377 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila začrtal kar lep del njegove znanstvene poti, ki ga je po nekajdesetletnem ovinku privedla nazaj k Slomšku in njegovim prednikom. Kljub Goričarjevemu trudu in zagnanosti pri zbiranju in povezovanju razpoložljivih virov se je pazljivemu in veščemu bralcu njegovega rodovni- ka namreč porajalo tudi precej vprašanj in dvo- mov, ki jih je bilo treba – s pritegnitvijo novih vi- rov, drugačno zasnovo raziskave in preverjanjem novih hipotez, v kar največji meri razrešiti in do- polniti sliko o Slomšku in njegovih prednikih. Po pričakovanju se je izkazalo, da je Boris Go- lec s svojim zajetnim seznamom podobnih študij (na primer o Valvasorju, Trubarju, Dienersper- gih) porok za to, da se bralstvu poslej ne bosta mogla skriti niti kak škofov najoddaljenejši bra- tranec ali teta. Pri svojem delu pa bi se lahko manj pozoren raziskovalec spotaknil že na samem začetku – pri priselitvi prvega znanega Slomškovega prednika Matije Novaka (s precej nerodnim drugim priim- kom – Hudič!) iz Brezja na bližnji Slom. Priimek tega precej nasilnega in prepirljivega moža je za- radi svoje pogostosti namreč nočna mora vseh rodoslovcev, na pravo pot pa nas usmeri zgolj ena besedica v Slomškovem potopisu iz tridesetih let 19. stoletja! Za njim je posestvo na Slomu prevzel sin Štefan, nato vnuk Matevž, ki pa je ostal brez dediča; medtem sta se v Šaleško dolino preselila Štefanova »odvečna« sinova Gašper (škofov ded) in Martin, ki je prevzel priimek Meža/Jernej. Šele škofov oče Marko se je nato vrnil na Slom, kjer je prevzel posest od brata Valentina, ki je ostal ne- poročen in brez dedičev, svoj manjši delež pa je kasneje predal škofovemu bratu Jožefu. Naj povzamemo: imamo najpogostejši pri- imek na Slovenskem, selitev, prevzem ženinega priimka, vnovično selitev, dedovanje posesti, de- litev posesti… poleg tega pa še običajna rojstva, poroke, smrti, vnovične poroke, zakonce, njihove družine, prednike. Zapleteno? Očitno niti ne – če veš, kaj in kje iskati. Številni rodoslovci se, ko zmanjka matičnih knjig, posvetijo urbarjem, katastrom ali posku- šajo podatke o posesti in lastniku najti s pomočjo vojaškega zemljevida s konca 18. stoletja – že na njem je recimo glavna hiša na Slomu prikazana kot zidan objekt. V Slomškovem primeru se je bilo moč zanesti tudi na doslej že opravljeno ro- doslovno delo, življenjepis, škofove zapiske in po- topise, zato je bilo vsaj »spopadanje« s sočasnimi in kasnejšimi škofovimi sorodniki lažje. Kljub tej pomoči pa je bila glavnina dela pre- cej mukotrpno sestavljanje drobcev in sledenje povezavam, ki so se včasih končale v slepi ulici, spet drugič pa odkrivale nova in nova vprašanja in možnosti. Vseeno se je avtor z isto oziroma še večjo mero vneme in zanimanja lotil tudi odkri- vanja slabše dokumentiranih članov škofove šir- še družine in odstiral plast za plastjo novih imen, podatkov in povezav od botrstev, nepremičnin- skih poslov in selitev do posvetitev in premestitev škofovih prednikov duhovnikov. Študija, ki je pred nami, je precej več od suho- parnega rodovnika z imeni, rojstnimi podatki in sorodstvenimi vezmi – je mikroštudija o socialni strukturi višjega podložniškega sloja na Štajer- skem, o družbeni in geografski mobilnosti, pripo- ved o desetinah in stotinah usod, ki tkejo pripo- ved o prednikih in družini našega velikega škofa in rodoljuba, zato jo s svojim poročilom simbolič- no dajem na mizo vsem bodočim rodoslovcem in drugim raziskovalcem z iskrenim povabilom: tole si malo poglejte! Aleksander Žižek Daša Ličen: Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu. Ljubljana: Studia humanitatis; Založba ZRC, 2023, 432 strani. Trst se je tekom 19. stoletja razvil v četrto največje mesto v habsburškem cesarstvu in eno najpomembnejših pristanišč ob Sredozemskem 378 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila morju. Predstavljal je okno v svet v tehnološkem, gospodarskem in intelektualnem smislu za drža- vo ter za številne tam živeče raznolike