Poštnina plačana v gotovini. Štev. 22.
Posamezna številka stane Din 1.—.
Leto n.
DELAVSKA FRONTA
Uredništvo: Maribor, Koroška cesta 5. Uprava: Maribor, Koroška cesta 1. Naročnina : celoletno Din 36.—, mesečno Din 3.—. Oglasi po ceniku. — Izhaja vsako soboto zjutraj.
Zakon o minimalnih
Med delavstvom skušajo razni voditelji in »strokovne« organizacije prikazati uredbo o minimalnih plačah kot nekaj slabega, kot neko coklo pri delavskem boju, kot nekaj nepotrebnega in celo škodljivega. Posebno beli socialisti in det rdečih socialistov se v tem odlikuje.
Zanimiva je polemika med levim in des-him krilom rdečih organizacij, ki se odraža celo v posebnih brošurah in v socialističnih listih. Rdečkarji spoznavajo, da je tudi pri strokovnem delovanju potrebna stvarnost in da morajo tudi rdeče
V Konjicah so le
V Laurichovih tovarnah je zopet oživelo .. . Delavci so zopet prišli in zavzeli svoja mesta pri strojih, v delavnicah, življenje v Konjicah zopet teče svojo staro pot... Delavstvo je veselo, zaveda se svoje prve velike zmage, ponosno je na svoj prvi uspeli javni nastop, preživelo je svojo preizkušnjo.
V petek zvečer je delavstvo polnoštevilno zborovalo pod vodstvom delavskih zaupnikov. Navzoč je bil tudi delegat ljubljanske centrale ZZD. Prišel je tudi zastopnik Delavske zbornice g. Stanko iz Ljubljane. Oba delegata sta delavstvu razložila uspeh pogajanj v Ljubljani.
V soboto zjutraj je bila ponovna seja delavskih zaupnikov z zastopniki podjetja, dopoldne pa so se zastopniki delavstva sestali tudi z lastnikom tovarne g. Lauri-chom. Ob tej priliki so se uredile vse za-
Največji centralizem (e v socialističnih
organizacijah.
mezdah in delavstvo.
strokovne organizacije upoštevati stvari take kot so* in v kolikor jih je sploh možno izboljšati in popraviti. V zadnjem času je opaziti pri socialistih sploh neko pre-grupiranje in neko čiščenje. Najbrž tudi vam, sodrugi, rastejo vaši bratci, katerim je hujskanje in netenje razrednega sovraštva edina in najpametnejša naloga, nekoliko čez glavo. Najbrž spoznavate, da morajo tudi strokovne organizacije korakati z duhom časa in prilagoditi način strokovnega boja novim potrebam in novim oblikam.
pričeli z delom.
deve in podrobnosti, ki jih je določil zapisnik, sklenjen in podpisan v Ljubljani. Določil se je tudi stalež delavstva, ki naj začne naslednji ponedeljek delati. Stalež se je dvignil od določenih 128 na 138 delavcev. Obenem je podjetje obljubilo, da bo delavcem po potrebi izplačevalo tudi predujme na zaslužene mezde, in sicer do 80%; delavci bodo morali že v petek naznaniti, koliko žele prejeti v soboto predujma.
V nedeljo je bil nato ponoven dobro obiskan shod ZZD v Konjicah. S tem shodom se je dejansko zaključil prvi del mezdnega boja konjiških usnjarjev. Delavci so prepričani, da bo odslej v Konjicah znosnejše in da bo zlasti g. Laurich ostal pri svoji moški besedi, ki jo je delavstvo z zadoščenjem in priznanjem vzelo na znanje.
20 let majniške deklaracije.
. Letošnji mesec maj je za nas Slovence znamenit. Letos poteka dne 30. maja točno dvajset let, ko je naš narodni voditelj dr. Anton Korošec kot predsednik takratnega Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu podal zgodovinsko izjavo o zahtevi vseh Južnih Slovanov, da se organizirajo v svoji lastni, svobodni državi. Ta izjava je znana pod imenom »majniška deklaracija«, katere 20 letnico sedaj praznujemo. Naša mlajša generacija ne more prav pojmovati in razumeti pomena majniške deklaracije, ker so ji tuje razmere, v katerih je živel naš narod pred in med svetovno vojno pod nemškim gospostvom. Bila je to dolga doba neprestane stiske in strašnega narodnega preganjanja, obupne borbe za vsako ped slovenske zemlje, ki jo je naš slovenski človek z občudovanja vrednim pogumom bojeval. Nemci in Madjari so bili v predvojni Avstriji gospodujoč narod. Vsi drugi narodi, Slovani, ki so Nemce in Madjare glede števila daleč presegali, so bili obsojeni, da so tema dvema narodoma uslužno tlačanili, da so jima plačevali davke, dajali svoje sinove za vojake, prejemali pa so za to le skromne drobtinice. Vse sta požrla Dunaj in Pešta, ki sta zopet ogromno žrtvovala, da bi pridobivala med slovanskimi narodi novih odpadnikov, ki bi se ponemčurili ali pomadjarili. Današnji ljudje ne morejo več verjeti, da je nekdaj veljalo skoraj za veleizdajstvo, zahtevati na primer na štajerskih ali koroških železniških postajah listek v slovenskem jeziku. Te neznosne razmere so se z vojno še poslabšale. Ne-številno ljudi, med njimi zlasti mnogo štajerskih in koroških duhovnikov, je vrgel režim v ječe in taborišča. V takem nevarnem ozračju se je porodila majniška deklaracija, ki jo je dr. Korošec v dunajskem parlaLmentu dne 30. maja 1917 pre-čital. V njej izjavljajo podpisani poslanci, da zahtevajo na temelju narodnega našega in hrvaškega državnega prava, naj se vse dežele monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvatje in Srbi, združijo v samostojno državno tvorbo, ki bodi prosta vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajena na demokratičnem temelju. Za uresničenje te zahteve enotnega naroda bodo zastavili vse svoje sile. Žezlo habsburške vladarske rodovine, ki se omenja v deklaraciji, je bil le okvir. In ta okvir je odpadel, ko je avstro-ogrska monarhija pod težo svetovnega dogajanja razpadla.
V parlamentu prečitana deklaracija je bila iskra, ki je razvnela ves slovanski jug, najbolj pa Slovence. Ves slovenski narod je zajelo čudovito navdušeno gibanje, ki mu v naši zgodovini ne najdemo primere. Povsod so se neglede na preganjanje in nevarnost pred režimom vršili shodi, sestanki in zborovanja v imenu deklaracije, vsa slovenska mladina se je z nepopisnim ognjem vrgla na pobiranje podpisov za deklaracijo, katerih je v teku dveh mesecev zbrala nad 200.000. Najznamenitejši Slovenci so jo podpisali. Ti podpisi so bili na najslovesnejši način izročeni v Ljubljani voditelju Slovencev, Hrvatov in Srbov v bivši monarhiji dr. Korošcu. Od majniške deklaracije naprej je ves narod delal in se boril za svobodno državo, ki jo je z razpadom na fronti tudi dosegel.
Majniška deklaracija, katere 20 letnico sedaj praznujemo, pa ima za nas velik pomen tudi v tem pogledu, ker nam kaže, da naša borba še ni končana. Rešili smo se sicer tujega jarma, ki nas je stiskal in žulil, nismo pa si še končnoveljavno uredili domače države tako, kakor smo si jo zamislili. Izginiti mora pretirani centralizem in uveljaviti se mora načelo ljudske samouprave, katerega smo zahtevali že pod Avstrijo.
Vajenci
dobijo hrano in stanovanje po zelo znižani ceni. Upoštevamo gmotne razmere. Le pismene prijave na: Društvo za zaščito delavske mladine v Mariboru.
f
V 20. številki tednika »Slovenije« z dne 14. maja je zanimiv članek, v katerem je ugotovljeno, da je vse delo, predvsem pa premoženje socialističnih organizacij osredotočeno — centralizirano — v URSSJu (Ujedinjeni Radnički Sindikalni Savez Jugoslavije), ki ima svoj sedež v Belgradu. Članek pravi, da bo več milijonov slovenskega denarja, ki so ga socialistični de-
lavci zbrali, moral biti naložen v Belgradu. Znano je, da imajo socialistične strokovne organizacije največjo članarino. Gotovo slovenski delavci ne bi plačevali svojih prispevkov, če bi se zavedali, da podpirajo centralizem prve vrste in da povečujejo s tem moč nekaterih ljudi, ki s strokovnimi organizacijami nimajo ničesar skupnega.
»Delavska pravica” in ZZD.
Opaziti je, da »Delavska pravica«, odnosno vodstvo JSZ polaga spet veliko pozornost in pažnjo pokretu »Zveze združenih delavcev«. Tako imamo priliko brati, »da v ZZD baje nekaj poka, da so v vodstvu sami reakcionarci in največji nasprotniki delavstva« itd. (Res, poka, ampak le v JSZ!) Iz tega pisanja je razvidno neko prikrito veselje, katero je pa sila klavrno in škodljivo njihovi organizaciji sami. Zakaj? Zato, ker JSZarje ne izmo-dri nobena življenjska skušnja, nobeno očito dejstvo, ker vedno delajo račun brez krčmarja. Nam je le ljubo, če »Pravičar-ji« pišejo o naši organizaciji, bodo vsaj tudi oni pripomogli ZZD do popularnosti. Pokret slovenske katoliške strokovne organizacije ZZD gre neovirano naprej proti svoji končni zmagi. ZZD je bistven člen slovenske katoliške skupnosti, zato ji je tudi zagotovljena zmaga, vi boste pa tudi imeli še priliko spoznati svoje zmote in usodnost trenutka, ko ste se iztrgali iz te naše skupnosti.
SfraSna posledica Irten ja.
