43 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Ludwig Kren* Kočevska 600 let nemški jezikovni otok "Rojstna listina" kočevskega nemškega jezikov- nega otoka sega v leto 1339, podpisal pa jo je (1. septembra) oglejski patriarh Bertrand. V njej je do- volil grofu Ottu Ortenburžanu, da nastavi pri ka- pelici Sv. Jerneja, ki jo je le-ta sezidal pri svoji podeželski pristavi ("vüla tua in Moswald")!, kaplana. Tamošnjim prebivalcem, katerim je obisk svete maše v oddaljeni farni cerkvi - brez dvoma je to prafama cerkev Sv. Štefana v Ribnici - otež- kočen, naj kaplan bere maše, jim deli zakramente in jih tudi pokoplje. Bolj obširna in informativna je listina, ki jo je podpisal patriarh Ludvik della Torre v Vidmu 1. maja 1363. Listina izrecno navaja, da so se na območju farne cerkve sv. Štefana v Ribnici ("in Reiffniz") naselili ljudje v "ne malem številu" in to na področju, ki je bilo dotedaj nenaseljeno in neobdelano. To ljudstvo si je zgradilo domove in je začelo v teh bivših gozdovih s poljedelstvom. V zahvalo Bogu in Devici Mariji, pa tudi v tolažbo tega ljudstva in njegovih potomcev so bile zgra- jene cerkve "in Gotsche, Polan, Costei, Ossiwniz et Goteniz"... Pomen te listine leži med drugim v tem, da navede naselitev na dotedaj neoblju- denem področju in da omeni izrecno krajevna imena, ki so uradno veljala do konca habsburške monarhije 1918: Gotsche (Gottschee), in Goteniz * Avtor prispevka Ludwig Kren se je rodil 17. decembra 1920 v Stari Cerkvi na Kočevskem. Po končani realni gimnaziji v Kočevju je kot pripadnik nemške manjšine Kočevarjev nadaljeval študij na Privatnem nemškem učiteljišču ("sa pravom javnosti") v Novem Vrbasu, po izbruhu vojne pa je v šolskem letu 1941/42 študij nada- ljeval na učiteljišču v Gradcu (ekspozitura Wagna-Leib- nitz). Od aprila 1942 do aprila 1944 je služboval kot uči- telj v naselitvenem območju Kočevarjev (Velika Dolina pri Brežicah), potem pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Po vrnitvi iz ujetništva je bil, ker ni mei držav- ljanstva, provizorično nameščen za učitelja v občini Slo- venji Plajberk (Windisch Bleiberg), kasneje pa je služ- boval kot predmetni učitelj (in ravnatelj) na glavnih šolah v Borovljah (Ferlach) in Celovcu (Klagenfurt). Kot pisec člankov ali urednik je sodeloval pri številnih pub- likacijah o zgodovini in kulturi Kočevarjev, ki so jih iz- dajale zveze rojakov iz Kočevske v Avstriji in Nemčiji. Od marca 1971 je urednik mesečnika Gottcheer Zeitung. Živi v Žihpoljah (Mana Rain) blizu Celovca. Priporočljivo je vzeti "Moswald" kot ledinsko ime, znan- stveno neoporečno je istovetiti Mosv^fald z današnjim delom mesta Kočevje - Mahovnik. (Göttenitz). Leta 1339 ena cerkev - in to kapelica - 44 let pozneje pa že 5 cerkva, so dejstva, ki brez dvoma vzbujajo pozornost. Vendar je treba dodati, da tr- ditve Valvasorja^, češ da je cesar Karel IV. (1347- 1378) predal grofu Frideriku Ortenburškemu (bratu zgoraj navedenega Otona in vicedom bamberških škofov) 300 uporniških Frankov in Turinžanov z družinami, namesto da bi jih za upornost drugače kaznoval, kot podložnike, dozdaj ni bilo mogoče verificirati. Tudi dialektologi, katerih mnenje je treba zaradi pomanjkanja ustreznih listin posebno upoštevati, se strinjajo v enem: narečje Kočevarjev je v glavnem bavarskega izvora in meri na avs- trijsko Zgornjo Koroško oziroma na Vzhodno Ti- rolsko, torej na območja, kjer so imeli Orten- buržani posestva. (Naj omenim v zvezi s tem le njihov grad Ortenburg pri mestu Spittal ob Dravi, ki je danes razvalina). Valvasor se ukvarja s Ko- čevsko in Kočevarji na več mestih svoje Slave. Glede njihovega jezika meni, da govorijo vsi nem- ško, a precej grobo, kot kmetje na Frankovskem (reden alle Teutsch; doch ziemlich grob / wie in Francken die Bauren...). Da govorijo Kočevarji nemško, potrjuje tudi cerkveni vir: beograjski škof Albert Rendjic (sedež v Smederevu), ki je bil ime- novan za vizitatorja Uskokov ob meji Kranjske, kot gmotno