skupnosti, ki so se v mesto množično priseljevale tako iz dru- gih delov monarhije kot tudi tujine. Prebivalstvo se je v 19. in začetku 20. stoletja povečevalo z veli- ko hitrostjo – v začetku 19. stoletja je mesto štelo okoli 30.000 prebivalcev, leta 1880 okoli 145.000, trideset let kasneje pa že skoraj 230.000 prebi- valcev. Bogat konglomerat tam prisotnih kultur, veroizpovedi, jezikov in narodnih skupnosti je ustvarjal posebne dinamike, ki so jih zaznamo- vale takratne družbene razmere, pogojene z raz- ličnimi ideologijami, industrijsko in tehnično re- volucijo ter globalizacijo. Zaradi tovrstne raznoli- kosti, širine in močne vpetosti v globalno okolje ne preseneča bogat spekter raznovrstnih društev ter organizacij, ki so tekom 19. stoletja nastajala v mestu. Tovrstna oblika združevanja je igrala po- membno vlogo v vsakdanu razvijajočega meščan- stva, ki se je od sredine 19. stoletja dalje začelo množično povezovati na podlagi svojih zanimanj z namenom širjenja socialne mreže, pridobivanja novih znanj, napredovanja na družbeni lestvici ali uveljavljanja svojih interesov. Bogati tržaški društveni zapuščini se posve- ča knjiga Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu avtorice, antropologinje in zgodovinarke dr. Daše Ličen. Gre za predelano doktorsko nalogo, ki odstira številne, do sedaj neznane ali manj znane vidike delovanja in vplive društev ter jih uporabi za razumevanje takratnih družbenih dinamik in procesov, ki so prevevali ra- znoliko tržaško habsburško družbo. Avtorica do teh dejavnikov pristopa na svež in drugačen na- čin, ki presega številne dosedanje, v okvire nacio- nalnih paradigem ukalupljene raziskave etnično heterogenih območij. Ličen v obsežnem uvodu predstavi prostorski in časovni kontekst, takratno družbeno stvarnost ter raziskovalni in metodolo- ški pristop. Osrednji del knjige predstavljajo šti- ri študije primerov društev, katerih delovanje se razlikuje glede na namen in aktivnosti. Ravno te razlike nam dajejo podroben vpogled v družbe- ne procese in različne vidike tržaške družbe ter njenih dinamik v obdobju druge polovice 19. in začetka 20. stoletja. Prvo analizirano društvo je Minerva, nastalo leta 1810, še v času Ilirskih pro- vinc. Šlo je za elitno združenje tržaškega plem- stva in predvsem meščanstva, ki ju je povezovalo navdušenje nad umetnostjo, književnostjo, poe- zijo in drugimi kulturnimi vsebinami. Tekom ra- zvoja in delovanja društva, ki je obstajalo vse do leta 1916, lahko spremljamo postopno tranzicijo v odnosu do habsburške oblasti in identifikacije z italijansko narodno idejo oziroma iredentiz- mom. Temu vidiku, namreč kako se društveno delovanje v skladu z družbeno klimo spreminja tekom 19. stoletja, avtorica posveti glavno pozor- nost in predstavi osrednje procese ter dejavnike, ki Minervo ob koncu 19. stoletja pripeljejo v roke iredentizma. Sledi poglavje o Slavjanskemu dru- štvu, ki je nastalo kot produkt marčne revolucije 1848. Narodna prebuja je v Trstu takrat poveza- la tudi predstavnike številne slovanske mestne skupnosti, društvo pa je v tem oziru igralo tudi vlogo izobraževanja in skrbi za uveljavljanje nje- nih interesov oziroma zagotavljanja družbene enakopravnosti. Na podlagi aktivnosti nekaterih vidnih članov, prireditev in zapisov v časopisih, povezanih z društvom, lahko spremljamo ra- zumevanje in odnos do idej o različnih oblikah povezovanja (južnih) Slovanov, kjer se prepletajo ideje panslavizma, avstroslavizma, ilirizma, ju- goslovanstva in slovenstva. Avtorica izpostavlja tudi vprašanje dometa društva in njegove vloge pri vplivu na narodnostno aktivacijo slovanske skupnosti v mestu, glede na redke aktivne člane. Tretje poglavje je namenjeno Društvu ljubiteljev živali, ustanovljenemu leta 1852. Delovanje članic in članov društva je bilo usmerjeno k boljšemu ravnanju z živalmi, predvsem med delavskim in kmečkim prebivalstvom. Društvo je z vzpodbu- dami, a tudi kaznimi in kritikami izvajalo obliko družbenega nadzora, zlasti med nižjimi sloji. Po- memben vidik, ki ga