Nedaleč od Varaždina se je zgodila dne 22. maja krog osmih zvečer strašna nesreča. Avtobus je vodil šofer Anton Horvat, ki je peljal skupino srednješolcev, kateri so se vračali z majniškega zleta, med postajama Varaždin in Golubovec preko prelaza. Avtobus še ni bil preko tira, ki ni zavarovan z zapornicama, že je pri-drdral mešanec, kojega lokomotiva je zagrabila zadnji del avtobusa. Trčenje je bilo strahovito. Razbiti voz je tiščal stroj še 30 m naprej in ga je nato sunil na stran. Potnikov, ki so vpili obupno na pomoč, se je polastila panika. V trenutku trčenja je skušal študent Albert Kruljkc rešiti se s skokom iz avtobusa, a priletel je ravno pred lokomotivo, ki ga je prerezala na dvoje. Vsi potniki v zadnjem delu avtobusa so bili hudo ranjeni. Takoj po nesreči so prihiteli na pomoč železničarji, kmetje ter pazniki z zdravnikom iz bližnje kaznilnice v Lepoglavi. Ranjence so spravili v lepoglavsko bolnišnico, kjer so jim nudili prvo pomoč. Od 31 potnikov so razven šoferja, katerega so koj aretirali, vsi bolj ali manj ranjeni. Maturanta Milana Dolenca in tri učenke so prepeljali v bolnišnico v Varaždin. Dolenca, ki je dobil najhujše poškodbe, so takoj operirali, pa je umrl radi prevelike izgube krvi.
Pri omenjeni nesreči sta bili hudo poškodovani nečakinji mariborskega mesarja in krčmarja Ludvika Vlahoviča, Vera in Ruža Perič, hčerki šefa carinarnice v Koprivnici, g. Mladena Perič. 16 letna Vera ima hude poškodbe na glavi.
Glede krivde strašne nesreče je uvedla oblast strogo preiskavo.
NalbogalefSi Človek na sveln nmri.
Te dni je umrl najbogatejši mož sveta, ameriški milijarder John Rockefeller. Tega moža je poznal ves svet. Bil je eden največjih industrijskih magnatov, začetnik ogromne petrolejske industrije, ki jo je šele on dvignil iz povojev ter jo razvil do sedanje višine. Njegova življenjska pot je bila uprav pravljična. Začel je tako rekoč iz nič. S 16. leti je dobil službo knjigovodje, z 19. leti pa je začel s prihranki že svojo komisijsko trgovino. Že takrat je spoznal kot enega prvih pomenov petrolejsko kupčijo ter začel s špekulacijami, ki so mu kmalu prinesle premoženje. Z 31. letom je ustanovil sedanjo vsemogočno petrolejsko družbo Standard Oil ter jo je polagoma razširil po vsem svetu. Odslej je njegovo premoženje neprestano rastlo, milijoni so se kopičili in že v začetku našega stoletja je veljal za milijarderja in za najbogatejšega človeka na svetu. Že pred vojno se je popolnoma umaknil iz poslovnega življenja ter se je vdal počitku. Rockefeller pa ni bil samo eden na j več jih bogatašev na svetu, temveč tudi človek, ki je vedel svoj denar uporabljati v prid človeštvu. Ogromne krivice, ki jih je »jegovo podjetje v svojih brezobzirnih spekulacijah povzročilo
Dolfševihi jata jo profiversho propagando.
Poduk novih propagatorjev
»V Jeroslavu,« tako javlja sovjetska »Pravda«, »so se zbrali prvaki komunistične upravne oblasti, da se pogovore o metodah in nalogah protiverske propagande. Vsi govorniki so opozarjali na to, da povsod verske občine propadajo.«
Toda ta tok razpadanja, kakor si mislijo predstavniki brezboštva, ne uničuje tako hitro. Vidi se, da so se prenapeteži hote ali nehote varali. Da bi se dalo nov zalet brezbožniškemu pokretu, zato se mora protiverska propaganda pojačati. Sprejet je bil tudi sklep, da se v vseh okrajih osnujejo organizacije pod imenom »Zveza borbenih brezbožnikov«. Ne ve-
znifaitfe delavske tarife v Sovfefill.
Do kje more dovesti slabo gospodarstvo v sovjetskih industrijskih podjetjih, kaže dejstvo, da je sovjetska finančna oblast določila znižanje nagrade delavcem in uradnikom.
Delavci, ki so bili pri tem prizadeti, so se pritožili z odprtim pismom redakciji moskovskega industrijskega lista za industrializacijo. Pismo se glasi:
»Žalostno gospodarjenje vlada v Neit-venski tvornici kovin vostokostaljskega trusta, tako da se delavske plače zadržu-
Svetovna razstava v Parlzo.
Po skoraj enomesečni zakasnitvi je bila v torek uradno otvorjena svetovna razstava v Parizu. Otvoril jo je predsednik republike Lebrun. Kljub otvoritvi pa še večina razstavnih paviljonov ni končana in bo trajalo še dober mesec, preden bo dobila razstava svoje zamišljeno lice. Da
mo, v čem bo obstojala njihova borbenost, ali se bo dalo prvenstvo fizičnim razdiralnim silam, ki imajo tudi pri nas že svoje temelje v podiranju evharističnih križev in v skrunjenju božjepotnih znamenj, ali pa se bo njihovo delo odražalo v duhovnem razdiralnem delu, polumskih proizvodov raznih reformatorjev.
Za čim uspešnejšo propagando je začel mesečni kurz za brezbožniške agitatorje. V tečaju se nahaja 400 ljudi, ki bodo prevzeli organizacijo brezboštva v Rusiji in izven nje. Poleg tega se vrše tudi desetdnevni tečaji, v katerih se podučujejo agitatorji za širjenje brezboštva. V te tečaje se je prvi mah vpisalo 150 ljudi.
jejo in ne izplačujejo. Delavci niso prejeli že od polovice januarja nikake plače. Razlog za to neizplačanje je ta, ker je delavski fond za delavstvo, zaposleno v letu 1936, prekoračen. Oblastna finančna oblast pa narekuje, da se delavska tarifa zmanjša.«
Tako postopajo sovjeti v »svobodni delavski državi« s svojimi delavci in uradniki. Tak je »raj« delavstva — sovjetska Rusija!
bi se moglo nemoteno nadaljevati z delom, bo za ta čas razstava odprta za obiskovalce samo po dve uri dnevno. Otvoritev razstave se je zavlekla zaradi neprestanih štrajkov, v katere so delavce hujskali komunisti. Ni pa seveda dane garancije, da se štrajki ne bodo še ponovili.
tisočem in tisočem malih ljudi, je skušal na stara leta uravnati s plemenitimi darovi, s katerimi je podpiral neštete bolnišnice, znanstvene zavode, univerze. Razdal
Vestnik ZZD.
- I ,	—	_---------.	---l~~
Iz centrale. Tovariši! Dopisujte v naš »Vestnik«! Povsod imate kakšne posebnosti ali obvestila. Vse to zanima tudi naše člane, ne samo v vašem kraju, temveč člane po vseh naših številnih podružnicah. Torej!
Stavbinci
Stavbinci še nimamo kolektivne pogodbe. 21. maja so se zopeV vršila pogajanja za sklenitev kolektivne pogodbe. Upali smo, da bo po dobi več mesecev, kar se ta pogajanja vlečejo, vendar prišlo do podpisa. Delavske delegacije so nastopile složno z veliko toleranco in uvidevnostjo. Se nekatere sporne točke so se reševale brez velikih trenj obeh strani, dočim se je ustavilo pri določitvi plače za delavce, ki se nahajajo v krajih® ki spadajo v drugi plačilni razred. Temu so krivi največ
je pol milijarde dolarjev v dobrodelne in znanstvene svrhe. Sedaj je tudi njega zatekla smrt kljub vsemu njegovemu bogastvu. Umrl je v starosti 98 let.
dotični podjetniki, ki so najmanj upravičeni, da bi se spodtikali in s tem ovirali pogajanja. Pogajanja se bodo nadaljevala v sredo 26. maja. Upati je, da se bo ta dan premostila še edina ovira in bo tako že enkrat prišlo do podpisa pogodbe.
Zavijanja rdečega »Saveza gradjevin-skili radnika«. V 5. številki »Delavca«, glasila socialističnih organizacij, z dne 15. maja skušajo rdeči sodrugi potlačiti močan vtis notice, objavljene v »Slovencu« in »Delavski fronti« pod naslovom »Stavbinsko delavstvo in ZZD«. Sodruge pri njihovem kričanju najbolj žuli to, da nimajo oni monopola pri organiziranju stavbinskega delavstva. Da bi si pa ustvarili tak monopol, pa zato udrihajo po vseh organizacijah, katere jim — po njihovem mnenju — hodijo v škodo. Ker ne morejo vsega prebaviti in s poštenim strokovnim delom doseči, tedaj jim prav pride njihova kosmata vest, katera njihovi poštenosti prav nič ne očita, če različna dejstva zavijajo in prikazujejo v taki luči, kot bi
bil edino njihov Savez kos vsem nalogam in da drugim organizacijam skušajo s potvarjanjem dejstev vzeti dobro ime pri stavbinskem delavstvu ;in delavski javnosti. Sicer ni vredno, da bi se spuščali s prenapeteži in nestrpneži v kakršnokoli polemiko, vendar naj danes pribijemo z ozirom na članek v »Delavcu« tole: Zveza združenih delavcev bi ne imela ničesar proti temu, če bi sodrugi razdeljevali po ljubljanskih in drugih stavbah letake, v katerih bi konstatirali, za koliko milijonov dinarjev je belgrajski »Jugoras« oškodoval tamkajšnje gradbeno delavstvo. Cisto nekaj drugega pa je, če SGRJ, podsa-vez za Slovenijo, v letaku, katerega je podpisal, napiše, da je »Jugoras« in »Zveza združenih delavcev« eno in isto, odnosno, da je tudi slovenska ZZD sodelovala pri sklepanju stavbinske kolektivne pogodbe v Belgradu. Dobro vemo, sodrugi, kaj ste s tem hoteli doseči. Hoteli ste namreč, da slovenski gradbeni delavci, ki se v vedno večjem številu oklepajo ZZD, spoznajo, da nimajo mesta pri taki organizaciji, ki tako izdajalsko čuva interese delavstva. Ta demagogija se vam, rdeči nestrpneži, ni posrečila. Za letak, v katerem dolžite ZZD, da je Jugoras — Zveza združenih delavcev sklenila sramotno kolektivno pogodbo in izdala delavske interese, se boste, sodrugi, imeli priliko zagovarjati še pred sodiščem, da boste drugič malo manj vroči pri svojem delu za »odrešitev« teptanih in ponižanih. V bodoče bomo pa vašemu delovanju itak morali posvetiti več pozornosti, da bomo vašim »uspehom« nalili nekoliko pelina.