podlago pa mu je cesar Ferdinand 11. (1619-1637) podaril župnijo Kočevje. V potrjevalni listini z 28. maja 1629 namreč zahteva Vatikan od vizitatorja in imetnika župnije, da je treba tam nastaviti kaplane, ki obvladajo nemščino ("lingua teuthonica")^. Brez dvoma, "veliki gozd na jugozahodu Kranj- ske" je stopil v luč zgodovine. Toda ne ta gozd, ampak predvsem kraška tia in pomanjkanje vode so otežkočili obdelovanje zernlje in povečanje grude z naraščajočim številom prebivalcev. Krajev- na imena: SuH Potok (Dürnbach), Beli Kamen (Weißenstein), Rdeä Kamen (Rotenstein) in Pok- štajn (Pockstein) nazorno ponazarjajo nerodovitno grudo, imena Hrib (Büchel), Tand Vrh (Tanz- ^ Prim. Valvazor, Die Ehre des Herzogtums Krain", III., Str. 194. ^ Prim. Wilhelm Baum, Deutsche und Slowenen in Krain, Klagenfurt 1981, str. 127. 1 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 bühel). Bukova Gora (Buchberg), Fugled (Hohen- berg, t. j. "Visoka gora") pa naselbine na obronkih. Nedvomno je del krajevnih imen slovenskega izvora, tako samo mesto, v pečatu iz leta 1471 navedeno kot Kotschew (torej Kočev). In Burkard Zink navede v svoji kroniki, da je leta 1407 prišel iz mesta Memingen k stricu, ki je bil župnik v vasi "an der Riegg... ain groß schön dort..." (torej "ob reki... velika lepa vas..."), brez dvoma v današnji Kočevski Reki. Usodno zarezo v življenju nemškega življa na Kočevskem predstavlja izid prve svetovne vojne. Sicer je govornik Jugoslovanskega kluba v dunaj- skem parlamentu dr. Anton Korošec v Majniški deklaraciji" zahteval združitev vseh področij, kjer živijo Slovenci, Hrvati in Srbi v samostojno, svo- bodno, na demokratičnih principih zgrajeno dr- žavo pod žezlom Habsburžabov (30. maja 1917). Toda že 20. julija 1917 so na otoku Krfu zbrani odposlanci v deklaraciji zahtevali ustanovitev jugo- slovanske države, kjer naj bi vsi narodi južnih Slo- vanov živeli popolnoma enakopravni pod žezlom Karadjordjevičev. In manifest ameriškega predsed- nika Wilsona, objavljen 8. januarja 1918, je v točki 10 zahteval, da je treba narodom Avstro-Ogrske odpreti vse možnosti za popolnoma svoboden raz- voj. Ta točka je bU jasen namig, da za to državo ni več prostora v Evropi! Reprezentantje mest z nem- ško večino na takratnem južnem Štajerskem, npr. Brežic, Celja, Maribora in Ptuja, so se zoperstavili tej zahtevi'*. Tako duhovništvo Kočevske kot tudi zastopstvo občine se je uvrstilo v krog tistih, ki so zagovarjali nadaljnji obstoj monarhije^ Nadvse po- memben dokument v vrsti vseh teh prizadevanj je bil manifest "Gottscheerland", ki ga je izdal Nemški Narodni svet Kočevske 1918. Že 1. decembra 1918 je proklamiral Aleksander Karadjordjevič kot re- gent zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev; Avstro-Ogrska, država Habsburžanov, je postala zgodovina... Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev je s 1. januarjem 1919 iz služb odpustilo vse uradnike nemškega pokolenja^. V najkrajšem času je bilo visoko razvito nemško šolstvo v Sloveniji uničeno''. In "zemljiška reforma" - to se pravi razlastitev - je zadela predvsem nemške veleposestnike. Nič čud- nega, če je Ivan Mohoiič^ merul, da je zemljiška ^ Prim. Gottscheer Bote, 4. 6. 1918; odgovarjajočo opombo v tem smislu najdemo tudi v (pol)uradni Laibacher Zeitung 8. januarja 1918, kjer se ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar protivi tej zamisli. ^ Prim. Gottscheer Bote, 4. 4. in 4. 6. 