avtorica posebej izpostavi, 379 | kronika 72 � 2024 2 ocene in poročila je vključenost žensk v društveno delovanje, ki so zaradi takratnih družbenih norm (sočutje, ču- stvenost, ljubezen do bližnjega, samožrtvovanje) veljale kot še posebej usposobljene za pomoč in zaščito živalim. V dobrodelnih društvih, kamor se je prištevalo tudi tržaško društvo proti mu- čenju živali, so v 19. stoletju posledično ženske pridobile ključno vlogo, tako pri praktičnem kot tudi organizacijskem in vodstvenem delu. Avto- rica sicer izpostavlja, da je kljub številčni ženski prisotnosti v društvu večji vpliv njihovega javne- ga delovanja in funkcij na emancipacijo vprašljiv, ker so z delovanjem pri skrbi za živali potrjeva- le oziroma ohranjale svoje tradicionalne spolne vloge. Zadnja, četrta študija primera, je name- njena predstavitvi Jadranskega naravoslovnega društva, ki je združevalo mnoge navdušence nad naravoslovnimi znanostmi. Društvo, ki je z delo- vanjem pričelo leta 1874, je postalo pomembno znanstveno središče, kjer so se združevale osebe, ki sta jih zanimali predvsem jadranska flora in favna. Svoje raziskave so zainteresirani javnosti predstavljali na srečanjih, konferencah, izdajali so svojo publikacijo in prirejali ekskurzije. Dru- štvo je gojilo stike, v obliki izmenjave gradiv, ko- respondence, obiskov in terenskih raziskav, z več kot 250 sorodnimi društvi iz drugih delov habs- burške monarhije, Evrope in drugih celin. Avtori- ca posebej predstavi aktivnosti nekaterih vidnih članov, njihova zanimanja, delo in omrežja, ki so jih vzpostavili v povezavi z društvom. Dodatno analizira še odnos članstva do narodnostnih di- namik in izpostavlja njihovo apolitičnost in od- maknjenost od narodnostnih konfliktov. Gre za berljivo delo, ki temelji na obsežni empirični raziskavi arhivskih dokumentov, pri- dobljenih v Italiji, Sloveniji, Avstriji in na Hr- vaškem. Dodani pa so tudi številni časopisni in drugi tiskani viri, s katerimi se povezuje bogat nabor uporabljene literature. Avtorica na ino- vativen način, podkrepljen z ustrezno metodo- loško podstatjo, dodaja nov kamenček v mozaik razumevanja delovanja habsburške družbe, v kozmopolitskem, urbanem prostoru, v obdobju ključnih sprememb, ki so jih med drugim defi- nirale industrijska in tehnična revolucija, nacio- nalizem, demokratizacija, ideološki konflikti in boj za žensko emancipacijo. Hkrati dobimo podroben vpogled v pomembno obdobje razvoja društev, ki so bila eden od generatorjev razvoja in vzpona meščanstva 19. stoletja. Knjigo dodatno bogatijo sicer redke fotografije, vezane na delova- nje društev in članstva. Robert Devetak Shaping Revolutionary Memory: the Production of Monuments in Socialist Yugoslavia (ur. Sanja Horvatinčić in Beti Žerovc). Ljubljana: Igor Zabel Association for Culture and Theory, Berlin: Archive Books, 2023, 424 strani. Jugoslovanski spomeniki narodnoosvobo- dilnemu boju (NOB) so v zadnjih letih postali priljubljeni tako med stroko kot tudi laičnimi ljubitelji. Razlog za to je predvsem vizualna pri- vlačnost modernističnih in danes marsikdaj že ruiniranih spomenikov na odročnih lokacijah, ki zbujajo radovednost raziskovalcev in privab- ljajo obiskovalce, vendar se tako eni kot drugi marsikdaj ne zavedajo kompleksnosti pomenov in okoliščin izgradnje pomnikov. Čeprav je pro- dukcija člankov in monografij na to temo zajet- na, se številni pisci omejijo na študije primerov posameznih najpomembnejših spomenikov in jih opremijo s teoretičnim okvirom, ki samim postavljalcem spomenikov marsikdaj ne bi bil domač. Na drugi strani je tudi turistična izkuš- nja spomenikov običajno dokaj omejena, brez poznavanja zgodovinskega ozadja, ki mu je spo- menik posvečen, tako da pomniki postanejo zgolj atraktiven poligon za vsakovrstne aktivnosti. V tem smislu predstavlja zbornik Shaping Revolu- tionary Memory: the Production of Monuments in Socialist Yugoslavia, ki sta ga uredili znanstvena sodelavka zagrebškega Inštituta za umetnostno zgodovino dr. Sanja Horvatinčić in izr. prof. dr.