnih okrajnih zasto-pov in slavnih občin, da se naj blagovolijo ozirati na svojo mladino in naj po izgledu drugih okrajnih zastopov in občin, ki dajejo primerno zelo visoke svote za „Nemški Schulvereiir darujejo blagodušno za našo domačo dijaško kuhinjo. Nadjamo se torej obilib darov, ker drugače bi morali pridnim in zelo revnim dijakom dosti hrane odtegniti; saj so itak zraven tega še dosti lačni. Darovi naj se blagovolijo pošiljati na blagajnika MakBa Vršec-a v Celji. Da se prihranijo poštni stroški, pridenemo našemu poročilu poštno-hranilnični položnji list, na katerega se lahko pri vsaki pošti brez poštnine upla&a, prosimo pa zraven imena tudi pristaviti za „dijaško kuhinjo." Obrni /J Mudi jaške kuhinje v Celji bode 9. oktobra t. 1. ob B. uri popoludne v Celjski Čitalnici, h kateremu Be vsi prečastiti pokrovitelji, podporniki in prijatelji naše mladine uljudno vabijo. Dnevni red je: 1. Pregled in potrjenje letnega računa preteklega leta. 2. Pregled proračuna za leto 1887/8. 3. "Volitev novega odbora. Zunanji udje se zannrejo dati zastopati po Celjskih. Maks Veršec 1. r. Mihael Vošnjak 1. r. blagajnik. predsednik. Dirkarsko društvo v Žalci. Vabilo KONJSKI DIRKI za konje V. konjerejskega okraja (ttavtnjttko pleme), katera se vrsi v nedeljo 16. oktobra 1887 ob 3. nri popoludne v na dirkališči v Zalci. I. Prijetna ilirka. Društvena darila : 12 zlatov. Jedenkrat dirkarsko pot — 1 kilometer. Za konje V. konjerejskega okraja (Savinjsko pleme); starost ne čez 4 leta. Uloga 2 gld., katera se nikakor več ne povrneta. Da se dirka vrši, treba je najmanje 5 oglasil. I. darilo 6 zlatov. — II. darilo 3 zlati. — III. darilo 2 zlata. — IV. darilo 1 zlat in po jedna zastava. II. Dirka pleme m nitih konj. Društvena darila: 23 zlatov. Dvakrat dirkarsko pot = 2 kilometra. Za licencirane žrebce in kobile V. konjerejskega okraja (Savinjsko pleire); starost ne čez 8 let. Pri kobilah je treba od županstva potrdila, da so se v teku zadnjih dveh let za pleme porabljale. Uloga 2 gld., katera se nikakor več ne povrneta. Da se dirka vrši, treba je najmanje 6 oglasil. I. darilo 10 zlatov. — II. darilo 6 zlatov. — III. darilo 4 zlati. — IV. darilo 2 zlata. — V. darilo 1 zlat in po jedna zastava. Občne določbe. Kot pravila veljajo od društva izdana občna dirkarska pravila. Oglasila vs prejem a načelnik društva gospod Jan. Hausenbichler do 15. oktobra t. 1., katera se morejo ustno, pismeno ali brzojavno naznaniti. — Posestniki, kateri mislijo svoje konje k dirki oglasiti, je morajo natančno popisati in njih imena naznaniti. Vožnja je z jednim konjem na dveh- ali štirikolesnih vozeh. Naznanjene konje treba je v dan dirke dopo-ludne ob lO. uri društvenemu odboru v Žalci predstaviti, da se pregledajo. Ob jednem se vrši žrebanje in razdelitev trakov. Ustanovniki društva imajo povsod prosti uhod. Ođ."loor. prinaša v XI zvezku naslednjo vsebino: i. Gora zd: Iz; popotnega dnevnika. Pesmi. — 2. A. Planinec : Čez deset let. Povesi. — j. Fr. Podkrajlek : Grad Predjatnski. Krajepis no-zgodovinska Črtica. (Konte.) — 4.. Janez Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih, jf. Koslerjev vodotoč — j. dr. Fr. J. Cčlestin: Slavja nsk a pisma. I. — 6. Slavomir: Zvonin>i. JPesem. — 7. Fr. Gcstrin: Uživaj! Pesem. — S. Fr. Gcstrin: Pod jablano. Pesem. — p>. yo$. Kriišnik: Triolet. — 10. Anton Koder: Na jadranskem morji. Popotna črtica. — //. Josip Stare: Na oknu. Crtice is včliko-mestnega življenja. — 12. Književna poročila: V. V. Oblak: Alorpho-logic des Gbtrztr Mittclkarstdialcktes mit besonderer Deriicksich tigung der Betomingsvcrhiiltnisse von Dr. Kari Štrekclj. Wien, 1887, 8°, 122. (Konec.) — ij. Dr. Kari Strehe Ij: Prohija ca mi rodno blago. — 74. Listek: Dr. Jan. Blehveisovo pismo Vojtehit Kurniku. — »Spomen Hrvata.* — »Slovenščina na Ijubljatiskem liceju.* — Ivan Zbogar. — Zasip, ne Zaspo, — Logika. — Slovenski pisatelji v tujih prevodili. — Knjižnica za mladino. — ij. J. Kalan: Šah. — „LJUBLJANSKI ZVON" stoji: vse leto 4. gld. 60 kr., poln leta 2 gld. jo kr., četrt leta 1 gld. tj kr. Trajni zdravilni \Hpeh. Vsakeršno trganje po hrbtu in udih ter bolečine v členkih vspešno ozdravi mazanje z Moll-ovim ^Francoskim žganjem in soljo". Cena steklenici 80 kr. Vsak dan razpošilja po poštnem povzetji A. Moli, lekarnar in c. kr. dvor. založnik, na Dunaji, Tuchlauben 9. V lekarnah po deželi zahtevaj se izrecno Moll-ov preparat z njegovo varstveno znamko in podpisom. 4 (19—7) Tujci 29. septembra. P i llran: Kandćrs iz Hamburga. — Matuschka, Tiiimper, Breier, Maček, Rohsenheim, Hohnman z Dunaja. — Faber is Iaotnosta. — Patr-ne, Zanluchi iz Bočna — Stro junovich iz Putove. — Valer iz lWuha. — Rosenberg iz Siska. — Faber, vit Spisa, Gressel iz Grad a. — Schlugen haufen iz beljaka. — Glančniu iz Wolf*berga. — Fertin iz Starega trga. — Lenarčič iz Selc. — Hohnel, Oitzinger iz Ljubljane. — Kornfeld. Cu'omann iz Trsta. — Bnlforis iz Vidni*. — Kocherl iz Kotora. — Kosseti iz Pordenone. Pri w»H