1918. ^ Prim, odlok 202 centralne vlade SHS z 12. decembra 1918. ' Prim. H. U. Wehler, Nationalitätenpolitik in Jugo- slawien, Göttingen, 1980, str. 23. Ivan Mohorič, Entwicklung der Gottscheer Wälder (übersetzt aus dem Slowenischen von Ernst Stalzer und Wilhelm Lampeter), Gottscheer Landsmannschaft in reforma pomembna tudi v narodnostnem oziru, saj da je z razlastitvijo zemlje vpliv tujih fevdalcev (v tem primeru Auerspergov) dokončno uničen, hkrati pa je odvzeta germanizadji na Kočevskem matericdna podlaga^. Svetle trenutke v tem vzdušju psihičnega in fizičnega terorja^'' ter nezaupanja predstavljajo po- izkusi, kako bi nemški manjšini v Jugoslaviji kot slovenski manjšini v Avstriji olajšali kulturno de- javnost na podlagi reciprodtete. Tozadevne ini- datìve so izšle od predstavnikov nemške manjšine v beograjski Skupščini^^. Prvi tovrsten poizkus se je leta 1929 izjalovil, toda v tridesetih letih so predstavniki kočevskih Nemcev navezali stike s predstavniki Slovencev in vladnih krogov na Ko- roškem, prav tako z uradnimi krogi Slovenije in centralne vlade v Beogradu^^. A iz Beograda ni bilo odziva, kakor tudi že poprej ne Lz Ljubljane. S prikljudtvijo Avstrije v marcu 1938 je postal sosed Jugoslavije nemški rajh. Prikljuatev je bila dogodek, ki je našel v Jugoslaviji polno razume- vanja. Med obema državama je vladalo prijateljsko razmerje, naloga mladine obeh držav pa naj bi bila, to prijateljsko razmerje ohraniti...l3 Hitler je 6. oktobra 1939 pred nemškim parla- mentom napovedal "nov red v etnografskih raz- merah v Evropi", bolj jasne meje pa je mislil dosed s preseljevanjem narodnosti. To je precej vzne- mirilo nemške skupine, ki so živele izven meja Nemdje, brez dvoma tudi Kočevarje. Toda odgo- vorni so jasno spregovorili: Mi Kočevarji ne vidi- mo nobenega povoda, da bi zapustili to, kar smo podedovali od prednikov. Verujemo v obstanek te domovine, v kateri nismo nobeni "prišleki", ker gledamo na 600 let bivanja na Kočevskem^^. Po kapitualdji Jugoslavije in konferend zmago- valcev na Dunaju (20. aprila 1941) je južni del Slovenije, približno 45 km^, okupirala Italija. Tudi "kočevska deželica" je prišla pod italijansko nad- oblast. "Kočevski Nemd - nemški most na Jadran!", geslo, ki so ga tako nemški kot slovenski prena- petneži radi zlorabljali v medsebojnih odtanjih, se Deutschland. Za posamezne ukrepe uradnih organov oziroma usta- nov Kraljestva SHS, poznejše Kraljevine Jugoslavije, proti nemškemu življu, t.j. proti jugoslovanskim držav- ljanom nemške narodnosti, se dobijo dokazila med dru- gim v Državnem arhivu Avstrijske republike na Dunaju (Österreichisches Staatsarchiv, Wien), n.pr. karton 707, stran 641, in naprej. V glavnem so to poročila diplo- matskega predstavništva. 1'^ Prav tam, str. 164. Prav tam, str. 168. '■^ Prim. Spomenica vodstva Kočevskih Nemcev mini- strskemu predsedniku Stojadinoviču z dne 28. avgusta 1937, v: Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, f. 142. '■^ Tako ministrski predsednik dr. Stojadinovič, glej Got- tscheer Kalender 1939, stran 69. Prim. Gottscheer Kalender 1941, stran 114. 2 43 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino je razblinilo kot mehur. Tako kot južne Tirolce je Hitler tudi Kočevarje žrtvoval zavezniku Musso- liniju. To pa ga ni oviralo, da je 26. aprila 1941 v Mariboru trem odgovornim prestavnikom Koče- varjev zatrdil, kako da sta usoda in bodočnost te nemške narodnostne skupine v okviru nemškega rajha zagotovljeni. Kočevarji so se torej morali odloati: ali živeti - kot manjšina - pod Italijo ali se preseliti! Proti Italiji so predvsem pri starejših ljudeh govorila čustva, saj je veljala za klasičen primer izdajalca: s pogodbo iz leta 1882 vezana na Nemčijo in Avstro- Ogrsko glede medsebojne pomoa v primeru napada, je 1915 sama napovedala vojno zavezniški Avstro-Ogrski. Vendar so bile pri odločanju naj- odločilnejše negativne izkušnje, ki jih je doživljala manjšina v Jugoslaviji po letu 1918. Neprikrita ne- naklonjenost javnih organov, pa brezbrižnost, s ka- tero se je država otresla vseh obveznosti, ki jih je bila prevzela v manjšinskih pogodbah, je zbegala Kočevarje^^. Zato je geslo, da kliče Hitler domov v rajh, tudi na Kočevskem padlo na rodovitna tla^^ Prepričati ljudi, da je glede na nastali položaj preselitev pač najboljša rešitev, je bila za odgo- vorne, ki so vodili akcijo, nadvse zahtevno pod- jetje, saj so morali pregovoriti omahljivce, nasprot- nike preselitve pa prisiliti k molku, tudi z grož- njami, češ da je to