DYa primcr® šprefnega govorfenia iz Ako pravimo, da zna kedo govoriti iz trebuha, dotični ne izpušča svojih glasov iz trebušnih votlin, ampak le bolj globoko iz goltanca. Spretnost trebušnega govora je prirojena, da se pa tudi priučiti z dolgctrajno vajo in po posebnih navodilih. Trebušno govorjenje je bilo v posebni veljavi v srednjem veku. Takih spretnežev se je tedajni svet bal, jih je imel za preroke in čarodeje, ki znajo klicati duhove. S trebušnim govorom še danes uganjajo mnogo sleparij spiHtisti, ki se tudi skušsjo zvezati z drugim svetom. Tokrat hočemo v našem listu bele_iti le dva primera spretnosti trebušnega jezika, ki sta vzbudila pred kratkem občo pozornost. I. V kotu velemesta, pred stebrom za lepljenje plakatov, se je zbrala ljudska množica. Naenkrat udarijo ljudem na dšesa iz notrajnosti stebra slabejši klici: na pomoč! Zbrani poslušajo vsi preplašeni, nekateri prislanjajo celo ušesa na steber. Čisto razločno čujejo: »Na pomo., hitro, sicer se bom zadušil, zaprt sem v stebru.« Takoj pokličejo na odpomoč gasilce. Ljudje na cesti so v nepopisnem vznemirjenju ter se nekoliko oddahnejo, ko začnejo gagilci razdirati plakatni steber. Po nekaj minutah najhitrejšega in kar najbolj napornega dela je steber narazen. Žive duše niso rešili iz notrajnosti, lc transformatorji mestnega električnega omrežja brnijo svoje brenčanje iz preostankov stcbra . . . Vse je razočarano, samo eden moški — trebušni govornik — se odstrani smeje iz sredine množice in stopi v voz mimovozečega tram vaja. 17- Drug slučaj najnovejše trebušno-govorne spretHosti nam p-oroča o psičku, ki je znal na komaj vidne migljaje z roko pokimati z glavo, se je stresel ali pa tudi stal pri miru kakor bi bil pribit. Trebušni govo)-nik je čul. da išče ravnatelj amerikanskega cirkusa prav izredno številko za svoj program, katerega namerava izvajati po velemestih čisto nanovo. Trebušnik se ni bil predstavil sam ravn.toliu, nirtpak ja samo vprašal v hotelu, kje da la gospod večerja, Nato se je podal s svojim psičkom v označeno restavi'acijo. Na vrtu restavracije se je ponašal pes z vsemi mogočimi spretnostmi: letal je samo po prvih nogah, se prekobicaval itd., ne da bi se bil njegov gospodar zmenil zanj. Ko je bila na ta način vzbujena pozornost vseh številnih gostov, se je postavil pes na zadnji nogi in rekel gospodarju: »Čuj, lačen sem, ker sem že preveč telovadil. Rad bi nekaj jedel.« Gospod se je mirno in brezbrižno ukvarjal z večerjo in le rekel: »Pozneje. Ko bom jaz povečerjal, bom naročil tudi zate. Sedaj pa le lepo tiho bodi!« Psiček je godrnjal nekaj nerazumljivega, nato je zopet spregovoril: »Ah, tak je vedno tvoj izgovor, in konečno mi vržeš le nekaj kosti, katerim sam nisi kos. Tako brezobzirnega in nadaljnega postopanja si ne bom pustil več dopasti.« Ravnatelja cirkusa, ki je sedel pri sosedni mizi, je lomil smeh in je takoj nastavil trebušnega govornika s »čudežnim« psičkom pri svojem podjetju proti znatni mesečni plači.