Fara pri Kočevju. V nedeljo 23. maja smo imeli na Vrhu pri Jurkoviču ustanovni občni zbor podružnice ZZD Fara pri Kočevju. Občnega zbora se je udeležilo lepo število tovarišev. Obiskal nas je tudi zastopnik centrale. Izvolili smo naslednji odbor: predsednik Marinč Martin, podpredsednik Hodnik Jože, tajnik Klarič Drago, blagajnik Marinč Jože, odbornik Gotenc; nadzorstvo: Simonič Jože in Jurkovič. Tovariši, zavedamo se, da posameznik v družbi ne pomeni ničesar, zato smo stopili v organizacijo, da skupno branimo naše interese. Na vse, ki še niso pristopili, apeliramo, da je njih dolžnost, da se organizirajo in podvržejo disciplini organizacije. V slogi je moč!
Jesenice. Žrtev svojega poklica je postal naš mladi član Ivan Potisek, ki se je
20.	maja smrtno ponesrečil v tovarni KID na Jesenicah. Bil je član katoliške strokovne organizacije ZZD in kot tak je tudi vestno izvrševal svoje dolžnosti. Nesreča se je pripetila po izpovedbah očividcev takole: Kritičnega dne je Ivan Potisek imel opravilo na 7.5 m visokem železnem stebru, kjer je privezoval železno vrv. Na še nepojasnjen način je nenadoma omahnil in brez glasu padel tako nesrečno, da je z glavo udaril ob kamen in si razbil lobanjo. Bil je takoj mrtev. Sledil je kratek zdravniški izvid, ki je po pregledu odredil prevoz v mrtvašnico. Iz mrtvašnice se je vršil v soboto 22. maja pogreb, katerega so se v velikem številu udeležili člani ZZD na Jesenicah z odborniki in zastopnikom centrale na čelu. Bilo je kljub slabemu vremenu tudi precej občinstva z Jesenic, ki je sočustvovalo s svojci nesrečnega Ivana. KID je zastopal g. A. Kuhar. Pevski zbor, čigar pevec je bil pokojni, mu je zapel v slovo ganljive žalostinke. V imenu naše organizacije se je poslovil od pokojnega tov. A. Lipovec, ki je orisal pokojnikove vrline in delo. Nato je položila naša organizacija na grob lep venec, prav tako tudi pevski zbor Krekovega prosvetnega društva, njegovi sodelavci in podjetje Strojne tovarne in livarne iz Ljubljane. Naj počiva v miru!
Kovinarji
Jesenice. Zavednost nekaterih. Na Jesenicah je JSZ silno ponosna na to, da je že preizkušena in stara organizacija, ki je imela že veliko borb in dosegla velike uspehe. Neumna se jim zdi na primer kaka debata z odbornikom ZZD. Ker je sedaj odstopilo od JSZ že več vidnih članov in pristopilo k ZZD, so se odborniki JSZ precej razgreli. Stopili so na delo in postali dokaj pridni za agitiranje. Prej tega ni bilo opaziti, dokler ni prišla ZZD na Jesenice. Sedaj so se začeli tudi z nami »kot mladimi in neumnimi« prerekati in zgo-varjati. Meni bi se zdelo bolj pametno, da bi se kot močnejši in starejši ne spuščali v debato, ker mi jim ne moremo povedati nič kaj zanimivega, ker »nič« ne vemo, kakor sami pravijo ... Pametnejši vedno odneha! — L. I.
Jesenice. Vse člane obveščamo, da bodo
v	bodoče prejemali mesto lista »Na mejah« list »Delavska fronta«. List »Na mejah« vsem še nadalje priporočamo, ker vas v podrobnostih obvešča o dogodkih našega kraja. List je seveda treba naročiti posebej, ker iz članarine se bo plačevala v bodoče le »Delavska fronta«. Vse
člane prosimo, da pravočasno poravnajo članarino. Bog živi!
Jesenice. Za narod in delavstvo. Preko vseh demagogij in zavajanj se stvari razvijajo čim dalje bolj vidno, tako da so v vzajemnosti naših delavskih vrst in naših predstavnikov zavarovani interesi slovenskega katoliškega delavstva. Roko v roki, ramo ob rami v medsebojni zvestobi bo zmagala naša narodna skupnost. V tem smislu pozdravlja naša ZZD delo naših voditeljev za socialne in narodne pravice našega človeka. Uredba o sanaciji bratovskih skladnic in narodno zaščitni odlok g. bana dr. Natlačena glede slovenskega delavstva v Konjicah, je dvoje važnih mejnikov v tem razvoju. Kot take jih pozdravljamo in smo radi njihove važnosti in koristnosti poslali gg. ministroma dr. Korošcu in dr. Kreku ter g. banu Natlačenu zahvalne brzojavke. Mi se zavedamo, da je njihovo delo težko in odgovorno, hočemo pa, da vedo, da je pošteno delavstvo za njihov trud in prizadevanje hvaležno in da smo z njimi v vseh bojih in težavah eno.
Tobačni delavci
Nekoliko odgovora belim in rdečim socialistom. 1. V zadnji »Delavski pravici«, glasilu kršč. socialistov, beremo pobožne želje, kako bi JSZ spet rada prišla s svojo organizacijo v tobačno tovarno. Da to nekoliko zakrijejo, berejo ZZD nekakšne levite, češ, kje so sladke obljube, kje so širokoustneži, ki so dejali, da bo edino ZZD zmožna in sposobna zboljšati položaj tobačnega delavstva. Sicer mi tobačni delavci ne damo dosti na to, kar piše glasilo belih socialistov, vendar je prav, če bi od časa do časa spomnili razne »strokovničarje«, kako uspešno so pa oni delovali za dobrobit in koristi tobačnega delavstva. Nekoč, ko smo želeli rešiti neko zadevo, nam je vaš funkcionar dejal: »Že davno sem predlagal pri odboru centrale, da naj vašo (t. j. JSZ) organizacijo v tobačni tovarni razpuste ali izključijo iz sklopa krščansko socialistične matice.« Zato naj vam sedaj ne bo žal, če smo se stoodstotno organizirali v ZZD. Če bi hoteli odkrivati razne »prijetne stvarce«, kako uspešno ste nas zastopali
v Belgradu in drugod ob priliki potovanj, mislimo, da vam, JSZarji, ne bo preveč po volji. Zato vam svetujemo, da rajši molčite in se zanimajte za delavstvo izven tobačne tovarne širom Slovenije, kjer boste našli še veliko neobdelanega polja. — 2. Tudi z rdečimi sodrugi se moramo danes nekoliko razgovoriti. V zadnjih dveh 'številkah »Delavca« so našo organizacijo in naše delo tako podcenjevali in nesram-# no blatili v svojem hujskaškem tonu odbornike in vodstvo ZZD, da moremo po tem samo spoznati njihovo civilizacijo in njihovo rdečkarsko »strokovnost«. To ni način resnega strokovnega boja in obračunavanja z nasprotno organizacijo. Veliko več resnosti bi vam človek prisodil, če ne bi bil primoran iz vaše bedaste polemike človek spoznati, da vam gre pri vašem delu v prvi vrsti radi prestiža vaše organizacije in vaše razrednosti, nič ali pa silno malo pa za potrebe delavstva. Če človek takole nepristransko opazuje vaše delo in delo vaših sodrugov pri drugih strokah delavstva, tedaj mora spoznati, da edino z jezikom in z demagogijo znate opletati, kot malokdo drugi. O finesah in metodah vašega dela ne bom pripovedoval, zavedajte se le, da vas bomo razkrinkavali, kjer in koder vas bomo mogli. Iz letaka vašega Saveza iz Belgrada moremo prav dobro spoznati, v čem je vaša moč... Vaša moč je na jeziku in na netenju razrednega sovraštva! — 3. Naša organizacija je svoj obstoj v tobačni tovarni popolnoma opravičila. Zavedajte se
vi beli in rdeči socialistični demagogi, da je delo strokovne organizacije v tobačni tovarni čisto druge narave, kakor pa kje v kakem privatnem podjetju. Zavedati se je treba, da delavstvo v državnih podjetjih nima na razpolago dovolj učinkovitih sredstev, s katerimi bi si izboljšalo svoj položaj in si priborilo boljše življenje. Zato je strokovno delo organizacije vedno odvisno vse preveč od zunanjih činiteljev, na primer od politike. ZZD je v tobačni tovarni mogla storiti kaj za svoje delavstvo, ker stoji v sklopu slovenske katoliške skupnosti. In ker to slovensko katoliško skupnost predstavljata pri kr. vladi naša ministra dr. Korošec in dr. Krek, zato je ZZD pri svojih predlogih in pri svojih zahtevah imela uspeh. Vprašamo vas, rdečkarji, kdo je bil tisti, ki je preprečil, da se obratovanje ljubljanske tobačne tovarne ni še boi j okrnilo, kdo je bil tisti, ki je dosegel, da so se izvedle upokojitve zgaranih delavcev in delavk in s tem preprečilo redukcijo mlajših delavcev in delavk, kdo je bil tisti, ki je dosegel,1' da se je stalež ljubljanskega delavstva vsaj za par desetin povečal? To je par vprašanj, na katera bi radi imeli odgovor.
Politične vesti.
Zasedanje sveta Društva narodov se je pričelo v Ženevi 24. maja. To pot se bo zasedanje bavilo s trdim orehom, španskim vprašanjem. Rdeča španska vlada, ki ima pri Društvu narodov svojega zastopnika, se je pritožila na to vrhovno svetovno instanco zaradi pomoči, ki jo pošiljajo inozemske države generalu Francu. Na drugi strani seveda se rdeči prav nič ne pritožujejo zaradi pomoči, ki jo dobivajo sami od Rusije in Francije, španska vlada zahteva v svoji noti, naj začne Društvo narodov izvajati sankcije proti državam, ki Franca podpirajo. Seveda je sedaj svet Društva narodov v zadregi, kakšno stališče naj zavzame. Verjetno je, da si ne bodo državniki prav nič belili glav, temveč bodo prepustili Špance njihovi usodi. Šele, kadar bo odločilo orožje za eno ali drugo stran, "bo rešeno tudi špansko vprašanje.