zadnja možnost, da bodo italijanske oblasti vse tiste, ki bodo ostali, preselile v Južno Italijo ali celo v Abesinijo^-^. V krog bob- narjev, ki so razširjali propagando do takrat nepo- znanega obseg med Kočevarji, se je vključil z majem 1941 tudi Gottscheer Zeitung, kjer je v vodstvu narodnostne skupine za propagando od- govorni ing. Büsbach pisal razburkaj oče in pre- težno pretiravajoče članke. Zgleden primer za raz- merje odgovornih do resnice je Poziv dr. Wollerta za preselitev, ki ga je objavil v posebni številki zgoraj ^ omenjenega časopisa dne 17. novembra 1941. Čeprav je bilo takrat preseljevanje že v teku (začelo se je 14. 11. 1941), je v omenjenem Pozivu prvič označeno ozemlje, kamor so preselili Koče- varji: "Takozvani Brežiški trikot ob Spodnji Savi, KrJd in Sotli je naselitveno območje. Je strnjeno ob rodovitni rečni dolini in zavarovano pred nepri- jetnimi vremenskimi vplivi, središče mu je mesto Brežice. Pod popolnoma rednimi pogoji so bili ljudje, ki so prej stanovali tukaj, preseljeni, tudi te oskrbuje nemšld rajh. Zagotovljena jim je polna odškodnina premoženja, ki so ga pustili; v pismih in drugih poročilih zatrjujejo ti ljudje, da živijo v dobrih okoliščinah in da gledajo z veseljem in zaupanjem v bodočnost Za celo naselitveno ob- močje je štokopotezno načrtovanje v teku. Skrbne priprave so potrebne, tudi ni mogoče, prese- ljenemu Kočevarju nuditi takoj ob prihodu do- končne rešitve. Živeti bo treba s provizoiiji, važno pa je, da se ne trosita čas in delovna moč, zato niso predvidena bivanja v taboriščih. Preselitev naj dokončno očisti etnografske razmere na področju Kočevske, pozneje ne bo več možnosti, dobiti nemško državljanstvo. Nemški rajh pričakuje stis- njeno preseljevanje Kočevarjev... " Preseljevanje se je vršilo po železnici. V to- vornih vagonih, ki so jih priklopili osebnim vago- nom, je bilo pohištvo, poljedelsko orodje in tretji del živine, ki ga je smel vsak optant vzeti s seboj. Živino, ki je ostala doma, pa druge premičnine in nepremičnine, so optanti (na podlagi 31. avgusta 1941 sklenjene pogodbe z Italijo, ki jo je zastopal Visoki komisar v Ljubljani) predali državi Italiji, pri tem pa jim je bila zajamčena ustrezna odškodnina. Načeloma so posamezne vasi preseljevali hkrati, njihov prvi dlj pa so bile železniške postaje Sev- nica, Krško in Brežice. Opozicija v lastnih vrstah^^ je končno utihnila, pri čemer so se nmogi odločili za preselitev iz psiholoških razlogov. Strah pred popolno zapuščenostjo in osamo v domači vasi je tudi največje omahljivce prisilil, da so se odločili za preselitev. Tako je na omenjenih železniških postajah do konca akdje januarja 1942 izstopilo 11.213 ljudi. Kočevarji so tako čez noč postali nekakšni ob- rambni kmetje na meji. Nezadovoljstvo z novim položajem je bilo več kot oatno, razočaranje po- polno. Ne le, da se je geslo "Domov v rajh!" izkazalo kot nekakšen skok čez domači plot, saj je ločilo Kočevsko od novega naselitvenega ozemlja le nekaj desetin kilometrov, tudi sčasoma se pora- jajoče spoznanje, da so bili prejšnji prebivala načrtno^^ in nasilno izseljeni, pregnani s svojih domov, je potrlo priseljence. Pridružilo se je spo- znanje, da so bile obljube o velikih posestvih prazno besedičenje, da so bile obljube o strnjeni naselitviji neizvedljive. Ko se je vrhovni odgovorni za Kočevarje v naselitvenem pasu dipl. ing. Lam- peter s pismom, v katerem je naštel najrazličnejše pomanjkljivosti, neposredno obrnil na za preseljevanje pristojno centralo v Berlinu, je bil zaradi "preskočitve" neposrednih nadrejenih ura- dov razrešen^'^. S tem je padla zadnja ovira očit- nemu stremljenju odgovornih, da bi razdvojili na- Prim, tudi Dokumentation der Vertreibung der Deutschen aus Ost-Mitteleuropa V. Das Schicksal der Deutschen in Jugoslawien, štev. 2, str. 9 in dalje. Prim. Gottscheer Zeitung, 22. 5. 