Naš vojni minister general Marič je obiskal Čehoslovaško, kjer ga je sprejel med drugimi tudi čehoslovaški prezident dr. E. Beneš. General Marič je obiskal mnoga mesta na Češkem ter si ogledal številne vojaške ustanove in tovarne. Povsod so ga sprejeli z največjimi častmi.
Nov recept za rešitev hrvaškega vprašanja so sestavili zagrebški vidni izobraženci. Po njihovem načrtu naj bi se razdelila država na pet banovin. Od teh naj bi bile tri čisto narodnostnega značaja, in sicer Slovenija, Hrvatska in Srbija s Črno goro in Macedonijo, dve pa bi imeli mešano narodnost, in isicer Vojvodina ter Bosna s Hercegovino. Recept je vsekakor dober in bi gotovo pripomogel k poenostavljenju tako zvanega hrvaškega vprašanja. Hrvati bi dobili v svojo banovino skoraj vso Dalmacijo. Temu nasproti pa so postavili belgrajski izobraženci svoj načrt, ki je v bistvu enak zagrebškemu, vendar predvideva tudi priključitev Vojvodine k srbski banovini. O načrtu se zaenkrat v javnosti ni razvnela razprava, samo dr. Maček je izjavil, da ga odklanja, ker se hrvatsko vprašanje na taki podlagi ne da rešiti.
Seja banovinskega vodstva JRZ za Slovenijo je bila v nedeljo* v Ljubljani. Zaradi odsotnosti ministra dr. Korošca je podal poročilo na seji minister dr. Krek, ki je poudaril prizadevanja sedanje vlade za izboljšanje gospodarskega položaja v vsej državi, posebej pa še prizadevanja slovenskih zastopnikov v vladi, da se izboljšajo razmere v Sloveniji. Člani vodstva JRZ so poročilo g. ministra soglasno odobrili.
Vprašanje madjarske oborožitve. Obisk italijanske kraljeve dvojice v Budimpešti je dal Madjarom korajžo, da so spravili vprašanje svoje obrožitve znova v ospredje ter ga sedaj v javnosti predstavljajo kot najvažnejše. Oborožitev naj poda Ma-djarski popolno enakopravnost s sosednjimi državami in šele potem je pripravljena na pogajanja, ki naj bi uredila razmerje s sosedi, predvsem z Malo zvezo. Madjarska diplomacija sedaj poizveduje pri velesilah, kako se bodo zadržale v tem vprašanju. Predvsem poizveduje v Londonu ter pri državah Male zveze. Baje ne bo naletela Madjarska na nobene ovire, le Čehoslovaška misli za svoje privoljenje staviti neke protizahteve.
Nemški poslanik v Avstriji je podpihoval avstrijske hitlerjevce. Avstrijska vlada je dobila v roke dokaze, da je nemški poslanik na Dunaju von Papen vzdrževal zveze z avstrijskimi hitlerjevci ter jih je
naravnost hujskal v njihovem rovarstvu proti sedanji državni upravi. Zaradi tega bo moral von Papen oditi iz Avstrije ter bo imenovan za nemškega poslanika pri Vatikanu. V Avstrijo pride kot poslanik dosedanji generalni konzul na Kitajskem Kiirben,
Čehoslovaška in njene nemške sosede.
Čehoslovaški zunanji minister dr. Krofta je imel pred zunanjepolitični^ odborom parlamenta velik govor, o katerem razpravlja sedaj vse svetovno časopisje. Dr, Krofta se je bavil zlasti z nemškima sosedoma Čehoslovaške. Ugotovil je, da se kaže tako na nemški kakor na avstrijski strani težnja, da se odnošaji s Čehoslovaško izboljšajo. To bo tem lažje, ker ne goji čehoslovaški narod mržnje napram nemškim sosedom.
Belgiji grozi zopet kriza. Ker belgijska vlada noče izdati amnestije za politične krivce izza svetovne vojne, to je za one belgijske državljane, ki so podpirali nemške vojaške oblasti ob zasedbi Belgije, je nastalo med flamskim delom belgijskega prebivalstva veliko razburjenje. Flamci so priredili v Bruslju ogromne demonstracije. Zaradi amnestije je nastal spor med vladnimi strankami, ki sedaj preti, da se bo izcimil v krizo vlade.
Vsi so za premirje, samo Španci so proti. Angleška vlada je napravila načrt za premirje na Španskem. Vse države so temu načrtu pritrdile, samo Španci so proti. Obe vojskujoči se stranki sta izjavili, da o premirju ni govora ter se hočeta mesariti do zadnjega moža. Proti premirju pa je seveda tudi sovjetska Rusija, kateri gre pač v njen politični račun, če se morajo evropske države brigati za Španijo ter nimajo časa, da bi posvečale drugim važnim vprašanjem več pozornosti.
Slovo Stanleya Baldwina. Iz angleškega političnega življenja se je poslovil sedanji ministrski predsednik in vodja konservativne stranke Stanley Baldwin. Z njim je odšel s političnega odra mož, ki je po svetovni vojni vodil usodo največje države na avetu ter ji je s svojo energijd in uvidevnostjo pomagal prebroditi težke in nevarne krize, kakor je bil n. pr. odstop prejšnjega kralja Edvarda.
Anglija se vrača k zlati podlagi. Anglija je bila prva država, ki je zapustila zlato podlago. Sledile so ji potem skoraj vse države na svetu in od tedaj izvira v svetovnem gospodarstvu zmešnjava, ki je države še dosedaj niso mogle prebroditi. Sedaj pa se Anglija zopet pripravlja, da se vrne k zlati podlagi.
Palestino bodo razdelili. V Londonu so napravili načrt za razdelitev Palestine, da prenehajo neprestani spori in spopadi med judi in Arabci, ki ogrožajo tudi angleške interese. V Palestini se mudi posebna komisija, ki je spravila skupaj potrebne podatke za to razdelitev. Meja med židovskim in arabskim delom bi tekla od Galilejskega jezera do Mrtvega morja. Židovski del Palestine bi se priključil Angliji kot poseben dominijon, arabski pa bi prešel pod nadvlado transjordanskega kraljestva.
Amerika poziva k demobilizaciji. Ameriški zunanji minister Hull je imel v radiu govor, v katerem je pozival vse države sveta k popolni politični, vojaški in gospodarski razorožitvi. Edino po tej poti bodo prišli narodi k napredku, vse druge poti pa vodijo v pogubo. Žal, da bo gotovo tudi ta glas velikega ameriškega državnika ostal glas vpijočega v puščavi...
Vajeniško vprašani«.
*
Nedavno se je vršila v Delavski zbornici v Ljubljani anketa o vajeniškem vprašanju pri nas. Ta anketa je vzbudila mnogo govorjenja o teh stvareh. Naše dnevno in drugo časopisje je ob tej priliki napisalo več člankov in vzbudilo zanimanje za ta vprašanja. Če ne drugega, je imelo to govorjenje in pisanje vsaj ta uspeh, da so se ljudje spomnili, da imamo vajence in vajeniško vprašanje. Nekaj ugotovitev s te ankete je bilo tako poraznih, da so se nekateri, ki jim je blagor našega naroda pri srcu, resno zamislili v to, kaj je pri nas v dvajsetem stoletju še vse mogoče.
Starost vajeniškega vprašanja
Vajeniško vprašanje je toliko staro, kot industrija sama. Cim se je pojavila industrija in potreba po industrijskem delavstvu, tedaj so se že pojavili v tovarnah mladi delavci, lahko rečemo še otroci, ki so pomagali delodajalcu zbirati njegovo bogastvo. Zgodovina nam pripoveduje, da so se vršile n. pr. na Angleškem silne zlorabe otrok in da so otroci od 8 do 14 let stari, zaposleni v tovarnah, kar trumoma umirali. To pa tudi ni čudno, ako vemo, kako nehigijenične so bile prve tovarne: brez prave svetlobe in zraka, silno majhne in prašne. Delovni čas pa je trajal 14 in včasih tudi preko 16 ur, odmorov med delom niso poznali. Celo močni, starejši delavci niso zmogli pri takem delu dalje časa. Tembolj je razumljivo, da je morala mladina hitro omagati. Anglija kakor tudi druge evropske države so uvidele, da tako ne more iti dalje in da bo moderna industrija uničila ogromno število mladine, ako se te mladine kako drugače ne zaščiti. In tako smo dobili določila o varstvu in zaščiti mladih delavcev in vajencev. Začela so se snovati razna društva, ki so imela namen pomagati mlademu delavstvu. Tudi v naši državi imamo razna zakonita določila v varstvo mladega delavstva, zlasti vajencev in pomočnikov ter imamo tudi razne ustanove (vajeniške domove in podobno), ki imajo nalogo nadzirati in ščititi interese mladega delavstva.
Zakonske določbe
Po naših zakonih je določeno, da ne sme bit! nihče zaposlen, ki še nima 14 let. Dalje je za mlade delavce do 18. leta prepovedano nočno delo in delo ob nedeljah. Glede vajencev obsega obrtni zakon podrobna določila, ki ščitijo vajence pred izkoriščanjem s strani delodajalcev.
Kdo je vajenec in kdo ga sme imeti?
Po obrtnem zakonu se smatra za vajenca vsakogar, ki je zaposlen v obrtu zato, da se tam s praktičnim delom in učenjem usposobi za pomočnika. Za vajence se smejo sprejemati samo oni, ki so že dovršili 14 let ter so za obrt telesno sposobni. O tej sposobnosti odločajo šolski zdravniki. Učence smejo sprejemati samo oni obrtniki, pri katerih je njihovo učenje zajamčeno. Važno je določilo, ki govori o tem, kdo ne sme imeti vajencev. Vajencev namreč ne smejo imeti oni lastniki obrtov, ki so bili obsojeni radi zločinstva ali prestopka iz koristoljubja ali zoper javno nravnost in oni, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja zoper življe-
nje in telo svojega pomožnega osebja. Nadalje pa lahko upravna oblast za gotov čas tudi iz drugih razlogov prepove obrtnikom imeti učence, in sicer sme to napraviti v sledečih primerih: ako obrtniki nravno kvarijo vzgojo vajencev, z njimi grdo ravnajo, zanemarjajo svoje obveznosti pri dajanju hrane, obleke in stanovanja, dalje onim obrtnikom, ki so bili kaznovani, ker niso dopustili, da bi vajenci redno obiskovali strokovne nadaljevalne šole, ali ki nimajo po predpisih urejene delavnice in ki z vajenci niso sklenili prave pogodbe. Po obrtnem zakonu mora namreč najpozneje v osmih dneh po sprejemu vajenca skleniti obrtnik z vajencem, če je polnoleten, drugače pa z njegovim zakonitim zastopnikom (z očetom ali varuhom) pismeno pogodbo. Ustmena pogodba torej ne zadošča, biti mora vedno pismena.