1941, naslovna stran. Prim. Hans Hermann Frensing, Die Umsiedlung der Gottscheer Deutschen, München 1970, stran 73; Das Schicksal der Deutschen in Jugoslawien, str. 31 in dalje. Prim. Frensing, Die Umsiedlung der Gottscheer Deutschen, Str. 78 in dalje. Prim, tudi Tone Ferenc, Quellen zur National- sozialistischen Entnationalisierungspolitik in Slowenien 1941-1945, Maribor 1980, listina štev. 9, str. 31. ^ Prim. Frensing, Die Umsiedlung der Gottscheer Deutschen, str. 135 in dalje. 3 3 KRONIKA 3 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995; rodnostno skupino, ki je bila vedno tako ponosna na svojih 600^ let zgodovine, in "pretaHli" njene pripadnike v "Štajerce"^!. Preimenovanje vasi v na- selitvenem območju z imeni, ki so bila deloma v rabi na Kočevskem, je bila samo nepotrebna koz- metika. Mladino so kmalu vpoklicali k vojakom, starejši so služili v odredih vermanšafta (Wehrmann- schaft). S partizansko vojsko, ki je svoje vojaške podvige precizno načrtovala, se pripadniki ver- manšafta niso mogH kosati. Tudi prebivalstvo je bilo na milost in nemilost izpostavljeno partizanski vojski, ki se je preskrbovala "iz dežele": kot npr. pri napadu na letališče Cerklje ob Krki v noči od 8. na 9. juHj 1943, ko so si izbrali našo hišo. Mojim staršem so jo (skupaj s 6 hektarji zemlje; doma smo jih pustili 27) dodelili, ker se je oče, star in bolehen, naveličal delati v kolektivu, kjer so ko- mandirali mladenia. V teku napada so nam par- tizani zaplenili vse, od obleke do perila in živil; vse so naložili na voz, ki je stal v lopi, ga vpregli v nam dodeljenega konja (bila je breja kobila) in odgnali s seboj tudi pet krav iz hleva. S streli so preluknjali vinske sode. Starši so zaradi tega mo- rali nekaj časa jesti v kuhinji kolektiva in hoditi spat k znani družini sredi vasi. Pri takšnih in po- dobnih vpadih so bile človeške žrtve na dnevnem redu^2. V oboroženih spopadih ni bilo usmiljenja. Skupino Kočevarjev, ki se je 11. septembra 1944 predala premočni partizanski enoti v Kozjem, so likvidirali. Poleg partizanov so ogrožali prebival- stvo tudi lovski bombniki zavezniških sil. Čeprav so proti koncu vojne Kočevarji sedeli na sodu smodnika z gorečo lunto, je še vedno veljalo geslo "gaulajterja" in uprave: "Nihče ne sme zapustiti grude!" A predpriprave za umik so tekle. Vozovi z najbolj potrebnimi stvarmi so ostali v šupah, vasi naj bi se podale strnjene na pot pod vodstvom odgovornega vodje za ves trek. Dovo- ljenje za odhod je prišlo šele 8. maja 1945. Pri- seljeni Kočevarji so se vključili v umikajočo se nemško vojsko in med druge vojaške enote. Vsem je bil skupen cilj, čim prej priti do enot angleške vojske in se jim predati. To pa je bilo seveda od- visno tudi od odpora partizansldh enot in od od- ločnosti, s katero je ta ali ona stran nastopala v pogajanjih oziroma v spopadih. O teh dnevih in tednih - moji starši so bili poln mesec na poti - obširno poročajo razne publikacije^^. Tudi moji Prim. Das Schicksal der Deutschen in Jugoslawien, štev. 2, Str. 25. Prim. Das Schicksal der Deutschen Jugoslawien, štev. 2, str. 27; okoliščine so mi znane, bilo je na Sveti večer leta 1943. Npr. že večkrat omenjena knjiga Das Schicksal der Deutschen in Jugoslawien, štev. 28, str. 156-162, štev. 74, stran 573-583; dalje v samozaložbi izdana dokumentacija Berichte über Umsiedlung und Vertreibung sowie die starši so, kot mnogi drugi, nekaj dni preživeli med ruševinami kolodvora v Gradcu (Graz), od 9. junija 1945 pa so delali v neki vrtnariji. Tiste, ki se niso mogli odločiti, kam bi se podali, so upravne oblasti po nalogu poveljnika britanskih sil zbrale v tabo- riščih. Ta začasna bivališča so stanovalci posto- poma zapustili, bodisi, da so se napotili v Nemčijo, ki je od vsega začetka pripoznala begunce kot lastne državljane, bodisi so se preselili v Ameriko. Zadnji prebivalci barak so te zapustili v zgodnjih šestdesetih letih. Natančnega števila smrtnih žrtev ni büo mogoče ugotoviti. Kot podlaga za Spo- minsko knjigo (na vpogled je bua leta 1967) so bila izvedena poizvedovanja z naslednjimi rezultati (naj navedem, da so izločeni vsi primeri, ki ne pri- dejo v poštev): - 79 smrtnih žrtev v okviru nemških oboroženih sil (padu, umrli v ujetništvu, pogrešani); - 68 žrtev partizanskih vpadov in padlih članov enot, ki so se borile proti partizanskim enotam; - 251 jih je umrlo med 8. majem 1945 in koncem leta 1946, bodisi na begu bodisi v nasilnih taboriščih ali pa so na begu izginili brez sledu; - 86 žrtev, ki stojijo v zvezi z zgoraj naštetimi kriteriji, vendar je njihova uvrstitev sporna. Torej 684 smrtnih žrtev, kar je pa le delni rezultat. Podatki so nepopolni, ker iz 46 krajev bivše Kočevske ni bilo več odziva. Povedano dru- gače: kar 26% krajev (s 1040 prebivalci leta 1939) ni bilo mogoče upoštevati, tako ostane samo ver- jetnostni račun. Ker so bili begunci - brezdomci nemškega po- kolenja - na začetku izrecno izvzeti od pomoči, ki so jo potrebnim nudile organizacije Združenih na- rodov, so bili pri premagovanju eksistenčnih pro- blemov navezani na miloščine. Tu gre posebna zahvala raznim društvom rojakov po svetu, ki so beguncem nudili pomoč v času stiske. Na tem mestu je za boljše razumevanje potreben kratek ekskurz v zgodovino krošnjarjenja. Cesar Friderik III. je podelil prebivalcem po Turkih opustošenih podroaj Kočevske 1492 pra- vico, da po celotnem cesarstvu trgujejo z izdelki lastne proizvodnje. Trgovci, ki so stalno bivali v mestih, so temu nasprotovali. Pod njihovim pri- tiskom (češ da so večji davkoplačevalci kot kroš- narji) so oblasti ta privilegij bolj in bolj ožile, zato so se krošnjarji začeli stalno naseljevati v večjih krajih. Tako mesto je bilo npr. Dunaj, kjer so tam živeči Kočevarji že 30. marca 1891 ustanovili Društvo Nemcev iz Kočevja, najstarejšo zvezo Ko- čevarjev v Evropi. Splošno naraščanje prebivalstva v Evropi zaradi izboljšanja življenjskih razmer v Zeit danach (bearbeitet von Wilhelm Lampeter und Ludwig Kren), hrsgb. Gottscheer Landsmannschaft in Deutschland, Schriftenreihen Gottschee, Heft 4/5, 1993/94. 4 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino drugi polovici 19. stoletja se je kazalo tudi na Kočevskem. Ker pa zemlja ni mogla prehraniti naraščajočega prebivalstva in je bua industrija slabo razvita, so se (predvsem mladi) vedno po- gosteje podajali na pot v "obljubljeno deželo" Ame- riko. Sprva so se večinoma vrnili z zasluženim denarjem in doma investirali v gospodarstvo. Ko pa se je moškim izseljencem pridružil ženski spol, ko so postale možne poroke med rojaki (in s tem ustanovitev družin), so izseljenci vedno pogosteje ostajali v novi domovini. V ZDA, v Clevelandu (Ohio), so že 20. julija 1889 osnovali društvo Koče- varjev, ki je najstarejša zveza Kočevarjev sploh. Geslo vseh teh društev je bila medsebojna pomoč. Ker nikdar niso bile pretrgane vezi z rodno Ko- čevsko, so bili izseljenci vedno relativno dobro informirani o splošnem položaju v rodni deželici. Četudi je ležala 1945 Evropa v razvalinah, so se zlasti rojaki v Ameriki trudili, da bi odstranili ovire, deloma s posredovanjem Rdečega križa, pa tudi rojakov - Kočevarjev, ki so služili v ameriški vojski v Evropi (večji odstotek vpoklicanih Kočevarjev je služil na Daljnem Vzhodu). In ko so poštne zveze dovolile dostavljanje paketov, so bili prvi CARE- paketi ne le čudežna popestritev morečega življe- nja v taboriščih, temveč mnogokrat tudi rešitev v zadnji minuti. Kot zaključek naj sledi še kronologija teh zdru- ženj Kočevarjev sirom sveta. Najstarejše je tisto v ameriškem Clevelandu. Med delavci, ki jih je privabila tamkajšnja industrija, so bili Kočevarji že okoli leta 1880 precej številni. Zaradi trdih delo- vnih pogojev (delavnik je trajal po 12 ur, plače so bile skromne), ki so povzročali nesreče in bolezni, so si že leta 1889 ustanovili društvo, ki je pod- piralo (in še podpira) svoje tako ali drugače pri- zadete člane. Društvo, ki deluje še danes, ima od leta 1927 svoj lastni dom, hkrati pa je lastnik pri- bližno 25 hektarov velikega zemljišča, na katerem so postavili ustrezne