Odškodnina
Nadaljnje važno določilo je, da mora vajenec za svoje delo po enem letu dobiti odškodnino. Kolikq mora ta odškodnina najmanj znašati, bo predpisal z uredbo minister za trgovino in industrijo. Ta uredba sicer še ni izšla, seveda pa s tem ni rečeno, da bi se to določilo ne moglo izvajati. Edino to je, dokler uredba ne izide, toliko časa je delodajalcem še precej na prosto dano, kolikšno odškodnino bodo svojim vajencem dajali. Če bi se pri nas v Sloveniji in še posebno v vsej naši državi to določilo izpolnjevalo, potem bi bila pri nas vsaj tretjina vajeniškega vprašanja že rešena. Toda žal, da se ravno to določilo skoraj prav v vseh primerih popolnoma prezira.
Vsi vemo, da morajo mnogi vajenci opravljati pri delodajalcih najrazličnejša dela, kot n. pr. pasti živino, pestovati otroke, pomivati posodo, ribati itd. To izrabljanje vajencev pa je strogo prepovedano. Vajenec mora opravljati ona dela, ki so določena v pogodbi in za katera naj bi se izučil.
Delovni čas
So gotovi pogoji, pod katerimi lahko delodajalec in vajenec takoj razdereta pogodbo. Ne bomo navajali podrobno vseh predpisov. Rečemo pa lahko tole: določila naše socialne zakonodaje glede zaščite in varstva vajencev so dobra in sodobna. Toda kaj pomaga, ako pa se večina naših delodajalcev, zlasti pa še delodajalcev na našem jugu, za ta določila ne briga. Za vajenca bi moral brez dvoma veljati strogi osemurnik. Toda kaj vidimo? Ravno pri vajencih se najbolj kršijo določila o delovnem času. Raizskovanja v tej smeri so pokazala, da dela pri nas večina vajencev okoli 10 ur in da jih je mnogo, ki delajo tudi po 12 ur in še celo več in tudi ob nedeljah in praznikih. Šiviljske vajenke morajo n. pr. delati pozno v noč in opravljati prav v mnogih primerih vsa gospodinjska dela. Zato ni čudno, da mnogi naši vajenci in vajenke pridejo v življenje nesposobni za svojo stroko, noseči v svojem telesu kali raznih hudih bolezni. Poglejte obraze tega našega mladega proletariata. Vsi so bledi in izmučeni, brez veselja do življenja. Prezgodaj so morali okušati vso bridkost življenja, prezgodaj so morali postati modemi sužnji.
Strokovne nadaljevalne šole
Pri nas je nedvomno zelo nujno vprašanje v zvezi z vajenci — vprašanje stro-
kovne nadaljevalne šole. Na anketi v Delavski zbornici se je ugotovilo, da velik odstotek vajencev pri nas sploh ne hodi v strokovne nadaljevalne šoje, oziroma, da ne hodijo vse predpisane dobe. Ne bomo raziskovali, kdo je kriv tega stanja. Dovolj je, da se to ugotovi in da merodajni faktorji poskrbe, da se razmere v tem pogledu zboljšajo.
Kako je rešila Avstrija vajeniško vprašanje?
Najlepše ima vajeniško vprašanje brez dvoma rešeno Avstrija. V Avstriji z vsemi silami skrbe za vajence, ker se zavedajo, da so to bodoči pomočniki in mojstri, to je torej tisti stan, ki igra pri moderni industrijski državi gotovo najvažnejšo vlogo. Kot neko posebnost avstrijskega vajeniškega varstva naj omenim počitniške domove, ki jih imajo v Avstriji celo vrsto. Vajenci imajo vsako leto pravico do dopusta in v času dopusta pošljejo razne vajeniške ustanove, ki imajo po državi vajeniške domove, te vajence v svoje domove. V teh počitniških domovih se vajenci naigrajo in okrepe ter preiščejo, ali je morebiti delo na njo kvarno vplivalo ali ne. Če bi se ugotovile zle posledice njihovega dela, potem se poiščejo vzroki in se vajenca dodeli k drugemu delu, ali pa se mu dovoli daljši odmor, da se pozdravi.
Treba previdnosti!
Pri nas se nekateri zelo bore proti temu, da bi se vajenci kakorkoli organizirali. Vemo, da je pri tem treba opreznosti, ker bi se obrtniške mladine radi polastili razni temni elementi. Na to pa naj seveda v prvi vrsti pazi država, ki ima na razpolago sredstva, da onemogoči delovanje oseb in organizacij, ki nimajo poštenih namenov. V drugih primerih pa bi morala država in javnost z vsemi simpatijami spremljati pošteno organiziranje obrtniškega naraščaja.
♦
Iz vsega povedanega sledi, da je vajeniško vprašanje prvič: javna zadeva in da mora zanimati vse prave državljane in,
zlasti še socialne javne delavce. Zato je prav, da se o teh vprašanjih piše in govori, še bolj prav pa je, da se za ta vprašanja zanimajo tiste korporacije, ki so v prvi vrsti poklicane, da se bavijo s temi vprašanji, da bi se na ta način doseglo spoštovanje onih lepih, a žal samo napisanih določil o varstvu vajencev.
Drugi vajeniški problem obstoja v strokovnih nadaljevalnih šolah, ki naj bi se čimprej spopolnile in zajele prav vso našo obrtniško mladino pod svoje okrilje. Mi moramo dobro vedeti, da bo kos današnjim življenjskim vprašanjem le dobro podkovan in strokovno zelo izobražen obrtnik.
Tretji problem v zvezi z našimi vajenci pa obstoja v izpopolnitvi naše vajeniške zakonodaje. Predvsem naj čimprej izide uredba o odškodnini za vajence, dalje naj se določijo dopusti za vajence in ustanove počitniški domovi in končno naj se gleda na to, da se bodo zakonita določila, ki govore o vajencih, spoštovala in izvajala. Če se bo vse to izvršilo, potem bodo naši vajenci zaživeli človeka vredno življenje in bo ves narod lahko nanje zrl z veselim upanjem, da se bo iz teh mladih vajencev vzgojil rod dobrih, poštenih in delovnih
pomočnikov in obrtnikov, ki bo delal čast našemu slovenskemu imenu.
Smersu Rudolf.
Sfavblnsko delavstvo In kolektivna pogodba.
Lani, 5. junija, je-bil sklenjen in podpisan med stavbeniki dn stavbnim delavstvom poseben zapisnik, v katerem se obvezujeta obe stranki, da bosta do 1. januarja 1937 sklenili kolektivno pogodbo. Od tedaj pa vse do sedaj trajajo pogajanja za omenjeno kolektivno pogodbo, ki pa še do sedaj niso bila zaključena in podpisana. Stvar se je vlekla neprimerno dolgo in je povzročila tako delavcem, kakor podjetnikom veliko jeze in škode. Lanska stavka se je začela radi tega, ker pač ni bila nobena panoga delavstva radi krize tako prizadeta, kakor stavbinci. Ponudbe delovnih sil so bile v tej stroki vedno največje, ker pa je zaposlena le jedva nekaj mesecev v letu, se je zaradi neprestanega zniževanja mezd zaslužek stavbincev silno zmanjšal. Iz tega se je lani porodila stavka, M je (prinesla delavcem znatno 'zboljšanje. Pogajanja za kolektivno pogodbo so se potem nadaljevala. Izvoljena je bila paritetna komisija iz obeh prizadetih strank, ki je potem iz sebe izvolila ožji odbor. Ta odbor je zasedal vso zimo ter je skraja precej uspešno delal. Toda
21.	decembra je prišlo do preloma. Povod so dali socialisti, ki so izdali nek letak proti delodajalcem, ki ni bil na mestu. Ta letak je postal jabolko, spoja med obema strankama, ker so podjetniki smatrali, da so taki očitki krivični in žaljivi obenem in so zahtevali zadoščenja. Delavci so nasprotno izjavljali, da ta letak nima s pogajanji nobene zveze. Delodajalci so uporno vztrajali, da zahtevajo zadoščenje in so rekli, da bi sploh ne bili prišli na sestanek, če ne bi bile obenem prizadete tudi druge delavske strokovne organizacije razen socialistov. Pri tem so tudi ostale tri delavske strokovne organizacije — zdaj se je posvetovanj udeležila tudi ZZD
—	izrazile svojo željo, naj bi socialisti s takimi nepotrebnimi incidenti ne zavlačevali pogajanj. Posebno zastopnik ZZD je poudaril, da stavbincev ne zastopajo zgolj socialisti, marveč tudi ostale delavske organizacije, zato nihče nima pravice, lastiti si zase monopol glede zastopanja delavstva.
Medtem je čas potekal, bližala se je nova gradbena sezona in delavci so vedno le čakali in čakali. Končno je ban dr. Natlačen na pobudo ZZD odredil, naj se skliče 18. marca novo posvetovanje, ki ga je zdaj vodil v imenu banske uprave inšpektor dela g. Gorjanc. Tako so se pogajanja vsaj premaknila z mrtve točke. Na tem sestanku, ki so se ga zopet udeleževali zastopniki graditeljev kakor zastopniki delavstva, so že začel; obravnavati posamezne točke nove kolektivne pogodbe. Toda kmalu se je pokazalo, da bodo vse ostale točke lahko sprejemljive, da pa bo vprašanje mezdnega razmerja in plačilnih pogojev med obema strankama najtrši oreh.
Nato so se zopet začela podrobna pro-učavanja odborov, ki so kakor v Ženevi zopet zasedali teden za tednom, časih en dan, časih kar dva dni v tednu — in ob
Rene Bazin
Žito
27
poganja.
Roman.
Po stoštiriinpetdeseti izdaji prevedel Viktor Pokan.
Jaz sem prišla v Fontenej to jutro z vozom, ki gre nakupovat... Radovedna sem. Rada bi videla uspeh tega kosilnega stroja, o katerem so govorili več, kakor je bilo treba ... Veste za mojo obljubo ... sedite, gospod, sem k vznožju mojega drevesa... Ne? ... Povem vam, da ste potrebni počitka ...
— Ne, potreben sem stiska prijateljske roke.
— Pa vzemite mojo.
Tega materinskega otroka, rojenega tolažiti bolečine, ki jih ni razumel, je našel Mihael popolnoma takega kot na Vokrez. Gledalo ga je z nemirno nežnostjo, z velikimi odprtimi očmi, obrvi je imela res kakor pozlačene radi bleska njenih las, radi jutra, ki se je odbijalo od trave. Ničesar ni govorila, toda za najmanjšo stvar bi rekla: »Ljubim vas.« Mihael se je bal tišine, kjer je priznanje raslo tako hitro. Strl je vabljivost s tem, da se je odmaknil za korak. Roki, ki sta bili združeni, sta se ločili. In to je bilo slovo, ki ga je razumel le eden od njiju.
— Sem prav naredila, da sem prišla? Ni bila moja misel preveč »otročja« kakor vi pravite?
— Ne, globoka, draga in ravno pravočasna misel, za katero se vam zahvaljujem. Ne morem vam povedati, kako sem ganjen, da vas vidim na fontenej-ski zemlji.
— Enkrat sem že prišla blizu grajske ograje, pred kakimi osmimi dnevi. Opazila sem vas od daleč. Toda bila sem z gospodično Margareto Brown, mojo učiteljico, in ne bi mogla z vami prijateljsko
govoriti. Čemu pa naj bo vsakdanjost pozdrava, hlimba presenečenja in obžalovanje, da je minilo, ne da bi duša pri tem kaj mislila ali čutila. Kajne?
Sprejemal je besede drugo za drugo kakor puščice, ki lete v isto rano. Toda ni pokazal, da jih je slišal ter je nadaljeval svojo misel:
— Da, prav ste naredili, da ste prišli, da vam morem pokazati sam nekaj tega posestva, na katerem tudi najmanjšo grudo ljubim. Poglejte ta dolgi travnik proti hiši, kakor sedlina je. Kajne? Kako je breg lep!
— In ves cveti! Jutri bo manj lep, nekaj lepega mine. Jaz zaprem oči, kadar kose na Vokrez. V tem času se pri nas pokrajina spremeni. Mi nimamo takega visokega gozda ...
— Nekega dne ga boste imeli.
— Podobnega? To je nemogoče.
— Kdo ve?
— Jaz, jaz vem. Treba je stoletij, enega najmanj. Koliko so stari vaši hrasti? Ta tu! In drugi, ki ima mrtve veje. Za divje golobe?
— Sto šestdeset in dvesto let. Stari oče jih je sadil.
— Mi smo še manj časa na Vokrez. To delo opravlja čas. Vaš grad je napol zavit v drevje in zdi se mi, kakor ...
Pokazala je strehe iz stare opeke, ki so bile nižje od dreves.
— ... Zdi se, kakor jesen, kadar je ves pokrit z mrtvim listjem: popolnoma pripada gozdu: to je le en star hrast več.
— Ljubite ga, prosim vas!
— Seveda, jaz ga ljubim... kakor vso pokra-jino.
— Boste ta, ki ne zapušča svoja zemlje, da gre v Pariz?
— Je treba priseči? Torej sem pripravljena.
— Ne smejte se! Ne jemljite tega za šalo. Govorim vam bolj resno, kakor vi mislite. Prosim vas, gospodična, kakor da bi bil vaš starejši brat, da ostanete v deželi, kjer je vaše ime spoštovano in ste priljubljeni; ne zametujte je, ker je boljša kot druge francoske pokrajine, ampak storite zanjo to, česar naši starši niso znali storiti. Živite tu. Mnogo dobrega boste storili, res velika gospa boste, bitje dobrote in usmiljenja ...
— Zatrjujem vam, da tudi jaz to hočem in da bi vsaka žena na mojem mestu to hotela. Toda govorite le o enem ...
— Zakaj?
— Kakor o stvari, ki jo želite, pa je ne boste videli...
— Res je, ne bom je videl.
Gospodična žakmen se je začudeno sklonila.
— Vi ne boste več tu? ... Kje pa boste vendar?
Mihael je čutil Tončkin pogled uprt vase in nemir je postal sorazmerno s trajajočo tišino. Moral se je potruditi, da je premagal glas, ki ni hotel govoriti. Njegov obraz je ostal uprt v dalj proti Fontenej.
*	— Mi obljubite, da boste molčali?
— Obljubim.
— Zaročen sem.
Umaknila se je, kakor če bi smrt stopila med njiju. Vsa se je zdrznila.
Neka druga Tončka je bila tu, ne več otrok, ranjena žena, tudi tako močna kakor on v svoji ljubezenski bolečini. Ne, ona ne bi jokala! Ne bi mogla izmeriti gorja, ki ji je bilo pravkar storjeno. Bila je močno bleda tudi ona, njena lepa, ponosna glava ji je omahnila nazaj in obrvi je imela radi prezira
nastopu gradbene sezone sporazum še vedno ni bil dosežen in še danes ni končno rešen.
Spor obstoja prav za prav samo glede mezd. Delavci so bili zelo popustljivi. Do-čim so prvotno zahtevali mezdo najmanj 3.50 Din na uro, so pri izdelavi besedila pogodbe pristali tudi na mezde 2.25 do 3.75 Din na uro. Delodajalci pa vztrajajo na svojem predlogu, M določa za težake zgolj 2.25 do' 3.25 Din na uro. Razen tega
zahtevajo delodajalci, da je treba natančno določiti razmerje posameznih skupin težakov, ki naj prejemajo manjšo in višjo mezdo. Glede zidarjev in tesarjev je stvar lažja in skoraj ni sporov, gre potemtakem samo še za težake, torej za navadno nekvalificirano delavstvo.
V	petek 22. maja se je že zdelo, da bo pogodba podpisana, vendar pa so stvar onemogočili podjetniki, ki so nekako hoteli izigrati že prej dogovorjene mezde.
Domače vesti.
Smrt delavnega in zaslužnega vseučiliškega profesorja. V Ljubljani je preminul po daljši bolezni v starosti 61 let g. dr. Ivan Prijatelj, profesor ljubljanskega vseučilišča in eden najboljših slovenskih književnih zgodovinarjev.
70 letni jubilej. 70 letnico je obhajal 28. maja g. Lojze Cilenšek, župnik v Poljčanah. Jubilant je znan hribolazec, ki je prehodil vse slovenske gore in švicarske Alpe, 43 krat je bil na Triglavu in je priplezal blizu do vrha Mount Blanca.
Podlegel steklini. Steklini je podlegel in je bil ob veliki udeležbi stanovskih tovarišev in prijateljev zadnjo soboto pokopan Ivan Klančnik, ugledni mizarski mojster na Pobrežju" pri Mariboru. Pred tremi tedni ga je neznatno vgriz-nilo v roko ščene. Močan mož se ni zmenil za malenkost in je žalibog v najlepši moški dobi 52 let podlegel groznim mukam stekline.
Vlomilec odnesel zlatnine za 2840 Din. V Kosarjevi ulici 43 v Mariboru je bila gospodinja Matilda Knopp s svojo kuharico zaposlena na vrtu. V njeni odsotnosti se je priklatil neznanec v stanovanje s ponarejenim ključem in je izginil z zlatnino v vrednosti 2340 Din.
Hitro izsleden vlomilec. V noči na 25. maj je bilo v Mariboru v Vetrinjski ulici vlomljeno v starinarno Pukl, katero je vlomilec oškodoval s tatvino raznih predmetov za 2000 Din. Policija je hitro prijela storilca v osebi 22 letnega Franca Danka iz Vojašniške ulice. Aretirani je vlom priznal.
Slepar pod ključem. Orožniki od Sv. Barbare v Slovenskih goricah so prijeli brezposelnega šoferja Janeza Marčič. V njegovem nahrbtniku so našli pisalni stroj, katerega je bil ukradel ob priliki vloma pri Sokliču na Aleksandrovi cesti v Mariboru. Vozil se je tudi na ukradenem kolesu. Aretirani je že trikrat ogoljufal pošti v Mariboru in Ptuju na ta način, da je ponaredil na vložnih knjižicah poštne hranilnice zneske in dvignil več, nego je bilo vloženo. Priklatil se je k nekemu kmetu v Juršince pod Ptujem. Kmeta je prijel v vlogi detektiva kot ponarejevalca denarja in mu je zaplenil 1900 Din. Dobili so pri njem več listin, katere je že imel opremljene z raznimi štampiljkami in pripravljene za sleparije.
Konjska brca zlomila posestniku nogo. Posestnika Antona Jurša pri Sv. Lenartu v Slov. goricah je brcnil konj in mu zlomil nogo.
Otrok padel v čeber kropa. V Plitvicah v Apačah ob severni meji se je zvrnila 18 mesečna Tončka, hčerkica cestarja Franca Rakovec, v čeber kropa. Otrok se je tako opekel, da je podlegel opeklinam.
Huda nesreča za bolj malo tatvino. Iz okolice Varaždina sta prišla v Maribor, da bi dobila delo, 22 letni tekstilni delavec Franc Piberčnik in 19 letna Julijana Marciuš. Ker ni bilo zaposlitve, sta se vračala peš na večer proti domu. Pri krčmi šabeder na Teznu sta izmaknila kolo Karlu Mlinariču in sta se odpeljala oba na njem v smeri proti Ptuju. Ker sta vozila brez luči, ju je pri Sv. Miklavžu podrl neznan avtomobilist. Piberčnik si je pri padcu pretresel možgane in prebil lobanjo. Njegova tovarišica je že podlegla poškodbam v mariborski bolnišnici.