objekte. V sekcijah se člani udejstvujejo kulturno (petje, nastopi na odru, ples), pa tudi v športu. Rojaki v Clevelandu so se vedno s posebno vnemo zavzeli za interese vseh kočevskih rojakov. Tako so začetkom leta 1938 od- ločno podprli iniciativo rojakov v New Yorku, ki so z vlogami (tako na predstavnike zunanjega mi- nistrstva ZDA kot na ambasadorja kraljevine Jugoslavije v Washingtonu) opozarjali na dejstvo, da so Kočevarji na Kočevskem po (nižjih) javnih ustanovah prikrajšani za pravice, ki so jim zagotovljene po zakonu. Po koncu druge svetovne vojne so kočevski Nemci v Clevelandu ustanovili Gottscheer Relief of Cleveland, katerega cilj je bil pomagati Kočevarjem - brezdomcem v Evropi. Brez Kočevarjev iz Clevelanda ne bi bila pomoč, ki je potem prišla predvsem tudi iz New Yorka, lìik- dar tako uspešna. Hkrati se je zgodilo še nekaj: obe društvi Kočevarjev - drugo podporno društvo so ustanovili leta 1902, ker so v jugovzhodnem predelu območja živeči rojaki zaradi slabih pro- metnih zvez imeli le posamično stike z drugimi ro- jaki - sta se leta 1954 dokončno združili v Prvo avstrijsko podporo društvo - Erster Öster- reichischer Unterstützungsverein (EÖUV). Najstarejše društvo Kočevarjev v Evropi (Ve- rein der Deutschen aus Gottschee) lahko štejemo za zibelko kočevskega časopisja. Društvo, ki je leta 1891 začelo izdajati Mitteilungen des Vereins der Deutschen aus Gottschee (prva številka je izšla 15. marca 1891, torej še pred formalno ustanovitvijo društva), je nameravalo z dohodkom, ki naj bi ga prinašal list, denarno podpirati svoje člane, toda račun se mu ni izšel. Izvestja so (razen v letih 1894-97) - kljub deficitu - izhajala do leta 1903, ko so dokončno utihnila. Število članov tega najsta- rejšega društva Kočevarjev v Evropi je iz leta v leto padalo. Očitno se je kočevarski živelj v tem velemestu povsem integriral, čeprav so iz njegovih vrst v teku časa izšli tudi po en minister, znan ginekolog in general, uradnUd višje in nižje stop- nje, številni obrtniki, predvsem pa vedno in vedno trgovci. Ob prelomu stoletja sta nastali v New Yorku med tamkajšnjimi Kočevarji v razmeroma kratkem razdobju kar dve društvi. Moški zbor (1. aprila 1900) in Podporno društvo za obolele (24. aprila 1901). Skupnost, iz katere so vzklila tekom de- setletji mnogotera društva, usmerjena bolj na skupno uživanje prostega časa, si je leta 1924 z Gottscheer Hali pridobila središče za svoja udej- stvovanja. Tu se jo po koncu druge svetovne voj- ne tudi rodila misel, da bi z vsemi močmi poma- gali rojakom - brezdomcem v Evropi. Gottscheer Relief Association je postala žarišče pomoa, ki je prišla iz Amerike; Adolf Schauer, rojak iz vasi Go- renja Topla Reber v Rogu, živeč od leta 1921 v ZDA, je bU neutrudni zagovornik nesrečnežev v Evropi. V sklopu s katoliškim združenjem N.C.W.C. se je zgoraj omenjeni Relief (inkor- poriran 15. aprila 1946) prizadeval za omilitev strogih imigradjsldh predpisov, Id so do tedaj one- mogočali priseljevanje oseb nemškega pokolenja. Ko so te ovire s podpisom Trumana pod modi- ficirani zakon (16. junija 1950) padle, se je začela množična selitev Kočevarjev v ZDA. Od tega časa dalje je Gottscheer Relief nekakšna strešna orga- nizadja za društva v New Yorku in se trudi pred- vsem za koordinadjo. Dvakrat na leto pa nastopa tudi kot "organizator": na prvo nedeljo junija pri veleprireditvi Gottscheer Volksfest (gre za neka- kšno veselico), ki se je vedno udeleži približno 4000 ljudi, ob tretjem vikendu v septembru pa pri povorki Steuben Parade, Id je največja mani- festadja nemškega življa v Ameriki in kot taka 5 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 privabi leto za letom na tisoče gledalcev. Obe prireditvi sta, kar Evropejec hitro opazi, precej ameriškega kova. Kočevarjem - rojakom, ki so bili po koncu prve svetovne vojne izgnani iz nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev, tistim, ki so kot uradniki nemškega pokolenja izgubili svoja delovna mesta, pa