Pri padcu s kolesa si zlomil nogo. Radi odpovedi zavore je padel na Košakih pri Mariboru s kolesa 44 letni raznašalec kruha Franc Skuga In si je zlomil levo nogo.
Po sedmih letih zopet v rokah pravice. Simon Novak, doma iz. Šmarja pri Jelšah, je bil leta 1926 v Zagrebu obsojen radi roparskega umora na vešala. Pozneje so ga pomilostili na 20 let in je prestajal kazen v kaznilnici v Lepoglavi. Iz ječe je ušel 3. septembra 1930 ter se je zatekel v
Avstrijo, kjer so ga sedaj prijeli in zaprli. Po prestani kazni v Avstriji bo Novak izročen naši oblasti.
Obračun s kurjim tatom. Franc Brecl s Pobrežja pri Mariboru je pokradel raznim posestnikom v sosednih Zrkovcah nad sto kokoši. Pred kratkim ga je zalotil v noči pri kumiku Zrkov-čan Kacjan ter je oddal nanj strel, ki ga je zadel v levo nogo nad kolenom.
Usodepoln skok z drvečega vlaka. Z drvečega vlaka je skočila pri Pragerskem zadnjo nedeljo 22 letna železničarjeva hči Marija Kores iz Sp. Jablan in se je hudo poškodovala na glavi ter je bila prepeljana v mariborsko bolnišnico.
Se pravočasno rešen splav. Lesnemu trgovcu Vincencu šarmenu v Selnici ob Dravi je odtrgala precej narasla Drava splav in ga je zadnjo nedeljo odnesla proti Mariboru, kjer so ga v Studencih srečno potegnili k bregu.
Otrok se smrtno zastrupil z octovo kislino. Po naključju je prišel do steklenice z octovo kislino Franček Muraus iz Selnice ob Dravi. Otrok je podlegel zastrupljenju po prenosu v mariborsko bolnišnico.
Stoletni jubilej, šola v Veržeju je slavila dne 27. maja stoletnico otvoritve.
Ob tri prste na roki. V livarni na Muti je odtrgalo kolesje žerjava pomožnemu delavcu Ivanu Reher tri prste na desni roki.
V	ptujsko bolnišnico prepeljani. V Juršovcih pri Sv. Urbanu je ob priliki prepira miril v nekem vinotoču 56 letni Franc Kolarič in mu je nekdo razparal trebuh tako, da so mu izstopila čreva. — 38 letni Matek je dobil poškodbe na obeh rokah in po glavi. — 26 letnega Kolariča je nekdo sunil z nožem v desnico. — 56 letni Kolarič je obležal nezavesten. Zgoraj omenjeni se zdravijo v bolnišnici v Ptuju.
Splavarski krmaniš utonil. Badlov Lojze iz Selnice ob Dravi je krmaril splave za Konrada Petroviča, posestnika v Bukovcih pri Sv. Marku pod Ptujem. Ob pristanku splava je Lojze utonil v Dravi. Rajni je bil star 50 let, vdovec in zapušča dva otroka.
Naplavljena neznanka. Pri Sv. Marku niže Ptuja je naplavila Drava truplo starejše neznanke.
Obsojena, ker se je hotela znebiti moža. 23 let
stara posestnica Ana Petek iz Male Polane v Prekmurju je vzdrževala nedovoljeno razmerje s 24 letnim posestniškim sinom Jožefom Magdič. Zaljubljenca sta se hotela znebiti Aninega moža Ignaca, ki je bil na sezonskem delu na Francoskem. Ana je dala sosedovemu sinu Antonu Vin-čec možev samokres in mu obljubila kot nagrado še moževo kolo, če spravi s pota neljubega ji moža. Vinčec je s svojim pripovedovanjem drugim poskrbel, da je prišla hudobna nakana v javnost in pred mariborsko sodišče. Ana Petkova je bila 22. maja obsojena na 13 mesecev ječe. Magdič pa bo odgovarjal za sokrivdo pri izjalovljenem zločinu, ko se bo vrnil z dela iz Francije.
Spopad graničarjev s tihotapci. Pri Grutovcih in Komorcih v Prekmurju so zadeli ob meji graničarji na tihotapsko družbo, ki je streljala na obmejno stražo. Eden od graničarjev je bil zadet
v	trebuh in je podlegel rani v bolnišnici.
Umrl vsled posledic padca z voza. Jožef Bol-dižar, 70 letni posestnik v Dobrovniku v Prekmurju, je bil tako hudo poškodovan od voza, da je kmalu po nesreči umrl.
Zelo občuten obisk toče. Zadnjo soboto so doživeli v Rečici ob Savinji in po okolici hudo neurje s točo, ki je padla za več prstov na debelo. Zbila je njive in travnike ter oklestila sadno drevje.
Beg iz življenja. Kroglo skozi srce si je pognal v domači hiši Gustav Gornik, 25 letni posestnikov sin od Sv. Jurja ob juž. žel. Vzrok samomora je nesrečna ljubezen.
Cerkveni ropar. V Dravljah pri Ljubljani je še neodkrit lopov vlomil v cerkev sv. Roka. Odnesel je iz nabiralnikov drobiž in več posvečenih hostij iz ciborija.
Dve tatvini med vožnjo po železnici. Anttfnu Majcenu, tovarniškemu delavcu iz Gaberja pri Celju, je sunil neznanec med vožnjo po železnici od Ljubljane do Vižmarij zlato uro z verižico v vrednosti 2000 Din. — Od Zidanega mosta do Ljubljane je bila ukradena denarnica z 2300 Din Konradu Vašiču, uradniku Mestne hranilnice v Mariboru.
V	zadnjem trenutku pobegla vlomilca. V noči 21. maja sta se splazila dva neznanca na Dobro-
vi	pri Ljubljani skozi okno v občinsko pisarno, kjer sta iskala denar. Opazil je nevarno kreta-nje po pisarni cerkovnik Vinko Vampelj, kateri je poklical na pomoč občinskega tajnika Ivana Sadar in tovarniškega delavca Antona Končana. Kakor hitro sta vlomilca opazila, da sta oblegana, je oddal eden skozi okno dva strela, ki sta oba zadela Končana v stegno ter skozi ramo. Koj po strelih sta se lopova spustila skozi okno. Sadar je sicer pograbil enega, a mu je priskočil na pomoč tovariš, ki je lopnil Sadarja močno po glavi in nato sta oba srečno zginila v noč.
Obsojen na dosmrtno ječo. Letos 18. februarja je umoril Stanko Brodarič, 25 letni posestniški sin iz Rosalnic v občini Metlika-okolica, 83 letno Baro Kočevar in njeno 58 letno hčerko Marijo Vraničar. Mater je udaril štirikrat s sekiro po. glavi, hčeri je razsekal lobanjo s trikratnim udarcem. Umor je bil izvršen po zrelem preudarku in iz koristoljubja. Brodarič je bil obsojen 25. maja v Novem mestu na dosmrtno ječo.
Konji so se splašili. Mihaelu Žolnirju, posestniku pri Sv. Rupertu pri Braslovčah, so se splašili konji avtomobila in zdivjali. Žolnir je padel z voza * in kolo mu je stisnilo prsni koš. Hudo poškodovanega so prepeljali v celjsko bolnišnico.
Dve prometni nesreči. V Čeplah v bližini Vranskega sta trčila na ovinku avto in kolesar. Biciklist Kokovnik je imel s seboj ljudskošolske-ga učenca Adalberta Svet. Sunek je pognal fantka v šipo avtomobila, ki se je zdrobila in je dobil deček take poškodbe, da je moral v celjsko bolnišnico. Kokovnik se je manj poškodoval. — Na ozki državni cesti pri samostanski cerkvi v Slov. Bistrici sta se zaletela drug v drugega dne
20.	maja avto zagrebškega pogrebnega zavoda in tovorni avtomobil konjiškega trgovca Koro-peca. Nesreča je zahtevala samo poškodbo obeh karoserij, šoferja sta ostala nepoškodovana.
Neurje povzročilo po Belgradu in okolici veliko škodo. Ob treh v noči 24. maja je zadivjalo nad Belgradom in okolico silovito neurje s točo, 'ki je padala v debelosti jajc ter je zbila vse mestne nasade ter zasebne vrtove, škoda znaša več milijonov.
Eksplozija plina. V novi palači banovinske hranilnice v Igriški ulici 3 v Ljubljani se je zgodila 24. maja ob osmih zvečer huda nesreča. 38 letna učiteljica Albina Traven je kuhala večerjo. Plin je uhajal skozi cev, nastala je huda eksplozija, katera je porušila tri stene sobe, uničila vse pohištvo, Travnova pa je dobila precejšnje opekline.
Javna dela v Celju. Iz mestnega proračuna odpade za letos na javna dela 260.000 Din. S to vsoto bo lahko štiri mesece zaposlenih približno sto brezposelnih, istotako 25 brezposelnih v mestni gramoznici ob Savinji pri Medlogu šest mesecev, Sedaj zaposluje mestna občina 129 bivših brezposelnih, od katerih vrši 50 regulacijska dela ob Voglajni v Zavodni.
Orožniki zaprli cigansko tolovajsko tolpo. — Orožniki v Križevcih pri Ljutomeru so aretirali in predali sodišču kolovodje ciganske tolpe, ki je izvršila vse polno vlomov po Štajerskem, Prekmurju in Medjimurju. Gre za naslednjo trojico ciganov: Jožefa Beranja, Joška Beranja ter Jožefa Šarkezi. Vsi trije so še mladi in stari komaj 20 let. Jožef Baranja in Šarkezi Jožef sta že bila zaprta v Zlatarju, pa sta lani v decembru podkopala zid ječe, pobegnila in sta v družbi drugih ciganov nadaljevala tolovajsko delo. Prijete člane ciganske družbe zasleduje več sodišč in orožniških postaj iz dravske in savske banovine radi 26 večjih vlomov in tatvin.
Večji in manjši požari. V Jesenci pri Račah je vpepelil ogenj zadnjo nedeljo popoldne 40.000 Din vredno domačijo posestnici Ani Kampuš. V Makolah pri Poljčanah in okolici je v zadnjem času kar trikrat gorelo. Jožefu Žnidarju, posest-
niku, je uničil najbrž podtaknjen ogenj s slamo krito gospodarsko lopo. Antonu Lampretu je zgorela radi slabega dimnika lesena hiša. V Ra-dušah je zgorelo gospodarsko poslopje, krma in ramo orodje posestniku Martinu Popoviču. V Hinjah so zajeli plameni radi utrinka sveče veliki oltar na večer po končanih šmarnicah. K sreči so pravočasno opazili požarno nesrečo, poklicali gasilce, ki so ogenj omejili ter preprečili, da ni zgorela cerkev. V Sp. Dupleku pri Mariboru je po požaru ob domačijo posestnik Letonja. Lajajoči pes je prebudil iz nočnega spanja domače, da so si rešili v zadnjem hipu golo življenje. Posestniku Jakobu Pirneku v Št. Janžu na Dravskem polju je zgorela domačija, njegov sosed Rudolf Čelan pa je ob gospodarsko poslopje. V Stražgojncih pri Cirkovcah na Dravskem polju je zgorela hiša posestniku Maksu Butolen. V Drašencih na Dravskem polju je začelo zadnjo soboto goreti gospodarsko poslopje posestnika Osenjaka. Ogenj je preskočil tudi na sosedni objekt posestnika Kirbiša. Skupna požarna škoda znaša 20.000 Din. Zadnjo nedeljo popoldne pa je napravil ogenj v Apačah na Dravskem polju 30.000 Din škode. V noči na torek je pogorelo v Pekrah pri Mariboru posestniku Oni-ču gospodarsko poslopje.
Oz cadapsKita.
pmj&L
Hrastnik. V nedeljo 30. maja bo za naš delavski revir praznik. Na dan, ko bo ves slovenski narod obhajal obletnico majniške deklaracije, bo v naši novi cerkvi Kristusa Kralja blagoslovitev in intronizacija slike Kristusa Kralja. Ko je bila 29. novembra 1936 cerkev blagoslovljena, slika še ni bila izgotovljena. Njeno mesto je zavzemal dosedaj nad glavnim oltarjem velik križ. Slika je mojstrsko delo akademske slikarice g. Elze Piščančeve. Vse dobrotnike naše cerkve Kristusa Kralja, ki so pripomogli s svojimi milodari, da se je cerkev zgradila, vabimo, da se udeležijo tega ustoličenja slike Kristusa Kralja v naši cerkvi sredi delavskih domov. Isti dan bo Kristus Kralj vidno zakraljeval na podobi nad črnimi rovi v svojem svetišču, da bo čuval slovenski narod zmed brezboštva in komunizma. Slovesnost blagoslovitve bo izvršil in imel slovesno sv. mašo v navzočnosti uglednih cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov mil. g. stolni dekan dr. Franc Cukala. Pričetek slovesnosti bo ob pol desetih. Pred tem znamenitim dnevom bo pa tridnevna priprava duš, katero bo imel priznani naš frančiškanski misijonar g. p. Odilo Hajnšek. Kristus mora kraljevati!
Predzadnja nedelja v ligi. V nedeljo se je odigralo predzadnje kolo državnega prvenstva ligi-nih moštev. Prineslo je par presenečenj. Predvsem zmago SK Ljubljane nad zagrebško Con-cordio. SK Ljubljani je bila ta zmaga krvavo potrebna, če hoče še ostati v državni ligi. Zaenkrat je še v nevarnosti, da izpade ter si mora v nedeljo v tekmi s sarajevsko Slavijo priboriti vsaj eno točko. Drugo presenečenje je bilo v Sarajevu, kjer je tamošnja Slavija premagala državnega prvaka Gradjanskega; seveda je nastopil Gradjanski v Sarajevu z drago garnituro ter svoje prvo moštvo varuje. Tretje presenečenje je bilo v Belgradu, kjer je Bask visoko porazil Jugoslavijo. Tekme so se končale s sledečimi rezultati: Ljubljana—Concordia 3:0, Slavija (Sarajevo)—Gradjanski 2:0, Hašk—Hajduk 0:0, Bask—Jugoslavija 5:0, BSK—Slavija (Osijek) 4:0. Na prvem mestu tablice je Gradjanski s 27 točkami, drugi je sedaj BSK z 21, Jugoslavija
21,	Hajduk 20, Slavija (Sarajevo) 17, Bask 14, Hašk 14, Corcordia 13, Ljubljana 13 in Slavija (Osijek) 12 točk.
ZA SV. BIRMO: Najlepši spominek: molitvenik in rožni venec! Najugodneje kupite v Tiskarni sv. Cirila v Mariboru in v Ptuju.
napol zaprte. Našla je besede za odgovor in jih dala na svoje popolnoma obledele ustnice.
— Čestitam vam. Toda ne vem, čemu sem jaz obveščena prva. To je preveč častno, prav res. Je mlada?
Mihael je zanikal.
— Bogata pa je gotovo? Meksime se ne more drugače poročiti kot le bogato.
— Da, vse milijone, ki jih hoče, ima. Le skloni se, da jih pobere.
— Kako pravite to? ... In vas daleč povede, ker zapuščate Fontenej ?
— Zelo daleč...
— Bo to kmalu?
Mihael je zaprl oči.
— Ne vem.
— Rolj in bolj ste tuji. Oprostite mi; šla bom za vozom, ki me čaka na trgu. In od tega, kar sem vam rekla, ohranite le eno stvar, edino resnično ...
Nervozno se je smehljala in smehljaj se je izgubljal v neizmernem prostoru.
— Prišla sem le, da vam ponovim rek, se spominjate, ko sem rekla, da vi morete ugajati: prav sem imela, sedaj vidite!	(
Konec rumenih čevljev je udaril po šopu trave in ga razklal. Mihael je imel sedaj le pogum, da je zopet pogledal Tončko Žakmen. Videl je, da se je umikala. Rekel ji je počasi, kajti v istem času je prestajal muko in svoje zadnje ljubezensko videnje:
—	Ne govorite, kakor delate... Obžalovali boste, kar ste nekdaj imenovali krivičnost... Toda že naprej vas prosim, ne obtožujte sami sebe... ko boste razumeli in ko boste vse vedeli... Zelo hudo bi mi
bilo, da bi vedel, da ste žalostni. Napram meni niste naredili niti ene napake... Gotovo da ne, — ne odgovarjajte mi, prosim vas ... Bili ste prva ljubezniva prikazen v mojem življenju in vse, kar ste mi rekli, celo vaši očitki, vse mi je pokazalo izbrano bitje, v bližini katerega bom šel... Želim vam, da bi bili vedno srečni... Zbogom ... Hvala ...
—	Zbogom, gospod.
Šla je pokonci, nema in vzvišena, dokler ni prišla do poti. Tedaj pa, ko je videla, da je on daleč, da se ne obrača, se je približala drevesu, naslonila svojo roko na deblo in glavo na roko in je gledala, kako se je manjšal vzdolž ob ograji ta, ki ga je vesela pričakovala. Ko je bil blizu travnikove ograje, je upala, da bo vsaj enkrat pogledal nazaj. Toda ograja je bila odprta. Odšel je. Tončki se je zazdelo, da fontenejska drevesa trepetajo pod njo. Jokala je.
Mihael je bil razburjen do dna duše. Kakor večina mož neoporečnega življenja je imel navado, da je pregledal svoje dejanje in je sodil sam sebe. V kadilnici, kamor se je zaprl, je hodil z velikimi koraki, oči je imel uprte v parket, kjer je šla pred njim senca od enega okna h drugemu. »Treba je bilo, da sem zapuščen. Mislim, da je to storjeno. Lahko bi ji povedal, ne da bi razumela, svojo najvišjo zaobljubo. Ta dežela z Meksimejem ničesar ne izgubi ... Sedaj upam. Razumela bo. Besede, ki mi jih je rekla, so bile zavite v njeno jezo, v njen užaljen ponos, v njeno ubogo nežnost, ki je mislila, da je nepriznana. Toda vse to bo padlo. Kako je bila močna! Kakšna ženska, že junaška duša je v njej! Kakšno dostojanstvo v prvi žalosti, ki sem ji jo napravil, jaz... jaz! Oh! kako sem nesrečen! Kako rad bi jokal! Toda ne smem več! Obljubil sem!«
Da bi se ubranil joka, ni hotel biti sam. Pozvonil je slugi, nato je, ko se je preoblekel, šel v konjuš-
nico in poizvedel, kako je s konji. Služabniki fon-tenejske kmetije in hlapci so pravili: »Zopet je dober.«
Ko je pojedel, je odšel, kakor je to storil druge-krati; odšel je na cesto. Obvladujoča moč volje ali bolesti ga je držala pokoncj. Hodil je hitro. Spel je brez sopihanja pod žgočim soncem po poti, ki vodi v trg.
V	tej uri pokrajina spi pod brenčanjem mušic. Ko je Mihael odprl pregrajo pri župnišču in vprašal, stoječ na kuhinjskem pragu: »Je gospod župnik doma?«, ni nihče odgovoril. Ponovil je vprašanje ter se umaknil za dva koraka do srede zeleničine aleje. Nato se je okno v prvem nadstropju odprlo, ne brez škripanja; vžupnik se je sklonil proti soncu, nad alejo.
— Kdo je tu?... Ah, vi gospod Mihael! Filo-mena gotovo spi. Pridem.
— Ne, gospod župnik, bom prišel gori.
Na vrhu malih lesenih stopnic je našel duhovnika; ta ga je povabil v sobo, ki je imela za pohištvo štiri stole, mizo in fotografijo stare mamice. Na mizi je bil odprt seznam in poleg je bil zvezčič, med čigar strani je dal duhovnik, preden je odprl okno, pivnik.
— Slišal sem o jutranji nesreči, je rekel duhovnik. Gotovo vam je zelo neprijetno.
— Je. Pet let dobre volje poplačanih na ta način.
— Oh, ne sodite o vaši izgubljeni dobri volji, gospod Mihael. Gotovo je ganilo katerega izmed teh tihih, ki so okoli nas... Čujte, prepričan sem, da ste že odpustili radi... radi plemištva.
— Motite se.
—	Res? Se še jezite?
(Dalje sledi)
Izdajatelj in odgovorni urednik Januš Goleč, novinar v Mariboru. Tiska Tiskarna sv. Cirila v Mariboru (Albin Hrovatin).