tudi tistim, ki so bui optirali za Avstrijo, je nudilo prvo gmotno pomoč društvo Kočevarjev v mestu Gradec (Graz); hkrati jim je pomagalo pri iskanju zaposlitve. Ustanovili so ga 18. maja 1919 pod imenom Gottscheerland in Graz (Kočevska v Gradcu). Leta 1952 so ga obnovili kot Hüfsverein für die Gottscheer und Deutschkrainer (Podporno društvo Kočevarjev in nemških Kranjcev). Od kon- ca petdesetih let je - kakor vsa združenja v Nem- čiji in Avstriji z eno izjemo - društvo deluje kot združenje rojakov iz Kočevske za območje avstrij- ske Štajerske ("gottscheer Landsmarmschaft"). Graško združenje je v letu svoje ustanovitve (1919) ustanovilo svojo podružnico tudi Celovcu (Klagenfurt). Želelo je poskrbeti tudi za tiste ro- jake, ki so se iz zgoraj navedenih razlogov preselili na avstrijsko Koroško. Leta 1928 se je podružnica osamosvojila, postala s 25. oktobrom 1952 Hilfs- verein in s 6. decembrom 1959 Landsmannschaft. Srečno naključje je hotelo, da so se na Koroškem naselili sposobni Kočevarji, ki so se z velikim ela- nom in obilico entuziazma vrgli na kulturno delo, ki je glasno odmevalo med njihovimi rojaki sirom po svetu: - junija 1955 je v Celovcu izšla prva številka ob- novljene Gottscheer Zeitung, katere glas je 3. decembra 1941, sredi preseljevanja Kočevarjev, nesrečno utihnil; - leta 1962 so predstavniki društva prevzeli v oskrbo cerkev Sv. Urha v mestnem delu Ce- lovca (Krastowitz); zaradi opreme in predmetov iz domovine je postala cerkvica nekakšen spo- minski kraj. Nakup zemljišča okrog cerkve omogoča prosto gibanje, kar je predpogoj za prirejanje romarske nedelje z žegnanjem na prvo nedeljo avgusta, zdaj že od leta 1963 naprej; - od leta 1966 poteka na gradu Krastowitz Kul- turni teden Kočevarjev (v tednu pred romarsko nedeljo). Na predavanjih in ekskurzijah se udeleženci seznanjajo z zgodovino in kul- turnim bogastvom Kočevske, pa tudi Koroške; - pevke in pevci koroškega združenja so si posta- vili cUj, podati starodavne kočevarske narodne pesmi na najbolj izviren način in z globokim spoštovanjem narečja. (M Kočevarji pravimo, da imamo "jezik": unsere Gottscheer Sprache). Hkrati si zbor prizadeva, da bi ohranil izvirno kočevarsko nošo glede na barvo, kroj in se- stavo. Uspehi zbora v Avstriji, Italiji in Nemčiji, pa tudi v ZDA in Kanadi, so dokazali, da je na pravi pot. V Nemčiji so 17. avgusta 1952 ustanovili Landsmarmschaft der deutschen Umsiedler aus der Gottschee (Zveza rojakov nemških preseljen- cev iz Kočevske). Velike razdalje so bile vzrok de- centralizacije in leta 1959 so nastale sekcije v de- želah Baden-Württemberg (s sedežem v Stutt- gartu), Bayern (München) in Nord-West (Köln). Od vsega začetka so dobivala ta združenja znatno podporo s strani državnih ustanov, tudi zaradi ustreznega paragrafa v ustavi Nemčije, ki je za- jamal izseljencem (pregnanim) nemoteno nego njihovih kulturnih dobrin ter previdno integracijo. Leta 1975 si je to združenje v Nemčiji ustvarilo spominski kraj v severnem Schwarzwaldu (Wild- bad-Aichelberg); spominski kraj premore vodnjak v rekreacijskem parku in lepo urejeno domovinsko sobo. Združenje si je pridobilo veliko zaslug z izdajanjem številnih publikacij, ki se ukvarjajo z zgodovino (tudi z najnovejšo) in kulturo Koče- varjev. Zaslužno pa je tudi, da se vsako leto se- stanejo za kulturno delo odgovorni v zvezah Avstrije in Nemčije. Kitchener je od leta 1953 sedež zveze Alpine Club, v Torontu pa domuje Gottscheer Relief Association, ki so jo ustanovili že leta leta 1955. Obe zvezi sta lastnici domov, zadnja pa premore tudi 5 hektarov veliko zemljišče okoli doma. Društvo Gottscheer Gedenkstätte v Gradcu (Graz), ki so ga ustanovili 1963, ima od leta 1967 v lasti kapelico v graškem predelu Mariatrost. Zgradba služi članom za maše in spominska srečanja, ki so vsako leto na nedeljo Sv. Jerneja. Vsakoletno srečanje kočevskih rojakov v Avstriji je na zadnjo nedeljo aprila. Od časa do časa pa se javi skupnost Kočevarjev v mestu Milwaukee. 6